Ideja se mi je zdela zares
posrečena. Še vedno se je nad mano pelo razočaranje nad nedokončano Jakobovo
potjo, neučakanost pa me je premagovala. »Ziher je v Španiji tudi novembra
dovolj toplo, da spim zunaj,« sem si mislil, ko sem stopal na vlak, ki me je iz
Benetk popeljal v Bologno. Med potjo je začelo snežiti ... cazzo!
Naslednji močnejši spomin vključuje
nevihto, ki me je prisilila, da svoje kalkulacije ponovno prekalkuliram.
Temperature so bile ugodne, lokacija pa je bila zaradi ujetosti med Atlantskim
oceanom in Pireneji žrtev nenormalnih količin vode. No bueno.
Načrti so padli v obilne padavine,
denarja pa je že zdavnaj zmanjkalo. Znašel sem se v brezplanskem prostoru, iz
katerega je edina rešitev globok vdih in nato izdih ... globok vdih in nato izdih
... zaprte oči ... globok vdih in nato izdih ... in nato ideja, s katero
prostor vzpostavi sled strukture ... v Bilbau se bo ziher našlo prenočišče ...
a Bilbao je 50 km stran. Mogoče bi se lahko prešvercal ... vlak se pripelje na
postajo ... it's now or never.
Bilbao me ni navdušil. Industrijski
in umazan, s komaj zaznavnim pridihom nevarnosti. Še enkrat sem preveril, ali
šiv med naramnico in vrečo spalke drži – to je bil edini pomemben in vreden kos
lastnine. Na ulici sem nekako izvohal, kje je zatočišče ... vamos!
V čakalnici me je pozdravila manjša
množica prositeljev, mešanica maroških priseljencev in lokalnih brezdomcev ter
nekaj takih, kot sem bil sam – ob napačnem času na nepravem kraju. Vsak od nas
je upal, da mu noči ne bo potrebno preživeti pod milim nebom. Število postelj
pa je v zavetišču omejeno in kdor prej pride, ne melje nujno prej. Začne se
čakanje, ki se iz ure v uro zdi bolj brezsmiselno in brezupno. Lahko pa si
kupim neomejeno količino maroškega haša. So at least I got that going for me
...
Če ne bi bilo njega, bi odšel že po
prve pol ure. Ostal sem, ne toliko zaradi vere, da bom dobil posteljo, kot
zato, ker sva se z možakarjem dobro razumela. Navsezadnje je bil Poljak in kot
po pravilu sem imel s Poljaki vedno dobre izkušnje. Povedal mi je, da je že
davno zapustil dom in začel slediti sanjam o svobodi in potovanju in jih že več
let živi med jugom in severom Španije. Edini problem sem zasledil na njegovem
zadahu. Tragedija in vzorec, ki sem ju zapazil že pri mnogih, ki jih vleče na
bolj klošarsko stran ulice. Ideja in sanje o absolutni svobodi, veseljačenju in
neomejenem hedonizmu srečajo alkohol in vse skupaj se sprevrže v bedo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar