ponedeljek, 30. december 2013

B1T1 AL1 N3 B1T1

Vse je bilo tako perfektno.

Ni bilo zaporov, slumov, norišnic, invalidov, revščine, nobenih vojn.

Vse bolezni so bile izkoreninjene. Prav tako visoka starost.

Smrt, če odštejemo nesreče, je bila dogodivščina za prostovoljce.

Prebivalstvo Združenih Držav je bilo uravnoteženo na štirideset milijonov duš.

Nekega svetlega jutra je v čikaški porodnišnici mož z imenom Edward K. Wehling ml. čakal na porod svoje žene. Bil je edini mož v čakalnici. V tistih časih se ni rodilo prav veliko ljudi.

Wehling je štel petinšestdeset let, bil je mladenič v državi, kjer je bila povprečna starost sto devetindvajset let.
Ultrazvok je razkril, da bo njegova žena povila trojčke. To bodo njegovi prvi otroci.

Mladi Wehling je sključeno sedel na stolu z glavo v dlaneh. Bil je tako skrušen, tako nepremičen in brezbarven, da je bil že skorajda neviden. Njegova kamuflaža je bila popolna, saj je tudi čakalnico preveval nered in brezup. Stoli in pepelniki so bili prestavljeni proč od sten. Tla so bila prekrita s popackanimi rjuhami.

Sobo so prenavljali. To so počeli v čast človeku, ki se je javil za svojo smrt.

Zajedljiv star mož, star okrog dvesto let, je sedel na lestvi in slikal fresko, ki mu ni bila všeč. Svoj čas, ko se je človeško staranje še odražalo na videzu, bi mu ljudje pripisali okrog petintrideset let. Za toliko se je tudi v resnici uspel postarati, preden so odkrili zdravilo proti starosti.

Freska, ki jo je ustvarjal, je prikazovala zelo ljubek vrt. Možje in žene v belem, zdravniki in sestre, so okopavali zemljo, zasajali sadike, škropili insekticide in gnojila.

Možje in žene v vijoličnih uniformah so pulili plevel, odstranjevali stare in bolehne rastline, grabili listje, odnašali smeti v sežigalnico odpadkov.

Nikoli, nikoli, nikoli – niti v stari Japonski ali srednjeveški Nizozemski – niso bili vrtovi tako urejeni in oskrbljeni. Vsaka rastlina je imela vso ilovico, luč, vlago, zrak in hranilo, ki ga je lahko porabila.

Bolnišnični strežnik je prišel po hodniku in si mrmral popularno pesem. Zazrl se je v fresko in slikarja. »Tako resnična deluje,« je dejal. »Skorajda si lahko predstavljam, da sem se znašel v njej.«

»Zakaj mislite, da se niste?« je rekel slikar. Namenil mu je posmehljiv pogled. »Naslov slike je 'Veseli Vrt Življenja', da veste.«

»Kako uvidevno od dr. Hitza,« je rekel strežnik.

* * *

Nanašal se je na eno od moških figur v belem, katere glava je bila portret dr. Benjamina Hitza, glavnega bolnišničnega porodničarja. Hitz je bil osupljivo postaven mož.

»Še precej obrazov bo treba zapolniti,« je rekel strežnik. Mislil je na obraze številnih figur na freski, ki so ostali neposlikani. Vse naj bi zapolnili s portreti pomembnih ljudi iz vrst bolnišničnega osebja ali iz čikaške pisarne Zveznega urada za pokončanje.

»Res mora biti fino, da znate delati slike, ki so čemu podobne,« je rekel strežnik.
Slikarjev obraz se je spačil v preziru. »Mislite, da sem ponosen na to packarijo?« je rekel. »Mislite, da si tako predstavljam resnično življenje?«

»Kako pa si predstavljate resnično življenje?« je rekel strežnik.
Slikar je pokazal na popackano rjuho. »To je dober približek,« je dejal. »Uokvirite si jo, pa boste imeli podobo, ki je precej prekleto iskrenejša od moje.«

»Vi ste pa en mrakoben star prdec, mar ne?« je rekel strežnik.

»Je to zločin?« je vprašal slikar.

Strežnik je skomignil z rameni. »Če vam tukaj ni všeč, dedi-« je dejal in dokončal svojo misel z brihtno telefonsko številko, ki naj bi jo poklicali ljudje, ki si niso želeli več živeti.

Številka se je glasila: »B1T1 AL1 N3 B1T1.«

To je bila telefonska številka institucije z domiselnimi vzdevki: »Avtomat«, »Ptičja nebesa«, »Konzervans«, »Mačja škatla«, »Utiševalec«, »Pa-pa, mati«, »Veseli huligan«, »Kušni-me-hitro«, »Veseli Pierre«, »Ovčjepad«, »Ne-joči-Peter« itd.

»Biti ali ne biti« je bila telefonska številka občinskih zaplinjevalnic Zveznega urada za pokončanje.

Slikar je pokazal norce strežniku. »Ko si bom želel oditi,« je rekel, » tega sigurno ne bom storil z 'Ovčjepadom'.«
»Še eden od tistih, ki hočejo vse storiti sami?« je rekel strežnik. »Umazan posel, dedi. Zakaj ne bi pokazali vsaj malo obzirnosti do ljudi, ki morajo počistiti za vami?«

Slikar je s še eno nesramno gesto pokazal, kako malo mu je do stisk preživelih. »Temu svetu ne bi škodilo nekaj svinjarije, če mene vprašate,« je dejal.

Strežnik se je zasmejal in odšel naprej.

Wehling, čakajoči bodoči oče, si je nekaj zamrmral, ne da bi dvignil glavo. Nato je spet utihnil.

Robata, ogromna ženska je v visokih petah prikorakala v čakalnico. Njeni čevlji, nogavice, dežni plašč, torba in baretka so bile vijolične barve, tiste vijolične, ki jo je slikar imenoval »barva grozdja na Sodni dan.«

Medaljon na njeni vijolični torbi je bil v resnici pečat Zveznega urada za pokončanje, na njem je bil upodobljen orel, ki sedi na zapornici.

Ženska je imela po obrazu ogromno kocin – celo nezgrešljive brke, če smo natančni. Zanimiva stvar glede oskrbovalk pri plinskih celicah je bila ta, da so vse pognale brke v prvih petih letih, ne glede na to, kako ljubke in ženstvene so bile na začetku svoje službe.

»Sem prišla na prvi kraj?« je rekla slikarju.

»Precej zavisi od tega, po kaj ste prišli,« je dejal. »Menda ne nameravate imeti otroka?«

»Rekli so mi, da moram pozirati za neko sliko,« je dejala. »Ime mi je Leora Duncan.« Čakala je.

»In vi tunkate ljudi,« je rekel.

»Kaj?« je rekla.

»Pozabite,« je rekel.

»To je pa res lepa slika,« je rekla. »Zgleda kot nebesa ali kaj podobnega.«

»Ali kaj podobnega,« je rekel slikar. Vzel je seznam imen iz žepa. »Duncan, Duncan, Duncan,« je mrmral in iskal po seznamu. »Da, tukaj ste. Upravičeni ste do nesmrtnosti. Bi želeli izbrati kakšno brezizrazno postavo, na katero bi nataknil vašo glavo? Imam jih še nekaj na voljo.«

Turobno se je zagledala po freski. »Ojej,« je rekla, »meni delujejo vse enake. Ne vem kaj dosti o umetnosti.«
»Telo je telo, kaj?« je dejal. »Tudi prav. Kot izvedenec v lepih umetnosti vam priporočam tole telo tukaj.« Pokazal je na brezizrazno figuro ženske, ki je nosila posušeno zelenje v požigalnico.

»No,« je dejala Leora Duncan, »ti ljudje so zadolženi za odpadke, kajne? Hočem reči, mene so zadolžili za oskrbovanje. Jaz ne odnašam smeti.«

Slikar je zaploskal v zaigranem navdušenju. »Pravite, da ne veste ničesar o umetnosti in potem že v naslednjem dihu dokažete, da veste več od mene! Seveda vam kot oskrbovalki ne pristoji vloga smetarke! Obrezovalka – to vam bo bližje.« Pokazal je na postavo v vijoličnem, ki je žagala mrtvo vejo z jablane. »Kaj pa ona?« je rekel.
»Vam je kaj bolj všeč?«

»Oh-« je rekla, zardela in zlezla vase- »to - to je vendar povsem zraven dr. Hitza.«

»Vas to vznemirja?« je vprašal.

»Ljubi bog, ne!« je rekla. »Samo - to je tako velika čast.«

»Ah, občudujete ga, kajne?« je rekel.

»Kdo ga ne?« je rekla, občudujoč Hitzov portret. Bila je to podoba zagorelega, svetlolasega, vsemogočnega Zevsa, starega dvesto štirideset let. »Kdo ga ne občuduje?« je spet vprašala. »On je postavil prvo plinsko celico v Chicagu.«

»Nič me ne bi bolj razveselilo,« je dejal slikar, »kot če vas postavim njemu ob bok za vse večne čase. Žaganje uda – to se vam zdi primerna podoba?«

»Saj to nekako počnem,« je rekla. Bila je zadržana glede svoje službe. Njena služba je bila, da je ljudi udobno namestila, preden jih je ubila.

* * *

In medtem ko je Leora Duncan pozirala za portret, je v čakalnico vskočil dr. Hitz osebno. Bil je visok čez dva metra in je odseval pomembnost, uspešnost in veselje do življenja.

»No, gdč. Duncan! Gdč. Duncan!« je dejal in se nato pošalil. »Kaj pa delate tu?« je dejal. »To ni kraj, od koder ljudje odhajajo. Sem pridejo!«

»Skupaj bova na sliki,« je rekla sramežljivo.

»Dobro!« je prisrčno dejal dr. Hitz. »Povejte, ali ni to odlična slika?«

»Počaščena sem, da bom na njej skupaj z vami,« je dejala.

»Tole vam povem,« je rekel. »Jaz sem počaščen, da bom na njej z vami. Brez žensk kot ste vi, ta čudoviti svet ne bi bil mogoč.«

Poslovil se je in se pomaknil proti vratom porodne sobe. »Uganite, kaj se je ravnokar rodilo,« je dejal.

»Ne morem,« je rekla.

»Trojčki!« je dejal.

»Trojčki!« je rekla. Zavpila je, ker se je zavedla zakonskih posledic rojstva trojčkov.

Po zakonu noben novorojenček ni smel preživeti, če starši otrok niso mogli najti nekoga, ki bi se prostovoljno javil za smrt. Če naj bi trojčki preživeli, so potrebovali tri prostovoljce.

»Ali imajo starši tri prostovoljce?« je rekla Leora Duncan.

»Kot sem slišal nazadnje,« je odvrnil dr. Hitz, »imajo enega, druga dva pa še iščejo.«

»Mislim, da jim ni uspelo,« je rekla. »Z nami se ni nihče dogovoril za tri termine. Danes spuščamo samo edince, razen če je kdo poklical potem, ko sem odšla. Na katero ime pa naj bi bili napisani?«

»Wehling,« je dejal čakajoči oče in se z rdečimi očmi vzravnal na sedežu. »Edward K. Wehling ml. je ime veselega bodočega očka.«

Dvignil je desno roko, pogledal proti stropu in si privoščil klavrn nasmeh. »Aktualnega očka,« se je popravil.
»Ah, g. Wehling,« je rekel dr. Hitz, »nisem vas videl.«

»Nevidni človek,« je rekel Wehling.

»Ravnokar so me poklicali, da so se vaši trojčki rodili,« je rekel dr. Hitz. »Vsi so zdravi, kakor tudi mama. Sedajle sem na poti k njim.«

»Hura,« je prazno rekel Wehling.

»Ne zdite se mi preveč veseli,« je rekel dr. Hitz.

»Kdo na mojem mestu pa bi bil vesel?« je dejal Wehling. Z ročnimi gestami je nakazal neznosno lahkost izbire. »Vse, kar moram storiti, je, da izberem enega od trojčkov, ki bo preživel, potem pa dostavim svojega dedka po materini strani Veselemu Huliganu in se vrnem z računom.«

* * *

Dr. Hitz se je vidno razjezil nad Wehlingom in se soočil z njim. »Ne verjamete v nadzorovanje populacije, g. Wehling?« ga je vprašal.

»Mislim, da je prav fina zadevščina,« je prisiljeno dejal Wehling.

»Bi se radi vrnili v dobre stare čase, ko je prebivalstvo Zemlje štelo dvajset milijard ljudi in grozilo, da se dvigne na štirideset milijard, nato na osemdeset, pa na sto šestdeset? Ali veste, kaj je 'nejc', g. Wehling?«

»Sanja se mi ne,« je kujavo odvrnil Wehling.

»Nejc, dr. Wehling, je ena od tistih malih bunkic v robidi,« je rekel dr, Hitz. »Brez nadzora nad prebivalstvom bi bila človeška bitja nagrmadena na površini tega starega planeta kot nejci na robidi! Pomislite na to!«

Wehling je še naprej zrl v isto točko na zidu.

»Leta 2000,« je nadaljeval dr. Hitz, »preden so se znanstveniki zmigali in spisali zakon, ni bilo niti dovolj pitne vode, jedlo pa se je le še morsko travo – in ljudje so še vedno vztrajali na svoji pravici, da se plodijo kot zajci. Povrh vsega pa so hoteli še živeti večno, če bi bilo to mogoče.«

»Hočem tiste otroke,« je tiho rekel Wehling. »Hočem vse tri.«

»Seveda jih želite,« je rekel dr. Hitz. »To je edino človeško.«

»Tudi tega ne želim, da moj dedek umre,« je rekel Wehling.

»Nihče ni ravno vesel, ko mora odpeljati bližnjega sorodnika v Mačjo škatlo,« je nežno rekel dr. Hitz.

»Želim si, da je ljudje ne bi klicali tako,« je rekla Leora Duncan.

»Kaj?« je rekel dr. Hitz.

»Želim si, da je ljudje ne bi klicali 'Mačja škatla' in podobno,« je rekla. »Ljudem daje napačen vtis.«

»Popolnoma prav imate,« je rekel dr. Hitz. »Oprostite mi.« Popravil se je in dodelil občinskim zaplinjevalnicam njihov uradni naslov, naslov, ki ga v vsakdanjem pogovoru ni nikoli nihče uporabil. »Moral bi reči: Studio za etični samomor,« je rekel.

»To se sliši veliko bolje,« je rekla Leora Duncan.

»Ta vaš otrok – kateregakoli že nameravate obdržati, g. Wehling,« je rekel dr. Hitz, »bo zahvaljujoč nadzoru prebivalstva živel na srečnem, prostornem, čistem in bogatem planetu. Na vrtu, kakršnega vidite na freski.« Stresel je z glavo. »Pred dvema stoletjema, ko sem bil še mlad mož, smo živeli v peklu, za katerega nihče ni verjel, da lahko preživi še dvajset let. Sedaj se pred nami raztezajo stoletja miru, do koder seže domišljija.«

Žareče se je nasmehnil.

Nasmeh mu je uplahnil, ko je videl, da je Wehling potegnil iz žepa revolver.

Wehling je ustrelil dr. Hitza. »Tu je prostor za enega – enega velikega,« je rekel.

Potem je ustrelil Leoro Duncan. »Saj je samo smrt,« ji je rekel, ko je padla. »Tako! Prostor za dva.«

Potem je ustrelil še sebe in naredil prostor za vse svoje tri otroke.

Nihče ni pritekel. Očitno ni nihče slišal strelov.

Slikar je sedel na vrhu svoje lestve, strmeč na razdejanje pod seboj.

* * *

Slikar je razmišljal o žalostni uganki življenja, ki zahteva svoje rojstvo in potem, ko se rodi, terja svojo izpolnjenost.. Da se širi in živi, koliko dolgo je le mogoče – in vse to na zelo majhnem planetu, ki mora trajati večno.

Vsi odgovori na uganko so bili mračni. Gotovo mračnejši od Mačje škatle, Veselega huligana in Utiševalca. Pomislil je na vojno. Pomislil je na kugo. Pomislil je na lakoto.

Vedel je, da ne bo več slikal. Spustil je svoj čopič, da je padel na rjuhe pod njim. Potem se je odločil, da se je tudi sam naveličal življenja v Veselem vrtu življenja. Počasi se je spustil z lestve.

Vzel je Wehlingovo pištolo s povsem resnim namenom, da se ustreli.

A ni imel živcev.

Potem pa je v kotu čakalnice zagledal telefon. Odšel je tja in vtipkal lahko zapomljivo številko: »B1T1 AL1 N3 B1T1.«

»Zvezni urad za pokončanje,« je rekel topel glas oskrbovalke.

»Kako hitro bi lahko dobil termin?« je vprašal.

»Lahko bi vas naročili že to popoldne, gospod,« je rekla. »Morda še prej, če bo kdo odpovedal.«

»Velja,« je rekel slikar. »Naročite me, če bi bili tako prijazni.« Črkoval ji je svoje ime.

»Hvala vam, gospod,« je rekla oskrbovalka. »Vaše mesto vam je hvaležno. Vaša država vam je hvaležna. Vaš planet vam je hvaležen. A največja zahvala med vsemi pride od prihodnjih rodov.«

sreda, 25. december 2013

ALARM

Spoštovane bralke, spoštovani bralci! Pa spremljevalke in spremljevalci, ki skupaj z nami jezdite po vsebini prostora-časa. Ter kritičarke in kritiki, ki nas neuspešno vlečete s konjev in kobil, da bi se z vami povaljali v blatu. Ter feministke, ki nas dosledno opozarjate na upoštevanje obeh spolov pri naslavljanju naslovljenk in naslovljencev.

Medmrežno literarno srečanje Jezdeci vsebine v sodelovanju z društvom TFF12 oznanjamo, da bomo odslej v skladu s projektoma NDR* in NDH** našim interesentom pošiljali čestitke za vse relevantne verske in državne praznike. Zato vam po navodilih našega Oddelka za protokol želimo:

-        Vesel božič

-        Čudovit dan samostojnosti in enotnosti

-        Blagoslovljeno Kwanzoo

-        Zdravja poln dan svobode (s strani Oddelka za scientologijo in zemeljski plin)

-        Srečno novo leto 2014

Ob tem bi želeli izkoristiti priložnost še za obvestilo, da se bo Nihilanthova delavnica defetizma in cinizma nadaljevala februarja, v kolikor bodo evropska sredstva še pravočasno sproščena. Za vse nadaljnje informacije spremljajte spletno stran jezdecivsebine.blogspot.com ali pa nam pišite na tysona.faf.12@gmail.com.

V kolikor smatrate podaljšan penis za eno od vaših prioritet, smo vam Jezdeci vsebine pripravljeni priskočiti na brezplačno pomoč, če svojo prošnjo pošljete v vednost vsaj trem državnim organom. V primeru, da se s temi pogoji ne strinjate, vam Jezdeci vsebine želimo obilico sreče pri kartah.



* Novi Družbeni Red (opombe dodal Oddelek za smiselne inicialke TFF12).
** Nežno Dražeča Historektomija.

ponedeljek, 23. december 2013

ponedeljek, 16. december 2013

PRINESITE MI GLAVO IVANA CANKARJA

Tistega deževnega, zanikrnega večera je Rajmond S., dvainpetdesetletni vodoinštalater in prezadolženi podjetnik na robu propada v svoji pisarni prejel telefonski klic, ki je do kraja spremenil njegovo bedno in nezanimivo življenje.

»Sem dobil podjetje Cevovod, d.o.o?«

Gospodovalni ledeni glas na drugi strani žice mu najprej ni zbujal preveč upanja. Pomislil je, da gre za še enega v dolgi vrsti izterjevalcev dolgov, od katerih je zadnje čase dobival grožnje in neprijetne obiske. Za trenutek je okleval, a naposled vendarle potrdil svojo prisotnost pri telefonu.

»Za vas imamo ponudbo,« je nadaljeval glas. Rajmondu je navedel znesek, ki bi rešil vse njegove finančne težave. Potem mu je zaupal naročilo, ki ga je dobesedno vrglo s stola. Čeprav je bil glas na drugi strani telefona nadvse jasen, ga je moral zaprositi za pojasnilo.

»Kakšno pojasnilo pa rabite? Prinesite nam glavo Ivana Cankarja,« je neprizadeto odgovoril ledeni glas. Rajmondu še vedno ni šlo v račun. Naj prinese tisto bronasto z Rožnika ali kamnito z Vrhnike?

»Ne, bizgec, bronaste glave si znamo uliti tudi sami za precej manjši znesek od tistega, ki ga sedaj ponujamo,« je s senco nepotrpežljivosti odvrnil glas. »Mi hočemo pravo glavo. Tisto, ki tiči na Žalah. Lahko prinesete tudi preostanek trupla, toda glava je bistvena. Pod nobenim pogojem je ne smete obtolči ali poškodovati.«

Rajmond se je pogladil po pleši in dal svoji potencialni klienteli še nekaj sekund, da ga prepriča v resnost ponudbe. Neznanec na drugi strani linije je storil še veliko več; navedel je naslov njegove hčere, ki študira v tujini in nazorno opisal, kaj se ji utegne zgoditi, če za njeno bivališče »slučajno« izve kateri od neštetih oderuških posojilodajalcev. Nato je potrpežljivo počakal zaključek Rajmondovega jalovega moledovanja in mu sporočil naslov, na katerega mora dostaviti nedotaknjeno glavo velikana slovenske proze. »Že vnaprej se veselimo sodelovanja z vami, gospod S.,« je zaključil in odložil.

Rajmond se tistega dne ni spomnil, kako je prišel domov. Zbistril se je šele pozno zvečer, ko so okoli njega ležale prazne pločevinke piva in raztreseni antidepresivi. Ob težki glavi se je zavedel, da potrebuje načrt. In nujno psihiatrično pomoč, a ta bo morala zaenkrat počakati. Iz plašča je izbrskal mobitel in zaplesal po imeniku; odtujena mama v nekem daljnem domu za ostarele, odtujena bivša žena, odtujena hčerka v Berlinu, odtujeni poduhovljeni brat. Po dolgotrajnem razmisleku je poklical slednjega.

»Bog s teboj, brat moj. Vem, zakaj kličeš, in lahko ti zagotovim, da so to same laži,« je namesto pozdrava odpel znani glas njegovega mlajšega brata.

»Kaj so same laži?«

»To, kar so ta teden objavili po časopisju. Tiste punčke se nisem niti dotaknil. Sveti duhovniški stan mi prepoveduje, da bi se zapletal z ljudmi nasprotnega spola, sploh če so mlajši od trinajst let. Kar pa se tiče slik, ki so jih našli na mojem računalniku ... «

»Ne berem časopisov,« je zavzdihnil Rajmond. »In niti nočem vedeti, v kaj si se tokrat zapletel. Pravzaprav sem se obrnil nate po pomoč, Andrej. Potrebujem, ahem..« Vzel si je trenutek za razmislek, a se nekako ni uspel spomniti ustreznih besed, s katerimi bi lahko izrazil svojo željo. Potem pa se je naveličal suspenza in butnil kar naravnost: »Potrebujem glavo Ivana Cankarja, Andrej. Izsiljujejo me.«

»Katero glavo pa hočejo? Tisto na Vrhniki ali v Črnomlju?«

»Ne, bizgec, tisto na Žalah. Izkopati moram truplo Ivana Cankarja, ga obglaviti in prinesti njegovo glavo naročnikom,« je izbruhnil Rajmond. Slušalka je obnemela za nekaj neskončnih sekund. Pravzaprav je pričakoval, da bo slišal piskanje prekinjene linije, a se to ni zgodilo.

»Družina je tu zato, da ti pomaga, brat moj,« je naposled spregovoril Andrej. »Če še lastnemu bratu ne priskočim na pomoč v stiski, komu pa naj? Poleg tega mora biti ob vsakem izkopu navzoč duhovnik, četudi je suspendiran. Poslušaj pozorno, brat moj, kajti Žale poznam kot lastni žep. Vem, kako bova to izpeljala.«

Rajmond je pozorno poslušal.

Naslednjega dne je stal ob dogovorjeni večerni uri varno skrit pod krošnjami dreves. Ko se pokopališče zapre, ga je podučil Andrej, varnostnika naredita obhod in pospremita še živeče do izhoda, kar traja približno tričetrt ure. Potem mrtvi samevajo vse do osme ure zjutraj, ko se Plečnikova mojstrovina spet odpre za obiskovalce. Sicer imajo varnostne kamere in senzorje gibanja, a so ti zaradi noči in potepuških mačk bolj kot ne neuporabni. Prve mamce običajno priletijo na grobove svojih pokojnih mož ob devetih, pogrebne slovesnosti se začnejo še kakšno uro kasneje. Časa za izkopavanje bo torej dovolj, sploh ker zemlja zaradi relativno visokih jesenskih temperatur še ni zmrznila. Rajmond je z zadovoljstvom opazoval meglice, ki so se spuščale okrog obzidja. Spomnil se je, da je pozabil vzeti svojo predpisano dozo antidepresivov in antipsihotikov, a to ga sploh ni motilo; prvič po dolgem času je uzrl luč na koncu predora in že sama sled optimizma ga je poživila in pomladila. Bil je pripravljen.

»Brat moj,« mu je zašuštelo izza hrbta. Za njim je stal Andrej z dvema lopatama in podplutim očesom. Pomignil mu je, naj mu v tišini sledi. Izmuznila sta se sojem luči z bližnje ceste in smuknila čez zid na najmanj opaznem mestu. Če bi odšteli občasen cestni hrup, nadležno mijavkanje potepuških mačk in dva tipa s polnimi rokami orodja, bi si lahko privoščili trditev, da so mrtvi na Žalah tisto noč počivali v miru.

Rajmond je imel nekaj vprašanj za Andreja, predvsem zaradi podplutih oči, a je modro ugotovil, da ima druge prioritete. Iz žepa si je izbrskal listič papirja in si še enkrat osvežil spomin: Ivan Cankar, prekat 10A, vrsta 12, grob številka 10. Po nekajminutnem iskanju sta se znašla na želenem mestu. Iznad nizkega rastja se je dvigoval kamniti podstavek s tremi nagrobniki. Na levem je bilo vklesano DRAGO KETTE, na desnem JOSIP MURN. Med njima se je dvigal še eden, najvišji. Nosil je ime IVAN CANKAR. Spoštljivo sta obstala in se pokrižala.
»Koliko boš dobil za tole glavo?« je naposled prekinil tišino Andrej.

»Pravzaprav ogromno,« je odvrnil Rajmond in mu zaupal znesek. »Dovolj, da poplačam svoje izsiljevalske upnike, pa še mi bo nekaj ostalo, toliko da spet zaženem biznis ... «

»Petdeset procentov,« ga je odrezal Andrej. »Polovico tega zneska dobim jaz, sicer se takoj zdaj obrnem na policijo.« Rajmond ga je osuplo pogledal, zato je nadaljeval v spravljivejšem tonu. »Žal mi je, brat moj, a moj odvetnik ni ravno poceni. Sploh pa, če naša pokvarjena sodišča ustrežejo tisti nori punčari, bom tudi jaz moral začeti kakšen biznis. Trg dela ni ravno prijazen do pravnomočno obsojenih teologov.«

Rajmond je tiho zajavkal. Naposled je potlačil refleks, da bi mlajšega brata potolkel z lopato, in se vdal v usodo. Pokimal je in lotila sta se dela. Najprej sta porezala nekaj rastja, potem pa se lotila kopanja vsak na svojem koncu, saj je bila tako večja verjetnost, da bo vsaj eden od njiju naletel na krsto s pravim pokojnikom. Zdelo se je, da so celo mačke obmolknile in s pričakovanjem opazovale, kaj bo razkrila zemlja. Rajmondu je izkopavanje šlo dokaj hitro; z besno ihto je zasajal lopato in odmetaval kepe zemlje in ilovice. Monotono delo ga je ravno dovolj zaposlilo, da si je ohladil glavo. Ko si je po dobri uri vzel odmor, je že izkopal spoštovanja vredno luknjo. Splezal je z jame in si vzel iz torbe pločevinko piva.

»Andrej?« je potiho preveril. Stopil je k drugi jami in opazil, da njegov brat prav nič ne zaostaja po vnemi. »Komu si se še uspel zameriti, da te je kresnil po očesu?« je privoščljivo vprašal.

»Bog je milostljiv, brat moj, ljudje pa žal ne. Odkar so se naši tračarski časopisi odločili, da moj obraz nalepijo na naslovnice, imam precej težav na ulici. Pljuvajo me, zmerjajo, ena surovina pa me je počastila celo z udarcem, da bom ja deležen še več obsojajočih pogledov.« Andrej je globoko zavzdihnil in se trudil preslišati pridušen privoščljiv smeh svojega starejšega brata, ko se je ta vračal v svojo jamo.

Čez nekaj časa je pod Rajmondovo lopato zadonelo. Komaj je uspel udušiti krik navdušenja. Še nekaj zamahov z lopato je razkrilo del sprhnele lesene krste. Spreletel ga je srh, s hitrimi kretnjami je odmetal nagnite kose lesa in drobce prsti, ki so vdrli v krsto. Potrdili so se njegovi največji strahovi; lobanja je v ceneni krsti razpadla, kosi pa so ležali razmetani po zemlji. Kaj sedaj? Naj svojim naročnikom pošlje nekaj kostne moke in delov lobanjskega dna? Začutil je predinfarktni pulz srca in se polglasno preklinjajoč sesedel v razbito krsto.

» Si prepričan, da je to prava krsta?« je slišal Andreja z vrha jame. S senco upanja se je vrgel v raziskovanje in kar z golimi prsti česal po zemlji. Naposled je med kosi kosti in krste otipal bakreno tablico. Potegnil jo je na plano in posvetil s svojo rudarsko svetilko; na njej je z zabrisanimi črkami pisalo J. MURN. Oddahnil si je.

»Imava še kakšno uro, preden se prične daniti,« je rekel Andrej. »Pomagaj mi pri moji jami, mislim, da sem tudi sam na nekaj naletel.« Kaj kmalu se je tudi tam pokazala krsta, tokrat nepoškodovana, neprodušno zatesnjena. Brez oznak. To bo to, si je rekel Rajmond. Enostavno mora biti. Pospešeno sta odmetala še zadnje kose zemlje in z dletom odbila zatiče na krsti.

Andrej se je od vznemirjenja pozabil pokrižati. Navdušeno je položil roki na krsto. »Zajemi sapo, brat moj. Vonj ne bo ravno prijeten.« Potegnila sta si robove puloverjev čez nos in odrinila pokrov. Jedek vonj je napolnil jamo in napadel vse čute. Osolzile so se jima oči, kašljala sta in se skoraj onesvestila. Skupaj sta pobegnila iz jame po svež zrak. Po nekaj sekundah šoka ju je radovednost vendarle premamila. Pogledala sta dol v krsto, kjer je ležalo truplo – Ivana Cankarja. Brki in lasje so bili nekoliko razredčeni in delno razpadli, koža rahlo potemnela, a poteze z odlično ohranjenega obraza so bile nezgrešljivo njegove. Rajmond je žarel od veselja. Andrej je padel na kolena in se zahvalil Bogu za njegovo naklonjenost pri izkopavanju velikanov slovenske moderne. Potem je vstal in iz torbe potegnil žago.

»Še zadnja naloga, brat moj. To prepuščam tebi, jaz pa se grem nadihat svežega zraka.« Rajmond je pobral žago in zarinil v Cankarjev vrat. Kaj kmalu se je pokazalo, zakaj je Andrej to delo prihranil zanj; koža je bila kot usnje in se zlepa ni vdala pod žago. Glava je med žaganjem poplesovala sem in tja, iz vratu pa se je cedila nagravžna rjava tekočina. Tako blizu sem, si je prigovarjal Rajmond, tako blizu. Zdrži še tole. V tistem trenutku ga je prekinil razjarjen vzklik, ki ni prišel od njegovega brata. S srcem v hlačah je pokukal izza jame. Komaj dva metra proč je stal varnostnik in svetil naravnost v Andreja.

»To mora biti pomota,« je neprepričljivo zatrjeval Andrej in se ritensko umikal.

»Ti pokvarjena gnida! Gnoj farški! Videl sem te v časopisih, pedofil ušivi. Pridi sem, da ti polepšam še drugo oko,« je vpil varnostnik in se pognal za njim, ne da bi opazil razkopano zemljo. Andrej je zbežal proti izhodu, proč od grobov. Rajmond si je oddahnil in se vrnil h krsti. Po nekaj minutah je držal v rokah trofejo, jo spravil v torbo skupaj z ostalim orodjem in jo popihal čez zid. »Franc, tisti perverznež s Slovenskih novic je tu! Pomagaj mi ga ulovit!« je slišal kričati varnostnika z druge strani pokopališča. Olajšano se je usedel v avto in se odpeljal domov.

Najprej je mislil torbo zavaliti v zmrzovalnik in se vreči v posteljo, a ga je adrenalin še vedno držal budnega. Odprl si je pivo in kljub pozni uri prižgal televizijo. Odsotno je buljil v nočni program, a ni uspel ukrotiti svoje radovednosti. Odprl je torbo in si še enkrat pri polni luči ogledal glavo Ivana Cankarja. Postavil jo je na polico in se zastrmel vanjo. Nekaj se je spremenilo. Oči so bile odprte, ogabnega vonja ni bilo več; iz glave je prihajal zvok, kot bi skušal nekdo nabirati slino. Rajmond je povsem približal obraz Cankarjevemu, da bi si ogledal ta fenomen. Potem se je zgodilo nekaj, česar res ni pričakoval. Glava Ivana Cankarja mu je mastno pljunila v obraz.

»Izmeček izmečka,« je zagodrnjal Rajmond med brisanjem obraza.

»Izmečku izmeček,« mu je mirno in dostojanstveno odvrnila glava Ivana Cankarja. »Imaš kaj vina, da si osvežim usta?«

Po nekaj kozarcih rujnega je Rajmond spoznal, da je glava v njegovi lasti dejansko nadvse zanimiv sogovornik. Tudi Cankar se je sčasoma omehčal, ko je slišal njegovo srce parajočo zgodbo. Dan sta prebila ob neskončnih pogovorih in gledanju televizije.

