ponedeljek, 8. september 2014

PETVEČERNI ZAPISKI OBOLELE DUŠE

1.

Če bi kot alkoholik deloval, bi pil
in nadaljeval vzorec pravega Slovenca.

Če bi lahko, bi se obesil
in poskusil slovensko smrt.

Če bi lahko, bi spal, pisal
in si čistil dušo.

2.

Trese me čez telo, ker trese dušo. Spomin mi reže v rane, ki so daleč od zaceljenosti. Moj glas je sicer miren, malenkost otožen. Tak pač sem. Odnaša me, spomin me vara in tvoj obraz je stalnica vseh juter, večerov. In tvoja pička je tako slastna, da je onanaža nanjo postala res že sprijena. Njen nasmeh je luštkan, malenkost ji meče slino izza robov ustnic, ko govori. To jo dela še toliko bolj otroško. Želim si njenega poljuba. Želim si zavrteti svojo glavo naokoli, želim si videti njene prsi, igrati melodijo, ki bo spravila vso nervozo iz mene. Želim oditi s strahom, želim končati besede, želim končati naslove nedokončanih knjig, želim se ljubiti. V džakuziju želim pofukati dvajset žensk, ki mi ne bodo pomenile nič in bodo za tisto minuto le moje (le moje) in bodo po orgazmu odšle. Želim si žensk, ki mi bodo dale in jim bom nato nič. Tako kot bodo potem one meni. Želim biti kurbir prve klase, da si dokažem, da sem nekaj več. Želim izgubiti slabo vest do življenja, želim pozabiti na preteklost in pričeti znova že  tisočič. Želim videti jasno skozi svojo solzno mreno in želim stopiti na svojo okorno nogo odločno brez slabe vesti, brez sramotnega občutka.

3.

Dobro jutro, svet, mraziš me. Ker nočem vzeti tablet, me v duši stiska in jaz se borim in jočem in prosim. Žalosten sem. Kruto je iskanje prave poti. Gledati za sabo, kolikokrat se svet obrne. Kruto je rezati spomine na koščke, jih sestavljati na novo. Počutim se kot kakšen konstruktivist, ki je sam konstrukt časa, genov in okolja. Kruto je iskanje misli po tleh, ki so raztreščene, v sebi osamljene. V kupu nereda izgledajo uporniške, anarhistične. Resnica za njimi pa je najmanj ligava. Nič ni tako zajebano, da se ne bi dalo razložiti. Včasih moramo pač ven iz lastnega racionalnologičnega. Včasih moramo v teoretičnoimaginarno. V nadrealizem. Včasih si je treba svet razložiti čez roman, mimo vseh pravil, mimo harmonije. Včasih se zgodi kaj težkega, na žalost je težko po navadi tudi naravno. Včasih si postavljen pred zid, ki nakaže konec poti, ki ob koraku čez realo postane le še ena izmed butastih preprek.

4.

Odšel sem, ker te nisem znal več pogledati brez zamere, brez gnusa. Ker sem ugotovil vse tvoje laži, si se mi skazila in tvoje besede so postale prazne. Pa vem, da imaš že novega. Tu in tam te občudujem, kako ti uspeva, kako ti vse to skupaj uspeva, meni se moja praznina pozna, čisto nič nisem privlačen, še najmanj sebi. Mogoče mi bo počasi le uspelo pozabiti, je pa smešno, kako sem jo pustil zadaj, ker ji nisem več mogel verjeti dovolj in ne maram paranoje. Moja načelnost še obstaja, lahko rečem, čeprav je ljubezen nora, je vendarle ena najbolj pravnih zadev in deluje po principih pravil, ki so nam neznana ali pač samo neumevna. Ljubezen je pekel, je mučenje in zloraba. Ljubezen je zločin brez primere. Ljubezen je hrepenenje, ki ubije telo in da mislim pot, pot v neskončno zatohlost zavedanja lastne ranljivosti. Občutek nesmrtnosti zaradi konstantne hoje po robu preživetja, po preživetju ega ali pač telesa. Ljubezen je boj med zlim in dobrim, ljubezen je boj.

5.

Nočem več videti žensk, ki jim nimam kaj dati, četudi jih ljubim, četudi so moje, ki jim ne znam nič dati, ki jim ne znam nudit življenja, kaj šele varnosti. Ker si mečem pesek v oči, ker nerviram kozmos. S tem svojim sranjem podiram vse, kar si je narava postavila in ji zdaj kljubujem bolj iz naveličanosti kot kaj drugega. Nato si počasi, počasi odpuščam, kaj drugega mi tako ali tako ne preostane.

Ni komentarjev:

Objavite komentar