STARŠI IN IZJEME

Moja ljubezen do marginalnega, nepomembnega, čudnega, majhnega in nelogičnega, najverjetneje ker sem se s temi oznakami od vedno identificiral in se v njihovih sferah tudi dobro znašel, me je obdarila s sposobnostjo zanimanja za detajle, ki nikakor ne sodijo v človeški spominski habitus, jaz pa sem se jih nekako uspel okleniti kot pijanec plota.[1] Ne le, da so tovrstni podatki prva stvar, ki si jo zapomnim v zvezi z določenimi temami, najverjetneje so tudi zadnja stvar, ki jo bom v spominu ohranil do najbolj senilnih let.

V osnovni šoli je to pomenilo, da mi bodo v betico najprej krenile kakršne koli izjeme pravil, od 'drugačnih' kotov med molekulskimi vezmi v polarnih molekulah amoniaka in vode[2] do atributov grških bogov, za katere večina mojih sošolcev še slišala ni.[3] Pri urah slovenščine je to pomenilo, da mi bo za vedno misterij, kam se postavlja vejice, ne bom pa imel težav z besedami, ki se bodo tako ali drugače otepale slovničnih pravil.

Tako imam še danes v spominu neko izjemo, ki sem si jo zapomnil kot najbolj nelogično slepo ulico slovničnega sistema. Beseda starši.[4] Natančno se spomnim, da smo še v osnovni šoli to besedo postavili v območje množinskih samostalnikov, tj. tistih, ki ne poznajo edninske oblike kot npr. vrata ali Jesenice, medtem ko se je v času mojega obiskovanja gimnazije ta politika začela opuščati.[5]

Logika pri starših zataji na več nivojih. Že vrata in Jesenice sta besedi, ki sodita v različni kategoriji. Vrata so tako vsakdanji predmet, da osnovnošolec brez težav sprejme njegovo izjemnost, celo na vprašanje: »Zakaj je tako?« se ne zmeni za odgovor 'zato'. O vratih je bilo do invazije slovnice v njegovo življenje že toliko govora, da ni nobenega dvoma, da gre za množinski samostalnik. Tista vrata so, tako kot tudi tista sonca so ali morja. Tako bi bilo potrebno, če bi želeli uporabljati edninsko obliko vrat, reči, da tisto vrato je oz. da je tisto vrate. Dovolj prismuknjeno, da tega ne sprejme niti še relativno odprta glava otroka. Očitno bomo za vedno odpirali ena vrata kot mnoga hkrati.

Malo drugače je z Jesenicami, ker si je, z jezikovnega vidika, lahko predstavljati, da gre za kraj iz več Jesenic. Tista ena Jesenica je, tisti Jesenici sta, tiste Jesenice so. Evo, tam kjer smo začeli. Malo čudno, a dober politik bi znal prepričati več kot polovico ljudi na ulici, da je tako prav. Pa vendar še vedno dovolj smotana rešitev, da se nismo spravili spreminjati izjemskosti Jesenic. In naj tako ostane, preden kdo faše pak v glavo. Ene Jesenice so in to je to.[6]

Starši pa so v tem pogledu še večji mirakel! Ne le, da si zlahka predstavljamo edninsko obliko e.g. starš, ne le, da jo večina ves čas tudi uporablja, še bolj nelogično je, da tako v večini pogovorov kot v večini asociacij, ljudje ob starših najprej pomislimo na max. dve osebi.[7] Zakaj imeti izjemo, ki se lahko uporablja le v množinski obliki, ko pa se največkrat uporablja za oznako dveh ljudi, če že ne dveh pa le enega. Pa ravno pri starših bi dvojinska oblika prišla še kako prav s svojo intimo in globinsko povezanostjo, le kaj smo razmišljali?

Eden izmed razlogov bi lahko bil v samem dojemanju družine. Če želimo z besedno zvezo zajeti dedka in babico[8], rečemo stari starši, če torej v življenje družine nista posegli bolezen ali vojna, ima vsak od nas ob rojstvu 6 staršev, od katerih so štirje (še dodatno) stari in še kakšnega prastarša, če je slednji ohranjal svojo kondicijo. Poceni argument, a trohica logike tiči za takšno razlago množinskosti izbranega samostalnika.

Drugi, podobno bliskovit, argument bi bil globalni pohod angleščine, ki slovenskega prostora ni pustil nedotaknjenega. Beseda parent je nekaj samoumevnega[9]. Ne le, da se z njo frekventno srečujemo, na vsake toliko smo jo v pop kulturi primorani tudi prevesti in če prevedemo stavek 'He became a parent' z 'Postal je eden izmed staršev', smo v bistvu zgrešili bistvo. Sliši se bližje situaciji, ko otrok zakolje mamo in namesto da bi še naprej imel starše, je zdaj njegov oče le še eden izmed … neke navidezne množice staršev … tam nekje …

Ker na splošno ne maram preprostih odgovorov ali rešitev, predlagam, da se posvetimo sedanjosti in vprašanju, zakaj se je danes pripetil premik v jeziku, kjer je naš odnos do besede starš mnogo bolj liberalen. Jezikovnega pojava (nasploh) ne razumem preprosto kot izraza v miselnosti neke skupine in še manj obratno. Bolj se nagibam k ideji, da gre za medsebojno vplivanje dveh (ali več) elementov, ki ob vsakem novem razhajanju začneta (začnejo) iskati sveže, primernejše, medsebojno razmerje. Vzrok in posledica, ki ima za posledico vzrok same sebe.

Brez dvoma lahko danes trdimo, da smo spremenili obči odnos do npr. samohranilk in samohranilcev. Če so bile prve še pred nekaj desetletji hudo stigmatizirane kot omadeževane, danes teiste madeže običajno naslikamo manjkajočemu v paru staršev, v primeru, seveda, da v družino ni tako ali drugače posegla odločitev sodstva. Je tako bolj prav? Rekli bomo, seveda, a glavni razlog za to je v bistvu ta, da mi pač živimo danes, medtem kot so v preteklosti živeli drugi, ki se jim matere nezakonskih otrok nikakor niso zdele heroji, še manj žrtve. Je bilo tako bolj prav? Whatever, stvar okusa, v resnici je najbolj narobe to, da je status še vedno zaznamovan, iz družbe izstopajoč. Temu navkljub lahko mirno ugotovimo, da so družine z enim staršem lažje predstavljive. Z besedami starša take družine: »Jaz sem starš enostarševske družine. Ne morem bit starši enostarševske družine.« Tisto, kar stoji pred vsem, je sama misel oz. predstava, da je možno biti en starš.[10]

Vem, da boste rekli, da je moja ljubezen do marginalnega, nepomembnega, čudnega, majhnega in nelogičnega tisti razlog, ki ohranja idejo staršev kot množinskega samostalnika (in s tem tudi ideje o instituciji večih članov). Najverjetneje imate prav. Ne zanikam. Zato sem to priznanje tudi postavil na začetek eseja. A kaj če se mi zgoraj omenjena misel, da je možno biti en starš, zdi žalostna zaradi česa popolnoma neodvisnega od moje ljubezni?

Poglejmo na situacijo s tega vidika: meni se zdi izjava, da če si sam zmožen novo bitje ustvariti[11] in ga finančno vzdrževati, potem si se zmožen tudi sam naučiti čustveno in etično z otrokom ukvarjati kot starš; na skoraj istem nivoju kot izjava, da če imam dve roki, se lahko naučim biti žongler. Pravim skoraj, ker je med obema ena majhna razlika. Da postanem dober žongler, imam na voljo vse življenje, da postanem dober starš, je pomembna vsaka sekunda. Seveda je možno. Oboje. In zaenkrat se še ni vse porušilo, tako da očitno zadeva nekako deluje, ne moremo pa spregledati dejstva, kako različno gledamo na ta dva poklica. Če želim biti dober žongler, neskončno pomaga, da sem talentiran (karkoli to pomeni), ko pa debatiramo o dobrih starših, talent izgine iz pogovora. Za nikogar ne pravimo, da je talentiran za starševstvo. Čudno, glede na pomembnost teh dveh poklicev, bi si mislil, da bo ravno obratno! Netalentiranim odsvetujejo žongliranje, starševstva pa zato ne odsvetujemo nikomur. Čeprav sem zadnji, ki bi glasoval, da se ljudem odvzame pravico do starševstva, si vseeno ne morem pomagati, da ne bi ob vsakem obisku kina pogledal na svojo levo in desno in si mislil: »Niti eden od njiju, mygod, niti eden!« In nisem edini. Vsi smo taki. Ker je vsak izmed nas najbolj talentiran, ane.

Drastične primere na stran, talent v primeru starševstva lahko opišemo kot nekaj, kar je pomensko blizu pedagoškemu čutu. Pedagogi (vzgojitelji, učitelji, profesorji)[12] so neke vrste profesionalni starši. V šolah so (naj bi bili), da vzgojijo in izobrazijo samostojne, zdrave, srečne ljudi.[13] Govorim seveda o funkcijah, metode se jasno razlikujejo. Naj se objemanje ne vpeljuje nazaj v šole kot v zlatih Atenah, sicer bo kdo dobil pak v glavo. Je res naključje, da je od treh iz preteklosti najbolj spoštovanih poklicev v družbi (pravnik, zdravnik, učitelj) prav šolnik izgubil svoj ugled v času, ko je sposobnost starševstva zreducirana na eno samo osebo?

Seveda ne trdim, da so učitelji edini sposobni starševstva in še zdaleč ne dajem predlogov, da bi bili oni na kak smešen način odgovorni za obči program starševanja, saj bi to spet pomenilo redukcijo na diktaturo pártije. Nadaljnje ta ideja pomeni dodaten odmik od poante tega teksta. Učitelji so pač tisti, ki se profesionalno ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem tistih 8, 10, 12 ur na dan, ko se njihovi 'pravi starši' (karkoli že to pomeni) ne morejo zaradi službe.[14]

Otroci niso lastnina. Ni mojih, tvojih, njenih, njegovih otrok. So naši otroci. Vsi. In mi smo njihovi starši. Vsi. Vsi moramo vzgajati.[15] Ne le zato, ker so nekateri med nami manj in drugi bolj talentirani za pedagoško delo, predvsem zato, ker samostojen, zdrav, srečen človek ni cilj, h kateremu je mogoče prispeti s predpisano dozo medikamentov, temveč projekt, ki se nikoli ne prekine. Učitelji ne pravijo zaman, da imajo občutek, kot da so v učilnici učenci tisti, ki učijo njih. Seveda. Vzgoja in izobrazba kot pojav ne moreta biti (več) enosmerna komunikacija.

Ne pravim, da je danes slabše, kot je bilo nekoč oz. kot si sam zamišljam. Kdo bi vedel, kaj je prav? Trdim le, da bi se kmalu v slovenski jezik vrnila potreba po vključevanju staršev med množinske samostalnike, če bi se nalezli ideje, da je naloga vzgoje in izobraževanja mladih, naloga vseh, ne le tistih, ki imajo otroke in še zdaleč ne le učiteljev. Nekega dne bomo svoje otroke neizbežno zapustili. Ko se bo to zgodilo, ne smejo biti nesamostojni, bolni in depresivni. No, lahko so, ampak a res al kaj? Prav tako kot je pomembno vzgajati slehernega otroka, je pomembno sprejeti nasvete drugih otrokom, ki živijo z nami. Vem, da je sploh to zadnje težko, a morda je težko prav zaradi načina, kako so vzgajali in izobraževali nas? Ponavljam, nekega dne bomo neizbežno zapustili svoje otroke. Ko se bo to zgodilo, bi bil vesel, če bodo zrli za nami in dejali: »Tisti starši so bili.«[16]

Ideja je, jasno, preveč ambiciozna, da bi kadar koli zaživela. In ne glede na to, koliko si vedno uspemo laskati, da smo v svojih srcih dobri, nam to v tem primeru ne bo pomagalo. Mislim, da je ta esej le zaključno dejanje dozorevanja neke misli v glavi mladega učitelja. Verjamem, da sem obsojen na osamljen boj proti nasilni individualizaciji, ki prežema naš obstoječi kulturni sistem. Prepričan sem, da sem te občutke nosil s seboj od trenutka, ko sem v osnovni šoli prvič slišal za starše. Razlog, da sem tej besedi toliko časa nudil svojo glavo kot inkubator pa je najverjetneje ta, da sem že takrat občutil, da gre pri kolektivni vzgoji in izobraževanju za marginalno, nepomembno, čudno, majhno in nelogično idejo.[17]

Naughtius Maximus

---

[1] Ko sem v četrtem razredu osnovne šole s taborniki odšel za teden dni na taborjenje v hoste ob Dvoru pri Žužemberku, je bila ena izmed nalog, ki smo jih lahko opravili, tudi pomnenje 6-mestnega števila za 8 ur. Ker je med kolegi moj spomin že slovel po učinkovitosti, sem si število zapomnil le jaz, 10 minut pred šesto popoldne, preden so se starešine vrnile, pa ga vsakemu skrivaj zaupal za izpraševalčevim šotorom. Število je bilo 280479.

