Končno se je zgodilo. Naša
podmornica se ne bo več oglašala iz undergrounda. Medmrežno literarno srečanje,
literarnorevijalna prihodnost, (jez)deci vsebine, se seli na nov spletni
naslov. Nič več skrivanja po getih Filadelfije, lep pozdrav Bel Air!
ki kombinira vso staro vsebino,
ki jo imate vsi tako radi, z novimi formalističnimi prijemi, ki omogočajo
branje strani na vseh napravah; z novimi appi, v katere se ekipa TFF 12 do
sedaj sploh ni zares spuščala; in z novo, svetlejšo, barvno podobo za svetlejšo
prihodnost.
Živela Ank-h, ki je v
FaFovski svet vnesla prvo veliko reformo po uvodnem galopu v spletišče. Dragi
bralci, tole je na nove zmage! Blogger zapuščamo mlajšim generacijam v dobri
veri in z lepimi zahvalami. Od sedaj naprej smo v odprtem morju. Se beremo!
Star internetni štos razloži, zakaj se ne smemo bati težkih
odločitev. Če se še nihče iz prihodnosti ni ustavil pri vas, da vam prepreči
izbrano dejanje, potem vaši načrti gotovo ne morejo biti tako grozni, kajne?
Kolektivni imaginarij o časovnih popotnikih je ovit v
klišeje. Njihove zgodbe so neštetokrat zreducirane na dobri stari preobrat, ko
se na prvi pogled smiselno dejanje izkaže za dolgoročno škodljivo. Rešite
otroka pred prihajajočo lokomotivo in izkazalo se bo, da je mali fantič Adolf
Hitler. Umrejo milijoni. Prinesite svojim prednikom cepivo in predelali ga bodo
v biološko orožje. Umrejo milijoni. Pomagajte dekletu, izkaže se, da je vaša
mama, ki se je zaljubila v vas. Umrli boste. Itd.
Vse do sedaj smo novo epizodo Vojne Zvezd spoznavali prek
filmskih napovednikov, teh malih odkruškov filma, ki jih z malo muzike in
spretne montaže zlahka sestavite v dvominuten spot z odličnim suspenzom in
akcijo.
Pozdravljeni brovariši in
brovarišice. Pozdravljen broletariat. Dolgo časa se nismo miselno dotikali.
To je zato, ker se
medspletna situacija še vedno zaostruje.
Gledam. Kaj se dogaja, ko
nekaj gledam? Tisto nekaj, k čemur je moj zor usmerjen, v meni povzroča
ireverzibilno reakcijo. Fidbek. Odziv. Od-ziv. Audio vizuelni kogitacjones
stream se z menoj igra in vsak trenutek vabi, želeč: »Kaj boš pa sedaj? Pa
sedaj? Ti to ugaja? Kaj pa to? … « Itd. v večnost. Oz. vsaj dokler nam zmanjka
časa v službi. Ali pa nas mater prikliče: »ALO, DARJAN CMOKI SO ŽE, PIZDA.«
»Mamojebec! Mamojebec! Oh … mamojebec!«
Bil je Nataliin glas, ampak kako, ni mogel biti. Nikoli ni tako kričala. »Fak!
Oh, fak! Ooooooh!! Ne morem verjeti, kaj mi počneš! Fak!«
Uh oh, težave. Hitel sem po
stopnicah, da bi jo rešil! Preskakoval sem po dve naenkrat, usmerjal me je njen
glas. Glas mojega dekleta. Ljubezni mojega življenja.
Vrata so bila odklenjena. Spet. Še ena izmed zadev, za
katere sem se trudil biti potrpežljiv, a seveda, Larryju ni bilo mar.
Kuhinjski pult je bil tako usran,
da sem se bal položiti svoje ključe nanj. Izpraznjene pločevinke piva in
steklenice žganja, nekakšna strjena tekočina in ljubi Bog, cigaretni ogorki.
Puščal jih je kar tam, na sredini mojega pulta! Pulta, s katerega sem jedel
svojo hrano! Pulta, s katerega sem včasih jedel svojo hrano. Pulta, s katerega
nikoli več ne bom jedel hrane. Bil je še listek: »Drew, potrebujeva kosmiče.
Larry.«
»And then, in 1945,
peace broke out. It was the end of the joke.«
-Monthy Python
Ne le vojne in Hirošime, konec je bilo tudi z neštetimi
priljubljenim risankami, ki so v vojnem času tako ali drugače nagovarjale
otroke. Le kdo bi lahko pozabil na očarljivi Popayjev boj z Japonci ali
prisrčno udjestvovanje Racmana Jake v Tretjem rajhu? Izbris in – povejmo
naravnost – cenzura posameznih epizod je bila na prvi pogled logična: vse brez
izjeme portretirajo vojne nasprotnike z rasistično karikaturo, ki izdaja
njihovo prirojeno zlobo in nekompetenco, da bi se kosali z dobro urejenim,
brezhibnim ameriškim imperijem. Le malo razlogov je bilo, da bi povojne
generacije še naprej zastrupljali s takšnim hujskaštvom.
Ni velikokrat, da bi človek hodil po malem domačem kraju in
srečal kaj pametnega. Kaj šele kaj lepega. Kaj šele kaj takšnega, kar ti je
lepšalo dneve v domači postelji. Na domačem travniku. Pristna desničarska
romantika kot podlaga za ekstremne levičarske svinjarije in nemoralne podvige.
Po vseh redundantnih dneh in po vseh zlizanih in zablodelih mislih se je znašla
pred mano v črni oblekci, ki se je končala precej nad koleni. Ravno prave
dolžine. In takšna je stala pred našim merkatorjem. Če bi sedela na kolesu, bi
ji že lahko pošpegal pod tkanino in ošinil odtenek barve hlačk.
Sedaj poznam resnico o ljudeh: vse poti vodijo v smrt … ne
glede na njihove boje, ne glede na njihove uspehe, na koncu poti umrejo. To je
Modrost.
– Malthael (Pot k
Modrosti III)
Znamenja,
dana »pravi biti« stvari, so znamenja nebiti, niča –
»resnični svet« so zgradili iz protislovja proti dejanskemu svetu: zares navidezni
svet, kolikor je zgolj moralno-optična prevara.
– Friedrich Nietzsche (Somrak
Malikov, »Um« v filozofiji VI)
Dr. Drisky in N.
Maximus sta zakurblala vsak svoj osebni računalnik in si zavrtela svojevrsten
spektakel: največji slovenski neodvisni filmski projekt leta 2015: Rimsko
zgodbo (KID Teodizij, DD Studio, Millenium Fox). Film podira rekorde kot za
stavo. Na premieri – sredi
glavnega trga v Vipavi – se je nabrala množica 2.500 gledalcev. Jezdeca je
zanimalo, kaj se v filmu skriva, da se v množici drugih bodisi skrije bodisi
razkrije. Vsak zase sta si nadela najbolj ljubek nasmešek, najbolj nedolžne
očke in najbolj nevtralen pripis ob faci: Dafuq did I just watch?
Eno leto je mimo, odkar je rubrika Sajfaj kvart ugledala luč
sveta. Celo leto. Kako vemo? Predvsem vemo zato, ker Sajfaj kvart dolguje svoje
rojstvo konvenciji Na meji nevidnega,
ki je jezdna tuhtanja leta 2014 (dobrih ducat mesecev nazaj) prisilila v
metamorfozo: sprva v predavanje z naslovom Tri plasti znanstvene fantastike,
nato pa še v serijo esejev o teh in onih izdelkih scifija vseh časov.
Kdor ima za seboj vsaj enega od teh esejev, je nedvoumno
seznanjen z Oswaltovo teorijo zombijev,
raket in puščob, ki so jo fafovci vzeli kot odskočno desko in iz nje
razvili lasten univerzuum. Čas je, da se Sajfaj kvart tudi formalno počasi
odcepi na svoje. Tokrat v branje ponujamo ekstrakt predavanja Od zombijev do
nihilizma z letošnje konvencije NMN, kot bi jih zapisali Drisky, Elza, Naughtius in Satirični
na enem od svojih kjotskih protokolov.
OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje razvajalčke. Kdor
si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je
svetovano branje kritike prek sledeče povezave.
* * *
- Ko film brede globlje in globlje
v zgodbo, vsi v dvorani trepetajo pred naslednjim stavkom, ki bo razkril
žalostni ustroj slovenskega jezika in njegovo neumorno bitko z mučno gledališko
tradicijo, ki mu onemogoča sproščeno govorico. Ko bi se vsaj enkrat zgodilo, da
se nam ni treba ugrizniti v jezik ob večnem vračanju trpinčenja bobničev z
besedami, ki obstajajo le še v visoki literaturi in političnih govorih.
A: Neki, neki, vseeno mi je za te
kmetavze, »važn je, da majo neomejeno količino tega šnopsa.« WAT? Neomejeno?
Who says neomejeno when drunk?
Zakaj nisem enostavno zapisal vseh misli, ko so z vso svojo gotovostjo
in presenetljivostjo še sveže butnile v glavo? Zdaj je že sreda in – ker moj
spomin ni bohvetkaj, moja percepcija časa pa, hmm, nedosledna – so od
ponedeljka minila že malodane leta … torek je tako postal tisti običajno
osovraženi ponedeljek čigar obstoj je ljudem tako zoprn, da o njem lahko
prebiram na raznih šalcah za kavo, majicah, memih ipd. Vedno se potem
vprašam, komu so ti ponedeljki res tako zoprni, da bi se z nekim domislekom, a
la 'Monday, you bastard' želel o tem opomniti še s šalco kofeta, ki ga
pije – verjetno, prav v ponedeljek. Kakor koli ...
Draga bralka, dragi bralec, pogovoriti se moramo o seksu.
Kot ste nedvomno seznanjeni, smo Jezdeci na začetku poletja
odprli Literos,
natečaj za najboljšo erotično kratko zgodbo. Izdelki, ki so pristali v našem
trdno zapečatenem poštnem predalu, so bili skrbno pregledani, po potrebi
lektorirani, nekaj jih je bilo potrebno prevesti v razumljiv jezik. A to nas ni
ustavilo. Staknili smo glave in si jih družno razbijali, dokler nismo našli
zmagovalcev.
Natečaj Literos 2015
je v zaključni fazi, ko petčlanska žirija melje prispela besedila in s
pomočjo Barbik in Kenov rekonstruira težje doumljive prizore iz zgodb. Včasih
morajo uporabiti tudi plišastega kalamara oz.repliko kravjih vimen. Go figure.
To je izvrsten čas, da naslovimo nekatera vprašanja, ki so prispela s pismi
bralcev a la:
Mojo prijateljico pa zanima, kako to, da je na (jez)decih
vsebine toliko fuka? Takole pravi: »Vpišem v Google fuk + karkoli drugega in
dobim vašo revijo. 'Slovenski fuk' – (jez)deci!, 'vroči fuk' – (jez)deci!, 'fuk
z učiteljem fizike' – (jez)deci! In potem še ta natečaj erotične proze! Saj ni
nič narobe, da vas to zanima, ampak koga – ne mene – lahko moti, če potem vedno
prileti na neko čudno literarno revijo.«
Na letošnji dan boja proti
okupatorju smo objavili esej Kukiji
Misfortune, s katerim smo se poklonili Georgu Carlinu, revolucionarju iz
sveta stand-up komedije. Naštevanje superlativov in uspehov bi bilo le votlo
prepričevanje bralstva, zato predlagamo vpogled v živo tkivo njegovih besed.
Tuba je polna teh in onih ekstraktov ter posnetkov živih nastopov, zatorej
(jez)deci raje ponujamo sijaje, ki jih slehernik na spletu še ne more dobiti.
Spodaj prilagamo tri kratke dialoge, za katere se šušlja, da bodo kmalu
udramljeni na odru, v najslabšem primeru pa vsaj avdioknjigizirani by Vid &
Pero.
A je mogoče, da
Šalamun ni bil nek literarni presežek? Mislim, jaz to berem in berem in berem,
ampak to meni nič ne pomeni. Kje je tu lepota?
- M. S.
* * *
Reflektorji so goreli le še s polovico prejšnje
svetilnosti. Tonski mojster je preizkušal uvodno špico. Nekaj nastopajočih je
klepetalo ob skodelicah hladnega kofeta. Naš kritik je sedel na klop za
kamerami in iz žepa potegnil beležko ter jo podprl z novo pesniško zbirko
Tomaža Šalamuna Ta, ki dviga tačko, spi. Oslinil je svinčnik in kracal
po prvi strani, da se mimoidočim zaposlenim ne bi zdel nezanimiv. Režiser je iz
offa klical ekipo na svoja mesta.
Vse se je začelo poleti 1980. Maršalovo truplo se še ni dobro ohladilo v
svoji sveži grobnici, ko je ekipa mulcev iz umetniške akademije polepila
Trbovlje s čudnimi slikarijami, ki so napovedovale razstavo in koncert nekega
novega lokalnega kolektiva. Milica je na zahtevo občanov hitro ukrepala – s
plakatov so vreščali ogabni prizori iztikanja oči in debeli, nepravilno
izrisani križi, ki bi jih še najlažje umestili na kakšne zarjavele nemške tanke
iz polpretekle zgodovine. »Nezakonita in neodgovorna raba simbolov« je
obveljala za uradni razlog za odpoved dogodka. Laibach je moral na svojo
priložnost počakati drugje. Našel jo je v Beogradu, ki je v tistem času do
prihajajočih pankovskih valov gojil precej bolj toleranten odnos.
Našo nedavno poglobitev
v filma Ex Machina (2015) in Small Soldiers (1998) nadaljujemo z
novo edicijo Diskurzije filmske, v kateri filmoljuba dr. Drisky in N. Maximus razpravljata
o relativno mladem sajfaj filmu o umetni inteligenci: Her (2013). 31. 7.
2015 nam bo za večno ostal v spominu kot dan, ko je po daljšem deževnem obdobju
– ki je Ljubljano zavilo v zelo potrebno svežino in malo manj potrebno vlažnino
– zopet izza oblakov stopilo sonce in jezdecem vsebine vlilo moči za ogled še
ene filmske umetnine.
Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem
jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o
novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani,
ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem
spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež.
Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni
ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se
je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po
riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti.
Že dolgo je očitno, da so iskrice novih mitologij, priredb
in post-mortem nadaljevanj preskočile meje Tihega oceana. Potem, ko je tudi
Evropo preplavil val trilerjev in fantazijskih trilogij in ko J.K.Rowling že
piše nove dele Harryja Potterja, je le vprašanje časa, kdaj bo tudi
nekdo v Sloveniji zagrabil bika za roge in se poslužil enega od tovrstnih
receptov za veliko uspešnico.
Adam Heine je debitant, ki se je odločil pograbiti priložnost in vreči svoje
ime na lestvico najbolj prodajanih avtorjev, čeprav kljub vsemu našemu trudu še
vedno ni povsem jasno, ali svoj debi izdaja pod pravim imenom ali psevdonimom.
Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje
Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi,
raketa, puščoba.
Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih
ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri
vrste elementov:
1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej
vidijo v napredku in iskanju novega reda,
2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo,
ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,
3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen
družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.
Vrata so se zaloputnila za možmi postave, ki so v sterilno
belo sobo privlekli Škrjančevega Toneta, hudo premikastenega, kot se za
policijo tudi spodobi. Kljub jezi, ki bi ga lahko upravičeno prevzela, je ostal
miren in bil pripravljen sodelovati: »Mi je zdaj dovoljeno izvedeti, zakaj sem
tu, gospoda?«
»Najprej boš podpisal te papirje in se zaobvezal … «
Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in
njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril.
Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni
poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti,
tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot
središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za
drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.
– Kazimir Severinovič
Malevič: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. 1922.
Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v
eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane
resničnosti, kot je poznamo danes. The
Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse
nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh
obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo,
nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj
in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves
prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko
ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z
zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi.
Laurent Binet ni novo ime na
francoski umetniški sceni, svoje prvo delo je objavil (zdaj že) davnega leta
2000, vendar pa smo prvi prevod kakega njegovega dela v slovenščino dobili šele
letos. Gre za njegov romaneskni prvenec z navidez suhoparnim (a z vidika
besedne igre precej zanimivim) naslovom HHhH,
kar je akronim za Himmlers Hirn heist Heydrich ali po slovensko Himmlerjevi
možgani se imenujejo Heydrich in v katerem avtor opisuje atentat, ki so ga leta
1942 izvedli na enega najkrvoločnejših nemških vojaških vodij druge svetovne
vojne, zadolženega za t. i. rešitev judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha.
Arena se odpre. Občinstvo sede na prosta sedišča in čeblja
do pričetka spektakla. Fantiči za pičle šilinge počistijo pesek, ki je ostal
razmetan od prejšnjega dvoboja. Napovedovalec s fanfarami za background oznani
tragedijo, ki se ima pripetiti: »Zbrana javnost, pred vas ponovno stopata
junaka, ki sta se odločila svoje ime zapisati v neskončnost!« Bučen aplavz.
Kokice letijo na vse strani. »Naše poslanstvo je, da se nahranimo z živim,
utripajočim tkivom posameznikov, prostovoljcev! Red hoče žrtve, mi žrtvujemo!
Red hoče trpljenje, mi trpinčimo! Red hoče ponižanje, mi ponižujemo!« Ploskanju
sledi nekontrolirano dretje. Največji privrženci nomenklature vriskajo:
»De-mos, de-mos!« Njihov bes hiperbolira v izbijanje zob, lomljenje nosov in
komolčenje prsi. »MI! SMO! JAVNOST!« Vik preglasi grmenje oblakov. »Vreme je
bilo izbrano, Red nam je naklonjen. Nocoj je čas za žetev!«
Je
vais dans les villafes abandonnés au printemps et en été et si tu es par là je
compte bien t’emmener.
Au
mois de Juin je vais avoir 60 ans et je fait une fète pour marquer l’évènement.
Au
Pays Basque c’est comme d’habitude it pleut....
A
bientôt
Že celotna situacija bi mi, če bi vedel, kar
vem danes, povedala, da sem na pragu polomije. Na železniško postajo smo
prispeli veliko prezgodaj, kar samo po sebi ne bi predstavljalo problema, če si
ne bi moji spremljevalci in nedavni gostitelji zadali, da me pospremijo prav na
vlak. Tudi to je seveda gesta, ki jo gre običajno zgolj pozdravljati in se ji
zahvaljevati. Običajno. Če ne prevzame vloge vprašanja: »Si prepričan?«
Deževen večer se
je prevešal v deževno noč, 20. maja leta '15, Dr. Drisky in N. Maximus sta se
spravila v skromni Citroën C2 ter pojezdila na sosednji kvart Ljubljane, kjer
se je gručica ljudi nabirala v vrsti pred dvorano Kina Bežigrad. Na sporedu je
bil film Mad Max: Fury Road. Opremljena le z nahajpano prikolico filma
sta se namrdnila ob vonju kokic in se pripravila na enega bolj pričakovanih
spektaklov koledarskega leta. Vzela sta si dobrih 10 dni časa in sestavila
sledečo korespondenco.
Vpišite v brskalnik »ena noč
v Reykjaviku« v enem izmed svetovnih jezikov in naleteli boste na množico
predlogov, kako preživeti noč v najsevernejši prestolnici na svetu. Kje ugodno
spati, kje dobro jesti in kje ob vrčkih piva Víking počakati na prvo jutranjo
svetlobo. Med vsako leto številnejše turiste se namreč pomešajo tudi potniki,
ki se preko Islandije zgolj odpravljajo ali vračajo na ameriški kontinent in
jim Reykjavik predstavlja le tranzitni postanek za noč ali dve. Da nam
rezultati brskanja v slovenščini na prvih mestih ponudijo tudi naslov
literarnega dela, je odgovorna v Franciji živeča pisateljica Brina
Švigelj-Mérat (1954), bralcem znana pod psevdonimom Brina Svit, ki je roman -
po obsegu sicer bližje kratki zgodbi - dve leti pred slovensko izdajo (2013)
prvotno objavila že v francoskem jeziku.
groza!
Nepopisljiva groza! Če bereš to sporočilo, me ne moreš več šteti za pripadnika
tega sveta. Padel sem v zasedo Jezdecev. Ank-h me je zvabila v past. Rosomah me
je z nekaj filozofskimi fintami spravil na kant. Nekaj o eksistenci, se
spomnim, in o ontološkem preskoku. Da sem produkt fikcije, pravi Zofka. Sadež,
Drisky in Maximus so se le režali, ko sem v obupu švical in se tresel pred lastno
usodo.
če bereš to sporočilo, že veš,
kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča. Majska vročina mi že pritiska na čelo,
medtem ko se sledi za Jezdeci hladijo. Hitim, kolikor morem, preden izginejo.
če
bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča. Moji
najhujši sumi se potrjujejo. Pravkar sem izvedel, da je med Jezdeci, ki so
oropali najdišče svetega grala, tudi njihov glavni pedagog, Naughtius Maximus.
Njegove komunajzarske ideje in sočutje do mlajših generacij so bili vedno
grožnja obstoječemu sistemu. Če ne bo nihče prekrižal njihovega načrta kraje
svetega grala, bomo tonili v rdeči revoluciji kot podgane v odplakah.
če
bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča. Sledil
sem Jezdecem in njihovemu smradu zla do ceste, ki vodi na Dunaj. Zviti so,
preračunljivi, brišejo sledi, kolikor jih le lahko, a odločen sem, da jih bom
našel, kjer koli se mislijo skriti. Ne morejo si privoščiti škandala na
odprtem, dokler bom pomešan v množico sumničavih pogledov, bom varen. Vsaj upal
sem, da bo tako, nato sem izvedel, da je v njihovi skupini več pokvarjencev,
kot sem si lahko mislil.
če
bereš to sporočilo, že veš, kakšno misijo sem sprejel na svoja pleča, a niti ti
niti jaz si nisva mogla vsaj približno predstavljati, s kakšno pokvarjeno,
nagnusno in izprijeno bando imam opravka. Ne le, da obstajajo močni namigi, da
je med njimi nimfomanični transvestit, kot sem že poročal, bojda se kosam s
samim zloveščim dr. Driskyjem. Driskyjem Bare-ass-ovskim, zloglasnim mučiteljem
čebel in eksperimentatorjem s človeškimi možgani v nekakšnih kadeh. Ko sem šel
pobrat svoj žig na kontrolno točko pohoda, sem slišal neko starejšo gospo, ki
je povedala, da je doktor res bil na najdišču grala in da je resnično ukradel
enega od manjkajočih artefaktov, storil pa je to preden je do varnostnikov
prispelo ponarejeno pismo ogorčenega gledalca. Hvalabogu za klepetulje.
9. maja 2015, na obletnico
vkorakanja partizanskih enot v Ljubljano, je slovenska prestolnica že 59.
zapored zbezala ljudstvo v gibanje po Poti spominov in tovarištva.
Literarno-umetniško društvo TFF 12 se je dogodku pridružilo s krimičem, ki je
čakal razgaljen v osmih delih na osmih kontrolnih točkah. Ljubitelji
literature, logike in pohodov so lahko skenirali unikatne QR kode, ki so vodile
do osmih pisem Jacka Kowalskyja, protagonista Koljača,
ki je zasledoval bando Jezdecev na begu s prizorišča zločina.
Grabil sem jo za rit, neveščo kurbo, ki je bila daleč od
klasičnega pomena te besede, pa je vendar delovala tako. Sicer sva se pa
ljubkovalno vedno tako poimenovala. Po vsakem prepiru mi je samo pomignila z
boki in moji argumenti o njeni nadvladi so bili vidni še najinim otrokom na
vrtčevskem dvorišču. Poljubil sem jo na lice in tamali so gledali za nama, kot
da ljubezen ne obstaja več, mogoče pa jim je po vseh predstavah o gejevskih
pingvinih in spraševanju po (ne)božjem, na katere sva jih vozila, enostavno
svet postal pretirano determiniran. Pojasnjen. Usmerjen. Definiran.
Dalj časa črpam svoj
stand-up material iz treh virov. Prvi je angleški jezik: besede, fraze, reki in
način, kako govorimo. Drugi vir je –kot pri mnogih komikih – kar razumem kot 'mali svet', tiste reči, ki jih
vsi doživljamo na dnevni ravni: vožnja, hrana, hišni ljubljenčki, ljubezenske
zveze in zlobne misli. Tretje področje je tisto, čemur bi sam rekel 'veliki
svet': vojne, politika, rasa, smrt in zadeve družbe. Ne da bi meril, mislim, da
ta knjiga dobro odseva razmerje vseh treh.
Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje
Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi,
raketa, puščoba.
Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih
ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri
vrste elementov:
1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej
vidijo v napredku in iskanju novega reda,
2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo,
ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,
3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen
družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.
Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje
Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi,
raketa, puščoba.
Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih
ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri
vrste elementov:
1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej
vidijo v napredku in iskanju novega reda,
2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo,
ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,
3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen
družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.
Ideja, da bi (jez)deci vsebine v bralne drame pretvorili
svete tri kralje slovenskega radia, je stara prav toliko, kot so stari
(jez)deci sami. Na samem začetku je med drugim obstajala pobuda transkripcije
treh zlata vrednih pogovorov, ki so se ohranili skozi čas zahvaljujoč Youtubu.
Pričeli smo z Vinkom
k ma velik sadja, nadaljujemo pa leto in pol kasneje z gospodom Ivanom iz Frankovega
naselja, ki ga koncept modernega, simboliziran v medijih telefona in radia,
muči do nivoja vzajemnega sovraštva. Slava mu za vekomaj! Dandanašnji nas
spominja na drugačne čase, ki pa so bili prav tako prežeti z generacijskim trenjem.
Zgodovina se ponavlja, a nikoli ni ista.
Nekoč je bil film svoboden. Iz njega je vrela pohota,
ekstravaganca in nazorno nasilje. Po nekaj odmevnih škandalih v Hollywoodu in
vse bolj razširjenem prepričanju, da filmi kvarijo mladino, pa je leta 1922 na
čelo Združenja ameriških producentov in distributerjev stopil prezbiterijanski
starešina Will H. Hays. Zadal si je, da bo filme v ZDA spravil v red. Leta 1930
je v veljavo stopil Haysov kodeks z natančnimi direktivami za filmske
ustvarjalce, kako napraviti moralno neoporečne izdelke za občinstvo.
Kodeks je ostal v veljavi vse do poznih petdesetih let, določena pravila pa so
se v obliki filmskih tabujev ohranila vse do danes. V pričujoči obliki vam
predstavljamo uvodni izsek in poglavitne poudarke Kodeksa.
»Dovolj bo, gremo jest,« mi je profesor, mirno, a odločno,
položil roko na ramo, vidno oddahnjen, da je čas kosila zmotil vse bolj tečen
zvok motorke. Obrnil se je proti hiši, pomignil dve glavi manjšemu pomočniku,
sam pa sem obrnil stikalo na 'off', zaprl dovod goriva in se na nogah – še
vedno v celoti pritrjenih na trup – odpravil po sledi mamljivega vonja.
Tako zdolgočaseno je navrgla noge v zrak. Niti ji nisem
kaj pomenil tisti trenutek niti ji ni bilo mar. V svojem svetu je trgala listke
z omare polne blodenj in bolečin. Celo leto je že bežala pred svojo
preteklostjo, a ji vendar ni znala ubežati. Tam je bila. Tam jo je grizlo, tam
ji je lezla izpod nohtov. V tistih zdolgočasenih nogah, ki sem si jih
prisvajal, je bilo tako malo resnice, da so izginile še one same. V svojem dihu
sem zapazil tesnoben strah in nervozo. Občutek sem imel, da bom crknil kar tam na
mestu.
Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali
tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem
sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so
bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar
naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni
prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju
moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih
začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že
znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak
barbari.
Posvetile so rdeče luči. Naša
podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede.
E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.
Radar je zaznal Grajski film – filmski večer v seriji
grajskih dogodkov pod okriljem LUD TFF 12. Vršil se bo 4. 3. 2015. Lokacija:
Grajski park Vitez, Tržaška 80, Gorenji, zahodni del Logatca. Poiunk, poiunk!
Stop.
Pred daunimi časi
je biu pošastno nesramen člouk in živeu je v preriji, daleč stran od vseh,
razen od žene, ki je živela z njim. In potem je en dan žena umrla in on jo je
uzeu in nesu ven in jo zakopau. Imela je pa njegova žena zlato roko – čisto
zlato od ramena nauzdol. On je biu res pošastno nesramen – pošastno – in tisto
noč je slabo spau. Res je hotu tisto zlato roko zase.
Ob polnoči mu je
b'lo dost premetavanja po post'li in je ustau, res, in je uzeu svečo in skoču
ven, čeprau je snežil in ženo odkopu in ji uzeu zlato roko; skriu je glavo pred
vetrom in začeu broditi in broditi in broditi skoz sneg. Potem se je pa kar
naenkrat ustavu (tu naredimo izrazito pavzo, nadeni si zmeden pogled in se
delaj, kot da napenjaš ušesa). Uskliknu je: »Moj BOG! Ka je zaj to!«
O mladem senegalskem pesniku
Babacarju Ndeleju je javnosti znano zelo malo. Vemo, da je bil otrok ilegalnih
migrantov v New Orleansu. Vemo, da je pričujoča pesem edina ohranjena iz
njegove zbirke mladostniških pesmi. Vemo, da se je njegova družina preživljala
s preprodajo heroina in cracka, četudi ni jasno, ali je bil mladi Babacar s tem
seznanjen. In navsezadnje vemo, da so ga skupaj z edino ohranjeno pesmijo našli
ustreljenega v njegovi sobi. Nekaj mesecev po orkanu Katrina, ko je Babacar
štel vsega 15 let.
Od tu naprej se okoliščine njegovega življenja in smrti
močno zapletejo. Mogoče zaplet niti ni prava beseda. Smrt Babacarja Ndeleja ni
zgolj smrt mladega upa senegalske poezije, ampak tudi mrki indikator posledic
ameriške filmske industrije in njene pripravljenosti hoditi po truplih.
Pa
začnimo na začetku. Tu je slika Babacarjevega trupla na prizorišču zločina:
Edini znani vir pričujočega posnetka je dokumentarni
film iz leta 2009 z nenavadno zakompliciranim naslovom Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans. Pod režijo se je podpisal
Werner Herzog. Čeprav je bil film prvotno zamišljen kot remake kultnega filma Bad Lieutenant s Harveyjem Keitelom, je
Herzog kasneje priznal, da originala iz leta 1992 ni niti pogledal. Okoliščine
nastanka so torej nadvse bizarne in sumljive. Kako je gospodu Herzogu uspelo
prispeti s kamero na kraj zločina praktično ob istem času kot policija, prav
tako ostaja nerazloženo.
Film se ukvarja z umorom družine Ndele, v kateri odrašča
Babacar. Vmaščevalni akciji
mamilaškega klana naj bi bila poleg njega ubita njegova starša Yacine in
Daouda, babica Ramatulai in sestra Animata. Primer je bil dodeljen poročniku
Terencu McDonaghu, ki mu kamera sledi tekom preiskave. Vsaj tako nam skuša
situacijo predstaviti film.
Že nekaj kadrov bo vsakemu filmskemu poznavalcu jasno
nakazalo, da to ni nekakšen policijski poročnik Terence McDonagh, temveč
filmski igralec Nicolas Cage. Nekaj kratkega brskanja po njegovem CV-ju na
čislani spletni strani IMDB nam da jasno potrditev, da je tudi v resnici
nastopil v tej vlogi. Čemu nas torej Werner Herzog vleče za nos? Zakaj smrt
mladega pesnika in njegove družine preiskuje filmski igralec? Še več, zakaj
tudi njegovega šefa in partnerja igrata neki obskurni režiser in Val Kilmer?
Očitno je, da Werner Herzog v resnici ne želi, da bi
se okrutni pokol primerno raziskal in kaznoval. Nihče od naštetih igralcev
namreč nima nobenih delovnih izkušenj v policiji, kaj šele primerne izobrazbe.
V resnici je njihova edina referenca to, da se znajo pretvarjati, da raziskujejo umor. Še veliko huje je to, da Nicolas
Cage med raziskavo kaže popolno neresnost pri svojem delu – neprestano se vdaja
kokainski odvisnosti, svoje finančne težave rešuje, pardon, poglablja na
športnih stavah, edini ljubezenski interes pa mu predstavlja prostitutka. Z
življenjskim slogom, ki ne pritiče niti filmskemu igralcu, kaj šele resnemu
policistu, seveda nima nobene možnosti, da bi primer lahko dostojno zaključil
in odkril morilca. Poglejmo si, kako njegova odvisnost od mamil vodi v
halucinacije, v katerih vidi plešoče mrtvece in legvane.
Tekom filma lahko nazorno vidimo več primerov, kako
emocionalno nestabilen je Nick Cage. Poglejmo si samo njegovo povsem nedostojno
in nespoštljivo obnašanje do starejših.
Kako se torej razplete preiskava umora? Tako, da Nicolas
Cage podtakne prirejen dokaz (obliznjeno pipo za crack) na kraj zločina. Na tem
trhlem dokazu za umor črnske družine obsodijo – nekega drugega črnega moškega z
družino. Je zloraba policije in sodstva lahko še bolj ostudno očitna? Ob vsej
bizarnosti se lahko zgolj vprašamo, kako daleč je v resnici šel pri tem filmu
Werner Herzog. Če je bil pripravljen zavoljo enega filma ponarediti policijsko
preiskavo zelo pomembnega umora, ki je spremenil krajino senegalske poezije,
potem je gotovo zmožen tudi veliko hujših stvari. Kdo je umoril Babacarja
Ndeleja, Werner? Zahtevamo odgovore, in to takoj.
Kot da bi kdo želel še dodatno posoliti rane
senegalski poeziji, je Bad Lieutenant:
Port of Call New Orleans prejel izvrstne kritike. Namesto, da bi postavili
Herzogu nekaj resnih vprašanj, so pri Guardianu dodelili filmu štiri od petih
zvezdic in izpostavili Cageovo vlogo kot »eno najboljših v zadnjih letih«.
Resno? V naslednjem prizoru jasno vidimo, kako gospod Cage med rutinskim
pregledom povsem zataji v svoji vlogi policista. Namesto, da bi mladi par
nemudoma aretiral zaradi posedovanja mamil, se ga sam zadene z njuno zalogo in
si v navalu strasti vzame še dekle.
Je Werner Herzog umoril enega redkih senegalskih
pesniških upov? Ne vemo. Nimamo dokazov, da bi to lahko trdili. Prav tako pa
nimamo dokazov, da bi to lahko ovrgli. Je Werner Herzog morilec psov in
posiljevalec? Ne vemo. Kdo smo mi, da bi trdili nasprotno? Če se zdi, da vas ta
vprašanja mečejo s tira, si natančno poglejte sledečo fotografijo Chewbacce. To
je Chewbacca.
Za zaključek te tragične zgodbe si še enkrat zavrtimo
pesem Babacarja Ndeleja, tokrat v interpretaciji Nicolasa Cagea. Roko na srce,
gospod Cage ni kaj prida detektiv, deklamiranje pa mu gre kar solidno
od rok.
Babacar
Ndele, počivaj v miru. Naj Resnica pride na dan.