ponedeljek, 13. julij 2015

KAZIMIR MALEVIČ. O KVADRATIH IN OZADJIH

Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril. Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti, tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.
– Kazimir Severinovič Malevič: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. 1922.

Konec leta 1915 je v takratnem Petrogradu vrata odprl (Nadežde Evseevne) Dobichyne umetnostni urad na Marsovem polju, kjer je publiko čakala ena redkih razstav, ki stoletje kasneje uživajo lastno stran na Wikipedii. Govora je o t. i. Zadnji futuristični razstavi slik 0.10. O futuristih kdaj drugič, dokler je železo še vroče, je v tem kontekstu potrebno omeniti tam razstavljajočega umetnika, za katerega se zdi, da njegov ugled skozi leta zgolj narašča; vrlo priljubljenega v bivši Jugi in utemeljitelja suprematizma, Kazimirja Maleviča.

Razstava je bila uresničitev njegovega manifesta Od kubizma in futurizma do suprematizma: novi realizem v slikarstvu (1915, umetnost ima rada svoje -izme). Suprematizem sicer ni doživel razcveta, ko smo ga vajeni pri umetniških tokovih, sam Malevič ga je proglasil za mrtvega leta 1922, pustil pa je svoj pečat in prav je, da se vsaj ob taki okrogli obletnici kot je letošnja, obeleži mojstra in njegovo zapuščino. Do 6. 9. si je tako možno v Mestni galeriji Ljubljana ogledati razstavo Hommage à Malevič. Še o črnem kvadratu.


V galerijo smo jezdeci odpeljali – v skladu z Nihilanthovim programom 'defetizem in cinizem za vsakogar', ki narekuje da umetniške analfabete posiljujemo z umetnostjo, dokler ne prižgejo čika in začnejo govoriti s francoskim naglasom – naključno izbrano žrtev, ki nam je že sredi ogleda podala nekaj vprašanj, na katere ji moramo odgovoriti.

* * *

1.) Kaj je ta model delal?

Umetnost ima neko zelo nehvaležno lastnost, za katero ne poznamo besede. Zakoreninjeno je mnenje, da je v resnici javnost tista, ki bo povedala, kaj umetnost je, ne umetniki in bohnedaj stroka ali kritiška srenja. To se drugod ne dogaja. Lionel Messi pleše po igrišču in se nasploh obrača popolnoma drugače od vse preostale enaindvajseterice pa mu vendarle nihče ne očita, da to, kar se gre, sploh ni nogomet. Ko je Albert Einstein obelodanil relativnostno teorijo, kje je bila javnost, ki bi mu očitala, da je to milje daleč od znanosti? Vsak papež znova napiše pravila igre in katoliki širom sveta bi lahko že zdavnaj zabrisali brisače v kot in odnehali zaradi muhavosti vrhovnega očeta, ampak on pač pove, kaj je Cerkev, tako to gre.

Vsi ti primeri se razlikujejo v obsegu, ki ga določajo postavljena pravila, toda eno jim je skupno: kaj je nogomet, bodo pokazali nogometaši; kaj je znanost, bodo rekli znanstveniki; kaj je Cerkev, nas bodo prepričevali cerkovniki. Toda kaj je umetnost? To pove javnost. Oz. če smo natančni, javnost pove: »To pa ni več umetnost!«

Če bomo še naprej vzdrževali to predstavo, da vsak od nas ve prav toliko o umetnosti, kot njeni izvajalci in bomo gluhi za njihove besede in teze, ne bomo nikoli razumeli, kako to, da je nek slikar, ki je pri dvanajstih letih že mešal svoje barve in risal pisane konje bil nekoč sposoben narisati tole:


Potem pa so ga cvetoče jablane malo minile in se je odločil risati takole:


Pa še malo kasneje takole:


In končno – v ekstremu ekstremov – takole:


Kakšna božja vizija ga je treščila, da je šel po tej poti? Resnično pravilno zastavljeno vprašanje: »Kaj sploh je to (kar je ta model delal – pazite, delal, ne risal, to je zdaj že obrt, ni več umetnost)?«

Da bi razumeli, moramo ne razumeti, če se še enkrat na hitro pošalimo. Kot Neo moramo zgrabiti rdečo tableto in biti pripravljeni na sleherni šok, ki bo sledil, ko se enkrat začnemo otresati predsodkov in začnemo poslušati umetnike, namesto ostalih pripadnikov domače javnosti.

Razum je za umetnika oblika zapora.
– Kazimir Severinovič Malevič

* * *

2.) Jst če bi to videl v šoli, ko je risal, bi mu rekel: To je drek, kompozicija je čist narobe, nič ni prav senčeno ...

Nekoč je nastal pričujoči sonetek umirajočega trubadurja, ki je sicer v nekaterih točkah precizno zadel žebljico na glavico, holistično gledano pa je bil avtor preveč slep za 21. stoletje:

Avantgardi

More people write poetry than read it.
(George Carlin)

Vsem vam, ki pesnite kot frajerji dekletom!
In punčkam zraslim, žejnim bleska intelekta:
Če nosite All-starke, to še ne odtehta
V vašo prid, da štejejo naj vas k poetom!

Prijatelji ste s kavico in s cigaretom,
To že, a ko rešili ste telo subjekta …
Postali samozvana ste večvredna sekta!:
Le papiga, ki mora vse deliti s svetom!

Nihče ne vadi več besed! – Brstijo knjige;
A glej! Sta dva pomena glagola izdati!
ZAKAJ?, je vendar važnejše od vse intrige!

ZAKAJ?, ker vse odveč ime Poetom trati;
Ljubezen je edina, ki kreira barda;
Pa naj za sabo, še tako kosti obira – avantgarda!

Danes avantgarda (dajmo jo razumeti historično) res le še gloda kosti svojih izčrpanih nasprotnikov, a leta 1915 je imela še koliko smisla! Vprašajmo se, kaj imamo od tega, da nam nek umetnik do piksla natančno posname sliko iz resničnosti? In odgovorimo si: fotografijo. In tudi če se zapletemo v debato z najfilozofskim od filozofov: kaj je potem smisel slikarja, da bije izgubljeni boj zoper Nikkon? – še vedno je vsaj s posnemanjem razločna njegova spretnost – Nni mar ravno ta spretnost v svoji kristalizirani formi dokaz, da gre za obrt, le še za storitev? – mora nujno obstajati razlika med obrtjo in umetnostjo? – itd. v neskončnost, kot običajno pri debatah; a nekaj je vendarle jasno: na neki zgodovinski točki je zgolj posnemanje resničnosti v umetnosti postalo premalo in v tem aspektu so fantje tipa Malevič človeštvu prišli zelo prav.


Kompozicija, sence, tudi šola, vse to so spremenljivke v času. Ne obstaja prav veliko umetnostnokritiških zapisov iz Starega Egipta, ki kritizirajo kompozicijo kmetičev med hieroglifi, čeprav je verjetno v času 31. dinastije marsikdo tarnal, da so slikarji za časa 25. zgrešili poanto in da so slikali, kot so slikali, le da bi prekrili lastno nesposobnost. Šola, počasi kot sicer, se vendar spreminja. Lahko bi se še bolj. Morala bi se še bolj. A vendar čisto ista kot v času Marije Terezije ni več. Sence, vražje izmuzljivke, se spreminjajo iz ure v uro, ne moremo pomagati.

Reproducirati ljubljene objekte in majhne kotičke narave je kot lopov, navdušen nad svojimi železnimi okovi.
Od kubizma in futurizma do suprematizma: novi realizem v slikarstvu

* * *

3.) Tole je bolš, traktor je vsaj vsebina, ne pa tole: lestev iz nič ... v nič ...

