ponedeljek, 27. oktober 2014

JUŽNO OD ZLA

The deepest circle of hell is reserved for betreyers and mutineers.
– Jack Sparrow

The good, the bad and the evil so antične kategorije, ki nikoli niso zares imele smisla. The good in the evil sta reč perspektive, zato pa ima pred in po vsakem sporu tako ena kot druga partija svoj prav. The bad je zamišljena skupnost, ki goodie-two-shoesom daje tolažilni občutek, da obstaja sivo polje, polno potencialnih rekrutov, ki bodo stopili na njihovo stran, ko bo izbruhnil večni konflikt. Agonija izbire je seveda v tem, da bodo prav teiste ovčice in ovni potegnili z zlom, če jih ta na mizo postavi ponudbo, ki je ne bodo mogli zavrniti.

Če nas je žanr pravljice naučil kar koli, je to spremenjeni svet, ki ga vidimo šele, ko se enkrat začnemo zavestno odločati za prevzemanje odgovornosti za lastna dejanja (ali ne-dejanja), ki pa so le posledica izbire, ki nam je na voljo. Ko enkrat izberemo, kam v tem vesolju sodimo sami, slej ko prej izginejo vsi Absoluti, sami pa smo izgnani iz Raja, kjer nas je večno pazil Veliki brat in obsojeni na tavanje po deželi Nod, vkup z ostalo čredo, čakajoč na pastirja, ki bo vedel ločiti the good od the evil.

Da ne užalimo pravovernih navdušencev, predvidevajmo, da se je pastir zamudil za nekaj stoletij. Danes in tu ga ni (ne še, calm down). Vse, kar je, je trop ovac, širno sivo polje sedmih milijard posameznikov, ki se med seboj imenujemo the bad. Skupina razvijalcev računalniških iger Blizzard preigrava to strukturo že lep čas, pravzaprav iz nje gradi dve veliki mitologiji z eno in isto poanto. V času, ko je pravljica zapustila literaturo, so računalniške igre prevzele vlogo objekta-poučevalca (in premnogo psevdoarheologov je začela motiti mivka v vagini). In partikular si poglejmo primer iger Warcraft III: Reign of Chaos (2002) in Diablo III (2012) ter njuni razširitvi The Frozen Throne (2003) in The Reaper of Souls (2014).


Dobro desetletje nazaj smo reševali Azeroth pred (ponovno) invazijo Archimonda, ki je povedel sile Goreče legije demonov iz Izprijenega dna. V borbo smo čustveno toliko bolj vpleteni, ker smo sami pomagali priklicali glavnega generala krdela the evil v svet preko Arthasa in Kel'Thuzada. Zadnja bitka poteka v Kalimdoru, celini Nočnih vilincev in njihovih the good pol-bogov, ki sprva zavrnejo našo pomoč, češ da smo orki in ljudje the bad, ko pa ugotovijo, da brez nas ne bo šlo, podamo roke v stisk in pritiskamo do zmage.

Deset let kasneje rešujemo Sanctuary pred (ponovno) invazijo Diabla, gospodarja groze (na neki točki samega sebe celo poimenuje: »I am Legion!«), ki je povedel sile demonov iz Pekla. V borbo smo čustveno toliko bolj vpleteni, ker smo sami pomagali priklicati t.i. Izvirno zlo – the evil – v svet preko Adrie. Zadnja bitka poteka v Visokih nebesih, svetu angelov in njihovega the good Angelskega koncila, ki sprva zavrne našo pomoč, češ da smo nephalemi the bad, ko pa ugotovijo, da brez nas ne bo šlo, podamo roke v stisk in pritiskamo do zmage.

A dokler bo na svetu the bad, ta ne bo varen.

Ko se Azeroth ravno dobro začne postavljati na noge, se pojavi Illidan Stormrage, izdajalec, ki se odloči, da bo zlu (ki ga po novem predstavlja Arthas-Ner'zhul, bivši the bad) napravil konec, naj stane, kar hoče. Illidan je krilati Nočni vilinec, pripadnik višje rase, vihteč dve ostri badass rezili, brat Furiona, predstavnika vsega dobrega. Na poti do svojega cilja mu je malo mar, kaj ga ovira. Ne glede na to, da je sam the bad turned the evil (ko konzumira Gul'danovo lobanjo, postane celo zlobnejši od zla, saj se je za zlo zavestno odločil), svoje poslanstvo vidi kot esencialno in pravično. Na kraju ga ponovno pokončamo z Arthasom in Azeroth lahko znova zadiha lakše.

Ko se Sanctuary ravno dobro začne postavljati na noge, se pojavi Malthael, izginuli angel, ki je svojo vrsto zapustil, ko so ga najbolj potrebovali in ki se odloči, da bo zlu (ki ga po novem predstavlja človeška rasa, bivši the bad) napravil konec, naj stane, kar hoče. Malthael je krilati angel, pripadnik višje rase, vihteč dve ostri badass rezili, brat Tyriela, predstavnika vsega dobrega. Na poti do svojega cilja mu je malo mar, kaj ga ovira. Ne glede na to, da je sam the bad turned the evil (ko konzumira črni kamen duš, postane celo zlobnejši od zla, saj se je za zlo zavestno odločil), svoje poslanstvo vidi kot esencialno in pravično. Na kraju ga ponovno pokončamo z nephalemom in Sanctuary lahko znova zadiha lakše.


Illidan in Malthael, ne glede na to, kakšna übercarja in v resnici tragični osebnosti sta, morata umreti (Illidan umre šele v dodatku za World of Warcraft, a umre, jebemti), da se otroci lahko naučijo pomembne lekcije. Ko enkrat stopiš na pot pravičnosti in the good, je največja nevarnost, če dobremu obrneš hrbet. Še vedno, kljub pravilni odločitvi, ti bodo okoliščine ponujale izbiro in pomembno je, da se ne zarotiš proti dobrotnikom, sicer te čakata Dantejev deveti krog in damnatio memoriae. Še ko se enkrat odločiš proti the evil, ta še vedno oblega tvojo trdnjavo. Še ko si enkrat med the good, si v resnici le the bad (ampak the good pastir prihaja, no joke, don't worry). Spoznanje o nujnosti pravilne odločitve pri vsaki izbiri je prav tako močno, kot pri kateri koli pravljici, le da tokrat otroci ne le berejo o tem, ampak morajo za to celo nekaj storiti.

ponedeljek, 20. oktober 2014

IŠČE SE IGRA!

Nekega marčevskega večera leta 2002 se je v zakotnem delu že tako zakotne ameriške zvezne države Missouri odvil nadvse interesanten prizor. Njegova milost, okrajni sodnik, Stephen N. Limbaugh starejši, se je v zavetju svojega doma usedel za računalnik in sumničavo preveril, ali ga kdo slučajno opazuje skozi napol zastrta okna. Nato je iz torbe privlekel nekaj disket in CD-jev, na katerih je pisalo »Doom«, »Resident Evil«, »Mortal Kombat« in »Fear Effect«. In tako je preživel nekaj večerov s svojo sivo beležko, strmeč v ekran, bombardiran z zvoki in podobami razstreljenih peklenščkov ter odtrganih lobanj. Ko je zaključil, je vse omenjene programe vestno izbrisal s svojega trdega diska, nosilce pa vrnil v sterilizirano in zatisnjeno prozorno vrečko, na kateri je z velikimi črkami pisalo: »DOKAZNO GRADIVO«. Zadovoljno se je preoblekel v spalno srajco in se pridružil ženi v postelji. Tiho ji je zašepetal, da je razrešil tisti težaven primer, o katerem ji je govoril prejšnji teden. Ženica se ni odzvala; morda ga je užaljeno ignorirala, ali pa je celo v resnici že zaspala.

22. aprila 2002 je Stephen N. Limbaugh starejši v dvorani okrajnega sodišča udaril s svojim smešnim, malim kladivcem in razglasil, da svoboda govora in izražanja, ki je sicer zajamčena s prvim amandmajem ameriške ustave, ne velja za računalniške igre. Amandma je sicer mogoče uveljavljati v vseh umetniških oblikah, od slikarstva pa vse tja do filmske in glasbene sfere. A videoigre, je ugotavljal častitljivi sodnik Limbaugh, ne ustrezajo omenjenim kriterijem, po katerih bi jih lahko ščitila ustava. Ne podajajo nikakršnih idej ali ekspresij, ki bi jih bilo to ali katerokoli drugo sodišče dolžno zaščititi. Zatorej, je sklenil, spadajo videoigre na področje namiznih iger in športa; lahko so dobrodošla prostočasna dejavnost, ne pa umetniška oblika.


Dejansko je imela njegova milost veliko srečo, da se je pisalo leto 2002 in ne 2012. Če bi takšna zgodba prišla v javnost zadnjih nekaj letih, bi internetni kabli po svetu kaj hitro klecnili pod težo zmerljivk, zbadljivk, parodij in osebnih žalitev ali celo groženj. A primer je bil relativno nepomemben in je na njegovo veliko srečo odplaval pod radarjem občutljive in vse tesneje povezane igričarske skupnosti. Stephen N. Limbaugh je tako odplaval v pozabo, problem umestitve računalniških iger pa je ostal.

Načeloma nam ne bi bilo težko ovreči argumentov, ki jih je podal sodnik iz Missourija. Morda Mortal Kombat res ni najbolj posrečena izbira primera, na katerem bi iskali umetniški izraz z estetsko ali moralno vrednostjo. Enako težko bi ga iskali v umotvorih Marquiza de Sada, ali pa pri Ameriškem psihu in 50 odtenkih sive. Videoigre so pred 15 leti še vedno trpele za porodnimi krči, podobno kot stoletje poprej filmska umetnost. Slednja se s kompleksom inferiornosti spopada celo danes: kolikokrat ste že slišali, da film nikoli ne more preseči svoje knjižne predloge? Takšen izziv bi lahko teoretično tudi obrnili: si predstavljate, da bi po uspešni filmski predlogi lahko napisali enako kakovosten roman ali pa kratko zgodbo? Bi negativen odgovor na to vprašanje pomenil, da je v resnici literarna umetnost inferiorna filmski?


Čeprav računalniške igre za razliko od filmov ne bodo potrebovale stoletja, da bi se uveljavile kot samostojna in polnovredna forma (če že ne enakovredna), pa bodo še nekaj časa ostale v talečem se kotlu popkulturnega entertainmenta, kjer se redke mojstrovine kuhajo skupaj s tono lahko prebavljivega sranja. Kakor nakazuje aktualna afera #gamergate, so tudi igralci sami pogosto razdeljeni med tem, ali so igre samo stvar prostočasne zabave (jeu-pour-jeujizem?), ali pa bi jih morali obdelovati s pozornostjo in odgovornostjo, ki pristoji umetniški obliki. Že spet ne moremo zgrešiti vzporedne debate v književnosti – ali se z branjem izobražujemo (rastemo itd.) ali zabavamo? Razlika je le v tem, da ima literarna produkcija nadvse utečen sistem analitikov in kritikov, ki nemudoma ločijo seme od pogrošnega plevela, medtem ko je igričarska skupnost povečini prepuščena IMDB-jevskim ocenam in površnim recenzijam, od katerih so neredke že vnaprej naročene in neprimerno »sponzorirane«.

Sklep je zatorej jasen. Ni važno, ali so videoigre zaščitene z ustavnimi amandmaji. Ni važno, ali bi njihovega najbližjega sorodnika našli v šahu, nogometu ali Dostojevskemu. Potrebujemo teorijo računalniške igre. Potrebujemo analitični aparat, s katerim bomo lahko zmrcvarili videoigro in ji pokukali v drobovje. Iščejo se diplome, magisteriji, doktorati na temo Pacmana. Iščejo se odbori feministk in etničnih manjšin, ki bodo opozarjali na nedopustne stereotipe v Tetrisu. Iščejo se marksisti, ki bodo iskali (in našli) razredni boj v Pongu.

Dejstvo je, da bodo računalniške igre zavladale svetu. Pomembno je, da družboslovcev ne ujamejo nepripravljenih.

ponedeljek, 13. oktober 2014

DAN V ŽIVLJENJU FUNKCIONALNEGA NARKOMANA

Obstajajo filmi, ki jih ni pogledal Slavoj Žižek, obstajajo reke, ki jih ni preplaval Martin Strel in obstajajo dejstva o deltoidih, ki jih ne pozna niti Satirični Rosomah. In prav tako obstajajo besedila, ki jih ne more prebrati glas, ki ne pripada njegovemu avtorju.

Naslednji tekst naj vam torej prebere sam Chris Rock.

* * *

7:00. Počasi se zbudi, se spravi pod tuš, nato nase vrže nekaj od štirih kosov oblačil, ki so mu še ostala (denar za obleke je denar, vržen skozi okno).

8:15. V službo pride petnajst minut prepozno. Že šestdesetič letos. Se niti ne potrudi z izgovorom. Namesto tega se pretvarja, da je neznosno zaposlen. Uspe mu opraviti nekaj reči.

Kosilo. Zvrne veliko steklenico Smirnoff vodke z okusom in pogoltne 6-pack krofov iz Spara. Alkoholnega zadaha se reši s paketom žvak. Ne sme zapraviti preveč denarja, ker bo sicer posegel po rezervi, namenjeni za fiks. Zato mora previdno izbirati »obroke«, ki ga bodo nasitili.

17:00. V gneči se zmuzne na trolo na poti domov (prišparanih evro in dvajset centov na vsako vožnjo se resno pozna, če potrebuješ drogo).

17:45. Trola se ustavi pred domačo ulico in nemudoma odpravi do klopic, kjer so že zbrani vsi lokalni nefunkcionalni narkiči. Skupaj počakajo na ostale funkcionalne narkiče, da se vrnejo iz služb.

18:30. Banda je končno zbrana na kupu. Nekdo vpraša: »Kdo bo prinesel pir?« Nabavijo plato in posedajo v krogu, prižigajo špinele in razpravljajo o svojih načrtih.

Eden bo kupil avto.

Drugi si ogleduje bajto.

Nekdo omeni, da bo šel na Jamajko.

Četrti gre na tekmo Olimpije.

Zadnji omenja neke skupinske naložbe v fonde.

Tujcu, ki gre slučajno mimo, se zdi to popolnoma normalen pogovor. A kdor jih pozna, ve, da gre za totalen bulšit. Eno in isto govorijo že šestnajst let.

20:30. Čas, da se odpravi domov. Vstopi v hišo in pozdravi mamo. Ona ne živi z njim, ker bi bila stara in bolna in bi potrebovala pomoč. Ona je tam, ker on živi z njo. Kljub temu, da svojim prijateljem razlaga, da je on tisti, ki plačuje najemnino, ji v vseh teh letih ni dal niti desetih centov. Ker ji ne krade, vsaj ne veliko, in ker ni nasilen, ga ona nekako še vedno tolerira.

21:08. Mama ga pokliče. Anja, ena od njegovih punc, ga kliče po telefonu. On je star 38 in ona 17. In ne pametnih 17. Zakaj bi hotel biti 38-letnik z butasto 17-letnico? Ker lahko samo ona pade na njegove fore. Samo na butasto 17-letnico bi lahko naredil vtis s tem, da ima čisto svojo sobo. Pogovarjata se, potem on reče: »Se vidiva.« To je skrivna koda za: »Pridi takoj, potrkaj na zadnja vrata.« Tako je mama ne bo slišala.

21:25. Z Anjo pokadita drugi džojnt večera. Brez uspeha se trudi načeti pogovor, a ker v resnici nimata ničesar skupnega, se samo pofukata.

22:15. Ona mu po seksu začne težiti, da je nikoli nikamor ne pelje.

»Kdaj bova šla skupaj na večerjo?« ga vpraša.

»Greva zdej,« ji hitro odvrne. Sprehodita se do bližnjega McDonald'sa. Hrano naroči on: »Dejte mi običajno.«

22:33. Ko ravno hodita iz Meka, srečata njegovega prijatelja Klemna, ki brez 'živjo' stopi do njiju in reče Anji: »Ali nama oprostiš za sekundo?« Štiri minute se pogovarjata na samem, nato se vrne k Anji: »Jaz in Klemen morava poskrbeti za neko stvar.«

Iz vrečke vzame pivo od doma in Big Maca, drugo pusti njej in ji reče, da se slišita kasneje.

»BTW,« se spomni, »ali imaš mogoče deset evrov za posodit? Ti vrnem jutri.«

»Ampak jaz sem plačala za hrano in že včeraj sem ti dala deset evrov,« zmedeno odgovori ona.

»Ne seri, no, pa dej keš,« izgublja živce.

Anja seže v žep in mu da dva zmečkana bankovca za pet evrov.


22:40. S Klemnom stopita do Davida, dilerja. Skupaj sta nabrala dvajset evrov za kokain. Zakaj samo dvajset? Ker bo samo malo navlekel in šel zgodaj spat, ker hoče biti spočit za službo naslednji dan.

22:53. Skupaj odideta h Klemnu domov. Vstopita skozi zadnja vrata. Tudi Klemen še vedno živi z mamo. V kleti prižgeta bong in dišeče svečke, da bi prekrila vonj.

Polnoči. Zaradi nekega čudnega razloga sploh ni tako zelo utrujen. Reče si: »Ah, kurac, rabim sam še mal.«

Misli si, da bi bilo verjetno šest ur spanja dovolj. Sprehodi se do bankomata, dvigne denar, ki ga je dal na stran za otrokovo preživnino. Potem pohiti nazaj k dilerju.

1:15. Vse sta konzumirala in čas je, da se odpravi od Klemna domov. Odločen je, da se ga ne bo več zadel. Ne more. Nima več denarja. Poleg tega potrebuje spanec. Ko pride do hiše, zagleda znan obraz na dvorišču. Maja, njegova punca. Narkič.

Ko je bila še v srednji šoli, je bila najlepša bejba na maturantskem plesu in si ni dala opravka z luzerji, kot je bil on. Zdaj, ko je narkomanka, sta se blizu – kar pomeni, da mu ga bo potegnila, če ji obljubi figurico iz kinder jajčka, ki jo lahko proda za fiks.

Pove mu, da je bila pri Davidu, ki ji je rekel, da sta s Klemnom pravkar odšla: »Imaš kaj robe?«

Spomni se, da ima v žepu še zavojček, ki ga je skril pred Klemnom.

1:48. Splazita se v hišo njegove mame in po prstih v njegovo sobo, kjer se ga zadeneta. Potem se brez uspeha trudita pogovarjati, ker pa poleg mamil nimata ničesar skupnega, se samo pofukata. Dejstvo, da spi z različnimi ljudmi – brez kondoma – da bi dobila za fiks, ga ne odvrne od fuka z njo, prav tako brez kondoma. Nekako še vedno verjame, da je 99 procentov ljudi z AIDS-om homoseksualcev. Preostali en procent so lažnivi pedri.

2:20. Še kar se ga hoče zadeti. Misli si: »Hej, če spim štiri ure, bo tudi čisto OK.« Ampak nima denarja. Razen evra in dvajsetih centov, ki jih bo ali pa ne bo naslednji dan porabil za trolo. Začne brskati po hiši in iskati stvari, ki jih lahko nese Davidu. Skuša vzeti stvari, za katere ve, da mama ne bo opazila, da manjkajo. Npr. eden od zvočnikov radia. Sigurno ne bo ugotovila, da manjka zvočnik, mislila si bo, da je radio malo čudno namontiran. Vzame vse pare vilic iz seta srebrnine. Saj lahko jé kotlete tudi z žlico. Pograbi celo četrt kile mlete govedine, ki jo je postavila v korito, da bi se stalila čez noč za bolonjsko omako. Konec koncev je pa to za njeno dobro. Rdeče meso ubija.

Pri Davidu ugotovi, da mu manjka še približno polovica za dobo. Za naslednjo uro in pol se prelevi v zvodnika, medtem ko se Maja nastavlja pod svetilko in obrne par trikov. Vrneta se k Davidu, nabavita nekaj bele, odhitita nazaj k njegovi mami in se zafiksata.

Še en brezuspešen poskus pogovora in še več fuka brez kondomov. Potem ji reče, da mora iti, ker bo kmalu zora in noče, da bi kdor koli videl, da fuka z narkičem. Vidite, on se ga rad zadeva, ona je narkič. Razlika.

Maja brez haska odide, ker je zadeta kurba in spi točno tam, kjer omaga.

4:30. Misli si, da bo OK, če spi vsaj tri ure. Točno takrat zasliši trkanje na zadnjih vratih. Anja je. Pravi, da ne more zaspati in on začne sumiti, da je tudi ona postala pravi narkič. Vseeno jo spusti v hišo in v postelji skupaj padeta v delirij. Ko ga zbudi alarm ob sedmih, se odmaje v kopalnico, na hitro oprha in obleče. Anjo pošlje v gimnazijo, sam pa se odpravi na novi dan težkega dela, kjer bo poskušal – kolikor se da resno – postavljati nove temelje Zmajskega mostu.

ponedeljek, 06. oktober 2014

VI

se nadaljuje

Iz pisarne socialne službe se je vrnil prav tako razkurjen kakor jaz. No, verjetno še bolj, ker je dejansko verjel, da se bo nekje že našla postelja zanj. Pol ure kasneje je še vedno klel sistem in birokrate ter njihovo brezsrčnost, nadaljeval pa z Maročani, ki so – po njegovem – preplavili to državo, zdaj pa »poštenim« klošarjem kradejo postelje ...

Meni je bilo malo mar. Spanja na ulici nisem doživljal kot kruti vsakdan, ampak kot nevsakdanjo, zanimivo izkušnjo, celo avanturo. Poleg tega sem imel svojo spalko, ob sebi izkušenega predstavnika bilbaške vagabundske scene in neomajno prepričanje, da se mi ne more pripetiti nič slabega. Ali vsaj slabšega.

Šele leta kasneje sem izvedel razliko med frazama in če se sedaj spomnim preteklega, se moram na glas zasmejati. Puta madre je v španščini precej groba žaljivka, ki je ne gre uporabljati zlahka – če sploh. De puta madre – po meni nerazumljivem ključu – pomeni nekaj neverjetno dobrega. D best. Pa se ne smejim ogromni pomenski razliki. Izgleda, da moj prijatelj za razliko med frazama ni vedel in je vsakič, ko je klel, čez karkoli mu pač ni bilo po godu, uporabljal ono drugo. Kako človek, ki naj bi preživel toliko časa v Španiji, te razlike ne bi poznal, mi sicer ni jasno, a je zato kratek čas, ki sva ga preživela skupaj toliko bolj komičen. De puta madre, ko je začelo ponovno deževati. De puta madre, ko mu je zmanjkovalo vina. De puta madre, ko ni zbral dovolj drobiža in puta madre, ko je na peronu avtobusne postaje našel pet evrov.

Tako sva sedela na klopci in proslavljala njegovo najdbo. On z vinom, jaz pa pravzaprav zgolj s čudenjem nad situacijo, v kateri sem se znašel. Razen spalke, oblačil na sebi in par drobnarij, ki so se zatekle v moj žep, nisem imel lastnine. V centru Bilbaa sem si klopco delil s prijetnim sogovornikom, ki mi je vedno znova ponujal vino, ki sem ga vedno znova zavračal; pel njegovo glasbeno željo: Stairway to Heaven in končno imel dovolj časa za svoje priljubljeno opravilo opazovanja ljudi. Življenje je bilo čudovito.

Povedal sem mu o svojih namenih in Jakobovi poti, ki se jim je odobravajoče priklonil. Tudi sam je imel nekoč namen opraviti to pot, a je sedaj prestar, noga ga več na uboga, v žilah pa ima preveč rujnega. V svojem mladostniškem »vse je mogoče« zanosu sem mu takoj predlagal, da se podviga lotiva skupaj. Oči so se mu zasvetile, nasmešek, ki ga je poskušal skriti, pa je razodel več, kot si je upal priznati sam sebi. Razpihana žerjavica je kmalu zopet ugasnila pod požirki vina in besedami: »Ne, ne, prestar sem, noga me ne uboga, vino pa mi je kri že preveč razredčilo.«

»V Španiji se ti ni treba bati lakote,« je navrgel, ko je iz restavracije prinesel sendviče, ki jih tisti dan niso prodali. Slišalo se je kot popotnica, čeprav si v tistem trenutku nisem znal razložiti, zakaj.

Skušal me je prepričati, da življenje ne prebiva v knjigah, da sem še mlad in bo za razmišljanja o Bogu in pomenu obstoja še dovolj časa: »Mlad si še, potuj sedaj, oglej si svet, naužij se ga, potem pa študiraj Biblijo.« Nekje globoko sem vedel, da je mož na nasprotnem sedežu vlaka zgolj odsev mojih najglobljih prepričanj, ki ne morejo prodreti skozi oblak mojih strahov in zatorej prosevajo iz mojega srca v njegovo, on pa mi jih obelodani. A sem vse zanikal.


Nisem se ustrašil, da bi z nadaljevanjem potovanja postal zapit klošar. Zbal sem se, da se bom nekega dne zbudil s prepričanjem, da je prepozno. Zato sem vse skupaj pustil na železniški postaji v San Sebastianu. V obliki malega Poljaka mi je mahalo nazaj in se v dežju upiralo solzam.