VELIKI VESOLJSKI FUK

Leta 1987 so v ZDA omogočili mladim, da so tožili starše zaradi njihove vzgoje. Lahko so jih zvlekli na sodišče in jim zaračunali odškodnine ali jih celo obsodili na zaporne kazni zaradi duševnih bolečin, ki so jim bile prizadejane kot nemočnim majhnim otrokom. Ta ukrep ni bil namenjen le doseganju pravice, temveč tudi preprečevanju nadaljnje reprodukcije, saj na svetu ni bilo več veliko stvari, ki bi jih ljudje lahko jedli. Splavi so bili zastonj. Še več, vsaka ženska, ki se je zanj prostovoljno javila, je lahko izbirala med dariloma v obliki osebne tehtnice in namizne svetilke.

Leta 1989 je Amerika zagnala Veliki vesoljski fuk, kar je bil resen poizkus, da bi zagotovili nadaljevanje človeškega življenja nekje drugje v vesolju, saj to na Zemlji prav gotovo ni bilo več mogoče. Vse se je spremenilo v sranje in pločevinke piva in stare avtomobile in stekleničke Cloroxa.  Zanimiva stvar se je zgodila na Havajih, kjer so dolga leta metali smeti v ugasle ognjenike: nekaj ognjenikov je smeti kar naenkrat izbruhnilo nazaj ven. In tako naprej.

To je bil čas velike permisivnosti na področju jezika, tako da je celo Predsednik govoril sranje in fuk in tako naprej, ne da bi se ob tem kdor koli počutil ogroženega ali užaljenega. Bilo je povsem normalno. Vesoljskemu fuku je rekel Vesoljski fuk, tako kot vsi ostali. To je bila vesoljska ladja, ki je v svojem nosu nosila štiristo kilogramov zamrznjene sperme. Nameravali so jo izstreliti v Andromedino galaksijo dva milijona svetlobnih let proč. Ladjo so uradno poimenovali Arthur C. Clarke, v čast znamenitemu vesoljskemu pionirju.

Nameravali so jo izstreliti četrtega julija ob polnoči. Ob desetih zvečer sta Dwayne Hoobler in njegova žena Grace po televiziji spremljala odštevanje do izstrelitve v dnevni sobi svojega skromnega doma v pristanišču Elk v Ohiu. To je bilo ob obali tistega, čemur so včasih rekli jezero Erie. Jezero Erie je bilo sedaj dobesedno samo še kanalizacija, v njem so bivali trinajst metrov dolgi ljudožerski piškurji. Dwayne je bil paznik v bližnjem ohajskem prevzgojnem domu za odrasle. V svojem prostem času je izdeloval ptičje hišice iz stekleničk Cloroxa. Sestavljal jih je in razobešal po vrtu, čeprav na svetu ni bilo več nobenih ptičev.

Dwayne in Grace sta strmela v filmsko demonstracijo priprave zamrznjenega močefita. Vzeli so majhno stekleničko zadevščine, ki jo je prispeval predstojnik Oddelka za matematične študije na čikaški univerzi, in jo zamrznili. Potem so jo postavili v posebno čašo in iz nje iztisnili zrak. Ko se je zrak porazgubil, je ostal le še fin bel prašek. Prašek ni bil videti bogvekaj, kar je Dwayne Hoobler takoj izpostavil – toda v njem je bilo še vedno na stotine milijonov zamrznjenih spermijev. Povprečen prispevek je znašal dva kubična centimetra. Dwayne je na glas izračunal, da je tam dovolj praška, da bi lahko zamašili šivankino uho. In štiristo kilogramov te zadeve bo kmalu na poti k Andromedi.

»Jebi se, Andromeda,« je rekel Dwayne in pri tem ni bil prostaški. Le ponavljal je tisto, kar je videl na oglasih in nalepkah po mestu. Na drugih je pisalo: »Andromeda, ljubimo te« in »Zemlji se dviguje za Andromedo« in tako naprej.

Na vratih se je zaslišalo trkanje in stari družinski prijatelj, lokalni šerif, se je povabil noter. »Kako ti gre, mamojebec stari?« je rekel Dwayne.

»Ne morem se pritoževati, drekač,« je rekel šerif in tako sta nato nekaj časa izmenjevala žaljivke. Grace se je hahljala in uživala v njuni duhovitosti. A če bi bila malo opreznejša, se prav gotovo ne bi muzala. Lahko bi opazila, da je šerifova šaljivost le površinska in da ga nekaj hudo muči. Prav tako bi lahko opazila, da je v roki držal pravniške papirje.

»Usedi se, stari prdec,« je dejal Dwayne, »in glej, kakšno enkratno presenečenje bo doletelo Andromedo.«

»Kakor sam razumem zadevo,« je odvrnil šerif, »bi moral tu sedeti več kot dva milijona let. Mojo staro bi najbrž začelo skrbeti, kaj se dogaja z menoj.« Bil je veliko pametnejši od Dwayna. Imel je svoj močefit na Arthurju C. Clarku, Dwayne pa ne. Če si želel darovati močefit, si moral imeti IQ višji od 115. Sprejemali so določene izjeme: če si bil dober atlet ali če si lahko igral razne glasbene instrumente ali slikal risbe, toda Dwayne je bil tudi po teh kriterijih neprimeren za darovalca. Upal je, da bodo vzeli v poseben obzir izdelovalce ptičjih hišic, vendar se to ni zgodilo. Na drugi strani pa je bilo direktorju newyorške filharmonije dovoljeno darovati cel liter, če bi to želel. Star je bil oseminšestdeset let. Dwayne jih je štel dvainštirideset.

Zdaj se je na televiziji pojavil nek star astronavt. Govoril je, kako si želi iti tja, kamor bo šel močefit. A namesto tega bo moral sedeti doma, skupaj s svojimi spomini in kozarcem Tanga. Tang je bil uradna pijača astronavtov. Bil je oranžada v prahu.

»Morda res nimaš dveh milijonov let,« je rekel Dwayne, »gotovo pa imaš vsaj pet minut. Posadi svojo rit na stol.«

»To, kar sem prišel opravit,» je rekel šerif in odkrito pokazal svojo nejevoljo, »ponavadi opravim stoje.«

Dwayne in Grace sta bila vidno presenečena. Niti sanjalo se jima ni, kaj sledi. Tu je tisto, kar je sledilo: šerif jima je vročil sodna poziva in dejal: »Moja nesrečna dolžnost je, da vama povem, da vaju vajina hčerka, Wanda June, toži, ker sta ji uničila otroštvo.«

Dwayne in Grace sta obstala kot vkopana. Vedela sta, da je Wanda June stara enaindvajset let in da ima pravico do tožbe, a tega od nje prav gotovo nista pričakovala. Bila je v New Yorku in ko sta ji za rojstni dan voščila po telefonu, ji je Grace celo rekla: »No, srčece, zdaj naju lahko tožiš, če hočeš.« Grace je bila tako prepričana, da sta bila z Dwaynom dobra starša, da je smeje nadaljevala: »Če si želiš, lahko pošlješ svoje ušive starše v zapor.« Wanda June je bila po nekem naključju edinka. Bila je na tem, da dobi brate in sestre, vendar jih je Grace splavila. V zameno je vzela tri namizne svetilke in eno osebno tehtnico.

»Kaj nama očita, da sva storila narobe?« je Grace vprašala šerifa.

»V vajinih sodnih pozivih je priložen poseben seznam obtožb za vsakega od vaju,« je odvrnil. In ker ni mogel več pogledati svojih dveh starih prijateljev v oči, je pogled raje usmeril v televizijo. Tam je sedaj znanstvenik razlagal, zakaj so si za tarčo izbrali Andromedo. Med Andromedino galaksijo in Zemljo je bilo najmanj sedeminosemdeset kronosinklastičnih infundibul oziroma časovnih vrtincev. Če bo Arthur C. Clarke potoval skozi katerega od njih, bi se ladja in tovor pomnožila trilijonkrat ter se pojavila povsod v času in prostoru.

»Če je v vesolju še kaj plodnosti,« je obljubil znanstvenik, »potem ga bo naše seme našlo in vzcvetelo.«

Ena od žalostnih ugotovitev tega vesoljskega programa je bila seveda ravno ta, da je plodnost hudičevo daleč, če sploh še kje je.

Zabitim ljudem, kot recimo Dwaynu in Grace, ter celo zmerno bistrim ljudem, kot je šerif, so vbijali v glavo, da je pravo gostoljubje tam nekje zunaj, medtem ko je bila Zemlja samo kup dreka, ki služi za izstrelišče.

Sedaj je bila Zemlja tudi v resnici kup dreka in celo zabitim ljudem se je posvetilo, da bi to utegnil biti edini naseljivi planet, ki ga bodo človeška bitja kdaj našla.

Grace je bila v solzah zaradi hčerine obtožbe in seznam obdolžitev, ki ga je brala, se je skozi solze razbil v več slik. »Moj bog, moj bog, moj bog,« je hlipala, »govori o stvareh, ki sem jih že zdavnaj pozabila, ona pa se spomni vsega. Govori o nečem, kar se ji je zgodilo pri štirih letih.«

Dwayne je bral svojo obtožnico, zato ni vprašal Grace, kakšne grozne stvari naj bi ji storila pri štirih letih, toda obtožba je bila sledeča: uboga mala Wanda June je z voščenkami porisala zidove dnevne sobe, da bi osrečila svojo mamo. Mati je ponorela in jo našeškala. Od tistega dne, je trdila Wanda June, se je ob vsakem pogledu na umetniške pripomočke začela nekontrolirano tresti in potiti. »Tako sem bila oropana možnosti za veliko in dobičkonosno kariero v umetnosti,« je po besedah odvetnika trdila Wanda June.

Istočasno je Dwayne spoznaval, da je uničil hčerino možnost za to, kar je njen odvetnik poimenoval »ugodna poroka in iz nje izhajajoča udobje in ljubezen.« Dwayne je to menda storil, ko se je ob vsakem obisku potencialnih snubcev prikazal vinjen. Poleg tega je bil pogosto slečen do pasu, čeprav je še vedno nosil revolver in naboje, kadar je odpiral vhodna vrata. Uspela se je celo spomniti ljubimca, ki ga je njen oče zapravil: John L. Newcomb, ki se je potem končno poročil z drugo žensko. Sedaj je bil dobro preskrbljen, bil je na čelu varnostne službe v orožarni v Južni Dakoti, kjer so kopičili kolero in črno kugo.

Šerif je imel na zalogi še več slabih novic in vedel je, da jih bo kmalu imel priložnost dostaviti. Uboga Dwayne in Grace bosta postavila neizogibno vprašanje: »Zakaj nama je to storila?« Odgovor na to vprašanje je vseboval še več slabih novic, Wanda June je bila namreč v zaporu in obtožena vodenja tatinske tolpe. Zaporu se je lahko izognila samo, če bi dokazala, da so bila vsa njena dejanja krivda njenih staršev.

Medtem se je na televizijskem zaslonu pojavil senator Flem Snopes iz Mississippija, predsedujoči Vesoljski senatni komisiji. Bil je vesel zaradi Velikega vesoljskega fuka in je dejal, da je k temu stremel ameriški vesoljski program skozi celo zgodovino. Ponosen je, je zatrdil, da so se ZDA odločile postaviti največjo tovarno zamrzovanja močefita v njegovo malo, staro mesto, imenovano Mayhew.

Izraz »močefit«, mimogrede, ima zanimivo zgodovino. Star je približno toliko kot »fuk« ali »sranje« in tako naprej, vendar pa so ga iz uradnih slovarjev izpuščali še dolgo potem, ko so vključili druge izraze. Šlo je za to, da je veliko ljudi želelo, da bi bila resnično čarobna beseda – kot edina preostala.

In ko so ZDA oznanile, da bodo storile zares čarobno stvar, da bodo izstrelile spermo v Andromedino galaksijo, je javnost popravila svojo vlado. Njihovo kolektivno nezavedno je oznanilo, da je prišel čas za razkritje zadnje čarobne besede. Vztrajali so, da sperma ni nekaj, kar bi izstrelili na drugo galaksijo. To lahko storimo samo z močefitom. Tako je vlada začela uporabljati to besedo in naredila še nekaj, česar prej ni storil še nihče: standardizirala je njeno črkovanje.

Mož, ki je intervjuval Snopesa, ga je sedaj zaprosil, naj vstane, da si bodo lahko vsi dobro ogledali njegov nakurčnik, kar je senator tudi storil. Nakurčniki so bili precej v modi in veliko mož je nosilo nakurčnike v obliki vesoljskih raket v čast Velikemu vesoljskemu fuku. Te so bile običajno okrašene s kraticami »Z. D. A.« Nakurčnik Senatorja Snopesa pa je imel namesto tega zvezde in trakove Konfederacije.

To je pripeljalo pogovor na temo heraldike in novinar je spomnil senatorja na njegova prizadevanja, da bi beloglavega orla umaknili kot državno ptico. Senator je pojasnil, da se mu ne zdi primerno, da bi državo predstavljala ptica, ki ni bila kos modernim časom.

Na prošnjo, naj navede žival, ki je modernemu času kos, se je senator izkazal in navedel kar dve – piškurja in pijavko. In ne da bi se on sam ali kdor koli drug tega zavedal, so se Velika jezera zagabila celo piškurjem. Ko so človeška bitja ždela v svojih hišah in gledala Veliki vesoljski fuk, so se piškurji splazili iz močvare na kopno. Nekateri med njimi so bili tako dolgi in debeli kot Arthur C Clarke.

In Grace Hoobler si je otrla mokre oči ob prebranem in vprašala šerifa tisto, česar se je v resnici bala slišati: »Le zakaj nama je to storila?«

Šerif ji je povedal, potem pa je tudi sam zajokal spričo krute Usode. »Najhujša naloga, ki sem jo moral kdaj koli izvršiti,« je dejal pobito, »je, da sem moral prenesti takšne srce parajoče novice tako tesnima prijateljema, kot sta vidva – na noč, ki naj bi bila najsrečnejša v zgodovini človeštva.«

Odšel je jokajoč in se opotekel naravnost v usta piškurja. Piškur ga je pri priči pojedel, vendar je pred tem še uspel zakričati. Dwayne in Grace Hoobler sta pohitela ven, da bi videla, kaj se je zgodilo, in piškur je pojedel tudi njiju.

Bilo je ironično, da je njihova televizija nadaljevala odštevanje, čeprav ni bilo naokoli nikogar, ki bi to slišal, videl, ali pa bi ga to vsaj malo brigalo.

»Devet!« je dejal glas. In potem: »Osem!« In potem: »Sedem!« In tako naprej.

Drisky Bare-ass-ovsky