Prav tako vem, da je bilo zaporedje 10 nejasnih besed, ki smo si jih morali zapomniti v tretjem letniku gimnazije pri psihologiji: cah, bim, tor, veg, zum, pal, meg, sik, viz, ank.

Tuja mi ni niti telefonska številka Ivana iz Frankovega, ki sem jo sposoben zrecitirati, če se me zbudi sredi noči, z vsemi presledki, kjer so 'potrebni': 04530136121. Vem, ni prava, prav tako ni prava telefonska Vinka iz Kranja, a jo vseeno znam na pamet: 06449046.

Seveda sem pozabil letnici, ki zamejita vladanje cesarja Kaligule, a nikoli mi ne bo ušlo, da je po neuspešni kampaniji v Britanijo, svojim vojakom na obalah Galije naročil nabiranje školjk kot znamenje osvojitve morja. Za konja konzula pa tako ali tako vemo vsi.

In še ogromno podobnih absurdnih. Seveda bo večina vprašala: »Zakaj?« Strinjam se z vsemi. Prav zakaj? Ne vem, zakaj mi te stvari ostajajo v spominu. Dejansko si jih niti ne želim zapomniti. A ostajajo z menoj in jaz z njimi. Le ugibam lahko, da je to tista 'prava ljubezen'?

[2] 107,8° in 104,45°.

[3] Npr. Hestija, najstarejša Zevsova sestra, boginja doma, domačnosti, družinske vezi itd. To me spomni na zabavno anekdoto. V šestem razredu smo pri zgodovini omenili prevzem grških bogov v antičnem Rimu. Tovarišica (to je bilo zadnje leto, ko smo še imeli tovarišice in tovariše v OŠ, naslednje leto so jih zamenjale učiteljice in učitelji. Ter ena gospa Veselova) je omenila Zevsa, Aresa in Hermesa, ki so postali Jupiter, Mars in Merkur. »Apolon,« je nadaljevala, »pa je ostal Apolon.« Nekaj malega sem vedel od prej (beri: obvladal sem in to veliko bolj kot danes) in ker se zdi v svetu 12-letnika, da je vsako nepravilnost mogoče popraviti, sem se oglasil s pripombo: »Mislim, da je Apolon v Rimu postal Apolo.« Prasica je odgovorila s cinizmom, ki mi je razbil svet na prafaktorje: »Ne, Apolo je pa nekaj, kar po vesolju kroži!« Dobesedno stemnilo se mi je pred očmi in bleknil sem prvo kletvico pred odraslo osebo v svojem življenju: »A Jupiter, Mars in Merkur pa ne, pizda?!«

[4] Kurzivo uporabljam, ko se sklicujem na besedo kot simbol, če se sklicujem na pomen besed, na katere se sklicujejo same, uporabljam navadno pisavo.

[5] Pravim politika, ker še zdaleč ne gre le za pojav znotraj jezika, pač pa za odraz urejanja družbo.

[6] Teoretično so v Sloveniji dvoje Jesenice in potem še ene na Hrvaškem. Za časa druge svetovne vojne je bilo razmerje obrnjeno. Še vedno pa: vse tiste Jesenice so in tudi vse tiste Jesenice so.

[7] Starševski svet v šolah npr. je ena situacija, kjer je na kupu več (parov) staršev. Drugje po večini nastopata dva osebka. Dva. Se pravi, (moji, tvoji, njeni, njegovi) starši.

[8] Ali babico in babico ali dedka in dedka. Vseeno. Čeprav nas je ravno referendum o družinskem zakoniku v zadnjih letih najbolj spodbudil k razmisleku o tem, kaj je to družina in kdo so starši (je starš); za samo vprašanje števila samostalnika spoli niso bistveni. Spoli, množina, niti ne spola. Tudi srednji spol zaradi mene. Zaradi mene lahko bilo kdo izkazuje svojo ljubezen in se poroči z vrati, če čuti, da so to tista vrata, s katerimi želi preživeti vse svoje življenje. Važno le, da se na žuru vrti Pendulum in ne Modrijani pa pridem. Najverjetneje se večina ne bo strinjala z menoj, a sem vsaj iskren v izkazovanju svoje naklonjenosti zgoraj omenjenim marginalijam, nepomembnostim, čudaštvom, malim rečem in ne-ratia.

[9] V tem pogledu lahko trdimo, da se angleški jezikovni sistem izvrstno prilaga našemu miselnemu sistemu.

[10] Ne sklicujem se le na primere samohranilstva. Govorim tudi o občutku zmožnosti biti starš-posameznik znotraj para staršev. Gre za tresk dveh dojemanj izvrševalca starševstva. Lahko si predstavljamo starše kot vsoto več posameznih staršev, a se od Simmla dalje težko strinjamo, da je družba (starši) le akumulacija tega in onega posameznika (starša), temveč raje zmnožek vseh vključenih, ki se prav zato obnaša precej drugače od indiviua.

[11] Ali kupiti, ni važno. Pravim, kupiti, ker verjamem, da je glavna svetovna valuta v kapitalizmu čas in ne denar. In marsikaj ne stane 9 mesecev!

[12] Dejstvo, da imamo tri besede za poklic, ki ima več skupnega kot različnega, je samo po sebi absurd, čeprav zagovarjam širok nabor besed v jezikih. Edina razlika med učiteljico v osnovni šoli in profesorico v srednji je v letih učencev oz. dijakov (še dve besedi). Je leto proizvodnje res najpomembnejša razlika oseb, ki obiskujejo šole? Je razlika med 14- in 15- letnikom tako velika, da je pri njunih vzgoji in izobraževanju potrebno uporabljati različne spretnosti? Še nedolgo nazaj smo imeli pa tovarišice in tovariše. In to povsod. Celo kasneje v službah. Ko je prvi sošolec v zgoraj omenjenem sedmem razredu osnovne šole prvič nagovoril tršico z 'učiteljico', se mi je strlo srce. Slišalo se je, kot da govori o človeku, ki ni bil več del našega razreda. Seveda je bilo tudi vodstvo šole naklonjeno daljšemu obdobju te tranzicije. Jasno jim je bilo, da bomo učenci težko dojeli, da ima zdaj po novem ista oseba drug naziv.

[13] Bodite pozorni, kako so to tri kategorije, ki jih a) želimo doseči z vzgojo in izobraževanjem in hkrati tudi b) pogoj, da nastopimo kot pravi izvrševalci vzgoje in izobraževanja. Če sami nismo samostojne, zdrave, srečne osebe, nimamo česa naučiti drugega. Smo slab zgled. Izvrševalci, rečeno pogojno. V trenutku, ko se odločimo vzgajati in izobraževati, ta proces že začne delovati nazaj na nas. Torej smo kvečjemu igralci.

[14] In te izjave nikakor ne štejte kot argument za obstoječi sistem 8, 10, 12-urnega dnevnega delavnika. Prvi podpišem za spremembo.

[15] Jasno, to se tako ali tako dogaja ves čas. Ne želim trditi, da ne gre za skoraj samoumeven proces v družbi. In ker je samoumeven, smo ga avtomatizirali in potem – kot vedno pri robotiki – nekako pozabili biti spretni. Če to besedilo sploh kaj kritizira, kritizira samo idejo, da lahko nekaj (bilo kaj) opravimo sami. Tega si ne domišlja nobeno drugo živo bitje na planetu.

[16] Da zaključim še misel, ki sem jo načel s Simmlom: družbe, ki izvaja starševanje nikakor ne smemo razumeti kot zamejene družine, temveč še celo širše od tistega, kar običajno razumemo pod pojmom družba. Spomnimo se vseh tistih apokaliptičnih napovedi, kaj se bo zgodilo, ko bodo našim otrokom starši postale televizije. In prav to!, ker imamo tu in tam subjekte, ki v določenem času in prostoru niso talentirani biti starši, moramo poskrbeti, da se njihovi učinki spreobrnejo v (negativne) zglede.

[17] V tem trenutku sem seveda hkrati razočaran in ohrabren, ker bitke ne bo konec, dokler je ne predam, česar še ne vidim na obzorju. Poleg teh dveh čustev pa v meni skrivno obstaja tudi tista ljubezen do entropije, ki me navdušuje nad prihodnostjo, ko bo zaradi neverjetnega porasta literature o zdravi prehrani in zdravem načinu življenja, po poti poklica učitelja šel tudi poklic zdravnika. Vsak bo dobil občutek, da je sam zase dovolj sposoben strokovnjak za medicino, vsak bo vedel, da je kava strup, čaj pa zdrav (ali pa obratno, odvisno od tega, česa bo takrat primanjkovalo na globalnem trgu), da se jajc ne sme jesti ponoči oz. da se mora najprej pojesti rumenjak in nato beljak (ali pa obratno, odvisno od tega, kateri lobi bo takrat imel dostop do širokih medijev) in da mora teči po minimalno 3 ure na dan in to po takem terenu, ki bo kar najhitreje uničil njegove Nikice, ki jih bo še vedno delal isti človek, kot jih danes. Le z drugo roko, ker prva ne bo več funkcionalna. Všeč so mi takšni razkroji. Nekako potešenega se počutim, če vem, da bo šlo vse le navzdol. Dobim občutek, da se mi za nič več na svetu ni treba truditi, da sem prispel na cilj. Razen, ko bom imel kakšno infekcijo. Takrat bom potegnil iz predala škarjice ter šivalni set in Ikea-type navodila ter očistil svoje notranje organe z Evianom. Komaj čakam! Počitnice za glavo.

S FUKOM JE KRIŽ

S fukom je križ. Včasih je edino, kar me sili pokonci in je edino, kar me vedno znova pokopava. Problem je predvsem v zaupanju, ki se včasih zgradi v nekih idejah, ko se te z življenjem zbijejo v glavi. Ženske so takšne in takšne, predvsem tiste, ki si jih ljubil, ki jih še, ki jih boš. In ko ena v ideji, v popolnosti pade, ko ena izgubi svojo čarobnost, ki jo je premogla, padejo vse. Čustva so jebena stvar in strast tudi. Včasih sploh ne verjamem več vanjo. Ne reši mi je pijača in ne rešijo mi je čedne punce. Včasih je fuk čisti brezup. Se mi je že zgodilo, kako sem pogledoval na uro zdolgočasen med akcijo in upal, da čim hitreje mine in nisem imel jajc reči, dovolj je muca zlata, prav neumno že izgledava. Nisem imel dovolj energije, da bi karkoli storil. In je potonila moja večna želja o jebatorju prve klase. Slab sem, če mi ni do seksa, ko je to vendar vse za prave moške, ne, ljudi! Da se moški še identificiramo z dolžino kurca, je še bolj znano dejstvo. Tipi se fentavajo, ko jim ne vstane več.

Če me ženska ne rajca, če se vsaj malo ne zaljubim, z njo nimam česa delati. Folk se pa tako aktivno jebari. Zavidam jim. Pofukavanje zaradi velikih tičev, kosmatih prsi, nabitih rok, dolgih postav, temnih oči, skurbanega slovesa … Včasih kakšni prosijo, da jim posilijo žene in si ga mečejo na roke. Vse je seveda iluzija. In iluzija je rajc.

Včasih te mine do svoje ženske, imaš jo rad, a seks je vseeno tujka. Njena rit je le še rit, njene rožce niti ne pogledaš več, je pač tam za scat. Včasih mine. Včasih mine in je grozno, ko je enostavno ne želiš več prijeti in ti je misel biti v njej tujka. Folk se fukari občasno že iz gnusa, še večkrat iz navade. Kakšen hudič je to, jim razbereš z obrazov. Stil je vedno popoln in postava tudi, obraz … Oči so še stvar pretirano zablodelih romantikov. Vse drugo pa pokaže, kako je s kom. Koža, ki popušča in vdrte oči. Ti ljudje so sicer v vsem smislu popolni in jim tudi že iz najstništva ven zavidam, a kar jim manjka, je kanček miru. Kar jim manjka, je nasmeh brez sranja. Kar jim manjka, je večnost. Živijo v trenutku in tako jim tudi prihaja, vedno z zaprtimi očmi. Orgazmu ne morejo uiti in ta orgazem jih bo slej ko prej požrl.

Gozdni Sadež

23:00

23:00, nekje na severnem robu Ljubljane.

Tuljenje in hropenje umirajočih. Poblazneli kriki tistih, ki se jim bodo kmalu pridružili. Nižje ob cesti se je zaslišalo cviljenje avtomobilskih gum in takoj zatem top udarec pločevine ob drevesno deblo. Asjo je od napora žgalo v pljučih, zdelo se ji je, da teče za svoje življenje že vso večnost. Želela se je zvaliti po tleh in počakati na svojo usodo, se prepustiti cunamiju pogube, ki je divjal za njo. A že ob prvem opotekajočem koraku jo je zagrabila roka neznanca ob njej in jo povlekla naprej. V temi je razločila samo obrise, videla je, da so skupaj z njo iz mesta bežali tudi drugi ljudje. Na koncu gozda se je zasvetila luč in gruča ubežnikov je instinktivno stekla proti njej. Asja se je z zadnjimi močmi opotekla za njimi. Luč je pod seboj razkrila zapuščeno opečnato stavbo ob stranski cestici; ubežniki so vdrli vanjo in se porazgubili v njej – Asja je hotela zavpiti, naj jo počakajo, a se je ravno v tistem trenutku spotaknila in se zložila po tleh. Hišna vrata so se sunkovito zaprla.

To je to, je pomislila. Hropla je in se smilila sama sebi. Za seboj je slišala bližajoče se bobnenje in brenčanje, ki je pogubilo desettisoče pred njo. Vsak trenutek jo bo dosegla poguba in vsega bo konec. Pred očmi so se ji zavrtele podobe njenih bližnjih, ki so umrli v zadnjih urah – njene ribice v akvariju, mama, zaročenec, mačka … mačka! Spreletel jo je srh in solze so se ji usule po obrazu, ko se je spomnila na svojo mijavkajočo kepo dlak. Komajda je opazila postavo, ki je pritekla iz osvetljene hiše in jo začela vleči proti vratom. »Pustite me, umreti hočem!« je histerično zavpila in se skušala izviti. Hrup apokalipse je bil že oglašujoče blizu. Neznani reševalec ji je prisolil par klofut in jo še pravočasno zrinil skozi vrata. Za seboj je zaslišala zapah.

V hiši je vladala skoraj popolna tema. Brenčanje zunaj je udušilo še zadnje človeško kričanje. Ostali so le še glasovi ljudi v hiši, ki so si kriče izmenjevali navodila in s skrajnimi močmi pritiskali ob zadelana okna in vrata, na katera je začela naletavati uničujoča sila. Vsak centimeter stene je stokal pod pritiskom. Ena od postav ob oknu se je prijela za roko in zavpila od bolečine.

»Vdrli bodo v bajto! V klet, spizdite v klet!«

Ranjeni mož, ki je to zavpil, se je odtrgal od okna in stekel proč. Spotoma je pograbil anemično Asjo in jo povlekel na drugo stran sobe. Tesno jima je sledil še nekdo iz skupine, ki je držala vrata. Družno sta dvignila težko loputo v kotu in razkrila zavite stopnice, po katerih sta najprej zavalila Asjo, nato pa ji sledila še sama. Zadnji od njiju je pridržal vrata in zavpil proti ostalim: »Proč od vrat! Dol, dol!«

Odgovoril mu je ženski glas pri vratih: »A ni to naslov ene pesmi? Zdi se mi, da sem jo ... « Prekinil jo je tresk vrat in brenčeč oblak, ki je vdrl v sobo. Ljudje pri steni so zavpili in popadali po tleh. Mož ob Asji je komajda še pravočasno zaprl težko loputo. Vsi trije preživeli so nekaj trenutkov obstali v popolni tišini in prisluškovali hrupu nad njimi, ki je po nekaj neskončnih sekundah vendarle zamrl.

Ranjenec je bil prvi, ki si je drznil prekiniti neprijetno tišino. »Tule je neko stikalo,« je zamrmral. Zaslišal se je klik in z zaslepljujočim bliskom so se prižgale neonske luči. Spustili so se po stopnicah do razmetanega kletnega prostora. Smrdelo je po plesni in razkroju.

Poškodovanec se je pri priči usedel na eno od praznih škatel in se posvetil svoji roki, iz katere so štrlele mrtve čebele in posamezna žela. »Te čebele so pa od hudiča,« je rekel vedro, kot da bi se želel spraviti v dobro voljo. Pogledal je proti svojima sotrpinoma. Dekle se je sesedlo ob steni in tiho hlipalo, drugi mož pa ga je motril z ostrim pogledom. Naposled se je le naveličal ubadanja s seboj in mu ponudil svojo zdravo roko: »Ime mi je Jordan.«

»Kos,« se je odrezano predstavil čokati možak v zrelih letih.

Jordan si ga je šele sedaj podrobneje ogledal. Kratki mastni lasje in praske na desnem licu so se mu zazdele znane. Ni se mogel upreti: »Sem vas morda videl kje na televiziji? Zdi se mi, da sva se že nekje srečala ... «

Kos je skomignil z rameni. »Včasih sem delal pri srbskih paravojaških milicah in v specialnih enotah. Podtaknili so mi stvari, ki jih nisem zagrešil in razpisali tiralico za menoj. Najbrž se me spomniš s poročil.« Zapičil se je v Jordanove oči in mu namenil že skoraj grozeč pogled. »Verjamem, da glede na trenutno situacijo s tem ne bo nobenih problemov, sine.«

»Ne, nikakor, nasprotno, ljudje z vašimi izkušnjami pri preživetju so sedajle posebej neprecenljivi.« Jordan je želel kar najhitreje obrniti neugoden pogovor na boljšo temo, a Kosov pogled in podcenjujoč ton zaenkrat ni obetal ničesar dobrega. Ozrl se je k dekletu, ki je tiho hlipalo na tleh.

Čutil je, da mora nekaj čim prej storiti, zato se je opogumljajoče nasmehnil in stopil k njej. »Gospodična, opravičujem se za klofute tam zunaj, ampak verjetno razumete, da ste se obnašali rahlo neracionalno in sem vas moral spraviti k sebi.« Ponudil ji je roko, kot bi se ji želel naenkrat opravičiti in predstaviti ter jo nato še dvigniti na noge. »Ime mi je Jordan, včasih sem brcal žogo v Angliji, zdaj se preživljam kot varnostnik v Nami.« Še vedno ji je molel roko. »No, z ozirom na to, kar se je zgodilo z mojimi delodajalci, si bom očitno moral spet poiskati kakšno novo veleblagovnico, iz katere bom lahko preganjal klošarje,« je izdavil in naredil grimaso, ki naj bi bila mišljena kot še en opogumljajoč nasmešek.

Asja se je še naprej zibala ob steni in objokovala usodo zobatega krapovca iz svojega akvarija.

»Kaj je njen problem?« je prezirljivo zaprhal Kos. Da njuna situacija ne bi izpadla še bolj nerodno, je Jordan vendarle umaknil roko.

»Ne vem, očitno je doživela precej hudega v zadnjih urah. Ali nismo vsi malo travmirani?«

»Travmirani!« se je zasmejal bivši specialec. »Ti povem kaj je travma, mladenič; ko greš v petek obstreljevat Sarajevo in švicaš cel dan na soncu, medtem ko ti havbice razparajo živce in ušesne bobniče. Potem pa po dobro opravljenem delu prideš v torek na dopust nazaj k ženi in jo najdeš v objemu s pacifistično gnido, ki je zavrnila vpoklic zaradi ugovora vesti.« Pljunil je točno na tisti del poda, ki je zgledal vsaj približno čist. »To je bila travma; tale mali čebelji problem je sprehod po parku.«

Jordan je že odprl usta, pa se je raje ustavil, da ne bi kakorkoli užalil človeka, s katerim bo očitno moral preživeti še nekaj časa. Ozrl se je proti Asji, potem pa premeril sobo. »Morali bi preiskati tole klet. Potrebujemo kakšen radio, televizijo ali kaj podobnega, da izvemo, kaj se zunaj sploh dogaja.« Z zdravo roko je začel premetavati prazne škatle, ki so ležale po tleh.

Kos je odkimal. Začel si je zvijati cigareto. »Popolnoma brez veze, sinko. Ko si se dobrikal tejle zmešani pičoki,« v usta si je vtaknil cigaretni filter in z glavo pomignil proti Asji, »sem malo preveril na svojem telefonu – medmrežje sicer deluje, ampak novičarske strani so bile nazadnje osvežene več ur nazaj. Zadnja novica govori nekaj o prihajajoči tiskovki, na kateri bo Trojka predstavila revolucionarne nove ukrepe za uravnoteženje proračuna. No, vsaj s tem nam bo zaenkrat prizanešeno.« Zarežal se je, kot da bi zinil kaj posebej bistrega.

Jordan je še naprej premetaval sobo. »Saj potrebujemo še marsikaj drugega. Očitno bomo vkopani v tej kleti še lep čas. Potrebujemo vodo pa nekaj za pod zob.« Pa še nekaj, da zamašim temu tipu gobec, je pomislil.

Ne da bi dvignil pogled, si je Kos prižgal zvito cigareto. »Kar se tiče vode, je nasproti tebe v kotu ena pipa, čeprav ne morem garantirati, da iz nje teče karkoli užitnega. Problema hrane pa se lahko lotimo na dva načina. Prvi je stradanje. Ni tako hudo, kot se sliši. Ko smo udarili po Vukovarju, smo se praktično ves čas postili. Malo zato, ker tisto usrano mesto ni premoglo spodobne kulinarike, malo pa zato, ker nas je skrbelo, kaj se dogaja doma, kjer so nam pacifisti natepavali žene, sestre, matere in hčerke. Na koncu nas je bila samo kost in koža, pa smo mesto še vedno osvojili. Hočem reči, da lahko tudi s praznimi želodci … «

»In kaj je druga možnost?« Jordanu je s skrajnim naporom spet uspelo, da ni izzvenel preveč popadljivo.

»No, lahko preveriš, kaj se skriva za tistimi vrati na tvoji desni, ki si jih malomarno spregledal med premetavanjem teh svojih škatel. Ampak ... « Jordan se je pognal proti njim, a je pri priči spet obstal. »Ampak morda vodijo ven iz hiše,« je dokončal sogovornikov stavek. »Med tisti prekleti mrčes.«

Pogledal je kadečega specialca in se vprašal, kaj vse mu gre pri njem na živce. Nerviralo ga je njegovo konstantno pokroviteljsko otresanje pa nonšalantnost, s katero je kadil cigareto v zaprtem prostoru. A najbolj od vsega ga je spravljalo ob pamet dejstvo, da je imel s svojo ravnodušnostjo popoln nadzor nad situacijo in da je s tem le še utrjeval vtis, da so vsi okoli njega popolni nesposobneži.

»Vseeno jih bom odprl,« je kljubujoče zatrdil. Spopadel se je s Kosovim motrečim pogledom.

»Na tvojem mestu bi raje počakal. Nikamor se nam ne mudi, še najmanj pa ne ven na zrak.«

»Na kaj pa bi rad čakal? Da pocrkamo od lakote, medtem ko boš ti obujal svoje vojne spomine?« Komajda je opazil, da se sedaj oba tikata.

Kos je postajal opazno bolj napet. »Ne igraj heroja. Če boš odprl tista vrata, boš spravil v nevarnost vse v tej sobi. Videl si, kako hitro je ta mrčes opravil z ljudmi zgoraj.«

»Nimamo izbire. Če se zrinem skozi zaprta vrata in jih zaprem takoj za seboj, potem ne bom ogrozil nikogar razen sebe. Če bo vse v redu, te pokličem, če ne, potem pač ostaneš tu in čakaš še naprej na čudež.« Pričakoval je, da bo Kos protestiral in ga skušal zadržati; a ta je le skomignil z rameni. »Kakor želiš,« je naposled zamrmral.

Obrnil se je proti vratom, globoko zajel sapo in prijel za kljuko. »Grem zdaj,« je skoraj resignirano zavzdihnil.

»Ne!«

Vzklik ni prišel od Kosa, temveč iz druge strani sobe. Asja je prihitela in potegnila njegovo roko proč od vrat. »Prosim,« je rekla z jasnim glasom, »Kos ima prav. Nobenega smisla nima, da bi se ogrožal samo zato, da bi kljuboval njemu.«

Kos si je prvi opomogel od presenečenja. »Poglej, poglej, še cmerava deklina je prišla k pameti iz strahu zate. Pa tudi zase, če smo natančni.«

Jordan mu je želel vrniti cinično pripombo, a ga je Asja prekinila. »Grem jaz preverit, kaj je na drugi strani vrat. Danes si me že dvakrat rešil, zdaj sem jaz na vrsti, da zastavim svoje življenje.« S kotičkom očesa je opazila Kosa, kako zavija z očmi, a se ni zmenila zanj.

»Gospodična, to je nadvse plemenita ponudba, ampak ... « Jordan se je nekako obotavljal dokončati stavek. »Vsaj vaše ime … «

»Asja.« Ponudila mu je roko in odločno stisnila njegovo. »Hvala za vse, kar ste storili zame tam zunaj.« Približala je svoj obraz njegovemu. »Brez vas, Jordan, bi ... «

Prekinilo ju je škrtanje kljuke. Vrata so se odprla in med podboji se je pojavil nasmejan starec na invalidskem vozičku.

»Se opravičujem, ker prekinjam tole veseloigro, gospoda,« je dejal veselo. »Najprej sem se zabaval, ko sem poslušal vašo dilemo pred vrati. Konec koncev vsak tepec ve, da vrata iz kleti ne morejo voditi na površje. A zdaj so pred nami nujna opravila in ne vidim smisla, da vas pustim čakati še naprej. Marsikaj bo potrebno razčistiti.«

Pognal je svoj električni voziček vzvratno in osupla druščina mu je brez ugovora sledila v sosednji prostor. Bil je praktično brezhibno čist in prazen, le na sredini je bila postavljena ovalna sejna miza s stoli. Starec se je pripeljal na čelo mize, kjer ga je čakal prižgan prenosnik in pomignil ostalim, naj se posedejo.

»Dobrodošli v Vojni sobi! Ta izraz sem si sicer ravnokar izmislil pa saj ni važno. Vaša imena sem že slišal, zato mi dovolite, da se predstavim še sam.« Smejal se je kot Božiček, ki bo vsak hip zasul otroke pred seboj z darili. Ponosno si je pogladil plešasto glavo. »Sem Drisky. Bolje rečeno: Dr. Drisky Berezovsky. Ob začetku te grozljive ekonomske, moralne, dolžniške, etične in gospodarske krize sem se popolnoma posvetil aplikativni ekonomiji. In danes, po letih, desetletjih trdega dela, smo s kolegi končno prišli do rešitve. Danes, dragi moji, bo krize v naši ljubi državi končno konec!«

»Predvidevam, da se vaše rešitve ne tičejo morilskega mrčesa tam zunaj?« je nestrpno vprašala Asja.

»Mlada dama, srčno upam, da se vam dar govora ni povrnil samo zato, da bi postavljali neumestna vprašanja.« Entuziazem dr. Driskyja je ostal neomajan. »Moja rešitev se še kako tiče 'morilskega mrčesa', kot ste ignorantsko poimenovali te čudovite žuželke. Lahko bi rekli, da je nova vrsta čebel, ki ste jo imeli čast videti tam zunaj, naša rešitev…«

»Ne, bojim se, da se nismo razumeli,« mu je Jordan hitro posegel v besedo. »Verjetno danes niste zapustili te kleti, sicer bi videli, kaj se je zgodilo v mestu. Po celi Ljubljani so se spustili veliki roji morilskih čebel, ali pa vsaj nekaj, kar močno spominja nanje. Popikale in požrle so vse, kar jim je prišlo na pot. Mesto je bilo razdejano, ljudje so padali kot muhe, mrtvih je na stotisoče.« Pokazal je na svojo ranjeno levico: »To roko sem mogoče za sekundo pustil v njihovem dosegu, pa so mi jo obgrizle skoraj do kosti. Ne morem si predstavljati, kako bi lahko kdorkoli to preživel, če se ni skril v neprodušno zaprt prostor tako kot mi.«

Dr. Drisky ga je pozorno poslušal. »Saj res, vaša rana, do tega bomo še prišli. Povejte mi tole: ali Klinični center še stoji?«

Tokrat se je vmešal Kos: »Lahko potrdim iz prve roke, da je center mesta zravnan z zemljo. Univerza, stolnica, parlament, vse je šlo k vragu. Če ne bi bil v avtu ... «

»Odlično!« Dr. Drisky si je pomel roke. »Gospoda, če so vaša poročila točna, potem je bil naš državni proračun ravnokar olajšan za debelo milijardo evrov. Mednarodni finančni trgi bodo zelo zadovoljni.« Osuplim sogovornikom je namenil še enega v vrsti božičkastih nasmehov. »Vidite, čebele so vendarle bile rešitev. Trojka je od nas zahtevala boleče ukrepe pa smo jih prehiteli. Medtem ko so se tisti ušivi teoretiki tolkli po glavi in debatirali v nedogled, smo aplikativni ekonomisti zagrabili bika za roge in v sodelovanju z našimi vrlimi čebelarji vzgojili novo vrsto. Afrikanizirano kranjsko čebelo, ki kombinira pridnost in doslednost naše domače sorte z brutalno agresivnostjo afriških čebel. Kar nam garantira 99.9% učinkovitost pri zmanjšanju fiskalnega primanjkljaja in veliko, veliko medu, s katerim bomo znova zagnali izvozno usmerjeno gospodarstvo. Vidite, na vse smo mislili,« se je ponosno nasmejal.

Za nekaj trenutkov je zavladala popolna tišina. Potem je zapiskal Driskyjev prenosnik. Jordan je počasi vstal in stopil proti invalidnemu znanstveniku. »Če vas prav razumem, ste pobili celo mesto iz računovodskih razlogov?«

Drisky je prvič pokazal nekaj podobnega užaljenosti. »Prosim,« je dejal počasi, »vsi vemo, da ne moremo zapraviti več, kot zaslužimo. Storili smo tisto, kar je bilo pač potrebno. In zdaj je naša čudovita dežela spet vzorna učenka velike evropske družine. Ravnokar berem na prenosniku, da je Moody's popravil našo kreditno oceno na Aa2. V Economistu so že objavili članek, kjer hvalijo našo novo strategijo za izravnavo primanjkljaja in jo priporočajo tudi drugim državam, ki so se znašle v nemilosti finančnih trgov. Končno smo se na naslovnicah v tujini znašli iz pravih razlogov!«

Jordan je grozeče stopil še bližje k njemu in z vidno težavo zadrževal svoj bes. »In kaj nam to pomaga, če ne moremo niti ven na zrak?«

»Brez skrbi, tudi na to smo pomislili. Sedmi blok šoštanjske termoelektrarne bo poskrbel za ravno dovolj žveplovih izpustov, da bo populacija čebel zdesetkana v roku nekaj tednov. Potrpljenje se splača, mladenič.«

Kos se je obrnil proti ostalima dvema: »Ga zdaj lahko ubijem?«

»Ne še,« se je oglasil Jordan, ne da bi umaknil pogled z Driskyja. »Prej je omenil, da mi mora še nekaj povedati o moji roki.«

»Ah to, še dobro, da ste me spomnili,« je veselo pograbil invalidni znanstvenik. »Strupi naših čebel povzročajo hitro napredujočo nekrozo tkiva okoli mesta vboda. Če ne želite sepse krvi in počasne smrti, potem vam svetujem, da si roko amputirate v naslednjih dveh urah.«

Jordan je pobledel kot stena. Potem je stegnil svojo zdravo desnico in zagrabil Driskyja za goltanec. Kos je odtrgal z mize odtrgal eno od kovinskih nog in stopil do njiju. »Drži mu glavo čimbolj pri miru,« je na kratko rekel Jordanu. Prijel je svoj kol in se pripravil na zamah. »Še kakšne zadnje besede, teslo?«

»Da,« je s skrajnimi močmi dahnil Drisky. »Živela ekonomska svoboda.«

»Počakajta!« je zatulila Asja. »Mar res ne vidita, kaj počneta? Ali nas ni naša grozljiva izkušnja ničesar naučila? Nismo morilci in ne smemo se spustiti na njegov nivo. Če kdo, potem ga moramo mi obravnavati kot čl… «

Prekinili so jo možgani. Možgani Dr. Driskyja, ki so se razleteli po sobi. Nekaj njegovega tkiva je pristalo tudi na njenih zobeh v trenutku, ko je izgovorila črko »č«. Ni ga opazila. Sesedla se je na tla in se nemo zastrmela predse. Kos je vrgel okrvavljeno mizno nogo po tleh in si še malo pogledal truplo, nato pa se je obrnil in prijel Jordana za ramo.

»Žal mi je glede roke, poba. Res huda zadeva. Mojemu dobremu kolegu se je zgodilo nekaj podobnega, ko smo vkorakali v Srebrenico.«

»Hm?« Jordan je izgledal skoraj neprizadet. »Temu tipu nisem verjel niti besede. Vse, kar nam je povedal, je bilo čisto nakladanje. Očitno si nas je malo privoščil. Samo poglej, kaj je gledal na prenosniku, medtem ko je bluzil o bonitetnih agencijah in tujih medijih.« Pomignil je proti ekranu, kjer se je predvajal cenen pornografski film.

»Nedolžen je bil,« je jokala Asja. »Moj bog, ubili smo nedolžnega človeka, kaj bomo sedaj? Mogoče si pa ne zaslužimo preživeti.«

»Kaj bomo sedaj? Tamle so nova vrata,« je dejal Jordan. »Lahko še enkrat poizkusimo srečo.« Pogledal je Kosa, ki je na njegovo presenečenje vneto prikimal.

»Gremo?«

»Gremo.«

In so šli.

Drisky Bare-ass-ovsky

IGRAIGRICA

Živjo, gospodarice in gospodje,

medspletna situacija se zaostruje!

Ali se radi igrate video igrice? Jaz se zelo rad igram video igrice, čeprav sem že zelo star, celih 27 zim teptam zemljo in žulim materino dušico. Dolgo časa se že sprašujem, zakaj se vsej mogoči programski zasedbi na računalnikih, konzolah ter seveda tudi vseh ostalih interaktivnih medijih naslovi nek hudo futurističen, patološko mogočen moniker. Razen igricam. Igrice so za otroke, otročje, neodrasle, manj dorasle in še kaj hujšega. Igrice. Kaj pa na primer Wordek. Kako ljubko se sliši: »Delavec, ali si danes kaj uporabljal Wordek?« Nebogljenega delavca bi kar uščipnil v lica, četudi je morda ponesreči pobrisal, izgubil ali boknedaj recimo spremenil davčno napoved.

Kaj je igrivega na igri? Kaj je igričavega na igricah? Kaj iz njih veje tako malega, pritlikavega, da jih moramo nasloviti s takšnim zločinsko pomanjševalnim izzivom?

Ker je danes potrebno spoštovati mnenja vseh, noone gets left behind, bomo, še posebej v luči spoštovanja do ljudi, ki so nas vzgojili (vsi vemo kako težko se je spremeniti), pojem malo priredili. Od sedaj naprej, se igrivi softver, ki nas nagovarja z ljubkostjo in drogerira s svojim šarmom, imenuje igraIgrica.V igrahIgricah pritiskamo na tastaturo, vozimo miško ali sličen periferalni aparatus za kontinuirani vnos, nekakšen ključ do nadzora (nadzor) ter se zabavamo ob posledicah, ki jih povzročajo naša dejanja. Približno natanko tako, kot to počnemo, ko prižgemo katerikoli aparat, ki ima svoj operacijski sistem (OS) in omogoča, da z njim lahko nekako posegamo. Mora pa imeti OS, če ga nima, je nor. Z norimi se ne da igrati.

Pravim drzno. Čar aparata je v tem, da človeka priključi. Kot kepa volna mačka. Naravno človeško stanje je stanje igre. Dejanje, posledica, dejanje-posledica. Ampak ne kar nekakšno dejanje. Postavljeno mora biti v takšnem prostoru, da prostor sam poskrbi zato, da se posledica lahko vrača k dejanju. Da se igra vzdržuje. Kepa volne se mora odbijati tako, da vsaka poteza pripravi prostor za učinek naslednje poteze. Če se to ne zgodi, igra nima smisla.

Vprašam Vas, Brovariši kaj je potem tole? Kaj porečejo naši starši, stari starši, ali boknedaj, naši mladi, nadobudni Bieberovci, ko jim nekdo pokaže tole:

http://sod.jodi.org/

Dajte poigrajte se. Pritiskajte.

IgraIgrica? Kaos? Hékerski napad? Bokdane, to je VIRUS! Čas za sponzorja.

OK, smo že nazaj.

To, dragi bralec, brovariš, je SOD.1%, mod legendarne igreIgrice Wolfenstein 3D, zvoki katere so se nedvomno mnogim med nami mešali z hreščečim in kričečim zvokom matere ali drugega pomembnega drugega, da je potrebno it delat nalogo. Izračunat, kdaj se srečata vlaka iz Kamnika in Bleda, sej veš kak so, ane.[1]

A je to še igraIgrica? Ni? Kako da ne? Vozim miško, dražim tastaturo, moja akcija sproži posledico. Še teče na drobovju prave, pravcate igrice. Samo slika je malo drugačna. »Mal' slabšo grafiko 'ma,« bi rekel sosedov Bine. Igram se. Ko sem na računalniku, se vedno igram. V Wordeku, Outlookeku, Mozillici, Skypeku, takšnih in drugačnih programčekih ... razen pasjans. Pasjans je igra, ki so jo poimenovali možati, čvrsti, utrjeni dalmatinski morjeplovci. Pasjans je pasjans.

Do naslednjič. Nežno draženje tastature in mirno miško vam želim.

Satirični Rosomah

---

[1] http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=WleoFuYA4A8&t=95