ponedeljek, 22. september 2014

VI

Ideja se mi je zdela zares posrečena. Še vedno se je nad mano pelo razočaranje nad nedokončano Jakobovo potjo, neučakanost pa me je premagovala. »Ziher je v Španiji tudi novembra dovolj toplo, da spim zunaj,« sem si mislil, ko sem stopal na vlak, ki me je iz Benetk popeljal v Bologno. Med potjo je začelo snežiti ... cazzo!

Naslednji močnejši spomin vključuje nevihto, ki me je prisilila, da svoje kalkulacije ponovno prekalkuliram. Temperature so bile ugodne, lokacija pa je bila zaradi ujetosti med Atlantskim oceanom in Pireneji žrtev nenormalnih količin vode. No bueno.

Načrti so padli v obilne padavine, denarja pa je že zdavnaj zmanjkalo. Znašel sem se v brezplanskem prostoru, iz katerega je edina rešitev globok vdih in nato izdih ... globok vdih in nato izdih ... zaprte oči ... globok vdih in nato izdih ... in nato ideja, s katero prostor vzpostavi sled strukture ... v Bilbau se bo ziher našlo prenočišče ... a Bilbao je 50 km stran. Mogoče bi se lahko prešvercal ... vlak se pripelje na postajo ... it's now or never.


Bilbao me ni navdušil. Industrijski in umazan, s komaj zaznavnim pridihom nevarnosti. Še enkrat sem preveril, ali šiv med naramnico in vrečo spalke drži – to je bil edini pomemben in vreden kos lastnine. Na ulici sem nekako izvohal, kje je zatočišče ... vamos!

V čakalnici me je pozdravila manjša množica prositeljev, mešanica maroških priseljencev in lokalnih brezdomcev ter nekaj takih, kot sem bil sam – ob napačnem času na nepravem kraju. Vsak od nas je upal, da mu noči ne bo potrebno preživeti pod milim nebom. Število postelj pa je v zavetišču omejeno in kdor prej pride, ne melje nujno prej. Začne se čakanje, ki se iz ure v uro zdi bolj brezsmiselno in brezupno. Lahko pa si kupim neomejeno količino maroškega haša. So at least I got that going for me ...

Če ne bi bilo njega, bi odšel že po prve pol ure. Ostal sem, ne toliko zaradi vere, da bom dobil posteljo, kot zato, ker sva se z možakarjem dobro razumela. Navsezadnje je bil Poljak in kot po pravilu sem imel s Poljaki vedno dobre izkušnje. Povedal mi je, da je že davno zapustil dom in začel slediti sanjam o svobodi in potovanju in jih že več let živi med jugom in severom Španije. Edini problem sem zasledil na njegovem zadahu. Tragedija in vzorec, ki sem ju zapazil že pri mnogih, ki jih vleče na bolj klošarsko stran ulice. Ideja in sanje o absolutni svobodi, veseljačenju in neomejenem hedonizmu srečajo alkohol in vse skupaj se sprevrže v bedo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar