Dalj časa črpam svoj
stand-up material iz treh virov. Prvi je angleški jezik: besede, fraze, reki in
način, kako govorimo. Drugi vir je –
kot pri mnogih komikih – kar razumem kot 'mali svet', tiste reči, ki jih
vsi doživljamo na dnevni ravni: vožnja, hrana, hišni ljubljenčki, ljubezenske
zveze in zlobne misli. Tretje področje je tisto, čemur bi sam rekel 'veliki
svet': vojne, politika, rasa, smrt in zadeve družbe. Ne da bi meril, mislim, da
ta knjiga dobro odseva razmerje vseh treh.
– George Carlin
Leta 2008, ko je sonce stopilo iz dvojčkov v raka, je po 71
letih bivanja in 51 letih kariere svet zapustilo izjemno bitje po imenu George
Denis Patrick Carlin. 21 stand-up albumov (25, če štejemo še 4 izbore,
rekordnih 15 posnetih nastopov za hišo HBO), 14 vlog v filmih (18, če štejemo
še posojanje glasu), gostovanja na 23 televizijskih oddajah in eno v
računalniški igri in 5 knjig (7, če štejemo še dve posthumni, 1 je še vedno v
pripravi, 5 od njih je dostopnih tudi kot avdioknjige) – vse to je le
materializirana špica ledene gore, ki jo je pustil za seboj ta velikan med
velikani, eden vidnejših likov kontrakulture iz šestdesetih, Che Guevara
stand-up komedije, ki si je med ljubitelji te umetnosti (in večkrat kar med
izvajalci te umetnosti) po celem svetu nabral verjetno najštevilčnejši kult
privržencev.
Letošnji projekt Noč knjige,
smo jezdeci obeležili z odprtimi vrati Inštituta TFF 12 za humor v literaturi,
kjer se je poleg številnih debat med obiskovalci in raziskovalci v Inštitutu
odvil tudi literarni večer mojstrovih one-linerjev, spretno zavitih v kukijih
misfortune, za vse, ki se jim je zaluštal cukr. Vseh 24 misli iz piškotov
navajamo v tretjem delu pričujočega eseja, a preden vzamemo pod drobnogled
nenavadno filozofijo tega vraga, še nekaj besed v pojasnilo dragemu bralcu.
Prvi dve področji
govorita sami zase, kar pa se tiče 'velikega
sveta', naj zapišem nekaj besed.
Veseli me, ker lahko
povem, da je malo stvari v tem svetu, v katere zares verjamem. Ko poslušam
komike, ki komentirajo politične, družbene in kulturne zadeve, opažam, da
večina njihovega materiala reflektira podzavestno prepričanje, da so bile
stvari nekoč v boljšem stanju in da bi jih lahko – z malo truda – ponovno
spravili na urejene tire. Iščejo rešitve in navijajo za določene rezultate, sam
pa sem mnenja, da to nujno omejuje njihov ton in substanco vsega, kar nam govorijo.
Brez dvoma so talentirani in smešni, a na dolgi rok so le navijačice, vezane na
specifičen, zaželen izid.
Jaz se ne počutim
tako omejenega. Zares ne jebem vetra, kako se vse skupaj konča v tej državi –
ali kjer koli drugje. Mislim, da je bila človeška igra odigrana dolgo nazaj (ko
so stvari v roke prevzeli svečeniki in trgovci), zdaj pa samo žvižgamo po
njihovih pravilih. To pa je pravzaprav tudi tisto, kar me tako zelo zabava:
počasno spiraliranje v odtok nekoč tako zelo obetavne živalske vrste in cmeravo,
vse bolj obupano vraževerje v tej državi, da dejansko obstajajo nekakšne
resnične 'Ameriške sanje', ki smo jih nekoč založili.
Gnitje in razpad te
kulture je osupljivo zabavno, če nanjo nisi čustveno vezan. Vedno sem jo
opazoval z varne distance, bil prepričan, da ji ne pripadam; ne vključuje me
danes in nikoli me ni. Ne glede na to, kako jo želite definirati, ne
poistovetim se z nobeno lokalno skupnostjo. Planet, človeška vrsta, rasa,
narod, država, vera, stranka, zveza, klub, združenje, odbor za izboljšavo
razmer na ulici; nobenega interesa nimam v nobenem od njih. Rad imam in cenim
posameznike, ki jih spoznam, preziram in z gnusom obravnavam skupine, s
katerimi se istovetijo.
Besede, ki jih beremo v poševnem tisku, so prevod uvodnega
pozdrava v prvo od treh Carlinovih centralnih knjig, Brain Droppings (1997).
Skromno pojasnjujejo stališča osebe, ki bi jo tisti, ki se čutijo užaljene ob
njenem materialu, označili za megalomanskega vsevedca, ki je dolgo pred tem
pozabil, kako ljubiti. Človek, ki je osem let svojega življenja v
enaindvajsetem stoletju na odru dopovedoval, da je večina otrok (tako kot
večina odraslih) luzerjev in porabil ostale tri četrtine nastopa, da je z nekaj
črnega humorja začinil svojo pripoved o nesmislih tega sveta, tak človek si je
to verjetno tudi zaslužil. Še več, to si je verjetno celo po tihem želel.
Odrska persona, ki živi od ljubezni izbrane množice, se prav tako dobro hrani z
jezo tistih, v katere so njene provokacije usmerjene. In bolj kot tudi pri nas
doma slepo hodimo po stopinjah, ki so pred desetletji potacale 'ameriške sanje',
več srda bo zbudil tudi med nami.
V sedemdesetih in osemdesetih je bil njegov glas eden
redkih, ki je javno zabrusil politiki in kapitalizmu očitke, ki stojijo še
danes, očitke, ki zadenejo srž mnogo bolj kot kateri koli govor Združene
levice. Cel kup ljudi vzklika: »Končno!« ko prvič sliši njegovo bentenje na
odru, po koncu pa ga imenujejo: »Ne stand-up komik, družbeni kritik«, »filozof«
in celo »prerok.«
Tudi v Sloveniji obstaja cela generacija mladih in mladih po
srcu, ki so internete prvič doživeli v zgodnjih ničtih in rabili oslice in
mule, da so pretočili kup nelegalnih, enournih nastopov na svoje PeCe-je ter
mazohistično uživali v geslih prave alternative pokvarjeni družbi, ki nas –
posameznike – sili v dejanja, ki jih ne prebavljamo. Za nas je bil njegov glas,
glas razuma. Ni bil zgolj tisti, ki pove, kar se gre, prvovrstno je bil on
tisti, ki je odpiral glave, kot je to včasih hipijem delal LSD. Bil je nirvana
sredi kaotičnega sveta; vse je bilo ne le povezano, bilo je spet možno.
Torej, če med
branjem te knjige na kateri koli točki zasledite zagovor kakršne koli politične
perspektive, prosim zavrzite idejo. Moje zanimanje za 'zadeve' je striktno v
tem, da pokažem, kako slabo nam gre in ne da iščem načine, kako stvari
izboljšati. Ne zamenjujte me s tistimi, ki se oklepajo upanja. Uživam v
opisovanju, kako je, ne zanima me, kako 'naj bi bilo'. In definitivno me ne
zanima, kako stvari popraviti. Iskreno verjamem, da če verjamete v rešitev, ste
del problema. Moj moto: jebeš upanje!
Drugi del pričujočega eseja prinaša poglavje iz knjige Brain
Droppings s prevedenim naslovom Pravila za življenje. Gre za skup petnajstih
pravil, ki bodo izboljšala kvaliteto življenja oz. vsaj zmanjšala bolečino, ki
čaka posameznike za vsakim vogalom. Pravila so bila na svetovni dan knjige
obešena po Inštitutu TFF 12 za humor v literaturi, da so si jih lahko prebrali
vsi obiskovalci. LUD TFF 12 si je zadalo privilegirano nalogo širjenja teh
pravil po blogosferi in socialnih medijih, da bi ljudem pomagali v boju s stresom
vsakdana. Brez zadržkov si jih lahko prepišete v svoje motivacijske zvezke, jih
nosite v denarnicah za boljše počutje ali verižno mailate desetim prijateljem,
ker vam bo potem angel Carlin izpolnil najglobljo željo.
Prav tako eseju prilagamo tretji del, skupek zgoraj
omenjenih štiriindvajsetih enovrstičnic (iz vseh treh knjig Carlinovega
osrednjega opusa: Brain Droppings, Napalm & Silly Putty (2001) in When Will
Jesus Bring the Pork Chops? (2004)), ki smo jih na Inštitutu razpršili v
piškote in so odgovarjali na vprašanja misterija, ki mu pravimo življenje.
Enovrstičnice smo pospremili s kratkimi komentarji, ki naj v slogu našega
maestra odpirajo glave in spodbujajo nadaljnje razmišljanje o svetu. To je,
konec koncev, edina vselej koristna funkcija umetnosti. Da se življenje
perpetuira.
P.S.: Če se je kdo
spraševal, osebno sem srečen posameznik, ki neguje dolgo in zadovoljivo
zakonsko življenje ter uživa sadove ljubeče družine. Moja kariera se je
izkazala za boljšo, kot sem si jo kadar koli predstavljal in še se nadaljuje v
tem slogu. Sem intimni optimist, a skeptik, ko govorimo o vsem ostalem. Kar se
komu sliši kot jeza, ni nič drugega kot prezirajoče sočutje. Svojo vrsto
opazujem z mešanico občudovanja in usmiljenja, hkrati pa navijam za njen
propad. In, prosim, ne zamenjujte mojega pogleda s cinizmom; pravi ciniki so
tisti, ki vam pravijo, da bo vse v redu.
* * *
PRAVILA ZA ŽIVLJENJE
Življenje ni tako zapleteno, kot ljudje mislijo, da je; vse
kar človek potrebuje, je dober seznam pravil. Glede na to, da je zate verjetno
že prepozno, je tukaj tak seznam, ki ga lahko predaš svojim otrokom.
1. Sprosti se in si ga vzemi na izi. Ne pusti se zaplesti v
votlo domišljavost kot npr. 'naredi nekaj iz svojega življenja'. Takšno
brbljanje je preživeto in sigurna formula neuspeha.
2. Karkoli že zasleduješ, poskusi stvar opraviti ravno
dovolj dobro, da ostaneš v sredinski tretjini vseh. Obdrži svoje misli in ideje
zase in ne postavljaj vprašanj. Pomni, škripajoče kolo je tisto, ki se ga prvo
zamenja.
3. Hitro oceni ljudi in razvij toge odnose, sodeč po lastnih
prvih vtisih. Če se jih boš trudil poglobiti in 'spoznati' ljudi, samo iščeš
težave.
4. Ne nasedi praznovernim nesmislom kot npr. 'obnašaj se do
drugih, kot želiš, da se drugi obnašajo do tebe'. Gre za transparenten in
narcističen pristop, ki je največkrat znak šibke osebnosti.
5. Porabi čim več časa, da bi impresioniral in ugajal
drugim, četudi si zaradi tega nesrečen. Posebno pozornost nameni plitkim
manipulatorjem, ki ti lahko povzročijo največ škode. Pomni, v celostni sliki
tvoje življenje šteje zelo malo.
6. Obkroži se z manjvrednimi in zgubami. Ne le, da boš
izpadel boljši, ko vas bodo primerjali, oni se bodo zgledovali po tebi, zaradi
česar se boš počutil bolje.
7. Ne nasedi sentimentalni ideji, da ima vsak svoje
pomanjkljivosti; to je najsigurnejši način, da samega sebe ponižaš. Pomni,
najboljši ljudje nimajo napak. Če sam nisi popoln, je nekaj hudo narobe.
8. Če po kakšnem čudnem naključju odkriješ napako na sebi,
najprej sprejmi, da si najverjetneje globoko defekten. Nato sestavi seznam
svojih napak in se sprijazni z njimi. Ves čas nosi seznam s seboj in
razmišljaj, kaj lahko nanj še dodaš. Sebe okrivi za vse.
9. Pazi se intuicije in občutkov, ko te zvije v želodcu, so
popolnoma nezanesljivi. Raje razvij predsodke in ne odstopaj od njih, razen če
ti tega kdo ne ukaže. Nato sprejmi njihov pogled na svet, a le, če delujejo,
kot da vedo, o čem govorijo.
10. Nikoli ne obupaj nad idejo le zato, ker je slaba in ne
deluje. Okleni se je, tudi če je brezupno. Kdor koli si lahko premisli ali
zbeži, ampak potrebna je res posebna osebnost, da obdrži pogled, ki je neumen
in škodljiv.
11. Zapomni si, danes ne šteje. Če boš skušal spremeniti
danes v nekaj koristnega, boš samega sebe le oropal dragocenega časa, ki bi ga
lahko porabil za sanjarjenje in
počivanje.
12. Poskusi živeti v preteklosti. Ves čas razmišljaj o
napakah, ki si jih storil, in kako bi bilo bolje, če jih ne bi. Pomisli, kaj bi
moral storiti in si očitaj, da tega nisi storil. In ne bodi milosten. Do sebe
moraš biti resnično strog.
13. Če slučajno narediš kakšno svežo napako, posebej, če te
veliko stane, jo stori čim večkrat, da se resnično usede vate in jo lahko
naslednjič ponoviš brez težav. Zapiši si jo na papir. Spravi jo zraven svojega
seznama defektov.
14. Prav tako se pazi nevarne pasti 'gledanja v prihodnost';
le v težave boš zašel. Raje zasanjano bluzi iz dneva v dan. Ne pusti se
iztiriti zaradi nekakšnega idiotskega 'načrta'.
15. In končno: uživaj ves čas in počni, kar si najbolj želiš.
Naj te ne premami tista nepremišljena ideja o 'odgovornosti'. Točno to je
tisto, kar lahko uniči tvoje življenje.
* * *
Če se človek ves čas
nasmiha, verjetno prodaja nekaj, kar ne deluje.
Občutki nas večkrat varajo. Včasih so tisti, ki se kažejo kot
prijatelji, naša najhujša poguba. Ne vedno, a včasih je le koristno biti na
preži in opaziti znake, ki namigujejo, da je nekaj narobe.
Večina ljudi ni
preveč dobra v ničemer.
Vsi naj bi bili v nečem res dobri. A primerjajte tisto, v
čemer ste dobri, s profesionalnim nivojem in opazili boste, pri vseh, da nivo,
ki ga osvaja večina, precej nizek. Za napredek so nujni visoki standardi.
Tisti, ki plešejo,
se zdijo zaostali v očeh tistih, ki ne slišijo glasbe.
Za spoznanja so nujni določeni pogoji, vse pač ni vedno
mogoče. Kar je družbeno sprejemljivo, je v očeh tistih, ki jih družba
marginalizira, večkrat nerazumljivo.
Samo pomisli, točno
v tem trenutku, ko to bereš, se nekdo nekje pripravlja, da se obesi.
Življenje nas pelje po različnih poteh in čeprav smo vsi
deležni njegovega čudeža, za vse nima enake vrednosti.
Vse je še vedno
isto, samo malo drugače je.
Carlinova inačica reka 'zgodovina se ponavlja'. Kjer vidimo
gromozanske prepade, z oddaljevanjem pogleda vedno ugledamo več podobnosti kot
razlik. Življenje se nam kaže v perspektivah.
Nemogoče je posušiti
eno roko.
'Za tango sta potrebna dva'. Nujno je biti samozadostna
osebnost, a so stvari, ki jih ne moremo početi sami. Delati si utvare, je
nesmiselno in včasih škodljivo. Če želimo doživeti vse, se ne smemo zapreti
vase.
Zakaj je tako? Zakaj ni vse drugače?
Verjetno najpomembnejše besede, ki jih je zapisal
velemojster. Vse bi lahko bilo drugače. A ni. Lahko bi bilo bolje, lahko bi
bilo huje. Razmislimo, zakaj je tako in potem razmislimo, ali si želimo
drugače. Spremembe so vedno najprej pri nas samih.
Zaskrbi me za mojo
presojo vsakokrat, ko javnost začne odobravati moje misli in obnašanja.
Nekatere stvari so nam lastne. Vedno. In niso dragocene, če
nam niso lastne. Negujmo jih kot take. Ne vdajmo se a priori konvencijam in
občemu mnenju.
Nikoli ne vidiš
nasmejanega tekača.
Določene sprejete vrednote kulture od nas zahtevajo trud, ki
bi ga lahko izkoristili za nekaj, kar je resnično pomembno: za srečo. Včasih se
pustimo zavoljo občutka pripadnosti početi tisto, kar nas dela nesrečne.
Vas je ime za katero
koli mesto, ki je prerevno, da bi zgradilo lastno umobolnico.
Ne glede na numerično kvantiteto, so procentualna razmerja
običajno podobna pri vseh vzorcih ene in iste vrste. Mesta imajo prav tolikšen
procent psihopatov, kot vasi, a številčno jih je preveč, da bi jih pustili
tekati okoli.
Ko si zamisliš bližnjo preteklost, ali jo vidiš kot nekaj na svoji levi?
Leta in leta enega in istega represivnega, izobraževalnega
sistema in simbolnega koda neke kulture v posameznikih pusti čisto preprosta
pričakovanja in podobe. Ker pišemo od leve proti desni in ker gredo vsi časovni
trakovi v isto smer, tako tudi dojemamo celotno idejo časa. Sonce po drugi
strani, vzhaja na desni.
Vsakič, ko uporabiš izraz
celo moje življenje, ima drugačen pomen.
Nekatere stvari so take kot so, le zato, ker so tukaj in
zdaj take kot so. Spremenimo tukaj in zdaj in nikoli ne bodo več iste. V isto
reko se ne da stopiti dvakrat.
Zakaj nasprotna stran ulice vedno prečka ulico takrat, ko jo jaz?
So stvari, ki jih ne bomo nikoli mogli imeti. Pametno je, da
se tega zavedamo in ne silimo z glavo skozi zid, ko je to popolnoma nemogoče.
Ponavadi je v teoriji vse mogoče, a v praksi daleč od tega.
Veš za kateri
plastični poseg nikoli ne slišiš? Za povečanje nosa.
Neke reči imajo svoje ekstreme samo v eno smer. Družba
sprejema do neke mere vse, od tiste točke dalje pa se morajo posamezniki s
smolo, pripraviti na odklon družbe ali zunanjo pomoč.
Če se kadilec zbudi iz sedemletne kome, ali potrebuje cigareto?
Koliko so odvisnosti naraven pojav in koliko jih prikličemo
sami nase? Na to vprašanje verjetno ni odgovora, a dobro je vedeti, da si
človek lahko želi le tisto, kar ve, da lahko dobi.
Nihče ne more nikoli
vedeti, kako izgleda zapuščeno okolje.
Podobno kot celo moje življenje, le da tu ne gre za
konstantno spreminjajoče pojave. V isto reko se ne more stopiti niti enkrat.
Kdaj bo konec vseh teh retoričnih vprašanj?
Pravi tragični moment človeštva je ta, da se z begom od problema,
največkrat temu prav približujemo. In večkrat prav z razlogom, da se nekaj ne
bi zgodilo, izzovemo taisti pojav.
Anketa je pred
kratkim dokazala, da nekateri ljudje še nikoli niso bili anketirani. Do pred
kratkim.
Včasih je bolje, če se človek z določenimi rečmi sploh ne
sooči, saj je po soočenju nemogoče iti nazaj.
Življenje je
izkušnja bližnje smrti.
Pravimo, da se ekstremi dotikajo. Šele z oddaljenim
pogledom, bomo opazili, kako blizu so si različne plati iste medalje.
Večina ljudi dela
ravno dovolj, da je ne odpustijo in je plačana ravno dovolj, da ne da odpovedi.
Tudi najslabše urejeni sistemi, so urejeni sistemi. Določena
stanja visijo v zraku, so v konstantnem suspenzu, a zapomni si, da nekatera od
teh stanj lahko obstajajo le tako.
Kaj točno je 'na sredi neba'? Obstaja še kakšen drug del neba kot 'na sredi'?
Večkrat vidimo stvari izvzete iz konteksta in jih osmislimo
glede na lastno interpretacijo. Ker si zakrijemo oči pred kontekstom, težko
vidimo podobnost s sorodnimi pojavi, ki kažejo na določene vzorce, ki ostajajo
z opazovanjem enega primera nevidni. Glej drevo in spregledal boš gozd.
Upam, da nismo le
človeške smeti, ki potujejo proti kanalizaciji. Ampak mislim, da smo.
Pomni, edini vseprisotni zakon je zakon entropije. Vse
razpada. Zato naša potreba po ustvarjanju, ker če ne bi ustvarjali, bi vse več
stvari razpadalo. Več kot vnašamo razuma v magičnost človeškega življenja, vse
grozljivejša postaja njegova resnica.
V svojem bistvu je
jezik orodje prikrivanja resnice.
Molčati je zlato. Bodi vedno na preži na sogovorčeve besede,
slej ko prej, bo med vrsticami povedal tisto, kar z besedami prekriva. Narave
se ne da preslepiti.
Živiš osemdeset let
in v najboljšem primeru dobiš 6 minut čiste čarovnije.
Bistvo je očem skrito. Resnica se nam razkriva v malih
stvareh in malokrat. Bodi pozoren na tiste redke primere, ko ti dovoli, da jo
ugledaš. Življenje je čudež, a dlje kot ga živiš, manj ga kot takega ceniš.
* * *
P.P.S.: Mimogrede, če – po kakršnem koli naključju
– dejansko uspete odpraviti vse svetovne napake in svet ponovno postane krasna
izkušnja, še vedno ne želim imeti nič s tem.
'Kukiji misfortune' vsebujejo prevod poglavij 'Preface' in 'Rules to Live By' ter 24-ih enovrstičnic stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina iz avtorjevih knjig 'Brain Droppings', 'Napalm & Silly Putty' in 'When Will Jesus Bring the Pork Chops?' .
OdgovoriIzbrišiZ vsem spoštovanjem, ekipa TFF 12.