Disclaimer:
za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega
poglavja z naslovom Zombi,
raketa, puščoba.
Za
lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih
znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste
elementov:
1. rakete
so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega
reda,
2. puščobe
v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k
tradiciji,
3. zombiji
zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako
raketam kot puščobam.
* * *
Ubi solitudinem faciunt,
pacem appellant.
Tacit
Ime
česa je pravzaprav Pobesneli Max? Vprašanje je seveda namerno
ignorantsko. Večini ljudi bo pred oči takoj priplavala mladostna podoba
sedanjega varuha evangelija, Škotske in Joeja Pescija. A postane smiselno
takoj, ko pomislimo, kaj tip v ledru in novem V8 Fordu Falconu dejansko prinaša
gledalcu. Bo to filmska specialiteta o raketi, ki neprestano odhaja in se
nikoli več ne ozre nazaj? Saj mu je ime Max Rockatansky,
ne? Še malo, pa bi imel raketo že v priimku.
Vraga.
Nori, ubrisani Max je družinski človek, skuliran tipček, ki vozi neverjeten
avtomobil samo zato, da preganja kriminalce in da se lahko zvečer pripelje k
svoji ženi. Včasih zbrca tudi kakšno rit na cesti, tako mimogrede, izključno po
službeni dolžnosti. Saj že uvodni pregon pokaže, da se zares aktivira šele
takrat, ko njegovi kolegi obupajo. Če bi bil zaposlen kjerkoli drugje v sicer
propadajočem javnem sektorju distopične prihodnosti, bi ga verjetno odpustili
ob prvi priložnosti. Max je puščoba, pred katero se skrije celo Ljudmila Novak.
S svojo puščobno pojavo v neverjetno »raketnem« vozilu deluje kot opuščen
zabaviščni park sredi Sahare.
Saj
ne gre za to, da bi želeli kakorkoli ponižati Maxa s tovrstnimi primerjavami.
Nobenega dvoma ni, da je težek mamojebec, da zna držati volan in (hkrati)
masakrirati ljudi. Maxov mamojebski CV drži svojo težo, četudi ga primerjamo s
sobivajočimi na lestvicah največjih težakov, ki kot po pravilu rešujejo svet
pred ubijalskimi stroji, zombiji, marsovskimi napadi in še več zombiji. Toda
kakšno sporočilo izdaja heroj, ki se veliko večino časa briga samo zase?
Odgovor
je preprost. Mad Max je propaganda za tečaje varne vožnje.
Pomislimo:
v prvih dveh filmih praktično ne najdemo smrti, ki se ne bi zgodila na cesti.
Kriva je prehitra in neodgovorna vožnja. Celo za posilstva, umore in kraje so
odgovorni izključno tisti ljudje, ki so svojo kariero posvetili uporu proti
cestno-prometnim predpisom. Sklepamo lahko, da so tudi razpad strnjenih naselij
povzročili tepci, ki se niso mogli omejiti na tistih 50 km/h. Motoristične
bande, ki zavračajo svetle prednosti prometne ureditve, so sprožile epidemijo
kršitev – najprej so začeli pospeševati tisti, ki so pred njimi bežali, nato
policisti, ki so jih lovili. V prvem kadru prvega filma je že prepozno – na
cesti so ostali samo še divjaki. Hitrostnih omejitev se držijo le še vozniki
kamionov in vozači karjol, ki druge izbire niti nimajo.
So
torej cestni norci tisti pravi zombiji
v franšizi? Je pomanjkanje goriva (paradoksalno) tisti raketni moment, ki bo zombije dokončno pokončal? Je Max puščobnež,
ki si obupano prizadeva ohraniti prometni red, četudi za ceno lastne
prekoračitve hitrosti? Dano dilemo najbolje ponazarja verbalna izmenjava s
policijskim šefom, ko mu skuša vročiti odpoved. »Začenjam uživati v tem. Bojim
se, da bom postal tak kot oni,« zavzdihne Max, misleč na bajkerske hudobce. Z
drugimi besedami: zave se nevarnosti, da bo nekje med temi pregoni tudi sam
postal zombi. Njegov šef se strinja in zavrne njegov izstop iz policijskih
vrst, še več, smatra, da je njegova transformacija v zombija že dokončana:
»Zasvojen si, Max! In tega se zavedaš!«
Večina
ljudi si zaključek filma razlaga nekako tako: Maxu ubijejo družino, ki mu je v
ničvredni puščavniški Avstraliji edina nudila zatočišče in duševni mir. V
nekontroliranem besu prižge svojega Forda in se z odžagano šibrovko odpravi v
boj proti tolpi in krvavo obračuna z vsakim članom posebej. Zadnjega priklene na vozilo z odtekajočim
rezervoarjem in ga pusti v nemogoči dilemi: ali si bo odžagal nogo in pobegnil,
ali pa bo ostal na mestu in umrl v eksploziji. Usede se v Forda in odpelje,
medtem ko mulo obupano vpije za njim: »You are mad!« Od tu tudi naslov filma:
Mad Max, Pobesneli Max.
Trdim,
da je to docela nesmiselna razlaga filma. Poruši jo že precej očitno in jasno
dejstvo, da je obračun s tolpo vse prej kot dejanje od žalosti poblaznelega
človeka, ki nima česa izgubiti. Obračunava premišljeno, metodično, ne zaletavo.
Mulcu v zaključku filma ne polomi nog ali razbije glave z najbližjim topim
predmetom, kar bi sicer pričakovali od besnečega bivšega moža in očeta. Način,
na katerega izstavi račun svojim dolžnikom, kaže na delo sociopata, ki uživa v
mučenju in je povsem pozabil na varovanje cestno-prometne ureditve. Max ni
pobesnel. Vse kaže, da je postal zombi.
Šele
v predzadnjem kadru uzremo ključni preobrat, ki bi nas moral ganiti do solz.
Zombi Max Rockatansky odšepa s prizorišča zadnjega obračuna. Usede se v avto.
Zaveda se, da se bo nedaleč proč kmalu zgodila eksplozija, zato odpelje proč. A
odpelje se počasi. Z zmerno, varno
hitrostjo, upoštevajoč nepredvidljive razmere na cesti. Skoraj bi lahko
prisegli, da bi pred vključitvijo v promet prižgal celo smerne luči, če bi
spimpani Ford premogel tak luksuz. Vidite Maksov pomežik skozi steklo
avtomobila? Ne morete, lahko pa stavite, da je tam. Max je preživel zombijev
ugriz, ki je visel nad njim skozi celoten film kot Damoklejev meč. Max je in bo
ostal puščoba. Dobil si bo psa in v drugem delu poskrbel, da gorivo dobijo samo
tisti, ki so pripravljeni spoštovati prometna pravila tudi po tem, ko policije
ne bo več na cestah.
Zgodovinar
Tacit je v zgoraj citirani misli sicer opisoval rimske puščobe, ki so se
trudile ohraniti imperij. Kjer Rimljani postavijo puščavo, razglasijo mir, je
cinično izjavil. Mar filmske puščobe počno kaj drugega?
Max je konec koncev tako puščoben, da mu puščavski
pesek mezi celo iz cisterne za gorivo.
'Sajfaj kvart: Mad Max' je filmski komentar trilogije avstralskih filmov Georga Millerja: 'Mad Max'.
OdgovoriIzbrišiDrisky Bare-ass-ovsky, Naughtius Maximus, Satirični Rosomah.