ponedeljek, 27. januar 2014

POPOLN ZLOČIN VOLKA Z WALL STREETA

Afriški general Joshua M. Blahyi je fascinantna osebnost. V svoji mladosti se je med prvo liberijsko državljansko vojno odlikoval z drznimi vojaškimi podvigi, ki so večinoma vključevali klanje civilnega prebivalstva in posilstva. A kar g. Blahyija naredi zares zanimivega med ostalimi vojnimi zločinci na njegovem kontinentu, je njegov stil. V bitko je jurišal brez oblek, ker je verjel, da ga nagota varuje pred sovražnimi kroglami. Skupaj s svojimi podrejenimi, večinoma otroškimi vojaki, je prakticiral kanibalistične rituale: v izropani vasi so poiskali nedolžnega otroka, mu razparali hrbet in si postregli z njegovim srcem. Po njegovih lastnih besedah so potem večkrat odigrali še partijo nogometa s človeškimi glavami, ki so bile v tistih časih v Liberiji dostopnejše blago od usnjenih žog.

Ker Združeni narodi očitno ne premorejo dovolj pravnikov, da bi sodili vsem zločincem afriških državljanskih vojn, se je g. Blahyi izognil obtožbi genocida. »Goloriti« general je zdaj dostojno oblečen pastor, ki pridiga o zveličanju in odrešitvi. Večkrat se sprehodi do preživelih in jih prosi odpuščanja za krivico, ki jim jo je storil; njegove žrtve so prav gotovo navdušene spričo dejstva, da morajo ob skesanem generalu še enkrat podoživljati grozote posilstva in srce parajoče prizore umrlih staršev, otrok in sorojencev. A general po lastnih besedah verjame, da bo z zglednim življenjem po vojni le prišel v nebesa. Dobro zanj.

Naj je osebna zgodba g. Blahyija še tako fascinantna, si jo težko predstavljamo kot uspešnico na velikem platnu. Le kdo bi želel gledati nagega Willa Smitha, ki v hipnotično vzhičenem stanju vodi svojo četo čez krvava trupla, potem pa se na koncu filma še pokesa in spreobrne? Še dobro, da imamo civilizirani ljudje na Zahodu na zalogi nekaj boljšega: kriminal belih ljudi v belih ovratnikih. Mogoče se histerični nastopi Jordana Belforta pred njegovo nič manj fanatično bando brokerjev ne razlikujejo kaj prida od nedvomno navdihujočih bojnih govorov Joshue Blahyija; mogoče sta oba fanta že v svojih zgodnjih dvajsetih letih prizadela več ljudi, kot bi jih lahko preštela. A Belfort ima dve veliki prednosti. Prvič, svojih dejanj nikoli ni obžaloval. Drugič, ob njegovih malopridnostih si filmski cenzorji ne bodo izpraskali oči. Nasprotno, če bi iz filma pobrali 569 vzklikov besede »fuck« in še nekaj odkritih prizorov seksa in jemanja drog, bi si zadnje Scorsesejevo čudo lahko pogledal vsak otrok. A kaj bi potem od triurnega filma sploh še ostalo? Računovodska poročila in kramljanje družabnikov, kako najlažje oprati denar?

Čeprav smo od režiserja že vajeni simpatičnih barab v nosilnih vlogah, pa je Volk iz Wall Streeta v marsičem vendarle drugačen od ostali Scorsesejevih filmov. Jordan Belfort ni disfunkcionalni vietnamski veteran, odrinjeni kubanski imigrant ali propadli boksar, temveč dobro vzgojeni sin dveh računovodij. Do uspeha ga prižene izključno nenasiten pohlep. Vidi finančno priložnost in jo izkoristi; pot mu prekriža fantastično dekle in si jo prisvoji; na Wall Streetu je priča množični rabi drog in hitro postane tudi sam odvisnik. Ta ista ambicija, ki ga vodi do vrha, pa ga na koncu tudi strmoglavi. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da je tragična figura. Film si da kar nekaj opravka z opozorilom, da bi Belfort še vedno lahko odkorakal nekaznovan z vsem prisvojenim premoženjem, če bi le pokazal nekaj skromnosti in previdnosti. A ko bi bil mladenič zmožen česa podobnega, potem v prvi vrsti ne bi prilezel do stratosfere, s katere bi ga sklatili organi pregona. Celo agent FBI-ja je fasciniran: »Večina kretenov na Wall Streetu, ki jih ujamem, se je v to življenje rodila. Že njihovi očetje so bili kreteni, kakor tudi stari očetje pred njimi ... toda ti, Jordan, si do kretena prilezel povsem samostojno.«

V resnici je nebrzdano prisvajanje denarja dokaj prebavljiv del filma. Prej nasprotno, Jordanovi sodelavci že malodane mejijo na simpatične, zato jim ni težko privoščiti milijonov. Morda bi bilo drugače, če bi nam Scorsese občasno predočil posledice Belfortovih malverzacij; žrtve, ki so se pustile zavesti obljubam o hitrem bogatenju in ostale brez življenjskih prihrankov, z dolgovi in hipotekami. Opazovali bi lahko njihovo depresijo, ločitve, samomore. Tako pa smo z njimi soočeni le tekom dveh ali treh telefonskih klicev, kjer nam Belfort demonstrira svojo skubiteljsko tehniko. Najprej s sladkim jezikom človeku na drugi strani telefona obljubi gradove v oblakih. Ta se nato obotavlja in premleva, a na koncu tudi njega premami pohlep in nabavi ničvredne delnice. Morda pa se ravno v tem skriva poanta filma? Če bi bil Jordan Belfort edini lakomen človek na svetu, potem Stratton Oakmond ne bi imel klientele in vse posredniške firme na Wall Streetu in Long Islandu ne bi mogle zaslužiti niti centa. Tako pa je vsak od njih le malo kolesce v pošastnem ustroju, ki ga poganja naš lasten pohlep.

Film je seveda požel veliko kritik zgroženih pravičnikov – da je nemoralen, brezsramen, skregan z resničnostjo, hedonističen. A karkoli bi oponesli filmu, bi lahko hkrati obesili okoli vratu tudi industriji profita, ki jo Volk iz Wall Streeta uprizarja. Se vam zdi čudno, da se črnci v filmu pojavljajo le kot služabniki in vozniki limuzin? Ste se morda zdrznili ob dejstvu, da najdete med desetinami brokerjev v Stratton Oakmondu le eno žensko, ostale pa lahko izbirajo zgolj med vlogami dražjih in cenejših prostitutk? Vse to priča zgolj o malodane dokumentarni natančnosti filma. Finančne igrice in visoka ekonomija so namreč tudi v resnici v domeni belih mož visokih statusov. Pri velikih firmah najdemo žensko samo na čelu Pepsija. Med sto petdesetimi najbolj citiranimi ekonomisti najdete vsega 2 dami. Od 74 Nobelovih nagrajencev na tem področju najdemo eno žensko, pa še ta je dobila nagrado v paru z moškim. Med borznimi analitiki na tujih poročilih ne boste našli nežnejšega spola. Vidite, kam merim? Morda se zdi Scorsesejevo delegiranje žensk »za štedilnik in v posteljo« res passe, a je v dejansko dokaj natančno, kadar govorimo o Wall Streetu.
                       
Da za konec potolažim vse, ki bi morda ob gledanju filma doživeli manjvrednostni kompleks: Jordan Belfort ni finančni genij. Jordan Belfort je po naravi svojega dela bližje tistim prodajalcem čudežnih kristalov na domu, ki so skubili vaše stare starše za njihove mizerne penzije. Predstavljajte si, da bi ti isti šušmarji zapravili denar vaših babic za kokain, kurbice in jastoge, ki jih na koncu večerje zdolgočaseno pomečejo čez krove svojih jaht. Potem bi posneli o svojem p(o)raznem životarjenju film in vam zaračunali še filmsko vstopnico, s katero lahko na platnu podoživite njihov nesmiselni luksuz. In se kakopak navdušujete nad njihovo genialno sposobnostjo, da s sladkimi besedami posesajo iz žepa revežev še zadnje ostanke denarja. Film o Jordanu Belfortu je torej že sam po sebi odlična zgodba o uspehu slabih fantov, ki jim na koncu uspe še zadnji veliki met. Volk iz Wall streeta je zgodba o prevarantu, ki proda svoje lastno prevarantstvo prevaranim tako, da posname o sebi film in s tem še poslednjič mastno zasluži. Vsi se imamo fajn, film pa se legitimira z aplavzi in oskarji in globusi. Popoln zločin.

ponedeljek, 20. januar 2014

II

Tip je bil vsekakor nepredvidljiv. Z lastnim življenjem nezadovoljen in zavisten vsem, ki so. V mislih in dejanjih zagrenjen, kar pa je uspešno in brez zadržkov kombiniral s svojim velikim srcem ter svoj strup velikodušno podelil med ostale. Z glasnim pametovanjem je skušal voditi življenja ostalih in jih spraviti na "pravo" pot, ki pa je bila, ko si si jo ogledal pobliže, speljana naravnost na njegov stagnirani mlin. Okolico je s svojimi težavami ukrivil tako močno, da je bila za optimizem popolnoma neprepoznavna, a je ostajal slep za dejstvo, da predvsem sam ni bil žarek upanja.

Treba je razumet, da se v trenutku, ko si človek postavi nek cilj, vzpostavijo določena pravila, kako ga doseči po liniji najmanjšega odpora. Če pravila prepoznaš, je Življenje lepo, če jih ne, nastane kaos. On jih je prekršil večino. No, vsaj pomembnejša.

Najbolj smešna, bizarna in hkrati žalostna je bila njegova zabloda, da je moj guru. Saj ne rečem, še vedno sem se od njega marsikaj Spomnil, a vseeno nič več ali manj od ostalih cimrov v hostlu. Poleg tega, guru je nekdo, ki uči predvsem z zgledom, ki hkrati sovpada z njegovimi besedami. No, njegov zgled je bil večino časa usmiljenja vreden, besede pa so preredko zadele špuro njegovih misli, da bi ga lahko jemal resno.

Ko se začnem v pogovoru dotikati bolj duhovnih sfer, se mi pri ljudeh pogosto zgodi, da se skušajo izviti v bolj "udobne" teme. Nekateri navidezno brezvzročno preidejo v defenzivo lastnega verovanja ali pa jih prekrije nekakšna tančica nerazumnosti. Pri njemu se to ni dogajalo. Pa saj verjetno veste, kako je, ko naletite na osebo, s katero se povežete na točno Tistem nivoju, na točno Tisti način. Upam pa, da ne veste, kako je, ko ta isti človek to začne izkoriščati in uporabljati za manipulacijo.

Naiven kot sem, sem potreboval nekaj časa, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja. Hvala bogu veliko hitreje kot pri prvi izkušnji z manipulatorji. Kaj hitro so se mi začeli razkrivati določeni indikatorji: "Midva in vsi ostali" / "Jaz sem dober, oni so slabi" / "Če mi posodiš samo tale X znesek" / "Jaz lahko, ti pa ne" itn. Čeprav sem videl boj med svetlim in temnim v njegovem srcu, sem od tega trenutka dalje motril ugodne trenutke in čakal na priložnost, da se poberem iz male, štiriposteljne sobe, ki sva si jo delila, v večjo desetposteljno, ki bi si jo delil s "ta slabimi". Potem pa se je par stvari zgodilo hkrati.

V veliki sobi se je sprostila postelja. In ker Življenje vedno najde način, da manipulantom zmeša štrene, je njemu zamašilo sinuse. To je povzročilo, med ostalimi nevšečnostmi, popolnoma nevzdržno smrčanje. To je bila moja iztočnica - na nek način pa tudi njegova.

Kot si pri vrzelih v teh spominih kako stvar domislim, se mi tu dozdeva, da je zamenjava povzročila pri njemu nek klik. Vsekakor pa dodala k evoluciji neke misli, ki se mu je morda tiho motala po glavi že več mesecev in čakala, da se vzpostavijo manjkajoče povezave med dislociranimi paketki informacij. Preden smo namreč prišli do svojih postelj, smo morali v vsakršnem vremenu (kar v Dublinu ni popolnoma nedolžna stvar) prekoračiti železen most, kajti naša soba je bila od glavne stavbe nekako ločena. Zunanja vrata naše stavbice pa so venomer loputala. Ko pogledam nazaj, mi je hkrati čudno in kristalno jasno, zakaj mehanizma ni nihče popravil ali se o tem vsaj pritožil na recepciji, ker je bila to ponavadi prva točka na dnevnem redu. A bilo je kot nekakšna usoda, morda neko splošno razumevanje ali pa mogoče tihi dogovor med ostalimi cimri. A dejstvo ostaja, da so vrata čakala nanj in njegov švicarski nož s katerim se je nekega večera lotil popravila in uspel. Skoraj v trenutku se je ozračje v sobi sprostilo. Nihče od nas sploh ni opazil, kako zelo nas je loputanje motilo in krhalo odnose. Kot da je bil zvok del izkušnje, vžrt v stene, preproge in obupne žimnice. Vsi smo se mu olajšano zahvalili in ga trepljali. In opazil sem, da je moral biti klik precej korenit. Vse pohvale je sprejel povsem ponižno in brez neke napihnjenosti, ki sem je bil pri njemu vajen. Takrat se je njegovo življenje, o tem sem prepričan, začelo ponovno vzpenjati, snežna kepa laži ali v najboljšem primeru marketinških polresnic pa odvijati v rdečo preprogo.

Zamašeni sinusi so minili in v prihodnjih dneh se je izboljšala marsikatera njegova osebnostna lastnost pa tudi občutek brezizhodnosti je pojenjal. Seveda sem dogodke filtriral skozi meni unikaten pogled na svet, a sprememba se je dotaknila nečesa bistvenega in osnovnega pri človeških odnosih, nečesa, kar presega subjektivnost: spoštovanja. Najprej do sebe in posledično, v koncentričnih krogih od izvora do okolja in vsega ter vseh, ki jih le-ta vsebuje. Manj se je posvečal hibam ostalih "zapornikov" in njihovi krivdi za njegovo gnojno jamo ter se usmeril predvsem na delo in načine, kako iz nje splezati. Vse skupaj je bilo sicer v beta verziji in nestabilno, a vsekakor na dobri razvojni poti. Ostala sta mu je le še dva večja problema - proces je še vedno potekal v sproščeno glasnem, bolj ali manj vinjenem ozračju skupnih prostorov, vsak večer pa se je še vedno odpravil v sobo, ki si jo bo delil z bogsigavedi kom - po možnosti ravno s tistim predrznežem, ki mu je iz hladilnika sunil olive.

Hostel je namreč še vedno le hostel. Po izkušnjah sodeč je primeren za prehodna življenjska obdobja, vzpostavljanje vez in poznanstev, žuranje in obilico seksa brez obvez. Če je bilo mojih nekaj dotedanjih mesecev vrhunec, ki ga takle, v osnovi turistični objekt, ponuja, je bilo njegovo drugo leto le še (nekajkrat) uporabljen kondom v WC školjki. Sam sem se tako znašel v prijetni blaženosti, ki so jo ob vikendih občasno zmotili le glasni Španci in popestrile glasne Španke. Dokler ni v nek vikend vlomil Nori Slovak.

Je že tako v Življenju, da je lahko človeku popolnoma jasno, kaj mu je storiti, a vseeno mečka in okleva zaradi strahu pred izgubo tistega, kar že ima. Ponavadi se takrat, tako ali drugače, kaplja prelije čez rob. O Norem Slovaku ne bi izgubljal besed, ker je bil zgolj njegova poslednja kaplja v jamo, ki si jo je izkopal in napolnil z nepoštenostjo - katalizator sprememb, ki smo jih potrebovali vsi. Precej nor, precej divji in precej pijan je vzdignil prah do mere, da je moj osebni manipulant dokončno izkašljal odločitev, ki bi jo najverjetneje moral že pred kakšnim letom. Če ocenim, da zrak v hostlu po dvanajstih mesecih postane zadušljiv; v štiriindvajestih mutira v strup.

Naslednje jutro po zajtrku sem ga zapazil na recepciji. S kovčkom je stal ob pultu in čakal, da se sprosti papirologija in ga spusti na "prosto". Sam je hostel namreč večkrat opisal kot zapor oziroma umobolnico. Izgledal je odločen, a tudi živčen. Verjetno še sam ni vedel, kaj "prostost" sedaj pravzaprav pomeni. Ironično pa je bilo, da je za ostale cimre njegov odhod pomenil natančno tisto, za kar si je sam ves čas prizadeval. Malce miru in tišine.

ponedeljek, 13. januar 2014

SI PRIPRAVLJEN NA ZMENEK?

I Travel From Maine To Mexico
Just To find A Little Girl That'll Love Me So
No Matter When, No Matter Where I'll Be
Lookin' For A Woman That'll Satisfy Me
Have Love, Ow ow Baby
I Will Travel
Have Love, Woo Baby
I Will Travel
I Said If You Need Lovin' Then—Hmmm
I'll Travel
Hmmm, Baby
I'll Travel

Richard Berry – Have Love Will Travel

Danes, prijatelj moj, je tvoj srečen dan. Čestitke!

Počakaj. Ne hiti in ne teci na stavnice s svojima zadnjima dvema plačama v žepu na vrat na nos. Ne, ne, veš kaj? Mogoče bi pa moral. Zakaj pa ne, zaslužil si si! Če si se prebil do sem, potem si zaslužiš odmor. Trepljaj po rami ali trepljaj kje spredaj, če ga lahko dobiš. Zato vzemi gotovino, vrzi jo na šaltar in prisluži nekaj denarja. Jaz te počakam tu, ko prideš nazaj.

Hej! Pozdravljen nazaj. Kako je šlo? Če si imel srečo, potem si sedaj bogat in edini nasvet za zmenek, ki ga boš potreboval od sedaj naprej bo:

Odpri denarnico.

Kot je vedno pravil Stevie B., ko pride do osvajanja deklet, »ga moraš imeti TU ali pa ga moraš imeti TU.« (Izpade veliko bolj smiselno, ko dejansko vidiš Stevieja B.-ja, kako najprej pokaže na svoj žep in nato na mednožje.) Če imaš denar, imaš ženske, ker denar pomeni status in ženske obožujejo status. Tudi denar imajo rade, ker pomeni, da si lahko kupijo več parov čevljev.

Če pa ti ni uspelo zadeti keša na stavah oz. si ga večino celo zagonil … no, slabo zate. Izgleda, da boš moral počakati na moje nasvete, kako pravilno odigrati svoje karte v zvezi [Simone, zapiši si »pravi moški stavi brez upoštevanja hendikepa«—vedel bom kaj hočem povedati s tem—JB]. Ampak danes je vseeno tvoj srečen dan. Četudi ne na stavnicah.

V resnici je danes tako srečen dan zate, da niti prazna srečka z loterije, ki si jo pravkar vrgel v smeti, ne more odtehtati vsega, kar boš pravkar dobil. Danes je tvoj srečen dan, ker ti bom zaupal eno preprosto, vseobsegajoče pravilo uspešnega zmenkarjenja. Če boš upošteval ta nasvet in ne boš počel nič drugega, ne boš nikoli več ostal sam, ko se boš enkrat podal na trg. In to pravilo se glasi:

Nisi pripravljen.

Hej, stari, v redu je. Ni ti treba verjeti. Pošteno povedano, tudi sam si ne bi verjel, če bi bil na tvojem mestu. Če pa si dovolj samozavesten, da si pripravljen zaplavati s trebuhom za kurcem v ocean samskih, potem ti ne bo težko opraviti s tem preprostim kvizkom o lastnostih, ki jih iščeš pri ženskah in kvalitetah, ki jih lahko ponudiš njim. Ena točka za vsak pravilen odgovor (pazi na odbitke) in ne pozabi jih šteti!

* * *

1.) Na drugem koncu lokala zagledaš seksi punco in ona opazi tebe. Kaj storiš?
a) Izzoveš jo v pikadu, biljardu oz. katerem koli barskem športu, ki ga obvladaš. Zmagovalec dobi faf.
b) Hitro se obrneš stran, preden vidi, da te zanima; prijateljem poveš, da te tista bejba tam opazuje in cel večer iščeš izgovore, da se ji ne približaš, dokler ne odide.
c) Preden se odpraviš k njej, se zadereš, naj stopi na šank, da boste lahko vsi videli, kakšno rit ima.
d) Naročiš ji pijačo, odideš k njej, se predstaviš in zaupaš svojemu šarmu in osebnosti, da bo kaj preskočilo.

Če si Antonio Banderas, potem bo d) pravilen odgovor, če pa ne, potem boš zapravil cel kup svojega časa. Če si odgovoril 'Zadereš se, kakšno rit ima', je bolje zate, da si na maturantskem izletu, ker se z žensko s tako nizko samopodobo enostavno ne želiš zbuditi v postelji. Nobenih točk za ta odgovor. Všeč mi je odgovor a), ker boš cel večer počel, kar bi tako ali tako in če se strinja, da ti ga povleče, ko jo premagaš v biljardu, potem bosta najverjetneje zelo srečen parček. Še bolje je to, da si privlekel seks na plano iz prve, tako da se nima kaj pritoževati, ko boš kasneje postal pogumnejši.

2.) Prvi zmenek. Povedal si nekaj o sebi, zbil si šalo, razdrl napetost. Začela je pripovedovati sama. Prve pomembne besede iz njenih ust bodo:
a) »Nisem zelo lačna. Bi šel fukat?«
b) »Verjetno bo najbolje, če ti že kar takoj povem o svojih spolno prenosljivih boleznih?«
c) Laž.
d) »Zelo me spominjaš na mojega brata.«

Pravilni odgovor je c). Velik del te knjige je posvečen točno temu. Verjemi mi, res je. Odbij si točko za kateri koli drug odgovor, ker veš, da ne hodiš ven z ženskami, ki bi rekle kar koli podobnega na prvem zmenku!

