ponedeljek, 09. februar 2015

FRANCE PREŠEREN. CAPO DI TUTTI CAPI

Mene pa zanima čisto objektivno mnenje javnosti o Prešernu in ali je bil on res taka tata mata slovenske poezije, kot nam ga prodajajo v šolah.

- Jure P.

* * *

Prešernova poezija (ne pa pesnik, ki je bil človeška razvalina) je zame vse življenje poglavitni temelj in vir mojega slovenstva in duhovnosti. Knjižica njegovih pesmi je v mojem potovalnem kompletu in v kompletu za izredne razmere. Prešeren je edinstven slovenski genij, ki ga celo alkoholizem ni mogel uničiti.

- dr. sc. med. Janez Rugelj

Dr. Rugelj je bil precej brihtna oseba slovenske znanstvene scene. Včasih preveč brihtna za svoje dobro. No, kar precejkrat preveč brihtna za svoje dobro. Bodimo pošteni, imel je trenutke, ko ni bil preveč brihtna oseba za svoje dobro. V enem od teh trenutkov je zapisal zgornje misli o dr. Francetu Prešernu, prvemu velikanu slovenske poezije, stebru, na katerega se še danes opira celotna armada uveljavljenih pesnikunov, performansi iz undergrounda in kariere učiteljev slovenščine. Zakaj?


Odgovorimo na vprašanje z vprašanjem iz bolj poljudne konkretnosti. Kaj imajo skupnega Christina Aguilera, Avril Lavigne, Lady Gaga in Nicki Minaj? Gospodične so si med seboj bolj različne kot podobne, a nekaj na njihovih izdelanih in medijsko izpostavljenih imiđih je vendarle skupno: nobena od njih ni zgolj še ena Britney Spears.

A kdo pravzaprav je zgolj še ena Britney Spears? Tako malo po Aristotelovsko lahko rečemo, da niti Britney Spears ne more biti zgolj še ena Britney Spears. Ko se je Britney znebila svoje plavolase pričeske, ko je nabrala kilograme kot veverica lešnike za dolgo zimo in ko se je znebila svojega Kenovskega prisklednika Justina Timberwhatever, nam je dala jasno vedeti, da nima nobenih namenov v svojem privatnem (recimo mu, pogojno, resničnem) življenju, vzdrževati podobe, ki so jo o njej ustvarili beloovratniki z bančnim računom, mnogo bolj polnim od njenega. Svetu je kmalu postalo jasno, da je Britney Spears, vsaj, kar javnost ve o njej, kolektivna iluzija. Na njeno nesrečo, se je jeza prevaranih zlila nad njo.

Kljub temu, da smo daleč od poznih devetdesetih, ko smo v kolesarnicah muvali na Hit Me Baby One More Time, je tisto, kar naredi Nicki Minaj tako vpadljivo, njena podoba (o glasbi jasno nimamo razpravljati, zato se pa reče glasbena industrija, škoda zgubljati besede). Nicki ni še ena blondinka iz škatle, ki jo poročiš, odpelješ domov in čakaš na večerjo, oprane gate in BJ. Ne, Nicki mnogo bolj zanimajo drive-byji, lajne belca in mešanje solate. Njene solate, jasno. Ona ni še ena Britney Spears. Tako kot to ni Lady Gaga, ki si misli, kar hoče, ki si upa reči, kar hoče in ki si upa obleči, kar hoče na svojem femmefatalovskem pohodu proti slavi. Pa pa pa pokerface! Tako kot je Avril Lavigne rojena na skejtu ter vzgojena na ulici in tako kot je Christina, kar koli je že njena fora, to pač niso zgolj še ena Britney Spears.

A vrnimo se k slovenskima doktorjema, človeškima razvalinama polnima pomembnih in pametnih besed. Pozabimo za momentum te objave Prešernov poskus samomora na cvirnu in herojsko reševanje krčmarice Neže Mayr s tistega žeblja v Jelenovi gostilni julija 1848, ko je mojstra alkohol skoraj uničil ter njegove zasluge za to, da je slovenstvo v procesu nationbuildinga dobilo enega svojih največjih mitov; in se osredotočimo na njegov pomen na pesniški sceni danes.

Kot za Britney, se smemo upravičeno vprašati, kdo je pravzaprav France Prešeren? Odgovor je precej podoben. Vsi potihem, globoko v sebi, vemo, da je to, kar si medsebojno tvezimo o njem, gor in dol, tako daleč od resnice, da se ubogi doktor nedvomno obrača v grobu. Tudi če smo po nekem čudežu v učbenike zapisali resnico, se ubogi doktor še vedno obrača v grobu, ker majgad, kdo bi si želel, da o njem tako razpredajo še stoletje in pol po smrti? Koga je imel kvazi rad, koga je imel skrivaj rad, koga je imel zares rad, koga ni imel rad, kdo je imel rad njega itd. Še najbolj prav ima srednješolec, ko se vpraša: »Koga briga?«

Dejstvo je, da je gospod pokojni daleč prerasel to, kar pomeni: biti človek. Postal je legenda v pravem pomenu besede. Postalo je indiferentno, kakšna je resnica o njem, ker je postal križišče zgodovine, kjer se konča barbarski Kaos in začne slovenska visoka umetnost. Postavil je temelje, mimo katerih ni več mogoče zidati literarne umetnosti v tem prefinjenem jeziku, ki ga jezdimo tudi na tem sajtu.

Brez njega slovenska poezija ne bi imela mitologiziranega mainstreama, s katerim se primerja vsakega rimarja, ko prvič izda svoje Poezije. Ko smo njega postavili na piedestal in rekli: »To JE poezija.«, smo odprli vrata vsem sledilcem, ki še danes svoje pesmi na ogled postavljajo. In le zato, ker imamo zaradi Prešerna jasno podobo o tem, kaj je poezija, lahko pri nebroju šarlatanov vzklikamo: »To pa sploh ni več poezija!« Brez njega se svet umetnosti, ki od renesanse dalje časti kult originalnosti, ne bi mogel ob vsaki novi pesniški zbirki regenerirati in začeti znova (ali kot zapiše Urban Vovk v spremni besedi pesniške zbirke Short-term Memory Loss: »In kako bi si brez ponovitev sploh kdaj prišli na jasno, kam je namenjen zadnji verz. Ja, nazaj na začetek vendar!«). MC Fig je capo di tutti capi, ker je alfa ne le slovenske poezije, temveč predvsem, ker je alfa slovenske predstave o poeziji. Zato je prav, da o njem slovenistke modrujejo podnevi in prelivajo sokove ponoči.


Poglobimo. Kaj bi Slovenci sploh izgubili na tistem žeblju v gostilni? Tudi najtrdovratnejši zagovorniki lika in dela Franceta Prešerna se bodo dvakrat ugriznili v jezik, preden bodo obotavljajoče zatrdili, da je bil stric iz Vrbe na Gorenjskem morda najboljši pesnik v zgodovini slovenske dežele. Bodo pa zato praktično brez apologetičnega trzanja vsi po vrsti zatrdili, da je njen največji pesnik. Prenekateremu sodobnemu poetu bi se upravičeno povesil nos, če bi ga/jo iz prve razglasili za inferiorne Prešernu. Prav nobeden od njih pa se ne bi branil nagrade, ki nosi njegovo ime.

Povejmo drugače. Vladimir Kličko bi Mohameda Alija položil na hrbet v dveh rundah. Cristiano Ronaldo je v vseh pogledih hitrejši, močnejši in boljši nogometaš od Peleja. To so boleče resnice, če jih izrečemo na glas. Ali sta Pele in Ali zato v svojih športih vredna kaj manj? Nikakor. Ostajata ikoni, povzdignjeni v najsvetlejši del svojega športnega panteona. In njuni – pa četudi boljši – nasledniki so veseli, če se lahko sončijo v njuni senci. Prav zato je Prešernov France velik gospod. Ni bil prvi slovenski pesnik, bil pa je prvi, o katerem se je bilo vredno razpisati.

V slovenski literarno-analitični krajini boste našli številne prešernoslovce pa zelo malo vodnikoslovcev ali pa koseskislovcev. Pa čeprav bi tudi zadnji imeli nemalo sočnega materiala, je imel prav Prešeren to srečo ali pa prekletstvo, da so pohlepni Slovenci iz njegovih verzov sesali življenjsko kri celi dve stoletji; mokrocvetoče rož'ce poezije so se vmes posušile, zagnojile in se neštetokrat posadile. In še danes poženejo kakšen cvet. Svaka jim čast.

Ni komentarjev:

Objavite komentar