Morning Herald je posvetil Donaldu Wilssonu in njegovi
smrti dve strani. Na sliki je bilo videti prijeten inteligenten obraz s
kodrastimi lasmi, nasmejanimi očmi in usti, preklano brado in črtasto kravato.
Zgodba o njegovi smrti je bila
preprosta. Ob deset štirideset prejšnje noči je bil štirikrat ustreljen v
trebuh, prsi in hrbet in obležal mrtev. Streljanje se je odvilo pri enajstem
bloku na Orkanski cesti. Prebivalci bloka, ki so se ozrli na prizorišče, ko so
slišali strele, so videli mrtvega moža, ležečega na pločniku. Moški in ženska
sta se sklanjala nad njim. Cesta je bila pretemna, da bi kdorkoli lahko karkoli
ali kogarkoli jasno razločil. Moški in ženska sta izginila, preden so ostali
prihiteli na prizorišče. Nihče ni vedel, kako sta izgledala. Nihče ju ni videl,
ko sta odšla.
Šest strelov je bilo izstreljenih
na Willssona iz pištole s kalibrom .32. Dva sta ga zgrešila in končala v
sprednjem zidu hiše. Sledeč tem kroglam je policija odkrila, da so streli
prišli iz ozke ulice čez cesto. To je bilo vse, kar je kdorkoli vedel.
Uvodnik Morning Heralda je
jedrnato orisal mrtvečevo kratko kariero občinskega reformatorja in izrazil
prepričanje, da so ga ubili ljudje, ki Personvilla niso želeli videti
očiščenega. Herald je napisal, da bi policijski načelnik svojo vpletenost
najlažje dokazal s hitrim prijetjem in obtožbo morilca ali morilcev. Uvodnik je
bil odkrit in oster.
Njegovo branje sem zaključil
skupaj z drugo skodelico kave, nato sem se vrinil v taksi, izstopil pri aveniji
Laurel in se napotil proti hiši mrtveca.
Bil sem pol ulice proč, ko sem si
zaradi nečesa premislil in se obrnil.
Manjši mlad moški v treh odtenkih
rjave je pred menoj prečkal cesto. Njegov temni obris je bil videti čeden. Bil
je Max Thaler, z drugim imenom Šepetalec. Dosegel sem vogal Gorskega bulvarja
še pravočasno, da sem ujel utrinek njegove v rjavo odete zadnje noge, kako
izginja skozi vhodna vrata domovanja pokojnega Donalda Willssona.
Vrnil sem se na glavno cesto in
našel lekarno s telefonsko govorilnico, poiskal v imeniku številko Elihuja
Willssona in jo poklical, povedal nekomu, ki se je predstavil kot starčev
tajnik, da me je iz San Francisca privlekel Donald Willsson, da vem nekaj o
njegovi smrti in da hočem videti njegovega očeta.
Ko sem svoje poročilo podal
dovolj jasno, sem dobil povabilo, naj se oglasim.
Car Poisonvilla je sedel
privzdignjeno v svoji postelji, ko me je njegov tajnik – neslišen, suh
štiridesetletnik ostrih oči – pripeljal v spalnico.
Glava starega moža je bila majhna
in skoraj popolnoma okrogla pod kratko pristriženim poljem belih las. Njegova
ušesa so bila premajhna in preveč tesno pritisnjena ob glavo, da bi pokvarila
občutek okroglosti. Njegov nos je bil prav tako majhen in je nadaljeval
krivuljo iz njegovega koščenega čela. Usta in brada sta tvorili ravni črti, ki
sta odsekali oblo. Pod njimi se je kratek, debel vrat iztekel v belo pižamo med
oglatimi rameni. Ena od njegovih rok je segala iz rjuhe, kratka, trdna roka, ki
se je zaključila v močni dlani z debelimi prsti. Njegove oči so bile okrogle, modre,
majhne in vodene. Izgledale so, kot da bi se skrivale pod vodnim slojem in
belimi obrvmi, dokler ne bi prišel čas, ko bi lahko planile in kaj zagrabile.
Ni bil med tistimi ljudmi, ki bi jih želel žepariti, razen če bi imel res
veliko zaupanje v svoje prste.
Pokazal mi je na stol ob svoji
postelji z rahlim zasukom svoje okrogle glave, z drugim je pregnal tajnika iz
sobe, in vprašal:
»Kaj je to v zvezi z mojim
sinom?«
Njegov glas je bil hrapav. Preveč
si je dajal opravka s pljuči in premalo z usti, da bi bile njegove besede lahko
razločne.
»Sem detektiv iz Kontinentalne
detektivske agencije v San Franciscu,« sem mu povedal. »Pred nekaj dnevi smo
dobili ček od vašega sina in pismo, v katerem je prosil, da mu pošljemo
človeka, ki bi prišel sem in zanj opravil neko delo. Jaz sem ta človek. Zmenila
sva se, da se zadnji večer oglasim pri njegovi hiši. Prišel sem, a se on ni
pojavil. Ko sem šel v mestni center, sem izvedel, da je bil ubit.«
Elihu Willsson je sumničavo
strmel vame in vprašal:
»No, kaj torej?«
»Medtem ko sem čakal, je vaša
snaha dobila telefonsko sporočilo, odšla iz hiše, prišla nazaj z nečim, kar je
izgledalo kot kri na njenem čevlju, in mi povedala, da njenega moža ne bo
domov. Ustreljen je bil ob deset štirideset. Odšla je ob deset dvajset in se
vrnila pet čez enajsto.«
Starec se je zravnal v postelji
in poimenoval gospo Willsson z vsemi možnimi izrazi. Ko mu je zmanjkalo
tovrstnih besed, je bil še vedno pri sapi. Uporabil jo je, da mi je zavpil:
»Je v zaporu?«
Rekel sem, da ne mislim tako.
Ni mu bilo všeč, da ni v zaporu.
Precej prostaško je izrazil svoje mnenje o tem. Rjovel je precej stvari, ki mi
niso bile všeč, in dodajal provokacije:
»Kaj za vraga pa še čakate?«
Bil je prestar in preveč bolan,
da bi ga mahnil. Zasmejal sem se in dejal:
»Na dokaze.«
»Dokaze? Kaj pa potrebujete?
Imate – «
»Ne obnašajte se kot tepec,« sem
prekinil njegovo grmenje. »Zakaj bi ga ubila?«
»Ker je francoska cipa! Ker je –
«
Tajnikov prestrašen obraz se je
pojavil na vratih.
»Zgini od tu!« je nanj zarohnel
starec, in obraz je izginil.
»Je ljubosumna?« sem vprašal,
preden bi lahko nadaljeval s svojim rjovenjem. »In če ne boste kričali, vas bom
morda lahko vseeno slišal. Moj sluh je veliko boljši, odkar sem začel jesti
kvas.«
Postavil je pest na vsako od obeh
grbin, ki sta ju naredili njegovi bedri na odeji in mi približal svojo oglato
brado.
»Naj bom še tako star in
bolehen,« je dejal počasi, »sem ravno pravšnje volje, da vstanem in zbrcam vašo
rit.«
Namerno sem ga preslišal in
ponovil:
»Je bila ljubosumna?«
»Bila je,« je dejal, tokrat brez
vpitja, »in gospodovalna in razvajena in sumničava in pohlepna in hudobna in
brezvestna in sleparska in sebična in prekleto slaba – v celoti prekleto
slaba.«
»Je imela kakšen razlog za
ljubosumje?«
»Upam, da,« je rekel grenko.
»Nočem si predstavljati, da ji je bil moj sin zvest. Čeprav se zdi verjetno, da
ji je bil. Takšen je pač bil.«
»Ampak ne poznate nobenega
razloga, zakaj bi ga ona morala ubiti?«
»Ne poznam nobenega razloga?«
Spet je začel rjoveti. »Vam nisem ravno razlagal – «
»Ste. Ampak nič, kar bi mi lahko
kaj pomenilo. Zdi se rahlo otročje.«
Starec je s svojih nog odvrgel
odejo in začel lesti s postelje. Potem si je le premislil, dvignil svoj pordeli
obraz in zaklical:
»Stanley!«
Vrata so se odprla in dovolil
tajniku, da je pridrsal v sobo.
»Vrzi ven to barabo!« mu je
ukazal njegov gospodar in mahal proti meni s pestjo.
Tajnik se je obrnil proti meni.
Stresel sem z glavo in predlagal:
»Rajši pojdite po pomoč.«
Namrščil se je. Bila sva
približno enake starosti. On je bil suh, višji za glavo, a dvajset kilogramov
lažji. Nekaj od mojih devetdeset kil je bilo maščoba, a ne vse. Tajnik se je
vznemiril in opravičujoče nasmehnil ter odšel proč.
»Želel sem reči,« sem dejal
starcu: »Da sem nameraval govoriti z ženo vašega sina že to jutro. Potem pa sem
videl Maxa Thalerja stopiti v hišo, zato sem preložil obisk.«
Elihu Willsson je previdno spet
potegnil odejo čez svoje noge, nagnil svojo glavo nazaj na blazino, zavil z
očmi proti stropu in dejal:
»Hm, a tako je torej s tem.«
»Bi lahko to kaj pomenilo?«
»Ona ga je ubila,« je dejal
prepričano. »To je to, kar pomeni.«
Na hodniku so se zaslišali
koraki, nekoliko težji od tajnikovih. Ko so bila tik pred vrati, sem začel
stavek:
»Svojega sina ste izkoristili, da
bi – «
»Zginite od tu!« je zavpil starec
na tiste pri vratih. »In pustite vrata zaprta.« Prebodel me je s pogledom in
vprašal: »Za kaj naj bi torej izkoristil svojega sina?«
»Da bi se znebili Thalerja, Yarda
in Finna.«
»Lažete.«
»Nisem si jaz izmislil te zgodbe.
Po vsem Personvillu si jo pripovedujejo.«
»To je laž. Dal sem mu časopise.
Počel je, kar je želel z njimi.«
»To bi morali pojasniti svojim
kolegom. Oni bi vam verjeli.«
»Naj verjamejo, kar želijo. Kar
sem vam povedal, je res.«
»Kaj od tega je res? Vaš sin se
ne bo vrnil med žive samo zato, ker bi bil ubit po pomoti – v kolikor je bil.«
»Tista ženska ga je ubila.«
»Morda.«
»Prekleti vi in vaši pomisleki!
Ona je bila.«
»Morda. Toda tudi drugi vidik
moramo preveriti – politični vidik. Lahko mi poveste – «
»Lahko vam povem, da ga je ubila
tista francoska cipa in lahko vam povem, da je vsaka druga ideja v vaši
prekleti črepinji popolnoma zgrešena.«
»Ampak vse moramo preveriti,« sem
vztrajal. »In vi poznate personvillsko politiko bolje kot kdorkoli drug, ki bi
ga lahko poiskal. Bil je vaš sin. Najmanj, kar lahko storite, je – «
»Najmanj, kar lahko storim,« je
zarjovel, »je to, da vas pošljem nazaj v Frisco, vas in vašo – «
Vstal sem in rekel neprijetno:
»Nastanjen sem v hotelu Great
Western. Ne motite me, razen če se želite za spremembo pogovoriti smiselno.«
Odkorakal sem iz spalnice in dol
po stopnicah. Tajnik je mencal na zadnji stopnici in se opravičujoče nasmehnil.
»Zagaman stari kričač,« sem
zagodrnjal.
»Neverjetno vitalna osebnost,« je
zamrmral.
V pisarni Heralda sem izvohal
umorjenčevo tajnico. Bilo je majhno dekle, staro devetnajst ali dvajset let, s
širokimi kostanjevimi očmi, svetlorjavimi lasmi in lepim bledičnim obrazom.
Pisala se je Lewis. Dejala je, da ni vedela ničesar o tem, da bi me njen
delodajalec poklical v Personville.
»A vendarle,« je razložila, »je
g. Willsson rad obdržal posle zase, dokler jih je lahko. Bil je – mislim, da
nikomur tukaj ni popolnoma zaupal.«
»Niti vam?«
Zardela je in dejala:
»Niti meni. A seveda je bil tukaj
precej malo časa in nikogar od nas ni dobro poznal.«
»A za tem je moralo stati kaj
več.«
»No,« ugriznila se je v ustnico
in pustila vrsto prstnih odtisov na robu mrtvečeve lakirane mize, »njegov oče
ni – ni odobraval tega, kar je počel. Ker je bil njegov oče dejanski lastnik
časopisov, je g. Donald seveda menil, da bodo nekateri uslužbenci bolj vdani g.
Elihuju kot njemu.«
»Torej stari ni bil naklonjen
njegovim reformnim prizadevanjem? Zakaj je to trpel, če pa so bili časopisi
njegovi?«
Sklonila se je, da bi preučila prstne
odtise, ki jih je pustila na mizi. Njen glas je bil nizek.
»Tega ni lahko razumeti, če ne
veste – nazadnje, ko je bil g. Elihu bolan, je poslal po Donalda – g. Donalda.
Veste, G. Donald je večino življenja preživel v Evropi. Dr. Pride je povedal g.
Elihuju, da bo moral predati upravljanje svojih zadev, zato je javil svojemu
sinu, naj pride domov. A ko se je g. Donald vrnil, se g. Elihu ni mogel
odločiti za to, da bi mu prepustil vse. Toda želel je, da g. Donald ostane,
zato mu je dal časopisje – torej, naredil ga je za založnika. G. Donaldu je to
odgovarjalo. Za novinarstvo se je zanimal že v Parizu. Ko je odkril, kako
grozno je vse skupaj v tem mestu – v občinskih zadevah in podobno – je začel
svojo reformistično kampanjo. Ni vedel – že od svojega otroštva ga ni bilo tu –
ni mu bilo jasno – «
»Ni mu bilo jasno, da je njegov
oče tako globoko v zosu kot vsi ostali,« sem ji pomagal.
V zadregi je strmela v prstne
odtise, ne da bi mi oporekala, in nadaljevala:
»Z G. Elihujem sta se sprla. G.
Elihu mu je rekel, naj neha podžigati situacijo, a se ni ustavil. Morda bi
nehal, če bi vedel – vse tisto, kar bi pač moral vedeti. A ne verjamem, da se
mu je posvetilo, kako resno je bil njegov oče vpleten. In njegov oče mu tega ni
povedal. Predvidevam, da bi bilo očetu težko zaupati takšne stvari svojemu
sinu. Zagrozil je, da bo vzel časopise g. Donaldu. Ne ve, ali je to res
nameraval ali ne. A je spet zbolel in vse je šlo naprej tako kot do tedaj.«
»Donald Willsson vam ni zaupal?«
sem vprašal.
»Ne.« Bil je skoraj šepet.
»Torej, kje ste vse to izvedeli?«
»Poskušam – poskušam vam
pomagati, izvedeti, kdo ga je umoril,« je rekla odkrito, »nimate pravice, da –
«
»Najbolj mi boste v tem trenutku
pomagali, če mi poveste, kje ste to izvedeli,« sem vztrajal.
Strmela je v mizo, grizoč svojo
ustnico. Čakal sem. Kmalu je dejala:
»Moj oče je tajnik g. Willssona.«
»Hvala.«
»A ne smete misliti, da sva – «
»S tem se ne ukvarjam,« sem ji
zatrdil. »Kaj je Willsson počel na Orkanski cesti prejšnjo noč, ko je imel
zmenek z menoj v svoji hiši?«
Rekla je, da ne ve. Vprašal sem
jo, če ga je slišala govoriti z menoj po telefonu, da naj pridem do njegove
hiše ob desetih. Rekla je, da je.
»Kaj je storil po tem? Poskusite
se spomniti vseh stvari, ki so bile izrečene ali storjene od takrat do konca
dne.«
Naslonila se je nazaj na stol,
zaprla oči in nagubala čelo.
»Poklicali ste – če ste bili vi
tisti, ki vam je bilo naročeno priti do njegove hiše – okoli dveh. Potem je g.
Donald narekoval nekaj pisem, eno za papirnico, eno za senatorja Keeferja okrog
nekih sprememb v poštni zakonodaji in – o, ja! Šel je ven za kakšnih dvajset
minut, malo pred tretjo. In pred tem je napisal ček.«
»Za koga?«
»Ne vem, a videla sem ga pisati.«
»Kje je njegova čekovna knjižica?
Jo je nosil s seboj?«
»Tukaj je.« Skočila je pokonci,
šla naokrog mize in poskusila odpreti najvišji predal. »Zaklenjeno.«
Pristopil sem k njej, raztegnil
žičnato sponko in skupaj z njo in rezilom noža odprl predal.
Dekle je iz njega pobral tenko,
ravno čekovno knjižico Nacionalne banke. Zadnji ostanek je bil zaznamovan za
5000 dolarjev. Nič drugega. Nobenih imen. Nobenih razlag.
»Odšel je s tem čekom,« sem
dejal. »in izginil za dvajset minut? Dovolj dolgo, da bi prišel do banke in
nazaj?«
»Ne bi mu vzelo več kot pet
minut, da bi prišel do tja.«
»Se ni zgodilo nič drugega,
preden je napisal ček? Pomislite. Kakšna sporočila? Pisma? Klici?«
»Poglejva.« Še enkrat je zaprla
oči. »Narekoval je neko pošto in – oh, kako neumno od mene! Dobil je telefonski
klic. Dejal je: 'Ja, lahko sem tam ob desetih, a bom moral pohiteti drugam.'
Potem je spet rekel: 'Dobro, ob desetih.' To je bilo vse, kar je rekel, če
odštejem še 'ja, ja' nekajkrat.
»Je govoril z moškim ali žensko?«
»Ne bi vedela.«
»Pomislite. Njegov glas bi bil
precej drugačen.«
Pomislila je in dejala:
»Potemtakem je bila ženska.«
»Kdo od vaju – vi ali on – je
zvečer prvi odšel?«
»Jaz. On – povedala sem vam, da
je moj oče tajnik pri g. Elihuju. On in Donald sta imela sestanek zgodaj zvečer
– nekaj okrog časopisnih financ. Oče je prišel malo po peti uri. Nameravali so
iti skupaj na večerjo. Se mi zdi.«
To je vse, kar mi je Lewisovo
dekle lahko povedalo. Ničesar ni vedela, kar bi lahko pojasnilo Willssonovo
prisotnost pri enajstem bloku na Orkanski cesti, je dejala. Priznala je, da ne
ve ničesar o gospe Willsson.
Preiskala sva mrtvečevo mizo in
nisva izkopala ničesar, kar bi bilo vsaj malo poučno. Skočil sem še do
telefonistk, a nisem izvedel ničesar. Vložil sem eno uro v kurirje, mestne
urednike in podobno, in vse moje izvohavanje ni prineslo ničesar. Mrtvec je
bil, kot je rekla tajnica, dober v tem, da je obdržal zadeve zase.
