ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Končno se je zgodilo. Naša podmornica se ne bo več oglašala iz undergrounda. Medmrežno literarno srečanje, literarnorevijalna prihodnost, (jez)deci vsebine, se seli na nov spletni naslov. Nič več skrivanja po getih Filadelfije, lep pozdrav Bel Air!

Radar je zaznal svetovnoširokomrežni naslov:

www.jezdecivsebine.si

ki kombinira vso staro vsebino, ki jo imate vsi tako radi, z novimi formalističnimi prijemi, ki omogočajo branje strani na vseh napravah; z novimi appi, v katere se ekipa TFF 12 do sedaj sploh ni zares spuščala; in z novo, svetlejšo, barvno podobo za svetlejšo prihodnost.

Živela Ank-h, ki je v FaFovski svet vnesla prvo veliko reformo po uvodnem galopu v spletišče. Dragi bralci, tole je na nove zmage! Blogger zapuščamo mlajšim generacijam v dobri veri in z lepimi zahvalami. Od sedaj naprej smo v odprtem morju. Se beremo!

ALARM * ALARM * ALARM

SAJFAJ KVART: UVOD V ČASOPLOVBO

Star internetni štos razloži, zakaj se ne smemo bati težkih odločitev. Če se še nihče iz prihodnosti ni ustavil pri vas, da vam prepreči izbrano dejanje, potem vaši načrti gotovo ne morejo biti tako grozni, kajne?

Kolektivni imaginarij o časovnih popotnikih je ovit v klišeje. Njihove zgodbe so neštetokrat zreducirane na dobri stari preobrat, ko se na prvi pogled smiselno dejanje izkaže za dolgoročno škodljivo. Rešite otroka pred prihajajočo lokomotivo in izkazalo se bo, da je mali fantič Adolf Hitler. Umrejo milijoni. Prinesite svojim prednikom cepivo in predelali ga bodo v biološko orožje. Umrejo milijoni. Pomagajte dekletu, izkaže se, da je vaša mama, ki se je zaljubila v vas. Umrli boste. Itd.

VOJNA ZVEZD VII: 5 STVARI, KI JIH ŽE VEMO

1. Filmski napovednik je zgodba zase

Vse do sedaj smo novo epizodo Vojne Zvezd spoznavali prek filmskih napovednikov, teh malih odkruškov filma, ki jih z malo muzike in spretne montaže zlahka sestavite v dvominuten spot z odličnim suspenzom in akcijo.

GLEDAM

Pozdravljeni brovariši in brovarišice. Pozdravljen broletariat. Dolgo časa se nismo miselno dotikali.

To je zato, ker se medspletna situacija še vedno zaostruje.

Gledam. Kaj se dogaja, ko nekaj gledam? Tisto nekaj, k čemur je moj zor usmerjen, v meni povzroča ireverzibilno reakcijo. Fidbek. Odziv. Od-ziv. Audio vizuelni kogitacjones stream se z menoj igra in vsak trenutek vabi, želeč: »Kaj boš pa sedaj? Pa sedaj? Ti to ugaja? Kaj pa to? … « Itd. v večnost. Oz. vsaj dokler nam zmanjka časa v službi. Ali pa nas mater prikliče: »ALO, DARJAN CMOKI SO ŽE, PIZDA.«

PRIJATELJ V STISKI

… se nadaljuje …

»Mamojebec! Mamojebec! Oh … mamojebec!« Bil je Nataliin glas, ampak kako, ni mogel biti. Nikoli ni tako kričala. »Fak! Oh, fak! Ooooooh!! Ne morem verjeti, kaj mi počneš! Fak!«

Uh oh, težave. Hitel sem po stopnicah, da bi jo rešil! Preskakoval sem po dve naenkrat, usmerjal me je njen glas. Glas mojega dekleta. Ljubezni mojega življenja.

PRIJATELJ V STISKI

Vrata so bila odklenjena. Spet. Še ena izmed zadev, za katere sem se trudil biti potrpežljiv, a seveda, Larryju ni bilo mar.

Kuhinjski pult je bil tako usran, da sem se bal položiti svoje ključe nanj. Izpraznjene pločevinke piva in steklenice žganja, nekakšna strjena tekočina in ljubi Bog, cigaretni ogorki. Puščal jih je kar tam, na sredini mojega pulta! Pulta, s katerega sem jedel svojo hrano! Pulta, s katerega sem včasih jedel svojo hrano. Pulta, s katerega nikoli več ne bom jedel hrane. Bil je še listek: »Drew, potrebujeva kosmiče. Larry.«

KAKO SO NAS RISANKE UŽALILE - IN REŠILE

»And then, in 1945,  peace broke out. It was the end of the joke.«

-Monthy Python

Ne le vojne in Hirošime, konec je bilo tudi z neštetimi priljubljenim risankami, ki so v vojnem času tako ali drugače nagovarjale otroke. Le kdo bi lahko pozabil na očarljivi Popayjev boj z Japonci ali prisrčno udjestvovanje Racmana Jake v Tretjem rajhu? Izbris in – povejmo naravnost – cenzura posameznih epizod je bila na prvi pogled logična: vse brez izjeme portretirajo vojne nasprotnike z rasistično karikaturo, ki izdaja njihovo prirojeno zlobo in nekompetenco, da bi se kosali z dobro urejenim, brezhibnim ameriškim imperijem. Le malo razlogov je bilo, da bi povojne generacije še naprej zastrupljali s takšnim hujskaštvom.

PORNIČ

Ni velikokrat, da bi človek hodil po malem domačem kraju in srečal kaj pametnega. Kaj šele kaj lepega. Kaj šele kaj takšnega, kar ti je lepšalo dneve v domači postelji. Na domačem travniku. Pristna desničarska romantika kot podlaga za ekstremne levičarske svinjarije in nemoralne podvige. Po vseh redundantnih dneh in po vseh zlizanih in zablodelih mislih se je znašla pred mano v črni oblekci, ki se je končala precej nad koleni. Ravno prave dolžine. In takšna je stala pred našim merkatorjem. Če bi sedela na kolesu, bi ji že lahko pošpegal pod tkanino in ošinil odtenek barve hlačk.

MED MODROSTJO IN NIČEM

In vse je nič. Te žametne oči

so kakor žalost, ki strmi v sivino,

njih temni sloj prodira med tišino

kot zvok, ki se v šumenju izgubi.

– Srečko Kosovel (Sonet smrti)

Sedaj poznam resnico o ljudeh: vse poti vodijo v smrt … ne glede na njihove boje, ne glede na njihove uspehe, na koncu poti umrejo. To je Modrost.

– Malthael (Pot k Modrosti III)

Znamenja, dana »pravi biti« stvari, so znamenja nebiti, niča – »resnični svet« so zgradili iz protislovja proti dejanskemu svetu: zares navidezni svet, kolikor je zgolj moralno-optična prevara.

– Friedrich Nietzsche (Somrak Malikov, »Um« v filozofiji VI)

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

DISKURZIJA FILMSKA: RIMSKA ZGODBA

Dr. Drisky in N. Maximus sta zakurblala vsak svoj osebni računalnik in si zavrtela svojevrsten spektakel: največji slovenski neodvisni filmski projekt leta 2015: Rimsko zgodbo (KID Teodizij, DD Studio, Millenium Fox). Film podira rekorde kot za stavo. Na premieri – sredi glavnega trga v Vipavi – se je nabrala množica 2.500 gledalcev. Jezdeca je zanimalo, kaj se v filmu skriva, da se v množici drugih bodisi skrije bodisi razkrije. Vsak zase sta si nadela najbolj ljubek nasmešek, najbolj nedolžne očke in najbolj nevtralen pripis ob faci: Dafuq did I just watch?

SAJFAJ KVART: OD ZOMBIJEV DO NIHILIZMA

Eno leto je mimo, odkar je rubrika Sajfaj kvart ugledala luč sveta. Celo leto. Kako vemo? Predvsem vemo zato, ker Sajfaj kvart dolguje svoje rojstvo konvenciji Na meji nevidnega, ki je jezdna tuhtanja leta 2014 (dobrih ducat mesecev nazaj) prisilila v metamorfozo: sprva v predavanje z naslovom Tri plasti znanstvene fantastike, nato pa še v serijo esejev o teh in onih izdelkih scifija vseh časov.

Kdor ima za seboj vsaj enega od teh esejev, je nedvoumno seznanjen z Oswaltovo teorijo zombijev, raket in puščob, ki so jo fafovci vzeli kot odskočno desko in iz nje razvili lasten univerzuum. Čas je, da se Sajfaj kvart tudi formalno počasi odcepi na svoje. Tokrat v branje ponujamo ekstrakt predavanja Od zombijev do nihilizma z letošnje konvencije NMN, kot bi jih zapisali Drisky, Elza, Naughtius in Satirični na enem od svojih kjotskih protokolov.

PRAVA GROZLJIVKA JE SLOVENSKI JEZIK. ALIENEJE: IDILA

OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje razvajalčke. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.

* * *

- Ko film brede globlje in globlje v zgodbo, vsi v dvorani trepetajo pred naslednjim stavkom, ki bo razkril žalostni ustroj slovenskega jezika in njegovo neumorno bitko z mučno gledališko tradicijo, ki mu onemogoča sproščeno govorico. Ko bi se vsaj enkrat zgodilo, da se nam ni treba ugrizniti v jezik ob večnem vračanju trpinčenja bobničev z besedami, ki obstajajo le še v visoki literaturi in političnih govorih.

A: Neki, neki, vseeno mi je za te kmetavze, »važn je, da majo neomejeno količino tega šnopsa.« WAT? Neomejeno? Who says neomejeno when drunk?

ALARM 2/2

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

ALARM 1/2

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

VIII

Zakaj nisem enostavno zapisal vseh misli, ko so z vso svojo gotovostjo in presenetljivostjo še sveže butnile v glavo? Zdaj je že sreda in – ker moj spomin ni bohvetkaj, moja percepcija časa pa, hmm, nedosledna – so od ponedeljka minila že malodane leta … torek je tako postal tisti običajno osovraženi ponedeljek čigar obstoj je ljudem tako zoprn, da o njem lahko prebiram na raznih šalcah za kavo, majicah, memih ipd. Vedno se potem vprašam, komu so ti ponedeljki res tako zoprni, da bi se z nekim domislekom, a la 'Monday, you bastard' želel o tem opomniti še s šalco kofeta, ki ga pije – verjetno, prav v ponedeljek. Kakor koli ...

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

PRVI LITEROS ZAKLJUČEN

Draga bralka, dragi bralec, pogovoriti se moramo o seksu.

Kot ste nedvomno seznanjeni, smo Jezdeci na začetku poletja odprli Literos, natečaj za najboljšo erotično kratko zgodbo. Izdelki, ki so pristali v našem trdno zapečatenem poštnem predalu, so bili skrbno pregledani, po potrebi lektorirani, nekaj jih je bilo potrebno prevesti v razumljiv jezik. A to nas ni ustavilo. Staknili smo glave in si jih družno razbijali, dokler nismo našli zmagovalcev.

ZGODBOVINA JEZDECEV - DESETO POGLAVJE

Natečaj Literos 2015 je v zaključni fazi, ko petčlanska žirija melje prispela besedila in s pomočjo Barbik in Kenov rekonstruira težje doumljive prizore iz zgodb. Včasih morajo uporabiti tudi plišastega kalamara oz.repliko kravjih vimen. Go figure. To je izvrsten čas, da naslovimo nekatera vprašanja, ki so prispela s pismi bralcev a la:

Mojo prijateljico pa zanima, kako to, da je na (jez)decih vsebine toliko fuka? Takole pravi: »Vpišem v Google fuk + karkoli drugega in dobim vašo revijo. 'Slovenski fuk' – (jez)deci!, 'vroči fuk' – (jez)deci!, 'fuk z učiteljem fizike' – (jez)deci! In potem še ta natečaj erotične proze! Saj ni nič narobe, da vas to zanima, ampak koga – ne mene – lahko moti, če potem vedno prileti na neko čudno literarno revijo.«

– Moja prijateljica

TRIJE DIALOGI

Na letošnji dan boja proti okupatorju smo objavili esej Kukiji Misfortune, s katerim smo se poklonili Georgu Carlinu, revolucionarju iz sveta stand-up komedije. Naštevanje superlativov in uspehov bi bilo le votlo prepričevanje bralstva, zato predlagamo vpogled v živo tkivo njegovih besed. Tuba je polna teh in onih ekstraktov ter posnetkov živih nastopov, zatorej (jez)deci raje ponujamo sijaje, ki jih slehernik na spletu še ne more dobiti. Spodaj prilagamo tri kratke dialoge, za katere se šušlja, da bodo kmalu udramljeni na odru, v najslabšem primeru pa vsaj avdioknjigizirani by Vid & Pero.

MYRTYL KYMBYT: TOMAŽ ŠALAMUN

A je mogoče, da Šalamun ni bil nek literarni presežek? Mislim, jaz to berem in berem in berem, ampak to meni nič ne pomeni. Kje je tu lepota?

- M. S.

* * *

Reflektorji so goreli le še s polovico prejšnje svetilnosti. Tonski mojster je preizkušal uvodno špico. Nekaj nastopajočih je klepetalo ob skodelicah hladnega kofeta. Naš kritik je sedel na klop za kamerami in iz žepa potegnil beležko ter jo podprl z novo pesniško zbirko Tomaža Šalamuna Ta, ki dviga tačko, spi. Oslinil je svinčnik in kracal po prvi strani, da se mimoidočim zaposlenim ne bi zdel nezanimiv. Režiser je iz offa klical ekipo na svoja mesta.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

TUDI PO LAIBACHIH - LAIBACH

Vse se je začelo poleti 1980. Maršalovo truplo se še ni dobro ohladilo v svoji sveži grobnici, ko je ekipa mulcev iz umetniške akademije polepila Trbovlje s čudnimi slikarijami, ki so napovedovale razstavo in koncert nekega novega lokalnega kolektiva. Milica je na zahtevo občanov hitro ukrepala – s plakatov so vreščali ogabni prizori iztikanja oči in debeli, nepravilno izrisani križi, ki bi jih še najlažje umestili na kakšne zarjavele nemške tanke iz polpretekle zgodovine. »Nezakonita in neodgovorna raba simbolov« je obveljala za uradni razlog za odpoved dogodka. Laibach je moral na svojo priložnost počakati drugje. Našel jo je v Beogradu, ki je v tistem času do prihajajočih pankovskih valov gojil precej bolj toleranten odnos.

DISKURZIJA FILMSKA: HER

Našo nedavno poglobitev v filma Ex Machina (2015) in Small Soldiers (1998) nadaljujemo z novo edicijo Diskurzije filmske, v kateri filmoljuba dr. Drisky in N. Maximus razpravljata o relativno mladem sajfaj filmu o umetni inteligenci: Her (2013). 31. 7. 2015 nam bo za večno ostal v spominu kot dan, ko je po daljšem deževnem obdobju – ki je Ljubljano zavilo v zelo potrebno svežino in malo manj potrebno vlažnino – zopet izza oblakov stopilo sonce in jezdecem vsebine vlilo moči za ogled še ene filmske umetnine.

SPUST POD 36,8 °C

Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani, ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež. Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti.

SREČNO KEKEC

Že dolgo je očitno, da so iskrice novih mitologij, priredb in post-mortem nadaljevanj preskočile meje Tihega oceana. Potem, ko je tudi Evropo preplavil val trilerjev in fantazijskih trilogij in ko J.K.Rowling že piše nove dele Harryja Potterja, je le vprašanje časa, kdaj bo tudi nekdo v Sloveniji zagrabil bika za roge in se poslužil enega od tovrstnih receptov za veliko uspešnico. Adam Heine je debitant, ki se je odločil pograbiti priložnost in vreči svoje ime na lestvico najbolj prodajanih avtorjev, čeprav kljub vsemu našemu trudu še vedno ni povsem jasno, ali svoj debi izdaja pod pravim imenom ali psevdonimom.

SAJFAJ KVART: EX MACHINA

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

MYRTYL KYMBYT: TONE ŠKRJANEC IN PREDLOG ZAKONIKA NEOPOEZIJE

Vrata so se zaloputnila za možmi postave, ki so v sterilno belo sobo privlekli Škrjančevega Toneta, hudo premikastenega, kot se za policijo tudi spodobi. Kljub jezi, ki bi ga lahko upravičeno prevzela, je ostal miren in bil pripravljen sodelovati: »Mi je zdaj dovoljeno izvedeti, zakaj sem tu, gospoda?«

»Najprej boš podpisal te papirje in se zaobvezal … «

KAZIMIR MALEVIČ. O KVADRATIH IN OZADJIH

Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril. Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti, tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.

– Kazimir Severinovič Malevič: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. 1922.

NOGOMET V IGRI, IGRA V NOGOMETU

Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane resničnosti, kot je poznamo danes. The Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo, nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi.

LITEROS 2015

V imenu vsega, kar je vroče in vlažno!

V imenu življenjskih sokov, ki se mešajo v poletni sopari!

LUD TFF12 v sodelovanju z oddelkom za primerjalno pornografijo predstavlja:

LITEROS

Natečaj za erotično kratko zgodbo

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

LAURENT BINET: HHhH

Laurent Binet ni novo ime na francoski umetniški sceni, svoje prvo delo je objavil (zdaj že) davnega leta 2000, vendar pa smo prvi prevod kakega njegovega dela v slovenščino dobili šele letos. Gre za njegov romaneskni prvenec z navidez suhoparnim (a z vidika besedne igre precej zanimivim) naslovom HHhH, kar je akronim za Himmlers Hirn heist Heydrich ali po slovensko Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich in v katerem avtor opisuje atentat, ki so ga leta 1942 izvedli na enega najkrvoločnejših nemških vojaških vodij druge svetovne vojne, zadolženega za t. i. rešitev judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

MYRTYL KYMBYT: MAJA VIDMAR IN GUILLAUME APOLLINAIRE

Arena se odpre. Občinstvo sede na prosta sedišča in čeblja do pričetka spektakla. Fantiči za pičle šilinge počistijo pesek, ki je ostal razmetan od prejšnjega dvoboja. Napovedovalec s fanfarami za background oznani tragedijo, ki se ima pripetiti: »Zbrana javnost, pred vas ponovno stopata junaka, ki sta se odločila svoje ime zapisati v neskončnost!« Bučen aplavz. Kokice letijo na vse strani. »Naše poslanstvo je, da se nahranimo z živim, utripajočim tkivom posameznikov, prostovoljcev! Red hoče žrtve, mi žrtvujemo! Red hoče trpljenje, mi trpinčimo! Red hoče ponižanje, mi ponižujemo!« Ploskanju sledi nekontrolirano dretje. Največji privrženci nomenklature vriskajo: »De-mos, de-mos!« Njihov bes hiperbolira v izbijanje zob, lomljenje nosov in komolčenje prsi. »MI! SMO! JAVNOST!« Vik preglasi grmenje oblakov. »Vreme je bilo izbrano, Red nam je naklonjen. Nocoj je čas za žetev!«

VII

... se nadaljuje ...

Salut Borut,

J’espère que tout va bien.

Je vais dans les villafes abandonnés au printemps et en été et si tu es par là je compte bien t’emmener.

Au mois de Juin je vais avoir 60 ans et je fait une fète pour marquer l’évènement.

Au Pays Basque c’est comme d’habitude it pleut....

A bientôt

Že celotna situacija bi mi, če bi vedel, kar vem danes, povedala, da sem na pragu polomije. Na železniško postajo smo prispeli veliko prezgodaj, kar samo po sebi ne bi predstavljalo problema, če si ne bi moji spremljevalci in nedavni gostitelji zadali, da me pospremijo prav na vlak. Tudi to je seveda gesta, ki jo gre običajno zgolj pozdravljati in se ji zahvaljevati. Običajno. Če ne prevzame vloge vprašanja: »Si prepričan?«

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

DISKURZIJA FILMSKA: MAD MAX: FURY ROAD

Deževen večer se je prevešal v deževno noč, 20. maja leta '15, Dr. Drisky in N. Maximus sta se spravila v skromni Citroën C2 ter pojezdila na sosednji kvart Ljubljane, kjer se je gručica ljudi nabirala v vrsti pred dvorano Kina Bežigrad. Na sporedu je bil film Mad Max: Fury Road. Opremljena le z nahajpano prikolico filma sta se namrdnila ob vonju kokic in se pripravila na enega bolj pričakovanih spektaklov koledarskega leta. Vzela sta si dobrih 10 dni časa in sestavila sledečo korespondenco.

ZAGODLA MI JO JE … BRINA SVIT

Vpišite v brskalnik »ena noč v Reykjaviku« v enem izmed svetovnih jezikov in naleteli boste na množico predlogov, kako preživeti noč v najsevernejši prestolnici na svetu. Kje ugodno spati, kje dobro jesti in kje ob vrčkih piva Víking počakati na prvo jutranjo svetlobo. Med vsako leto številnejše turiste se namreč pomešajo tudi potniki, ki se preko Islandije zgolj odpravljajo ali vračajo na ameriški kontinent in jim Reykjavik predstavlja le tranzitni postanek za noč ali dve. Da nam rezultati brskanja v slovenščini na prvih mestih ponudijo tudi naslov literarnega dela, je odgovorna v Franciji živeča pisateljica Brina Švigelj-Mérat (1954), bralcem znana pod psevdonimom Brina Svit, ki je roman - po obsegu sicer bližje kratki zgodbi - dve leti pred slovensko izdajo (2013) prvotno objavila že v francoskem jeziku.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJE VIII

… se nadaljuje …

POGLAVJE VIII

Hladnikova, 11:40

Dragi bralec,

groza! Nepopisljiva groza! Če bereš to sporočilo, me ne moreš več šteti za pripadnika tega sveta. Padel sem v zasedo Jezdecev. Ank-h me je zvabila v past. Rosomah me je z nekaj filozofskimi fintami spravil na kant. Nekaj o eksistenci, se spomnim, in o ontološkem preskoku. Da sem produkt fikcije, pravi Zofka. Sadež, Drisky in Maximus so se le režali, ko sem v obupu švical in se tresel pred lastno usodo.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJI VI IN VII

… se nadaljuje …

Po včerajšnjem tradicionalnem TFF sabatu, danes objavljamo 2 poglavji literogične zagonetke In sedaj nekaj čisto drugačnega.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJE V

… se nadaljuje …

POGLAVJE V

Zaloška, 9:20

Dragi bralec,

če bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča. Majska vročina mi že pritiska na čelo, medtem ko se sledi za Jezdeci hladijo. Hitim, kolikor morem, preden izginejo.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJE IV

… se nadaljuje …

POGLAVJE IV

Šmartinska, 8:30

Dragi bralec,

če bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča. Moji najhujši sumi se potrjujejo. Pravkar sem izvedel, da je med Jezdeci, ki so oropali najdišče svetega grala, tudi njihov glavni pedagog, Naughtius Maximus. Njegove komunajzarske ideje in sočutje do mlajših generacij so bili vedno grožnja obstoječemu sistemu. Če ne bo nihče prekrižal njihovega načrta kraje svetega grala, bomo tonili v rdeči revoluciji kot podgane v odplakah.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJE III

… se nadaljuje …

POGLAVJE III

Dunajska, 7:30

Dragi bralec,

če bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča. Sledil sem Jezdecem in njihovemu smradu zla do ceste, ki vodi na Dunaj. Zviti so, preračunljivi, brišejo sledi, kolikor jih le lahko, a odločen sem, da jih bom našel, kjer koli se mislijo skriti. Ne morejo si privoščiti škandala na odprtem, dokler bom pomešan v množico sumničavih pogledov, bom varen. Vsaj upal sem, da bo tako, nato sem izvedel, da je v njihovi skupini več pokvarjencev, kot sem si lahko mislil.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJE II

… se nadaljuje … 

POGLAVJE II

Koseški bajer, 6:20

Dragi bralec,

če bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča, a niti ti niti jaz si nisva mogla vsaj približno predstavljati, s kakšno pokvarjeno, nagnusno in izprijeno bando imam opravka. Ne le, da obstajajo močni namigi, da je med njimi nimfomanični transvestit, kot sem že poročal, bojda se kosam s samim zloveščim dr. Driskyjem. Driskyjem Bare-ass-ovskim, zloglasnim mučiteljem čebel in eksperimentatorjem s človeškimi možgani v nekakšnih kadeh. Ko sem šel pobrat svoj žig na kontrolno točko pohoda, sem slišal neko starejšo gospo, ki je povedala, da je doktor res bil na najdišču grala in da je resnično ukradel enega od manjkajočih artefaktov, storil pa je to preden je do varnostnikov prispelo ponarejeno pismo ogorčenega gledalca. Hvalabogu za klepetulje.

ENIGMAVIK. LITEROGIKA: IN SEDAJ NEKAJ ČISTO DRUGAČNEGA. POGLAVJE I

9. maja 2015, na obletnico vkorakanja partizanskih enot v Ljubljano, je slovenska prestolnica že 59. zapored zbezala ljudstvo v gibanje po Poti spominov in tovarištva. Literarno-umetniško društvo TFF 12 se je dogodku pridružilo s krimičem, ki je čakal razgaljen v osmih delih na osmih kontrolnih točkah. Ljubitelji literature, logike in pohodov so lahko skenirali unikatne QR kode, ki so vodile do osmih pisem Jacka Kowalskyja, protagonista Koljača, ki je zasledoval bando Jezdecev na begu s prizorišča zločina.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

GRABIL SEM JO ZA RIT

Grabil sem jo za rit, neveščo kurbo, ki je bila daleč od klasičnega pomena te besede, pa je vendar delovala tako. Sicer sva se pa ljubkovalno vedno tako poimenovala. Po vsakem prepiru mi je samo pomignila z boki in moji argumenti o njeni nadvladi so bili vidni še najinim otrokom na vrtčevskem dvorišču. Poljubil sem jo na lice in tamali so gledali za nama, kot da ljubezen ne obstaja več, mogoče pa jim je po vseh predstavah o gejevskih pingvinih in spraševanju po (ne)božjem, na katere sva jih vozila, enostavno svet postal pretirano determiniran. Pojasnjen. Usmerjen. Definiran.

KUKIJI MISFORTUNE

Dalj časa črpam svoj stand-up material iz treh virov. Prvi je angleški jezik: besede, fraze, reki in način, kako govorimo. Drugi vir je –  kot pri mnogih komikih – kar razumem kot 'mali svet', tiste reči, ki jih vsi doživljamo na dnevni ravni: vožnja, hrana, hišni ljubljenčki, ljubezenske zveze in zlobne misli. Tretje področje je tisto, čemur bi sam rekel 'veliki svet': vojne, politika, rasa, smrt in zadeve družbe. Ne da bi meril, mislim, da ta knjiga dobro odseva razmerje vseh treh.

– George Carlin

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

SAJFAJ KVART: UNKNOWN UNKNOWN

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

PREMAGATI OČETA. SAJFAJ KVART: DOOM

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

IVAN & RADIO OGNJIŠČE

Ideja, da bi (jez)deci vsebine v bralne drame pretvorili svete tri kralje slovenskega radia, je stara prav toliko, kot so stari (jez)deci sami. Na samem začetku je med drugim obstajala pobuda transkripcije treh zlata vrednih pogovorov, ki so se ohranili skozi čas zahvaljujoč Youtubu. Pričeli smo z Vinkom k ma velik sadja, nadaljujemo pa leto in pol kasneje z gospodom Ivanom iz Frankovega naselja, ki ga koncept modernega, simboliziran v medijih telefona in radia, muči do nivoja vzajemnega sovraštva. Slava mu za vekomaj! Dandanašnji nas spominja na drugačne čase, ki pa so bili prav tako prežeti z generacijskim trenjem. Zgodovina se ponavlja, a nikoli ni ista.

HAYSOV KODEKS

Nekoč je bil film svoboden. Iz njega je vrela pohota, ekstravaganca in nazorno nasilje. Po nekaj odmevnih škandalih v Hollywoodu in vse bolj razširjenem prepričanju, da filmi kvarijo mladino, pa je leta 1922 na čelo Združenja ameriških producentov in distributerjev stopil prezbiterijanski starešina Will H. Hays. Zadal si je, da bo filme v ZDA spravil v red. Leta 1930 je v veljavo stopil Haysov kodeks z natančnimi direktivami za filmske ustvarjalce, kako napraviti moralno neoporečne izdelke za občinstvo. Kodeks je ostal v veljavi vse do poznih petdesetih let, določena pravila pa so se v obliki filmskih tabujev ohranila vse do danes. V pričujoči obliki vam predstavljamo uvodni izsek in poglavitne poudarke Kodeksa.

VII

… se nadaljuje …

»Dovolj bo, gremo jest,« mi je profesor, mirno, a odločno, položil roko na ramo, vidno oddahnjen, da je čas kosila zmotil vse bolj tečen zvok motorke. Obrnil se je proti hiši, pomignil dve glavi manjšemu pomočniku, sam pa sem obrnil stikalo na 'off', zaprl dovod goriva in se na nogah – še vedno v celoti pritrjenih na trup – odpravil po sledi mamljivega vonja.

TAKO ZDOLGOČASENO JE NAVRGLA NOGE V ZRAK

Tako zdolgočaseno je navrgla noge v zrak. Niti ji nisem kaj pomenil tisti trenutek niti ji ni bilo mar. V svojem svetu je trgala listke z omare polne blodenj in bolečin. Celo leto je že bežala pred svojo preteklostjo, a ji vendar ni znala ubežati. Tam je bila. Tam jo je grizlo, tam ji je lezla izpod nohtov. V tistih zdolgočasenih nogah, ki sem si jih prisvajal, je bilo tako malo resnice, da so izginile še one same. V svojem dihu sem zapazil tesnoben strah in nervozo. Občutek sem imel, da bom crknil kar tam na mestu.

VII

Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak barbari.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal Grajski film – filmski večer v seriji grajskih dogodkov pod okriljem LUD TFF 12. Vršil se bo 4. 3. 2015. Lokacija: Grajski park Vitez, Tržaška 80, Gorenji, zahodni del Logatca. Poiunk, poiunk! Stop.

KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO. ZLATA ROKA

… se nadaljuje …

Pred daunimi časi je biu pošastno nesramen člouk in živeu je v preriji, daleč stran od vseh, razen od žene, ki je živela z njim. In potem je en dan žena umrla in on jo je uzeu in nesu ven in jo zakopau. Imela je pa njegova žena zlato roko – čisto zlato od ramena nauzdol. On je biu res pošastno nesramen – pošastno – in tisto noč je slabo spau. Res je hotu tisto zlato roko zase.

Ob polnoči mu je b'lo dost premetavanja po post'li in je ustau, res, in je uzeu svečo in skoču ven, čeprau je snežil in ženo odkopu in ji uzeu zlato roko; skriu je glavo pred vetrom in začeu broditi in broditi in broditi skoz sneg. Potem se je pa kar naenkrat ustavu (tu naredimo izrazito pavzo, nadeni si zmeden pogled in se delaj, kot da napenjaš ušesa). Uskliknu je: »Moj BOG! Ka je zaj to!«

ALI JE WERNER HERZOG LASTNOROČNO POKONČAL SENEGALSKO POEZIJO?

My friend is a fish

he live in my room
his fin is a cloud
he see me when i sleep

Moj prijatelj je riba

Živi v moji sobi

Njegova plavut je oblak

Opazuje me, kadar spim*

- Babacar Ndele

O mladem senegalskem pesniku Babacarju Ndeleju je javnosti znano zelo malo. Vemo, da je bil otrok ilegalnih migrantov v New Orleansu. Vemo, da je pričujoča pesem edina ohranjena iz njegove zbirke mladostniških pesmi. Vemo, da se je njegova družina preživljala s preprodajo heroina in cracka, četudi ni jasno, ali je bil mladi Babacar s tem seznanjen. In navsezadnje vemo, da so ga skupaj z edino ohranjeno pesmijo našli ustreljenega v njegovi sobi. Nekaj mesecev po orkanu Katrina, ko je Babacar štel vsega 15 let.

Od tu naprej se okoliščine njegovega življenja in smrti močno zapletejo. Mogoče zaplet niti ni prava beseda. Smrt Babacarja Ndeleja ni zgolj smrt mladega upa senegalske poezije, ampak tudi mrki indikator posledic ameriške filmske industrije in njene pripravljenosti hoditi po truplih.

Pa začnimo na začetku. Tu je slika Babacarjevega trupla na prizorišču zločina:

Edini znani vir pričujočega posnetka je dokumentarni film iz leta 2009 z nenavadno zakompliciranim naslovom Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans. Pod režijo se je podpisal Werner Herzog. Čeprav je bil film prvotno zamišljen kot remake kultnega filma Bad Lieutenant s Harveyjem Keitelom, je Herzog kasneje priznal, da originala iz leta 1992 ni niti pogledal. Okoliščine nastanka so torej nadvse bizarne in sumljive. Kako je gospodu Herzogu uspelo prispeti s kamero na kraj zločina praktično ob istem času kot policija, prav tako ostaja nerazloženo.

Film se ukvarja z umorom družine Ndele, v kateri odrašča Babacar. V  maščevalni akciji mamilaškega klana naj bi bila poleg njega ubita njegova starša Yacine in Daouda, babica Ramatulai in sestra Animata. Primer je bil dodeljen poročniku Terencu McDonaghu, ki mu kamera sledi tekom preiskave. Vsaj tako nam skuša situacijo predstaviti film.

Že nekaj kadrov bo vsakemu filmskemu poznavalcu jasno nakazalo, da to ni nekakšen policijski poročnik Terence McDonagh, temveč filmski igralec Nicolas Cage. Nekaj kratkega brskanja po njegovem CV-ju na čislani spletni strani IMDB nam da jasno potrditev, da je tudi v resnici nastopil v tej vlogi. Čemu nas torej Werner Herzog vleče za nos? Zakaj smrt mladega pesnika in njegove družine preiskuje filmski igralec? Še več, zakaj tudi njegovega šefa in partnerja igrata neki obskurni režiser in Val Kilmer?

Očitno je, da Werner Herzog v resnici ne želi, da bi se okrutni pokol primerno raziskal in kaznoval. Nihče od naštetih igralcev namreč nima nobenih delovnih izkušenj v policiji, kaj šele primerne izobrazbe. V resnici je njihova edina referenca to, da se znajo pretvarjati, da raziskujejo umor. Še veliko huje je to, da Nicolas Cage med raziskavo kaže popolno neresnost pri svojem delu – neprestano se vdaja kokainski odvisnosti, svoje finančne težave rešuje, pardon, poglablja na športnih stavah, edini ljubezenski interes pa mu predstavlja prostitutka. Z življenjskim slogom, ki ne pritiče niti filmskemu igralcu, kaj šele resnemu policistu, seveda nima nobene možnosti, da bi primer lahko dostojno zaključil in odkril morilca. Poglejmo si, kako njegova odvisnost od mamil vodi v halucinacije, v katerih vidi plešoče mrtvece in legvane.

Tekom filma lahko nazorno vidimo več primerov, kako emocionalno nestabilen je Nick Cage. Poglejmo si samo njegovo povsem nedostojno in nespoštljivo obnašanje do starejših.

Kako se torej razplete preiskava umora? Tako, da Nicolas Cage podtakne prirejen dokaz (obliznjeno pipo za crack) na kraj zločina. Na tem trhlem dokazu za umor črnske družine obsodijo – nekega drugega črnega moškega z družino. Je zloraba policije in sodstva lahko še bolj ostudno očitna? Ob vsej bizarnosti se lahko zgolj vprašamo, kako daleč je v resnici šel pri tem filmu Werner Herzog. Če je bil pripravljen zavoljo enega filma ponarediti policijsko preiskavo zelo pomembnega umora, ki je spremenil krajino senegalske poezije, potem je gotovo zmožen tudi veliko hujših stvari. Kdo je umoril Babacarja Ndeleja, Werner? Zahtevamo odgovore, in to takoj.

Kot da bi kdo želel še dodatno posoliti rane senegalski poeziji, je Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans prejel izvrstne kritike. Namesto, da bi postavili Herzogu nekaj resnih vprašanj, so pri Guardianu dodelili filmu štiri od petih zvezdic in izpostavili Cageovo vlogo kot »eno najboljših v zadnjih letih«. Resno? V naslednjem prizoru jasno vidimo, kako gospod Cage med rutinskim pregledom povsem zataji v svoji vlogi policista. Namesto, da bi mladi par nemudoma aretiral zaradi posedovanja mamil, se ga sam zadene z njuno zalogo in si v navalu strasti vzame še dekle.

Je Werner Herzog umoril enega redkih senegalskih pesniških upov? Ne vemo. Nimamo dokazov, da bi to lahko trdili. Prav tako pa nimamo dokazov, da bi to lahko ovrgli. Je Werner Herzog morilec psov in posiljevalec? Ne vemo. Kdo smo mi, da bi trdili nasprotno? Če se zdi, da vas ta vprašanja mečejo s tira, si natančno poglejte sledečo fotografijo Chewbacce. To je Chewbacca.

Za zaključek te tragične zgodbe si še enkrat zavrtimo pesem Babacarja Ndeleja, tokrat v interpretaciji Nicolasa Cagea. Roko na srce, gospod Cage ni kaj prida detektiv, deklamiranje pa mu gre kar solidno od rok.

Babacar Ndele, počivaj v miru. Naj Resnica pride na dan.

Drisky Bare-ass-ovsky

---

* Prevod: dr. Drisky.