Grabil sem jo za rit, neveščo kurbo, ki je bila daleč od
klasičnega pomena te besede, pa je vendar delovala tako. Sicer sva se pa
ljubkovalno vedno tako poimenovala. Po vsakem prepiru mi je samo pomignila z
boki in moji argumenti o njeni nadvladi so bili vidni še najinim otrokom na
vrtčevskem dvorišču. Poljubil sem jo na lice in tamali so gledali za nama, kot
da ljubezen ne obstaja več, mogoče pa jim je po vseh predstavah o gejevskih
pingvinih in spraševanju po (ne)božjem, na katere sva jih vozila, enostavno
svet postal pretirano determiniran. Pojasnjen. Usmerjen. Definiran.
Vsak poljub mora biti definiran. In bolj kot se trudi ta
svet sprejeti raznolikost, bolj je popredalčkan. Festival za svobodne ženske je
v torek, v sredo pošiljam svojo babo na festival feme feminite, da se bo ta
pretenciozna krava spomnila, kdaj še na mizo postavit kosilo, v četrtek jo
videvam na paradi ponosa, ker sem pa vendarle šel s temle zapisom predaleč in
sem navaden pofukan mizogin. Tako imenovani sovražnik žensk. A še vedno ne vem,
ali sem tisti, ki sovraži ženske, ali tisti, ki ga sovražijo ženske. Ta
slovenščina (in njeno besedotvorje) je za to uganko enostavno premalo dodelana.
Spet nisva govorila. Ženšče me je vedno znalo zjebati. Verbalno ni bilo od nje
nič. Je pa migala z ritjo, je pa hodila naokoli, kot bi ravnokar požrla pol
sveta. Bolj je bila trmasta, bolj se je v meni porajala želja, da jo nategnem.
Saj se je vsega zavedala, po desetih letih me je poznala do obisti, zlezla mi
je v kosti. Ko je začela ravnati svoje obrvi, sem vedel, da me zopet analizira,
dekonstruira, sesuva na koščke in sestavlja nazaj. Z mano si je šla čisto
navadno defragmentacijo trdega diska. Kot bi gledal tiste koščke, ki se po
celem tednu nametanih misli, zamer, užitkov, propadov, uničenih živcev in na
sveže zgrajenih zidov postavljajo na novo. Vsak na svoje
mesto. Vse je barvno. Jeza in rajc sta skupaj v rdeči, v rumeni so tiste male
misli in otroški nasmehi, v beli je občasen miren spanec. V zeleni je ona, vsa
zavistna in sveža, pomladna tečna vešča. Postavila me je tako, kot si je
želela, tako me je zgradila. Če se zgrajeno ni skladalo z realnim mano, mi je
pa zatežila, da se ne znam obnašat, da mislim samo nase, da sem vaško hovdre,
da srajco imam že pravo na sebi, le po žago si naj še skočim v zadrugo. Če se
je pa podoba slučajno skladala, je ženšče zasanjalo in mi potožilo, da nisem
več takšen, kot sem bil. Kljub vsem pripombam in opombam, prepirom pa je še
vseeno vsak večer silila k meni. Če mi že ni dala fukat, mi je pa skromno
ponudila vsaj obris riti. No, zdaj me je pustila spat kar na kavču, zameril sem
se ji kot že dolgo ne.
S kavča sem se s težkim srcem prestavil za delovno mizo, ki
sem jo imel na žalost postavljeno tako, da sem gledal še na najino posteljo.
Nje ni bilo, na mizi je bila postavljena kava, a s kislim mlekom. Verjetno mi
hoče zopet povedati neko »globljo misel«. Da ji grenim življenje, ali pa kakšen
drug podoben veleumotvor. Bila je sicer brihtna ženska, preveč. Nisem se znal
in zmogel kosat z njo, a simbolika ji pač ni šla od rok. Samo čakal sem, kdaj
mi bo začela lepit po ogledalih: »Jaz bom suha, ti boš imel pa ferarija.« Ni
hotela priznat, da je pač čisto navadna depresivka. Žlahtna žalostna slovenska
rožica. Ne, ona je verjela v kurje juhice, da so lahko vsi srečni. Odprl sem
računalnik, za kazen spil skisano kavo, sinhroniziral e-pošto. En sam dolgčas.
Položil sem glavo v dlani in zadremal. Za 5 minut. Pa potem še za 10. Nobene
nove e-pošte. Nobene nove želje po službenih dolžnostih. Na listu pa vsaj 10
»Nujno!!!« opravkov. Odločil sem se, da se bom zleknil nazaj na kavč. Tole
skisano mleko mi enostavno ni dobro delo. Kazen pa taka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar