SAJFAJ KVART: THE STRANGE CASE OF DR. JEKYLL AND MR. HYDE

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Žanr grozljive fikcije se je razpasel do nepreglednosti kot vsi ostali žanri v literaturi, a zahvaljujoč kritikom in literarnim teoretikom po celem svetu imamo dovolj besedil, ki razvrščajo posamezna dela bodisi v kanon bodisi v smetje. Potegnili smo črto že davno in se odločili, da nekateri prvaki sodijo v prvo kategorijo in slavo jim pojemo še danes: Walpolov Grad Otranto (1764) nam daje standarden vzorec karakterjev in zapečati usodo lepih deklet, tu so Skrivnosti Udoplha Anne Radcliff (1794) in Menih Matthewa Lewisa (1797) ter še danes inspirajoče pripovedi 19. stoletja, kot npr. Fankenstein ali moderni Prometej Mary Wollstonecraft Shelley (1818), dela Edgarja Allana Poeja, Wildova Slika Doriana Graya (1890) in Stokerjev Drakula (1897). 20. stoletje nam je dalo H. P. Lovecrafta in po njem je malo tistega, česar se ta žanr ne more več dotakniti. Na sredini vseh naštetih pa najdemo eno delo, ki je za seboj pustilo številne gledališke performanse, filmske priredbe, radijske igre, televizijske serije, glasbene komade, parodije in spoštovanja vredne gostujoče pojave v raznih adaptacijah, kot npr. v epizodi Scooby Dooja. Dvakrat.

Govorimo o kratki zgodbi Roberta Louisa Stevensona Čuden primer dr. Jekylla in g. Hyda. Skupaj s Frankensteinom in nekaterimi Poejevimi zgodbami[1] ter pogojno s Sliko Doriana Graya jih uvrščamo tudi v sfero sajfaja. Ta se grozljivih momentov v glavnem poslužuje, da odgovori na antično vprašanje svojega žanra: »Ali gre znanost lahko predaleč?« V 99,99∞% je odgovor da. Gre za nekaj, čemur Satirični Rosomah pravi What-Have-We-Done-efekt. Imata pa Jekyll in Hyde neko zelo specifično lastnost, ki jo ponavadi zamolčimo, kot da gre za skrivnost, kako napraviti sam napoj, ki je kriv za vso kolobocijo v štoriji.[2]

Nekaj izjemno močnega nas čaka, ko konzumiramo umetnino, ki govori o sami sebi: v kateri se dogaja to, o čemer govori. Ko se npr. junak spopada z mlini na veter, je njegov boj z nepremičninami zadnja reč, o kateri želi avtor govoriti. Gre, jasno, za simbol boja proti življenjskemu toku, sporočilo, da se old school težko v nedogled upira novostim, ki jih prinaša neusmiljeno udrihanje časa. Še bolj specifično pa gre tudi za to, da se bodo nekakšni srednjeveški epski navdihi težko ubranili novega tumorja, ki mu pravimo roman in bo v novem veku prevladal nad svetom, ki ga upravljajo bogovi, naj bo to jezdecem všeč ali ne.

Gre za nekakšen avtorjev krik izza zgodbe, subtilno kukanje skozi okno četrte stene, močno sporočilo, ki zaplet in razplet zgodbe iz linee poveže v krog in ga spravi pod okrilje ene same ideje. Vse skupaj dobi nov smisel, avtor za trenutek postane Bog in njegovo delo testo, ki ga svaljkajo nevidne roke: metafizika novega veka. Ko v filmu Parada (2011) gospodje začnejo prepevati Mirićev Ne može nam niko ništa, je to več kot le zoprn komad, ki ga pojejo zoprni glasovi, gre za pravi t.i. grb v grbu, kjer nam možje v devetih besedah povedo, kaj se v bistvu dogaja skozi celoten film. Jugoslovanski vojni filmi znajo ta štos izkoristiti do perfekcije.

Nekaj podobnega lahko zasledimo pri našem Čudnem primeru. Če ga pogledamo v kontekstu treh groznih mož literature, ki so nam dali vse ostale grozne može literature (in filma in še česa): Frankensteinova pošast – gospodin Hyde – Drakula, nam kaj kmalu postane jasno, katerega premika se je poslužilo leposlovje. Posameznik (ki je drugačen od povprečneža) se od tabule rase in absolutnega dobrega, ki se manifestira v Frankensteinovem monstrumu,[3] premakne k dualni naravi Jekylla/Hyda in nato končno k ultimativnemu zlu Nosferatuja. Danes je naš objekt gledanja skoraj izključno slabič. Tudi v Walking Dead v bistvu opazujemo ljudeke, ki se borijo zoper zombije in so po svoji naravi bolj nagnjeni k temu, da si škodujejo med seboj. Če gledamo good guye, kot v herojskih filmih, izgubimo efekt grozljivega. I am Legend je bolj izjema kot pravilo v poplavi znanstvenofantastičnih grozljivk. Morda se prav zaradi tega teoretiki zarote niso mogli upreti skušnjavi, da bi Willa Smitha opisali kot mutiranega mutiranca.

Na eni strani torej individuum kot izključno dobro in na drugi kot izključno slabo, kako luštno se nam stori, ko vidimo, da na sredini tiči bitje, ki v sebi bije boj med obema. Je malo enega in malo drugega. Zdi se, da je ta kompromis v splošnem mnenju še najbolj obveljal, posebno če vržemo oko na računalniške igre tipa Diablo III, kot smo ga na jezdecih že. To je v resnici pravi unikat Jekylla in Hyda, da do skrajnosti eksplicitno pove, da posameznik ni le eno ali drugo, temveč oboje in da lahko od zunaj vplivamo, katero pot bo ubral. Dialektika slaba narava, dobra kultura; slabo telo, dobra duša; slaba forma, dobra vsebina; ni čisto nič inovativnega, zblojeni znanstvenik je približno tako originalen lik kot so vse vloge Jacka Nicholsona, če jih primerjamo med seboj; lov na morilca, ki udari tiho sredi noči v velikem mestu je stara zgodba, ki bi jo našli med atenskimi tragedijami, če bi se vse ohranile, toda ta mali trik, ki skriva hudega moža v dobričini, ki bi se mu želel odpovedati, a ne more, to je novost. In to novost, ki nas lahko prepriča do danes, ko obstaja Čuden primer tako v stripovski kot v hentai obliki.

Praktično je nemogoče, da bi napisali štorijo, ki bi v enem liku združevala dobro in zlo, in bralci tega ne bi primerjali (in hudo po tleh pobili) s Čudnim primerom dr. Jekylla in g. Hyda. Nimate šans. Zato pa avtorji raje slavospevajo klasiki kot da bi se pretvarjali, da so odkrili toplo vodo, ker je v bistvu sama esenca Stevensonove zgodbe tako živa v nebroju primerov iz vsakdana, da je nikakor ne moremo pozabiti. Čudno v bistvu, da v tem primeru iz literarnega žanra znanstvene fantastike sama znanost ni potegnila nič uporabnega za svojo korist, kot je to storila v več drugih primerih. Just kidding. DMI.

---

[1] Podobno, kot je znal Poe kombinirati čudežne pojave z znanstvenimi razlagami, to počne serija stripov Dylana Doga, ki izhaja še danes. Naughtius Maximus je o tem DD-jevem principu napisal esej za portal Knjige pomagajo. Kakšen Južnoameričan je to znal spretno obrniti in na znanstvene pojave podati čudežne razlage.

[2] Prav to umikanje direktnemu govoru o zadevi je tisto, kar ustvarja sam suspenz v zgodbi. Poe je bil mojster tudi tega. Kjer je nehal on, je nadaljeval Lovecraft. Noben od njiju ni naletel na pretirane težave, ko je opisoval grozljivo, a jasno jima je bilo, da je manj več in da ima šok terapija bolj kratkoročne posledice. Temu zato tolikšna distanca med pripovedjo in dogajanjem tako pri Poeju kot pri Stevensonu.

[3] Popihajmo na dušo naši Elzi Budau in poudarimo, da je v slovenskem prevodu izjemno pomenljivo, da besedo monster prevajamo s pošastjo. Če v originalu le ugibamo o spolu, je v slovenščini neizbežno, da zlo tega sveta (kot ga dojema okolica), vidimo v ženski formi.