ponedeljek, 25. november 2013

ZOFKA SE POISTOVETI Z GRINCHEM

Bruham po vseh trgovcih, nakupovalnih središčih, poslovodjih, znamkah ali po komurkoli, ki je pač kriv, da me v trgovinah že sredi novembra posiljujejo z okrašenimi smrečicami, darili, zlato, rdečo in zeleno barvo. Vse skupaj se mi je že tako zamerilo, da me ne čudi, da sem lansko novo leto prespala in se veselila januarja, ko se konča vse to prodajanje sreče v obliki praznične embalaže, ki jo lahko kupiš na vsakem koraku takoj po Vseh svetih.

Nisem čisto prepričana, kdaj je moje navdušenje nad veselim decembrom tako upadlo, da si ga želim preskočiti. Spomnim se, da včasih ni bilo tako. Kot otrok sem komaj čakala praznične dni konec leta, ker je to pomenilo, da bomo lahko okrasili celo hišo, izdelovali okraske za smrečico, imeli zabavo s prijatelji in v šoli božični ples. Najbolj sem se veselila vsakoletnega božičnega kosila pri stari mami in atu, kjer sem vedno dobila goro daril, doma pa sem na skrivaj brskala po omarah, da bi odkrila, kaj mi je prinesel dedek Mraz.

Takrat je z vsemi dobrimi možmi prišel tudi sneg in vse se mi je zdelo čarobno in pravljično. Vedno sem se potrudila s pismoma Miklavžu in dedku Mrazu, jima zelo natančno opisala svoje želje ter poudarila, kako zelo sem bila pridna in zakaj si zaslužim vse, kar naročam. Obvezno sem v kuverto priložila piškot ali dva, da slučajno ne bosta odšla lačna. Takrat sem bila zadovoljna, če sem dobila enako stvar, ki sem jo izrezano iz reklamnih letakov nalepila v pismo ali nekoliko razočarana, če sem dobila kaj samo podobnega; vendar sem bila kljub temu vesela vsakršnega darila. Danes se mi nobena stvar več ne zdi tako enostavna. Pogrešam to otroško nevednost in naivnost.

Vse, kar je ostalo od tega, je le moje veselje ob ustvarjanju za druge. Smrekice ne postavljamo več, sneg običajno zapade po praznikih, praznovanje nima več pravega čara. Nesmiselno se mi zdi brezglavo letanje po trgovinah in nakupovanje nepotrebne krame le zato, ker je danes postalo bistveno, da nekaj kupiš in ne da nekaj podariš. Upad mojega navdušenja je slučajno sovpadlo s selitvijo v prestolnico, kjer so mi izložbe vsako leto prej ponujale praznične nakupe in tako vzdušje razvlekle čez dva meseca, kar pa mi povsem pokvari razpoloženje. Ne vem od kje so prišli ti trendi, vem le, da mi niso všeč, ker kvarijo moje otroške predstave o najsrečnejšem času leta.  Zame je bistvo praznikov v sladkem pričakovanju dobrih mož, ki prinesejo darila in veselih obrazov, ki se teh malenkosti razveselijo; v tisti navidezni lahkotnosti v zraku, pomešani z vonjem po kuhanem vinu in mrazu.

Zdaj se nam na dlani že mesec prej ponujajo masovno naštepane čokolade, zavite v tono praznične embalaže, poleg vseh čudovitih igrač, hišnih pripomočkov, knjig in svečk z vonjem cimeta, piškotov, vanilije in pomaranče. Zdi se mi, da ljudje božično-novoletna voščila pišejo le iz navade in ne, ker bi si to res želeli. Zakaj si ne naredimo praznika vsak dan in ne samo na točno določene datume v koledarju? Vse te stvari pokvarijo pristnost praznikov. Nekako podzavestno srkamo vase, kar nam prodajajo izložbe. Opominjajo nas na čase, ki prihajajo, prodajajo blišč s plehko vsebino ali pa celo brez nje. Če se že odločim za tak nakup, skušam napolniti tisto praznino s svojo energijo, s svojim bliščem. Sem s tem drugačna od ostalih? Ne vem, se pa trudim.

Ob pisanju tega besedila sem se spomnila na svoje srednješolsko Pismo Dedku Mrazu, ki je bilo objavljeno v glasilu Ekonom lon'c. Čeprav na nekatere stvari danes gledam drugače in mi je nekaj navihanosti odpihnil praznični duh sredi novembra, se moje želje ne razlikujejo kaj dosti od takratnih. Takole sem pisala:

* * *

DRAGI DEDEK MRAZ!

Živjo! Kako se kaj imaš tam doli  na severnem tečaju? Že imate sneg? Pri nas ga še ni. Ali bi bil prosim tako prijazen in bi ga malo poslal? Hehe, veš, to je ena izmed mojih želja. Z ostalimi bom nadaljevala malo kasneje. Moram ti prej povedati, kako se kaj imam in kako zelo pridna sem bila to leto …

Veš kako težko je biti najstnik? Zakaj vsi govorijo, da so to najlepša leta, ko pa imamo toliko problemov in skrbi … Kaj pa ti praviš na to? Kako je bilo, ko si bil ti še otrok? Si  že takrat vedel, kaj boš po poklicu? Veš, da te prav občudujem. Tudi jaz bi rada znala osrečiti toliko ljudi in jim narisati tako iskrene nasmehe na obraz. Hmm, saj mogoče to niti  ni tako težko. Misliš, da bi koga nasmejal prijazen pogled, nasmeh, šala, lep dan … ? Zakaj se mi zdi to čedalje manj mogoče? Kaj neki se dogaja z ljudmi? Povej mi prosim. Veš kaj si želim? Želim, želim … Želim si, da bi se ljudje znali nasmejati majhnim stvarem od srca in iskreno, želim, da bi imeli velika srca, iskre v očeh, želim, da bi bili srečni. Ali boš lahko izpolnil katero od teh želja? Prosim, vsaj potrudi se!

Veš kaj še naredi? Vse odrasle za en dan spremeni v otroke. Manjka jim tisti zdrav otroški smeh. Šee, šeeee imam želje … Ammm … Ustvarjaj mavrice, riši sonce, delaj dež, čaraj zvezde, trosi sneg, potuj z luno …  Heh, spet sem se prepustila moji ljubi domišljiji.

Naj ti še malo povem kako je kaj na naši šoli … Med poletnimi počitnicami se je malo spremenila. Višja je in del fasade je prebarvan! Prav zanimivih barv je. Nas boš moral malo obiskat in se razgledati. Hja, letos imamo kar tri gimnazijske oddelke fazanov: Če ti kaj po pravici povem, nisem ravno navdušena nad njimi, nad nobenim fazanom sploh. Tako nekam »visoki« so. Delujejo mi, kot da že  vedo kaj je to življenje, kot da vse znajo in razumejo in moramo nanje gledati,  kot da so bogovi.

Pa so komaj prilezli iz gnezd. Saj so vendar še puhasti. Eh ja, kaj neki govorim? Saj smo vendar vsi, več ali manj, enaki. Pametni in vsevedni. Vseeno pa menim, da je z vsako generacijo slabše. Če samo pogledam, kako nesramni znajo biti današnji otroci me vse mine. Mogoče boš ti našel kako rešitev in boš malce spremenil njihovo oziroma naše razmišljanje.

Veš kaj je še moja želja? Da bi se ljudje imeli radi, da bi se razumeli in poslušali. In naj si vsak najde nekoga, ki ga bo vedno poslušal in mu bil ob strani v težkih trenutkih. Kaj še? Lahko bi se spomnila na tisoče želja, ampak, ker vem, da imaš veliko dela bom počasi končala … Želim ti veliko uspeha pri osrečevanju otrok in odraslih …

Obljubim, da bom pridna tudi naslednje leto in ti bom pisala bolj pogosto, in ne samo za novo leto!

Tvoja Zofka


* * *

Tako je s to praznično rečjo. Nočem prehitevati dogodkov in kupovati novoletnih okraskov, daril, prazničnih malenkosti cel mesec prej. Zdi se mi tako nesmiselno kot kidanje snega sredi avgusta. Tudi zato se bom letos ekstra potrudila, da kupim čim manj v načičkanih trgovinah in čim več storim sama. Predvsem pa da rišem nasmehe, mavrice in iskre v očeh tistih ljudi, ki jih imam rada in mi njihova družba pomeni več od vseh kupljenih reči.

ponedeljek, 18. november 2013

I

Šele sedaj sem ga dobro poštekal. Vedno sem mislil da ga razumem, bolj res pa je to postalo sedaj, ko ga izkušam. Men je bilo fajn. Nisem imel denarja, imel sem pa šumo, vodo, občasno srečanje z gozdnimi živalmi - ponoči je bilo še posebno zanimivo. Dokler se nisem naučil prepoznavati njihovih glasov, sem verjel, da je vse medved, ki me je prišel raztrgat s svojimi strašnimi kremplji. Predsodek nepoučenega - seveda. Spanec ni bil posebno miren.

Tudi njegov, kot si domišljam sedaj zavoljo zanimivosti teksta, verjetno ni bil. Kako pa naj človek v miru zaspi, če pa upa, da mu bo nekoč v naslednjih dneh in bližnji ali daljni prihodnosti uspelo rešiti osrednji problem. Kako med tisoč tristo malimi in povsem nepomembnimi obveznostmi in dolžnostmi najti, ustvariti čas za tisto najpomembnejšo, katere razrešitev bi za seboj kot Leader svetovnega kova potegnila še vse ostale - živeti. Biti. Ljubiti.

To, se sedaj zavedam, sem mu želel ob njegovih občasnih obiskih mojega osebnega Raja z nerodnim izborom besed osvetliti. Da ima vsaka stvar, ideja, načrt, itn, itn, samo en Izvor. Dlje od njega kot se poskušaš napojiti, bolj bo voda kalna in neprimerna za pitje. Večinoma je potem ostalo pri tem, da sva sedela, gledala v nek določen aspekt Prirode medtem pa je bruhal iz sebe gnev, stres in nezadovoljstvo pretečenega časa med obiski.

Njegovo jamranje, kot sem ga sam doživljal, je bilo navsezadnje glas ljudstva. Dostikrat se je intinziteta besed in občutkov, ki so bežala iz njegovih ust in Srca, zdela veliko premočna in mogočna, da bi jo skomponiral en sam Človek. Bil je, to vem sedaj, ko sem del te intenzivne energije, špranja, ki sta jo našla kolektivna zavest in podzavest, da sta skanalizirali nepovedano in zatajeno, ki je gorelo in vrelo v srcu ljudstva. Ma kaj ljudstva, življenjskih oblik, ki so iskale strugo in jo našle v njem, ki se je tej potrebi vede ali nevede odprl. Težili in omejevali so ga osebni labirinti, ki pa so nekako sovpadali z občutki brezizhodnih situacij mnogo mnogih duš na planetu, ki se jim je maxima "še več bom delal", zdela vedno bolj ostudna. Poleg tega je z dneva v dan bolj smrdela.

Kako se življenje hitro obrne. Kaj obrne, v eonih evolucije se je naučilo zavidljivo število piruet in salt. Ena izmed bolj bednih med temi gimnastičnimi figurami je vsekakor občutek žrtve. Ta v zdravih, pokončnih in neustrašnih ljudeh kot po tekočem traku ustvarja širok nabor stanj zavesti, ki bi jih kratko in jedrnato najlažje opisali z nadpomenko umoplegija. Hromost razmišljanja. Pa ne količine. O ne. Najini pogovori med bilkami so predstavljali predvsem ohromljenost načina in kvalitete razmišljanja. Poleg (t)ega pa ... mah, brigalo me je takrat. Imel sem nekaj, česar nima vsakdo, česar sem se in se še vedno zelo dobro zavedam. Četudi je bila glava še tako polna neumnosti, prazne slame in strupov, sem se lahko v kateremkoli času dneva ozrl naokoli in se smejal svojim ničevim skrbem. Tu je bila kolektivna zavest drugačna. Bolj čista, neokrnjena in predvsem divja. Tu je bil lahko vsakdo natančno tisto, kar je hotel ali ni hotel. Še najlažje tisto, kar je bil. Drevesom, travam in vodami ni bilo mar. Ravno je bilo tudi meni. Edini odklon je bila zahteva, da se cigaretni ogorki, ki sva jih pridno kopičila, dosledno znajdejo ali v pepelniku ali pa na ognjišču, kjer bi se vsebina pepelnika navsezadnje znašla tako ali tako. Točno to je potreboval njegov preterani um – urico ali dve v katerih njemu in celotni zavesti, ki jo je prenašal s seboj kot potepuško malho, ni bilo treba preračunavati ničesar bolj zahtevnega kot balistike cigaretnih ogorkov. RAM se je tako sprostil in se lahko osredotočil na iskanje rešitev. Rešitev, za katere je vsa ta masivna zavest vedela, da nekje so, ampak saj veste, EMŠO – človek pozabi, kam je založil vse te čudovite stvari.

"Mah ... !" Je ponavadi zaključil čas, ki si ga je odmeril za sprostitev pritiska. Ko je odhajal, sem mu ponujal vodo iz potoka. Ni čudežna, je pa neoporečna ... kar je danes pravzaprav eno in isto. Vedel sem, da se bo zapeljal do drugega proslavljenega in upesnjenega lokalnega izvira. Nikoli nisem razumel, zakaj je odklanjal to potoško vodo. Saj je bila podobna, če ne celo ista kot ona – le po drugi strani hriba je pritekla. Kot da ji ne bi zaupal, ker je tekla kar tako, na free in se v njo človeška roka še ni vmešala s kako pipo ali pa ročno pumpo. Kaj 'čemo, informacije ustvarjajo perspektive, te pa preference. Kako dobro sva bila s čikom v gobcih, dejansko obveščena, raje ne bom špekuliral.

Ko je čez žuboreči potok odhajal nazaj v Mrtvi svet, sem mu zaželel srečo. Njemu in vsem nam, ki še vedno mislimo, da je med temi pojmi sploh kakšna razlika.


sreda, 13. november 2013

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer v sklopu ISIC tedna kulture. Odvijal se bo 14. 11. 2013. Lokacija: STA Travel Cafe, center Ljubljane, med kapitalistično Banko Slovenije in socialistično Metalko. Poiunk, poiunk! Stop.

Naughtius Maximus bere svojo poezijo in reprezentira celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 19:00. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Četrtek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

ponedeljek, 11. november 2013

LA PETITE MORT

Francozi pravijo orgazmu tudi la petite mort. No, je le metafora. Če vas bodo vprašali, kaj je metafora in ste jezikoslovec ali literat, boste to še težje ugotovili. Osnova bo verjetno točka, kjer se dve lastnosti prekrivata v eno. Kje je torej stična točka smrti in orgazma? In če je smrt orgazem, zakaj se bojimo smrti? Če je orgazem smrt, zakaj si tako želimo fuka, ko pa nas je strah smrti, vsaj nas na zahodu? Za vzhodne filozofije je ejakulacija huda potrata energije, moškosti. Koliko sem je že izlil potem stran v življenju, raje niti ne razmišljam. Potem imate tu še tiste prave krščanske fundamentaliste, ki bodo v vašem izlivu videli le otroka. In če z vsakim drkom žrtvujem kakšnega ubogega nič hudega slutečega pamža, me lahko že pri 26-ih postavijo pred mednarodno sodišče v Haagu. Ko bi le vedeli, koliko je bilo nikakršnih orgazmov, izliv je bil, a streslo ni, izliva ni bilo od nikjer, streslo pa je. Vsega boga: predizlivi, izlivi, poizlivi, mokre sanje … Vsaka ejakulacija si pa res ne zasluži imena. Zato sem pač za splav. Včasih ti uide, ko si najstnik erekcije še spoštuješ ne, kako le, če ti pa stoji najmanj po 4 ure skupaj na dan.