3.) Na prvem zmenku sta že kar lep čas, ko nek drug moški stopi do mize in jo prosi za telefonsko številko tik pred tabo. Kaj narediš?
a) Zgrabiš najbližje vilice in se zadereš: »Jaz imam številko zate, prjatu!« Potem mu pokažeš število vil na vilicah in se zadereš: »Štiri!« In mu jih zapičiš naravnost v oko. Ona si bo mislila, da si močan in odločen. In on tudi.
b) Nič. Njena odločitev je.
c) Nasmehneš se in rečeš: »Vzemi še mojo telefonsko številko, ker se bo pri meni zbudila.«
d) Vstaneš in greš. Katera koli ženska, ki drugim moškim daje signale a la »pridi po mojo telefonsko« na prvem zmenku, bo varala v roku enega tedna.

Pravilen odgovor je c). Daje ji vedeti, da si samozavesten in imaš nadzor nad okolico.

4.) Načrtuješ tretji zmenek z njo in prva dva sta bila uspešna. Kaj lahko pričakuješ?
a) Seks.
b) Analni seks.
c) Da bo ona kuhala.
d) Vse našteto.

Če si odgovoril 'analni seks', je ona kurba. Oprosti. Če si odgovoril 'vse našteto', si očitno težak frajer in kje je potem tvoja knjiga? Pravilni odgovor je c) in samo upaš lahko, da bo pripravila čizburger s seksom.

5.) Hodita že dva meseca. Nekega dne se ogleduje po tvojem stanovanju in pravi: »Veš kaj ta prostor potrebuje?« Kako se odzoveš?
a) Nehaš poslušati in začneš sestavljati svoj govor za razdor zveze.
b) Ugasneš TV in pozorno prisluhneš. Konec koncev je točno to razlog, da si iskal dekle, kajne?
c) Ne odzoveš se nikakor. Popolnoma je sposobna imeti sledeči pogovor brez tebe.
d) Ugasneš TV in pozorno prisluhneš, ker ti skrivaj sporoča, kaj je narobe s TABO, le pretvarja se, da govori o tvojem stanovanju, da bi ublažila udarec.

V zvezi je to tipičen primer iznenadnega sranja, s katerim se boš moral nenehno spopadati, tako da si prištej eno točko za kateri koli odgovor si izbral. Za srečo. Zapomni si, ženska je. Nikoli ne boš ugotovil, zakaj pravi vse te reči, ti le bodi hvaležen za seks in kuhanje.

6.) Z dekletom hodiš šest mesecev, ko na neki zabavi spoznaš drugo dekle. Pogovarjata se celo noč in ona ti da svojo telefonsko, ne da bi jo sploh prosil zanjo. Prvo dekle najde telefonsko naslednji dan. Kako odigraš?
a) »To? To ni moje. Pokliči, če mi ne verjameš.«
b) »To? Ah, ja, to je en prijatelj Suzana. Saj sem ti že govoril o njem. Neke težave ima s svojim domačim Go-Kartom in mu moram it danes pomagat.«
c) »Pizda, kaj sem ti rekel v zvezi z dotikanjem mojih stvari?!«
d) »Ja, neka punca mi je zatlačila telefonsko v žep včeraj. Si ljubosumna?«

Odgovor je d). Človek izbire si. To ji mora biti jasno. Jo boš toliko bolj zanimal.

7.) Neko dekle poznaš že vrsto let. Veliko sta počela skupaj, kot prijatelja, ampak zdaj se ti zdi, da je pravi čas, da popelješ odnos za korak naprej. Kaj narediš?
a) Sposodiš si nekaj filmov Jona Cryerja, skuhaš večerjo in se spraviš nanjo.
b) Napiješ jo in se spraviš nanjo.
c) Naenkrat jo zgrabiš in spontano poljubiš, upaš da bo zamenjala tvoj primanjkljaj občutka za kul za iskreno, nezadržno strast.
d) Po premisleku skleneš, da si njen prijatelj, da nikoli ne boš NIČ drugega kot njen prijatelj, razen če ne narediš nečesa resnično neumnega, kot npr. da jo naenkrat zgrabiš in poljubiš ali jo napiješ in se spraviš nanjo, kar v resnici dokazuje le, da si žalosten primerek cmerave riti.

Če si odgovoril kakor koli drugače kot d), potem počisti svoj urnik, udari plavega in PREBERI TO KNJIGO!

8.) Prvič boš spoznal njene prijatelje na neki zabavi. Nikogar tam ne poznaš razen nje. Kaj narediš?
a) Držiš se je. Slediš njenim povodom. Si šarmanten, kot si lahko in očaraš vse zbrane. Sporočilo, ki ga dajeta je: par sva.
b) Flirtaš z njenimi prijateljicami, glasno se prepiraš z njenimi prijatelji, poizveš, kdo vse jo je pokavsal in začneš pretep.
c) Obnašaš se točno tako, kot se bi, če bi bil tam sam, ampak na vsake toliko se z njo ob priliki zaližeš v kotu.
d) Si kul, odmaknjen, nezainteresiran. Nihče ne sme izvedeti, o čem razmišljaš. Odideš prej, »ker moraš oditi na neko drugo stvar.«

Vsi ti odgovori so deloma pravilni (in deloma napačni), nekateri bolj, drugi manj. Da bi dobil točko, si moral izbrati tistega, ki je od vseh najbolj pravilen in to je c), ker je vse, kar si želi od tebe, da ljudje dojamejo, koliko ti pomeni. Drugi najboljši (oprosti, tudi ta brez točk) je, da greš na 'neko drugo stvar', ker nikoli ne škodi biti skrivnosten. Ko boš šel, bodo vsi njeni prijatelji govorili o tebi (zaradi česar si v resnici tudi šel). Jasno?

9.) Z dekletom hodiš okoli šest mesecev. Pred kratkim si začel sumiti, da te vara. Kaj storiš?
a) Soočiš se z njo. Če prizna, da je res, jo pustiš. Če zanika, ostaneš z njo.
b) Soočiš se z njo. Če prizna afero, jo vprašaš, ali gre za drugo žensko. Če gre, jo vprašaš, če se lahko pridružiš. Če zanika, ostaneš z njo.
c) Poiščeš način, kako iti preko tega. Če sta skupaj tako dolgo, potem je nekaj pomembnega v vajini zvezi. Vsaj tako pomembnega, da lahko pozabiš na predstavo o jeziku drugega moškega, ki pleše po njenih ustih.
d) Soočiš se z njo. Če prizna, da je res, jo pustiš. Če zanika, jo še vedno pustiš.

Evo, malo truizma, ki sem ga odkril skozi čas: če misliš, da punca vara, potem je najverjetneje res. In nikoli, nikoli tega ne bo priznala, zato je edini možni odgovor d). (Vseeno si odbij eno točko, ker nisi preveril, če gre za še eno dekle za morebitnega trojčka.)

10.) Pravkar sta prvič seksala. Prve besede iz tvojih ust so:
a) »Je OK, če si ga obrišem v povšter?«
b) »Wow. Če bi vedel, da si tako dobra, bi ti pustil, da naročiš jastoga!«
c) »Rad te imam. In to mislim popolnoma iskreno … v točno tem trenutku.«
d) »No, ja, pozno je že. Te pokličem al pa kej.«

To je najpomembnejše vprašanje tega kviza in kakor koli si odgovoril nanj, si izgubil vse točke, ki si jih dosegel prej. Naj gre za avanturo za eno noč ali pa za ljubezen tvojega življenja, v tem primeru enostavno UTIHNEŠ! Tega ne morem dovolj poudarit. Njej bodo tvoje besede po vajinem prvič pomenile ogromno in ne glede na to, kaj boš rekel, bo narobe. Utihni, pusti njej, da govori, pobožaj jo po laseh in nikoli ne vstani iz postelje, da bi šel scat. Ona mora prva iz postelje. Govori le, če te kaj direktno vpraša in ko ji enkrat odgovoriš na to vprašanje, UTIHNI!

* * *

Čas je za točkovanje:

Zadnjega si zajebal. Ne izmikaj se. To ti je izbrisalo vse točke, kar pomeni, da moraš nujno prebrati nadaljnje poglavje »Zmenkarije«, najbolje kar v enem zamahu, v tihem prostoru, kjer te nihče ne bo motil; kar pa niti ne bo težko, saj si samski in danes ni nogometa. Čakaj! Katera tekma? Pa kaj je narobe s tabo?

Če si dosegel manj točk kot nič, potem očitno nisi pripravljen na začetek zmenkarjenja. Morda celo nisi pripravljen na začetek pogovora z žensko. (Pazi, napisal sem 'začetek.' Če si dosegel manj kot nič točk, je velika možnost, da do sedaj ženske nisi niti videl, kaj šele jo nagovoril.)

Če ne štejeva zadnjega vprašanja in si dosegel med 1 in 11 točk, ti gre malo bolje. Resnici na ljubo, lahko takoj pričneš hoditi na zmenke. Vse bo v redu. Tudi če ne bo, sem prepričan, da ti bodo punce, s katerimi hodiš ven, dale jasno vedeti, kaj počneš narobe. In prepričan sem, da boš upošteval njihove nasvete. Najprej v zvezi z zmenki, nato katere obleke lahko nosiš, katero hrano lahko ješ in potem kako lahko zapraviš vsako minuto svojega življenja. Po šestih mesecih ti bodo govorile, s katero roko si ga lahko držiš, ko si na WC-ju. Ampak to takrat sploh ne bo pomembno, ker boš itak že pridno čičal na školjki. In po dveh letih boš spet na začetku te knjige.

Oprosti, ampak res nisi pripravljen na zmenke. To, moj prijatelj, pomeni, da moraš nadaljevati z branjem.


ponedeljek, 6. januar 2014

ZAKLJUČEK ZLATEGA PROTEUSA 2013

Zaključil se je Zlati proteus 2013! Glasovnice so se zbrale na kup z vseh medijev in združile s predčasno oddanimi glasovi ter preštele in presortirale. Zbrali smo 9 milijard 212 milijonov 698 tisoč in 304 glasove. Nekaj manj kot lansko leto, a boj za prestižno nagrado ni bil nič manj bojevit. Medtem ko so nagrajenci proslavljali še dolgo do jutranjih ur, so se poraženci kislo držali v kotu, zavistno opazovali svetleče kipce in v rokah čvrsto držali tolažilni kupon za Nihilanthovo delavnico defetizma in cinizma. Po četrti uri zjutraj so v svečani dvorani nekaj problemov povzročali joškofili, a jih je na srečo Biro za preiskave in končno rešitev TFF12 pravočasno »odstranil«. Zlatan Ibrahimović je spil kakšnega preveč in se razgalil v modrcu z napisom 'Not your business'.

Prireditev so vseskozi uspešno povezovali na mikrofon priklopljeni možgani Georga Carlina, kar je posebej za ta dogodek omogočil Pododdelek TFF12 za prezervacijo možganov Georga Carlina in si že prislužil nominacijo za naslednje leto. Možgani Georga Carlina so z nenehnimi čemernimi komentarji na račun svojega obstoja izzvali salve smeha in aplavza. Nekajkrat so tudi zaprosili, da jih odklopijo z diod in pustijo umreti, zaradi česar so nekateri gostje v publiki od krohota popadali s svojih stolov.

Gala večer se je pričel s podelitvijo Zlatega proteusa za najbolj dejaven pododdelek TFF12.
Zmage je bil s slabimi 40 % glasov deležen Pododdelek TFF12 za literaturo in tekoči dušik za vestno delo pri organizaciji Kriogeničnega časoplova 2013 in njegovem začasnem in še prihajajočem dokončnem zaključku.


TFF12 nagrajenemu sektorju želi še veliko uspehov v prihodnosti in pozdravlja idejo ponovitve nagradnega natečaja čez 169 let.

Po slavnostnem govoru višjega sekretarja Pododdelka TFF12 za literaturo in tekoči dušik in bučnem aplavzu, ki je sledil ter pol-glasnem negodovanju članov Mobilnega laboratorija TFF12, se je prireditev nadaljevala s podelitvijo Zlatega proteusa za najboljšo opombo Manifesta (jez)decev vsebine.
Nagrado je prejela beseda nágniti oz. nagníti, ki je hkrati dovršne in nedovršne narave, skriva v sebi kompleksnost in večplastnost modernega sveta. Tako se gibljemo od univerbizacije pomenov spraviti kaj iz pokončne lege v poševno do volje do dela in nagnjenosti k razvadam. Če poenotimo še same pomene, pridemo do nagnjenosti k razvadam v poševni legi. Ali v obliki ljubezenskega sporočila: „Nágnil in nagníl te bom do kraja.“ Torej dovršno dejanje, ki smo ga odpeljali v večnost, kar pač bi naj ljubezen sama tudi bila.


TFF12 opombi želi nadaljnjo visoko vsebnost informativnosti in izstopajoč položaj med ostalimi opombami Manifesta (jez)decev vsebine.

Po kratkem glasbenem vložku se je podelitev nadaljevala z nagrado Zlati proteus za najslabši fiktivni lik leta, kjer smo zabeležili najprepričljivejšo zmago letošnjih nagrad.
Boris Cavazza je pobral skoraj dve tretjini glasov vseh volilcev in bi vsekakor dobil mandat za sestavo katere koli vlade, če ne bi bil fiktivni lik. Nagrado sta prevzela avtorica romana Cavazza Vesna Milek in igralec ter režiser Boris Cavazza, po komer fiktivni lik nosi tudi ime. Ko ju je Ank-h, ki je kipec predala nagrajencema, vprašala, ali je bil roman način, kako s fikcijo nekomu dobesedno izboljšati preteklost, sta se le namuznila in hitro smuknila s slavnostnega odra. Bučnemu aplavzu se je pridružilo kimajoče strinjanje: »Res preočiten fiktivni lik.«


TFF12 čestita nagrajencema in jima želi še naprej čudovito fiktivno življenje.

Možgani Georga Carlina so nato skupaj z glavo Ivana Cankarja uprizorili kratek skeč na temo sifilisa in tako napovedali podelitev težko pričakovane nagrade Zlati proteus za dialog.
Glas publike jo je podelil zgodbi Piškoti. Ker se Douglas Adams zaradi neodložljivih obveznosti ni uspel udeležiti podelitve, je v njegovem imenu prevzel skulpturo prevajalec zgodbe, Drisky.


V svojem nagovoru je posebej izpostavil dejstvo, da je takšno nagrado pobrala zgodba, v kateri ni niti sence dialoga. V svojem slogu je dodal, da je apokalipsa blizu. Ob odhodu s prizorišča se je z dvignjenimi rokami postavil pred drugouvrščenim Vinkom in ga glasno zasmehoval.

Sledila je podelitev nagrade Zlati proteus za najboljše besnenje v slovenskem jeziku, ki je letos ostalo brez svoje komplementarne nagrade za besnenje v tujem jeziku zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki so bila raje preusmerjena v Center za zaviranje kapitalskih krogov TFF12.
Zmaga je zasluženo pripadla kolumni Isti, ista, isto, a Gozdni Sadež se je moral zadovoljiti s pošiljanjem kipca preko pošte, saj Dimitrij Rupel, ki ga je določil za simbol vsega, kar ostaja isto, na prireditev žal ni prišel, saj ni našel svoje poti iz petega nadstropja trinadstropne hiše.


Številnim kazanjem s prstom v Zofko in Grincha, ki sta pobrala natančno 2 glasova, kar se v grafu sploh ne pozna, najverjetneje pa sta si jih podelila sama sebi, je sledil glasbeni duet Dido in Eminema, ki je odpel komad Stan, a večina publike ni ravno dojela, zakaj.

Društvo TFF12 je z nagrado Zlati proteus za najboljše pismo bralcev hitro opravilo.
Možgani Georga Carlina zmagovalca niso razglasili, ampak so mu enostavno poslali pismo s pojasnilom, zakaj prilagajo zlati kipec. Po dolgem vrtanju Oddelka TFF12 za novinarske konference in splošen P.R. smo izvedeli, da je nagrado prejelo pismo Mance, redne odjemalke TFF-jevih nafukatorjev.


Sledil je izredno dolgočasen in neumesten dokumentarec o ilegalnem kitolovu, polnim prikritega oglaševanja nove pesniške zbirke iz krogov društva TFF12. Film je publiko zazibal v globok spanec. Zbudila se je šele pol ure kasneje z neutolažljivo potrebo po tem, da izplača kar največ denarja za še neizdane pesmi štirih vročih mladih avtorjev. Šele tedaj so opazili, da si je anonimni nagrajenec postregel s kipcem za najboljše internetno iskanje.
Oseba, ki je v Google vtipkala kompromitirajoče geslo: »ogromni kurci izpoved« je očitno izkoristila trenutek nepazljivosti in se izognila razkritju. Dokler niso pristojni organi pregledali nadzornih kamer in z gotovostjo ugotovili, da gre za Vinka Vasleta, znanega novinarja in avtorja številnih kakovostnih političnih analiz. Pododdelek TFF12 za javno zasmehovanje bo v kratkem začel medijsko kampanjo, v kateri bo omenjen incident serviran slovenski javnosti s kar največ pikantnimi podrobnostmi.


Sledil je nastop vse bolj slečenega Zlatana Ibrahimovića, ki je pred napovedjo nominacij za svoj najboljši gol oznanil nadaljevanje literarne kariere in napad na Nobelovo nagrado za literaturo. Požel je entuziastične vzklike odobravanja in prerivanje v Duštvu slovenskih knjižnih prevajalcev, ki so si želeli izboriti ekskluzivne pravice do njegovih prihajajočih del.
Na srečo prisotnih jih je presekala novica, da je bil za najboljšega izglasovan gol proti Franciji.


Ibrahimović je ganjen prejel nagrado iz svojih rok in se z zatikajočimi besedami zahvalil samemu sebi za izjemen prispevek na področju športa.

Kljub temu, da je nastop IbraKadabre vsako leto paša za oči, so obiskovalci prireditve v tem trenutku napeto pričakovali finale grande Zlatega proteusa 2013. Čakale so nas še glavne tri nagrade in letošnji šok ne bi mogel biti večji.

Prvi od treh najprestižnejših se podeljuje Zlati proteus po izboru bralcev, kjer borba ne bi mogla biti bolj izenačena. Kar nekaj nominirancev je končalo z enakim številom glasov, kar je pomenilo, da je žirija morala razsoditi po kodeksu, za katerega skrbi bivši NKVD (Nova koalicija vedoželjnih didaktikov), ki se od inkorporacije v TFF12 imenuje Pododdelčni inšpektorat za zgodovino, didaktiko in administracijo TFF12.
Nagrado je prejel »En random gej osebek, po možnosti Tim Uršič«. Nagrajenca so člani društva TFF12 dolgo časa prepričevali, naj se prireditve udeleži, a je vedno znova pojasnil, da ima preveč random gej reči na urniku.

Ko se je zazdelo, da se publiki spet vračajo na obraz nasmeški in dobra volja, se je v dvorani stemnilo; na odru se je zasvetila cenjena skulptura, Črni proteus, ki jo društvo TFF12 podeljuje nagrajencem za življenjsko delo.
Ob spremljavi Beethovnove Pete simfonije se je med publiko počasi spustil lebdeči dr. Nihilanth. Spričo veličastnosti trenutka je občinstvo vztrepetalo, šakali so se stresli od mraza, Zlatan Ibrahimović pa je pobruhal Vesno Milek, ko je le-ta moledovala za intervju. Po tesni in vztrajni kampanji, polni lobiranj, podkupovanj, hipnoze in nizkih udarcev je nagrada prišla v prave roke, so se naenkrat strinjali navzoči. Dr. Nihilanth je vrnil deželi svoj pravi značaj in dodal piko na i svoji bogati karieri, je v obrazložitvi povedal hipnotično zapeljivi glas neznane osebe, ki je prihajal nekje iz trebuha nagrajenca. Mike Tyson bo pač moral počakati na svojo priložnost, je dodal za konec. Ni bilo junakinje, kaj šele junaka, ki bi se drznil ugovarjati.

Medtem ko so nekateri ploskali iz radosti, drugi zaradi paranoje, tretji pa iz preproste naveličanosti, je kratek alarm napovedal podelitev zadnjega kipca, Grand prix aurum proteus za najboljšo objavo (jez)decev vsebine. Letos je čast predaje padla na Satiričnega Rosomaha in Naughtiusa Maximusa, ki sta izoblikovan kos zlata komaj dvignila s tal ob branju nominirancev, kar je opravilo Neko Zveneče Ime preko Skypa.
Kljub temu, da Manifest še vedno prepričljivo vodi v številu ogledov in ti z naraščujočim naborom opomb niti ne prenehajo ter da Veliki vesoljski fuk na (jez)dece vsebine pripelje največ ljubiteljev družine, obal, živali, debelušk in resnosti ter da Šakali že čakajo na svojo filmsko priredbo, je Grand prix 2013 z okroglimi 50% glasov prevzel NAFUKATOR!


Medtem ko sta Rosomah in Maximus kipec odnesla v arhiv TFF12, se je Drisky v imenu društva in bloga vsem obiskovalcem in posebej glasovalcem prav lepo zahvalil in povabil vse k ponovnemu sodelovanju naslednje leto. Kljub pozni uri so se domala vsi iz publike udeležili after-partyja, ki ga je organiziral dr. Nihilanth v sosednji avli, kjer so obiskovalce čakali stoli in tiha maša, ki jo je prekinil šele Zlatan Ibrahimović, ko je ugotovil, da se na prireditvi nikoli ne bi uspel tako napiti, če TFF12 ne bi priskrbel ekipe nafukatorjev, ki so se redno sprehajali po slavnostni dvorani.

Zlati proteus za leto 2013 je s tem dejanjem uradno zaključen. Večina je odšla domov z zadovoljstvom in zadoščenostjo, tistih nekaj kislih obrazov pa se je združilo v novo svetovno velesilo in zavladalo polovici planeta, kar pa ste brez dvoma že slišali na poročilih.

Vse bralce (jez)decev vsebine prisrčno pozdravljamo in jim želimo srečno novo leto, ki naj se ponovno zaključi z glasovanjem za najboljše stvaritve.