ponedeljek, 27. april 2015

KUKIJI MISFORTUNE

Dalj časa črpam svoj stand-up material iz treh virov. Prvi je angleški jezik: besede, fraze, reki in način, kako govorimo. Drugi vir je –  kot pri mnogih komikih – kar razumem kot 'mali svet', tiste reči, ki jih vsi doživljamo na dnevni ravni: vožnja, hrana, hišni ljubljenčki, ljubezenske zveze in zlobne misli. Tretje področje je tisto, čemur bi sam rekel 'veliki svet': vojne, politika, rasa, smrt in zadeve družbe. Ne da bi meril, mislim, da ta knjiga dobro odseva razmerje vseh treh.

– George Carlin

Leta 2008, ko je sonce stopilo iz dvojčkov v raka, je po 71 letih bivanja in 51 letih kariere svet zapustilo izjemno bitje po imenu George Denis Patrick Carlin. 21 stand-up albumov (25, če štejemo še 4 izbore, rekordnih 15 posnetih nastopov za hišo HBO), 14 vlog v filmih (18, če štejemo še posojanje glasu), gostovanja na 23 televizijskih oddajah in eno v računalniški igri in 5 knjig (7, če štejemo še dve posthumni, 1 je še vedno v pripravi, 5 od njih je dostopnih tudi kot avdioknjige) – vse to je le materializirana špica ledene gore, ki jo je pustil za seboj ta velikan med velikani, eden vidnejših likov kontrakulture iz šestdesetih, Che Guevara stand-up komedije, ki si je med ljubitelji te umetnosti (in večkrat kar med izvajalci te umetnosti) po celem svetu nabral verjetno najštevilčnejši kult privržencev.


Letošnji projekt Noč knjige, smo jezdeci obeležili z odprtimi vrati Inštituta TFF 12 za humor v literaturi, kjer se je poleg številnih debat med obiskovalci in raziskovalci v Inštitutu odvil tudi literarni večer mojstrovih one-linerjev, spretno zavitih v kukijih misfortune, za vse, ki se jim je zaluštal cukr. Vseh 24 misli iz piškotov navajamo v tretjem delu pričujočega eseja, a preden vzamemo pod drobnogled nenavadno filozofijo tega vraga, še nekaj besed v pojasnilo dragemu bralcu.

Prvi dve področji govorita sami zase, kar pa se tiče 'velikega sveta', naj zapišem nekaj besed.

Veseli me, ker lahko povem, da je malo stvari v tem svetu, v katere zares verjamem. Ko poslušam komike, ki komentirajo politične, družbene in kulturne zadeve, opažam, da večina njihovega materiala reflektira podzavestno prepričanje, da so bile stvari nekoč v boljšem stanju in da bi jih lahko – z malo truda – ponovno spravili na urejene tire. Iščejo rešitve in navijajo za določene rezultate, sam pa sem mnenja, da to nujno omejuje njihov ton in substanco vsega, kar nam govorijo. Brez dvoma so talentirani in smešni, a na dolgi rok so le navijačice, vezane na specifičen, zaželen izid.


Jaz se ne počutim tako omejenega. Zares ne jebem vetra, kako se vse skupaj konča v tej državi – ali kjer koli drugje. Mislim, da je bila človeška igra odigrana dolgo nazaj (ko so stvari v roke prevzeli svečeniki in trgovci), zdaj pa samo žvižgamo po njihovih pravilih. To pa je pravzaprav tudi tisto, kar me tako zelo zabava: počasno spiraliranje v odtok nekoč tako zelo obetavne živalske vrste in cmeravo, vse bolj obupano vraževerje v tej državi, da dejansko obstajajo nekakšne resnične 'Ameriške sanje', ki smo jih nekoč založili.

Gnitje in razpad te kulture je osupljivo zabavno, če nanjo nisi čustveno vezan. Vedno sem jo opazoval z varne distance, bil prepričan, da ji ne pripadam; ne vključuje me danes in nikoli me ni. Ne glede na to, kako jo želite definirati, ne poistovetim se z nobeno lokalno skupnostjo. Planet, človeška vrsta, rasa, narod, država, vera, stranka, zveza, klub, združenje, odbor za izboljšavo razmer na ulici; nobenega interesa nimam v nobenem od njih. Rad imam in cenim posameznike, ki jih spoznam, preziram in z gnusom obravnavam skupine, s katerimi se istovetijo.

Besede, ki jih beremo v poševnem tisku, so prevod uvodnega pozdrava v prvo od treh Carlinovih centralnih knjig, Brain Droppings (1997). Skromno pojasnjujejo stališča osebe, ki bi jo tisti, ki se čutijo užaljene ob njenem materialu, označili za megalomanskega vsevedca, ki je dolgo pred tem pozabil, kako ljubiti. Človek, ki je osem let svojega življenja v enaindvajsetem stoletju na odru dopovedoval, da je večina otrok (tako kot večina odraslih) luzerjev in porabil ostale tri četrtine nastopa, da je z nekaj črnega humorja začinil svojo pripoved o nesmislih tega sveta, tak človek si je to verjetno tudi zaslužil. Še več, to si je verjetno celo po tihem želel. Odrska persona, ki živi od ljubezni izbrane množice, se prav tako dobro hrani z jezo tistih, v katere so njene provokacije usmerjene. In bolj kot tudi pri nas doma slepo hodimo po stopinjah, ki so pred desetletji potacale 'ameriške sanje', več srda bo zbudil tudi med nami.


V sedemdesetih in osemdesetih je bil njegov glas eden redkih, ki je javno zabrusil politiki in kapitalizmu očitke, ki stojijo še danes, očitke, ki zadenejo srž mnogo bolj kot kateri koli govor Združene levice. Cel kup ljudi vzklika: »Končno!« ko prvič sliši njegovo bentenje na odru, po koncu pa ga imenujejo: »Ne stand-up komik, družbeni kritik«, »filozof« in celo »prerok.«

Tudi v Sloveniji obstaja cela generacija mladih in mladih po srcu, ki so internete prvič doživeli v zgodnjih ničtih in rabili oslice in mule, da so pretočili kup nelegalnih, enournih nastopov na svoje PeCe-je ter mazohistično uživali v geslih prave alternative pokvarjeni družbi, ki nas – posameznike – sili v dejanja, ki jih ne prebavljamo. Za nas je bil njegov glas, glas razuma. Ni bil zgolj tisti, ki pove, kar se gre, prvovrstno je bil on tisti, ki je odpiral glave, kot je to včasih hipijem delal LSD. Bil je nirvana sredi kaotičnega sveta; vse je bilo ne le povezano, bilo je spet možno.

Torej, če med branjem te knjige na kateri koli točki zasledite zagovor kakršne koli politične perspektive, prosim zavrzite idejo. Moje zanimanje za 'zadeve' je striktno v tem, da pokažem, kako slabo nam gre in ne da iščem načine, kako stvari izboljšati. Ne zamenjujte me s tistimi, ki se oklepajo upanja. Uživam v opisovanju, kako je, ne zanima me, kako 'naj bi bilo'. In definitivno me ne zanima, kako stvari popraviti. Iskreno verjamem, da če verjamete v rešitev, ste del problema. Moj moto: jebeš upanje!

Drugi del pričujočega eseja prinaša poglavje iz knjige Brain Droppings s prevedenim naslovom Pravila za življenje. Gre za skup petnajstih pravil, ki bodo izboljšala kvaliteto življenja oz. vsaj zmanjšala bolečino, ki čaka posameznike za vsakim vogalom. Pravila so bila na svetovni dan knjige obešena po Inštitutu TFF 12 za humor v literaturi, da so si jih lahko prebrali vsi obiskovalci. LUD TFF 12 si je zadalo privilegirano nalogo širjenja teh pravil po blogosferi in socialnih medijih, da bi ljudem pomagali v boju s stresom vsakdana. Brez zadržkov si jih lahko prepišete v svoje motivacijske zvezke, jih nosite v denarnicah za boljše počutje ali verižno mailate desetim prijateljem, ker vam bo potem angel Carlin izpolnil najglobljo željo.


Prav tako eseju prilagamo tretji del, skupek zgoraj omenjenih štiriindvajsetih enovrstičnic (iz vseh treh knjig Carlinovega osrednjega opusa: Brain Droppings, Napalm & Silly Putty (2001) in When Will Jesus Bring the Pork Chops? (2004)), ki smo jih na Inštitutu razpršili v piškote in so odgovarjali na vprašanja misterija, ki mu pravimo življenje. Enovrstičnice smo pospremili s kratkimi komentarji, ki naj v slogu našega maestra odpirajo glave in spodbujajo nadaljnje razmišljanje o svetu. To je, konec koncev, edina vselej koristna funkcija umetnosti. Da se življenje perpetuira.

P.S.: Če se je kdo spraševal, osebno sem srečen posameznik, ki neguje dolgo in zadovoljivo zakonsko življenje ter uživa sadove ljubeče družine. Moja kariera se je izkazala za boljšo, kot sem si jo kadar koli predstavljal in še se nadaljuje v tem slogu. Sem intimni optimist, a skeptik, ko govorimo o vsem ostalem. Kar se komu sliši kot jeza, ni nič drugega kot prezirajoče sočutje. Svojo vrsto opazujem z mešanico občudovanja in usmiljenja, hkrati pa navijam za njen propad. In, prosim, ne zamenjujte mojega pogleda s cinizmom; pravi ciniki so tisti, ki vam pravijo, da bo vse v redu.

* * *

PRAVILA ZA ŽIVLJENJE

Življenje ni tako zapleteno, kot ljudje mislijo, da je; vse kar človek potrebuje, je dober seznam pravil. Glede na to, da je zate verjetno že prepozno, je tukaj tak seznam, ki ga lahko predaš svojim otrokom.

1. Sprosti se in si ga vzemi na izi. Ne pusti se zaplesti v votlo domišljavost kot npr. 'naredi nekaj iz svojega življenja'. Takšno brbljanje je preživeto in sigurna formula neuspeha.

2. Karkoli že zasleduješ, poskusi stvar opraviti ravno dovolj dobro, da ostaneš v sredinski tretjini vseh. Obdrži svoje misli in ideje zase in ne postavljaj vprašanj. Pomni, škripajoče kolo je tisto, ki se ga prvo zamenja.

3. Hitro oceni ljudi in razvij toge odnose, sodeč po lastnih prvih vtisih. Če se jih boš trudil poglobiti in 'spoznati' ljudi, samo iščeš težave.

4. Ne nasedi praznovernim nesmislom kot npr. 'obnašaj se do drugih, kot želiš, da se drugi obnašajo do tebe'. Gre za transparenten in narcističen pristop, ki je največkrat znak šibke osebnosti.

5. Porabi čim več časa, da bi impresioniral in ugajal drugim, četudi si zaradi tega nesrečen. Posebno pozornost nameni plitkim manipulatorjem, ki ti lahko povzročijo največ škode. Pomni, v celostni sliki tvoje življenje šteje zelo malo.

6. Obkroži se z manjvrednimi in zgubami. Ne le, da boš izpadel boljši, ko vas bodo primerjali, oni se bodo zgledovali po tebi, zaradi česar se boš počutil bolje.

7. Ne nasedi sentimentalni ideji, da ima vsak svoje pomanjkljivosti; to je najsigurnejši način, da samega sebe ponižaš. Pomni, najboljši ljudje nimajo napak. Če sam nisi popoln, je nekaj hudo narobe.

8. Če po kakšnem čudnem naključju odkriješ napako na sebi, najprej sprejmi, da si najverjetneje globoko defekten. Nato sestavi seznam svojih napak in se sprijazni z njimi. Ves čas nosi seznam s seboj in razmišljaj, kaj lahko nanj še dodaš. Sebe okrivi za vse.

9. Pazi se intuicije in občutkov, ko te zvije v želodcu, so popolnoma nezanesljivi. Raje razvij predsodke in ne odstopaj od njih, razen če ti tega kdo ne ukaže. Nato sprejmi njihov pogled na svet, a le, če delujejo, kot da vedo, o čem govorijo.

10. Nikoli ne obupaj nad idejo le zato, ker je slaba in ne deluje. Okleni se je, tudi če je brezupno. Kdor koli si lahko premisli ali zbeži, ampak potrebna je res posebna osebnost, da obdrži pogled, ki je neumen in škodljiv.

11. Zapomni si, danes ne šteje. Če boš skušal spremeniti danes v nekaj koristnega, boš samega sebe le oropal dragocenega časa, ki bi ga lahko porabil za  sanjarjenje in počivanje.

12. Poskusi živeti v preteklosti. Ves čas razmišljaj o napakah, ki si jih storil, in kako bi bilo bolje, če jih ne bi. Pomisli, kaj bi moral storiti in si očitaj, da tega nisi storil. In ne bodi milosten. Do sebe moraš biti resnično strog.

13. Če slučajno narediš kakšno svežo napako, posebej, če te veliko stane, jo stori čim večkrat, da se resnično usede vate in jo lahko naslednjič ponoviš brez težav. Zapiši si jo na papir. Spravi jo zraven svojega seznama defektov.

14. Prav tako se pazi nevarne pasti 'gledanja v prihodnost'; le v težave boš zašel. Raje zasanjano bluzi iz dneva v dan. Ne pusti se iztiriti zaradi nekakšnega idiotskega 'načrta'.

15. In končno: uživaj ves čas in počni, kar si najbolj želiš. Naj te ne premami tista nepremišljena ideja o 'odgovornosti'. Točno to je tisto, kar lahko uniči tvoje življenje.

* * *

Če se človek ves čas nasmiha, verjetno prodaja nekaj, kar ne deluje.

Občutki nas večkrat varajo. Včasih so tisti, ki se kažejo kot prijatelji, naša najhujša poguba. Ne vedno, a včasih je le koristno biti na preži in opaziti znake, ki namigujejo, da je nekaj narobe.

Večina ljudi ni preveč dobra v ničemer.

Vsi naj bi bili v nečem res dobri. A primerjajte tisto, v čemer ste dobri, s profesionalnim nivojem in opazili boste, pri vseh, da nivo, ki ga osvaja večina, precej nizek. Za napredek so nujni visoki standardi.

Tisti, ki plešejo, se zdijo zaostali v očeh tistih, ki ne slišijo glasbe.

Za spoznanja so nujni določeni pogoji, vse pač ni vedno mogoče. Kar je družbeno sprejemljivo, je v očeh tistih, ki jih družba marginalizira, večkrat nerazumljivo.

Samo pomisli, točno v tem trenutku, ko to bereš, se nekdo nekje pripravlja, da se obesi.

Življenje nas pelje po različnih poteh in čeprav smo vsi deležni njegovega čudeža, za vse nima enake vrednosti.

Vse je še vedno isto, samo malo drugače je.

Carlinova inačica reka 'zgodovina se ponavlja'. Kjer vidimo gromozanske prepade, z oddaljevanjem pogleda vedno ugledamo več podobnosti kot razlik. Življenje se nam kaže v perspektivah.

Nemogoče je posušiti eno roko.

'Za tango sta potrebna dva'. Nujno je biti samozadostna osebnost, a so stvari, ki jih ne moremo početi sami. Delati si utvare, je nesmiselno in včasih škodljivo. Če želimo doživeti vse, se ne smemo zapreti vase.

Zakaj je tako? Zakaj ni vse drugače?

Verjetno najpomembnejše besede, ki jih je zapisal velemojster. Vse bi lahko bilo drugače. A ni. Lahko bi bilo bolje, lahko bi bilo huje. Razmislimo, zakaj je tako in potem razmislimo, ali si želimo drugače. Spremembe so vedno najprej pri nas samih.

Zaskrbi me za mojo presojo vsakokrat, ko javnost začne odobravati moje misli in obnašanja.

Nekatere stvari so nam lastne. Vedno. In niso dragocene, če nam niso lastne. Negujmo jih kot take. Ne vdajmo se a priori konvencijam in občemu mnenju.

Nikoli ne vidiš nasmejanega tekača.

Določene sprejete vrednote kulture od nas zahtevajo trud, ki bi ga lahko izkoristili za nekaj, kar je resnično pomembno: za srečo. Včasih se pustimo zavoljo občutka pripadnosti početi tisto, kar nas dela nesrečne.

Vas je ime za katero koli mesto, ki je prerevno, da bi zgradilo lastno umobolnico.

Ne glede na numerično kvantiteto, so procentualna razmerja običajno podobna pri vseh vzorcih ene in iste vrste. Mesta imajo prav tolikšen procent psihopatov, kot vasi, a številčno jih je preveč, da bi jih pustili tekati okoli.

Ko si zamisliš bližnjo preteklost, ali jo vidiš kot nekaj na svoji levi?

Leta in leta enega in istega represivnega, izobraževalnega sistema in simbolnega koda neke kulture v posameznikih pusti čisto preprosta pričakovanja in podobe. Ker pišemo od leve proti desni in ker gredo vsi časovni trakovi v isto smer, tako tudi dojemamo celotno idejo časa. Sonce po drugi strani, vzhaja na desni.

Vsakič, ko uporabiš izraz celo moje življenje, ima drugačen pomen.

Nekatere stvari so take kot so, le zato, ker so tukaj in zdaj take kot so. Spremenimo tukaj in zdaj in nikoli ne bodo več iste. V isto reko se ne da stopiti dvakrat.

Zakaj nasprotna stran ulice vedno prečka ulico takrat, ko jo jaz?

So stvari, ki jih ne bomo nikoli mogli imeti. Pametno je, da se tega zavedamo in ne silimo z glavo skozi zid, ko je to popolnoma nemogoče. Ponavadi je v teoriji vse mogoče, a v praksi daleč od tega.

Veš za kateri plastični poseg nikoli ne slišiš? Za povečanje nosa.

Neke reči imajo svoje ekstreme samo v eno smer. Družba sprejema do neke mere vse, od tiste točke dalje pa se morajo posamezniki s smolo, pripraviti na odklon družbe ali zunanjo pomoč.

Če se kadilec zbudi iz sedemletne kome, ali potrebuje cigareto?

Koliko so odvisnosti naraven pojav in koliko jih prikličemo sami nase? Na to vprašanje verjetno ni odgovora, a dobro je vedeti, da si človek lahko želi le tisto, kar ve, da lahko dobi.

Nihče ne more nikoli vedeti, kako izgleda zapuščeno okolje.

Podobno kot celo moje življenje, le da tu ne gre za konstantno spreminjajoče pojave. V isto reko se ne more stopiti niti enkrat.

Kdaj bo konec vseh teh retoričnih vprašanj?

Pravi tragični moment človeštva je ta, da se z begom od problema, največkrat temu prav približujemo. In večkrat prav z razlogom, da se nekaj ne bi zgodilo, izzovemo taisti pojav.

Anketa je pred kratkim dokazala, da nekateri ljudje še nikoli niso bili anketirani. Do pred kratkim.

Včasih je bolje, če se človek z določenimi rečmi sploh ne sooči, saj je po soočenju nemogoče iti nazaj.

Življenje je izkušnja bližnje smrti.

Pravimo, da se ekstremi dotikajo. Šele z oddaljenim pogledom, bomo opazili, kako blizu so si različne plati iste medalje.

Večina ljudi dela ravno dovolj, da je ne odpustijo in je plačana ravno dovolj, da ne da odpovedi.

Tudi najslabše urejeni sistemi, so urejeni sistemi. Določena stanja visijo v zraku, so v konstantnem suspenzu, a zapomni si, da nekatera od teh stanj lahko obstajajo le tako.

Kaj točno je 'na sredi neba'? Obstaja še kakšen drug del neba kot 'na sredi'?

Večkrat vidimo stvari izvzete iz konteksta in jih osmislimo glede na lastno interpretacijo. Ker si zakrijemo oči pred kontekstom, težko vidimo podobnost s sorodnimi pojavi, ki kažejo na določene vzorce, ki ostajajo z opazovanjem enega primera nevidni. Glej drevo in spregledal boš gozd.

Upam, da nismo le človeške smeti, ki potujejo proti kanalizaciji. Ampak mislim, da smo.

Pomni, edini vseprisotni zakon je zakon entropije. Vse razpada. Zato naša potreba po ustvarjanju, ker če ne bi ustvarjali, bi vse več stvari razpadalo. Več kot vnašamo razuma v magičnost človeškega življenja, vse grozljivejša postaja njegova resnica.

V svojem bistvu je jezik orodje prikrivanja resnice.

Molčati je zlato. Bodi vedno na preži na sogovorčeve besede, slej ko prej, bo med vrsticami povedal tisto, kar z besedami prekriva. Narave se ne da preslepiti.

Živiš osemdeset let in v najboljšem primeru dobiš 6 minut čiste čarovnije.

Bistvo je očem skrito. Resnica se nam razkriva v malih stvareh in malokrat. Bodi pozoren na tiste redke primere, ko ti dovoli, da jo ugledaš. Življenje je čudež, a dlje kot ga živiš, manj ga kot takega ceniš.

* * *

P.P.S.: Mimogrede, če – po kakršnem koli naključju – dejansko uspete odpraviti vse svetovne napake in svet ponovno postane krasna izkušnja, še vedno ne želim imeti nič s tem.

1 komentar:

  1. 'Kukiji misfortune' vsebujejo prevod poglavij 'Preface' in 'Rules to Live By' ter 24-ih enovrstičnic stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina iz avtorjevih knjig 'Brain Droppings', 'Napalm & Silly Putty' in 'When Will Jesus Bring the Pork Chops?' .

    Z vsem spoštovanjem, ekipa TFF 12.

    OdgovoriIzbriši