Kriza je, brez šihta sem (sem pa izobražen!), a sploh ne razmišljam o tem, mene medejo orgazmi pa babe pa zize pa kakšen hladen pir. Mislim, da sem umetnik, sveta zunaj sebe sploh ne vidim več. Ej, saj tudi seks in pijača nista le užitek, sta tudi filozofija in huda matra. Le poglejte si naše nafukatorje in joškofile.

sreda, 06. november 2013

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer kratke proze imenovan Prebranec. Naslednjič se bo vršil 11. 11. 2013. Lokacija: Menza pri koritu, Metelkova mesto. Poiunk, poiunk! Stop.

Drisky Bare-ass-ovsky bere svojo kratko zgodbo in reprezentira celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 21:15. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Ponedeljek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

ponedeljek, 04. november 2013

12-KORAČNI PROGRAM ANONIMNIH JʘʘŠKOFILOV

Dragi naši, nič ni narobe s tem, če vas prsi medejo. Ne počutite se krive, ko opazujete kakšno na troli z jezikom do tal in ji gledate pod majčko majhne tropske kivije, ona pa vas s pogledom mahne in prizemlji: »Prašič nemarni niso tvoje, kam gledaš?!«. Niste vi krivi! Zasvojeni ste! Se še spomnite, kako ste nalašč v osnovni šoli metali svinčnike po tleh in tršici špegali pod vrat, upali na kakšno staro raztegnjeno majčko, potem pa s sošolcem debatirali, če ima ona isto barvo hlačk kot modrčka. Sinjemoder kot morje! Oh! Ne, niste bili pokvarjeni in s hormoni nabit najstnik, kot so vam skušali dopovedati, bili ste zasvojeni! Ne opravičujte se za bolezni, ki ji niste sami vzrok. Čas je, da ženskam razložimo. Zasvojeni smo punce, nismo krivi. Mar ne vidite simptomov: zombijevski pogled, izguba apetita, nenadzorovano žvižganje in pritiskanje na hupo. Tega časa se sploh ne spomnimo! Čas je, da vas podučimo. Zasvojeni smo vendar. Ker nočemo v pogubo, smo TFF-jevci sestavili program anonimnih joškofilov. Skupaj bomo premagali bolezen! Nič več očitkov žensk o neprimernem obnašanju, nič več časovnih lukenj, nič več poslinjenih brad. Danes začnemo z delom.

* * *

KORAKI OZDRAVITVE[1]

1. Priznavam, da sem brez moči nad občudovanjem ženskih žlez – moje življenje je postalo neobvladljivo.
2. Verjamem, da me lahko le društvo TFF, večje od mene samega, popelje nazaj k razumu.
3. Odločili sem se, da predam svojo voljo in življenje v skrb TFF-ju, on me razume in ve, kaj potrebujem.
4. Raziskal in sprejel sem prsi kot nekaj čisto normalnega.
5. Priznal sem TFF-ju, sebi in drugim svojo obsedenost z ličnimi ženskimi okroglinami.
6. Pripravil sem se, da me TFF očisti vseh odklonov lastne obsedenosti.
7. Ponižno prosim TFF, naj odpravi mojo neskončno ljubezen do slastnih grudi.
8. Sestavili sem seznam vseh melon, ki sem jih prizadel in sklenil, da se z vsemi pobotam, kot človek, ne kot zasvojenec, obsedenec, žival!
9. Pobotal sem se z njimi, balkoni, če je bilo to možno, a le, če jih to ni prizadelo, te nedolžne nadrebrne srčke.
10. Nadaljeval sem s sprejemanjem samega sebe in priznal svoje umazane misli.
11. S pijačo in nihilistično meditacijo sem iskal kontakt s TFF, ki mi bo dal moč, da se odvadim sočnih breskvic s čednih deklet.
12. Po duhovnem spregledanju, rezultatu teh korakov, sem poskusil prenesti sporočilo drugim joškofilom in povsod izvajati načela počlovečenja zizik in njih lastnic.


[1] Poleti je na naslov TFF12 prispelo pismo bralca Jožeta (objavljeno v Voglu Zofkine Zdrave Pameti 21. 10. 2013), kjer nas prosi za program 12-ih korakov za osvojitev dekleta z velikimi prsmi. Tak program seveda ne obstaja in niti si ga ne želimo, objavljamo pa sledečih 12 korakov, ki lahko osebi v njegovem stanju prav tako pomagajo.