Vsebina je delikatna in zoprna princeska. Literarna revija, ki jo nosi že v svojem naslovu morda ni najbolj optimalen medij, ki bi si jo smel dovoliti šimfat, ampak odnos do nje je brez dvoma nekaj, kar potrebuje besedo ali dve. Pisali smo že o mojstru Prešernu in omeniti je treba, da so romantiki njegovega kalibra med drugim zakuhali tudi nekaj, kar Naughtius Maximus v najbolj dionizičnem zanosu pravi 'patološka navezanost na vsebino'.

Gre za določene sprejete koncepte o umetnosti, ki našo mladenko silijo v večno ospredje, jo po krščansko enačijo s položajem duše, ki je ujeta v zanikrno telo (formo), a je hkrati pomembnejša od njega, saj je v svojem ustroju večna, neuničljiva, od transcendence navdihnjena in vse, kar lepega še lahko rečemo o nečem. To je morda celo čista resnica, a ostali bomo zaprti v lastnih omejitvah, če ne bomo vsaj prisluhnili tistim, ki nas skušajo prepričati v nasprotno: da se z njo ni nujno rokovati v zlatih rokavičkah in da je z obliko povezana tesneje, da bi ju bilo možno sploh deliti na diametralni nasprotji.

Spodnja slika, imenovana Suprematistična postavitev: letalo v letu (1915):


nosi v sebi prav toliko vsebine, kot povprečni Rembrandt, gre le za drugačen način njene upodobitve (forma). Ta je odločilno zaznamovana z Malevičevimi idejami o suprematizmu:

S suprematizmom razumem primat čistega občutka v ustvarjalni umetnosti. Suprematistu je vizualni fenomen objektivnega sveta sam po sebi vrez pomena; pomemben del umetnine je občutje, ki je samo po sebi ločeno od okolja, ki kliče po njem.
– Kazimir Severinovič Malevič: Suprematizem II: Ne-objektiven svet (1927)

* * *

4.) A je to vse črno?

Še pred tem, je maestro zapisal podobne besede:

Za suprematista je pravi pomen tisti, ki mu zagotavlja kar najboljši izraz čistega občutka in hkrati ignorira objekt, kot je običajno sprejet. Objekt je zanj sam po sebi brez pomena, predstava razmišljujoče zavesti pa je brez vrednosti. Občutek je ključen faktor. S tem umetnost dospe do svoje neobjektivizirajoče predstavnosti - do suprematizma.
Od kubizma in futurizma do suprematizma: novi realizem v slikarstvu (1915)

Morda je pa pri naši velecenjeni umetnini, tisti, ki jo je Malevič v razstavi 0.10 postavil v sam center, zgoraj v kot, na najbolj izpostavljeno mesto, pri Črnem kvadratu, res za to, da je kvadrat v celoti črn in opazujočemu, če se ne misli odpovedati svojemu razumu, res ne izzove slehernega občutka, morda. Morda je tako tudi z razlogom, morda.


Pomenljivo je vprašanje, ki ga predsedujoči TFF-jevcem, dr. Drisky, zastavlja svojim pacientom: »Gre pri avantgardi za revolucijo ali evolucijo umetnosti?« Revolucijo na videz sproža mnogo povodov in še mnogo več vzrokov, toda ena stvar jo vselej spremlja: masa. O (r)evoluciji ne bi mogli govoriti, če bi preživeli zgolj suprematizem. Ker pa je bilo predstavnikom precej več kot le en zmešani Poljak z začetka 20. stoletja, lahko z olajšanjem ugotovimo, da umetnost nikoli več ne bo to, kar je bila nekoč. Kar konec koncev pomeni 'le' to, da je živa.

Morda je bilo pač nujno, da je do evolucije prišlo z revolucionarno-radikalnimi potezami na samem začetku. Z ekstremi. In kaj je lahko bolj ekstremno od enega samega lika v eni sami barvi, ki je hkrati odsotnost vseh barv – po domače, #000000?

Premagal sem nemogoče in odprl praznine s svojim dihanjem.
Vi ste ostali v mrežah horizonta kot ribe!
Mi, Suprematisti, vam kažemo pot.
Pohitite!
Jutri nas ne boste več spoznali.

Ni komentarjev:

Objava komentarja