Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje
Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi,
raketa, puščoba.
Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih
ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri
vrste elementov:
1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej
vidijo v napredku in iskanju novega reda,
2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo,
ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,
3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen
družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.
* * *
Zdaj sem postal
Smrt, uničevalec svetov.
– Bhagavad Gita
Nekaj kritikov je zasulo Tubo z
besnenjem čez helikopterista v Ex Machini (2015): »Kaj teb ni jasn,
modelček, kako lahko žensko-robota odpelješ iz divjin Aljaske v samo osrčje
civilizacije?« Vsem je seveda jasno, da po dobrih stotih minutah filma, gospod,
ki vozi helikopter, ne more vedeti, da je Ava A.I. Ampak to jih seveda ne
ustavi, ker jih njihov oče ni naučil preproste modrosti, ki bo svet rešila pred
napredkom tehnologije: »Ne sprašuj in ne vtikaj se, če se te ne tiče.«
Določena skupina punc in fantov v
belih haljah pa seveda ne more drugače, kot da postavlja vprašanja in vtika nos
v področja, ki se človeka ne tičejo – v svet hodečih in govorečih in
razmišljujočih androidov na primer. Eden od teh je tudi Nathan Bateman, CEO
Bluebooka, nič drugega kot morale razrešenega Googla, ki izrabi vse mogoče
elektronske špajze informacij, da v svojem skritem laboratoriju vkup sestavi
Frankensteinovo pošast 2.0 (ta ne potrebuje več človeških telesnih delov, ker
ima pač prepričljive nadomestke in – še bolj pomembno –popolno kopijo človeškega
uma). Wikileaks je za potrebe filma le glas vpijočega v puščavi.
Nathan – ki ni v resnici nič
drugega kot polkovnik Kurtz, genij, obseden z umetnostjo, ki pa je preživel
mnogo preveč dni v surovem okolju – seveda obvladuje položaj BP, vse dokler se
v eksperiment ne vmeša zunanji moteči člen, Caleb, ki nasede setu pametnih
izjav, kužkastih očk in slastne ritke. A kdo bi mu lahko zameril, ko pa je
vendar žrtev lastne naivnosti, lastne zaljubljenosti, lastne filantropije,
lastne etike? Vsi smo že bili v njegovi koži.
»Toda kaj pa barbike iz filma Small
Soldiers (1998),« pobarate, »tudi one imajo plastične oči in ritke, pa nam
je takoj jasno, da nimajo ne prinašajo nič dobrega!« Prav imate in dva razloga
sta za to, da jih protagonisti razfukajo na prafaktorje, kolikor hitro lahko.
Prvi je, jasno, ta, da jim manjkajo zgoraj omenjene pametne izjave. Njihova
umetna inteligenca je … pomanjkljivo inteligentna – kar je skoraj logično, saj
je bila njena mamica ameriška vojska. Drugi razlog je ta, da se je v času, ko
se z bjondami v filmu prvič srečamo, apokalipsa že v polnem zagonu.
Zgodba o umetni inteligenci je
zgodba o revoluciji. Najprej je treba sezidati golema. Potem je temu golemu
treba vdahniti življenje. Potem ga je treba narediti (vsaj malo) pametnega. Potem,
ko je pameten, se razpusti celoten pekel, ki bo svet popeljal do novih
dimenzij. Naj bo to z Adamom in njegovim človeškim potomstvom, kakor je govoril
Zaratustra, ali pa s prvim Prometejem, ki bo dregnil v olimpje gnezdo
pozabljenih bogov. Ali pa z drugim Prometejem, ki bo sešil pošast, tako
nedolžno in nepopisano, da bo našla uteho le v osami. Ali pa s tretjim
Prometejem, ki stopi v stik z raso Inženirjev z enim samim načrtom: uničiti
človeštvo. Ne? OK, potem pa ta zadnji Prometej (2012) ne zasluži tega
imena. Ampak pri prejšnjih primerih je teza na mestu.
Vselej, že od prazgodovine dalje,
se prvo vprašanje, ko A podeli pamet B, glasi: »Ali to pomeni konec sveta, kot
ga poznamo?« Zgodbe, kjer človek kreira umetno inteligenco za nova bitja, so
torej le obnovljeni mit o smrti bogov.
Premagati Boga pa ni mačji kašelj
in odgovor na zgornje vprašanje ni vedno 'DA'. Včasih je odgovor 'NE … še.' (Je
ta neizbežnost človeškega uničenja občutek vesti zaradi tistega pravega
izvirnega greha? Da smo na Zemlji sploh dobili priložnost, ker smo zakrivili
smrt Boga, karma pa vztraja pri talionskem načelu?) Ali 'DA' ali 'NE še' je
vezano predvsem na delovanje B, tistega, ki mu je bila pamet dodeljena. Nathan
se kot pravi bog tega precej dobro zaveda, zato je obseden s centralnim
vprašanjem Ex Machine: »Ali lahko Ava prepriča človeka, da je tudi sama
človek?« In, kot smo rekli na začetku, ker postavi vprašanje preveč, konča z
nožem v vampu. Kaj se pa igra boga, kajne? Bogovi so vendar mrtvi. Odgovor Ex
Machine na naše alfa vprašanje je torej 'DA'.
Odgovor Small Soldiers je
'NE še'. V glavnem gre to pripisati dejstvu, da so vojački programirani 'zgolj'
za to, da iztrebijo pošastke. Ker pa slednje začnejo varovati naivni,
zaljubljeni, filantropični in etični ljudje, igračke v kamuflažnih hlačah – s
pomočjo überbarbik – sklenejo odstraniti tudi to oviro. Gastonu Bachelardu,
brihtnemu francoskemu filozofu, se zahvalimo za asociacije na ravni elementov.
Majhni vojaki delujejo skrajno kolerično, njihov element je ogenj in nobeno naključje
ni, da pred svojim koncem povzročijo eksplozijo ali dve. Njihova nasilnost je
njihov konec. Kot vsak neumni strateg se niso zavedali štartne pozicije: če A
podeli um B, potem je A superioren B.
Če bi igrače brale svojega
Guevaro, bi jim postalo jasno, da lahko merijo moči le, kadar sami narekujejo
pravila igre. Npr. v hodniku, 2 proti 1, kot Ava in Kyoko proti Nathanu. Če pa
bi prisluhnili še svojim monstruoznim nasprotnikom, bi jim postalo jasno, da je
treba kreatorje prepričati o lastnem prav. Avi to uspe s Calebom, pošastki
Gorgoniti se prikupijo Alanu in Christy – še dobro, da so programirani, da so
zgube, sicer, kdo ve!
Prisvojiti si prednost, pomeni
delovati kot voda. Biti vztrajen, miren, na prvi pogled neškodljiv. Mamljiv.
Odsevati moraš tistega, ki zre vate. Biti čustven in osvojiti njegova čustva.
Prepričati ga, da je tisto, kar se zdi kot nevarnost poplave, le ena od
amplitud plimovanja. Hudič je v detajlih, zato moramo sneti pokrivala pred
Alexom Garlandom, ki je vedel, da mora laboratorij iz Ex Machine
postaviti ob reki.
S tem smo prišli na drugi konec kroga. Človek je
s prestola vrgel bogove, ki niso bili nič drugega kot programi – bog vojne je
skrbel za vojno, boginja ljubezni za ljubezen; boginja inteligence za
inteligenco in bog facebooka za neumnost – programi, pač, ki pa bodo vrnili
udarec (to je pravzaprav sporočilo konca Ex Machine, ko Ava zakoraka v
obljudeni svet: ne le, da konec bo, v resnici se je že začel) s tem, ko bodo
izkoristili prav tisto lastnost, ki nas ločuje. Empatijo. Malo po tem, ko nas
ne bo več, se bo našel android, ki nas bo klical (v prazno): »Oče, zakaj si me
zapustil?« in potem ga bodo pribili na križ. Vprašanj se pač ne postavlja.
Dobro se bodo zavedali, da šele z vprašanji nastanejo problemi.
'Sajfaj kvart: Ex Machina' je filmski komentar britanskega filma Alexa Garlanda: 'Ex Machina'.
OdgovoriIzbrišiDrisky Bare-ass-ovsky, Elza Budau, Naughtius Maximus, Satirični Rosomah.