»V drugih novicah: sodišče je zaradi pomanjkanja dokazov opustilo pregon Andreja S., ki naj bi po navedbah nekaterih medijev kršil spolno nedotakljivost mladoletne osebe. Oproščeni duhovnik za komentar ni bil dosegljiv, saj od včerajšnjega napada še vedno leži v komi. In končno: kam je pobegnila glava Ivana Cankarja? Notranji minister je obsodil pobeg kot še en poskus odpiranja bolečih ideoloških tem in javno pozval Ivana Cankarja, naj se vrne na svoje mesto. Policijske preiskave zaradi strogega varčevanja v javni upravi ne bo. Zdaj pa se vrnimo k osrednji temi današnjega dnevnika: skorajšnjem bankrotu države…« je drdrala televizijska napovedovalka.

»Ljubi bog, novičarstvo pa v zadnjem stoletju res ni kaj prida napredovalo,« je zavzdihnil Cankar. »Ko bi ti vedel, Ivan,« je pohitel Rajmond. »Cela država gre k vragu. Kot bi se osamosvojili samo zato, da bi nas oblastniki lažje nategovali. Za hlapce rojeni, Ivan, zadel si v živo.« Pogledal je na uro in vzdihnil. »Zdaj pa je skrajni čas, da te odpeljem k svojim izterjevalcem. Žal mi je.«

»Nič hudega,« je rekel Cankar in se trudil polizati še zadnje rujne kapljice iz sklede. »Dokler bodo imeli tudi tam kaj dobrega vina, mi ne bo hudega.«

»Glede na nagrado, ki so jo razpisali na tvojo, khm, glavo, bi rekel, da boš imel zase celo vinsko klet,« se je zasmejal Rajmond. »Zdaj se morava samo še zasigurati, da naju ne prinesejo naokoli. Zdrži še malo.« Vzel je nekaj iz predala in to položil Ivanu v usta. Potem je glavo zaprl v torbo in se odpeljal na dogovorjeni naslov.

Poslovna stavba na obrobju mesta se mu je zdela znana. Ni znal pojasniti, od kje ali kdaj, a skoraj bi lahko prisegel, da je tam že bil. Parkirišče je bilo sprva videti prazno, toda v trenutku, ko je zaprl vrata avtomobila, je iz sence stopila postava. Prepoznal je ledeni glas s telefonskega klica: »Ahmed, pravni zastopnik. Stopite z menoj.« Odpeljal ga je v dvigalo in pritisnil tipko za klet. Ko so se vrata odprla, je nekdo skočil nanj. Pomislil je, da gre za zasedo, a je nato opazil, da ga neznanec v resnici ljubeče objema.

»Rajmond Slivnik!« je vpil mladenič in ga skoraj zadušil. »Vedel sem, da boste prišli. Temule Ahmedu tule sem že na začetku dejal: če kdo, potem lahko samo naš najljubši eksekutor opravi takšno zahtevno nalogo. Sem dolgoletni oboževalec vašega dela, Rajmond, čeprav se še nismo videli. Nisem pozabil, kako ste 'počistili' tisto svinjarijo v Ljutomeru … «

»Se opravičujem, a moj priimek ni Slivnik in če odštejem nekaj del na kanalizaciji, nisem 'počistil' še nobene svinjarije,« ga je previdno prekinil Rajmond. »Razumete, ukvarjam se z vodoinštalacijami, ne z eksekucijami, karkoli ste že mislili s tem.«

Mladi mož je za trenutek popustil objem in se podrgnil po nosu, na katerem so bili še vidni ostanki belega praška. Srepo se je zazrl v svojega pravnega zastopnika, ki je v odgovor skomignil z rameni: »Rekel si mi, naj pokličem tistega tipa, ki je pred časom počistil naš drek. In sem ga; to je gospod, ki nam je pomagal pred leti očistiti zamašene jaške po pisarnah v prvem nadstropju.« Rajmond se je ob tem spomnil, zakaj se mu je stavba zazdela znana. »Sploh pa, ali je važno, kdo je? Prinesel je glavo, to je vse, kar šteje.«

Mladeniču se je ob zadnjem stavku vrnil nasmešek na obraz. Zadrege je bilo konec. »Super, sijajno, to mi je všeč! Mali podjetnik, ki trmasto izpolni še tako nemogoče želje. Prava zgodba o uspehu. Ahmed!« Ponižujoče je zatleskal s prsti. »Izplačaj tega dobrega človeka, medtem ko si bom ogledal našo trofejo.« Neučakano je pograbil torbo in hlastno pograbil Cankarjevo glavo. Nekajkrat jo je obrnil, jo nato brez očitnega razloga vrgel v zrak in jo potem ujel. »Treba jo bo še malo obtolči, da bomo dosegli pravi učinek,« se je zasmejal in jo še malo vrtel po rokah. Rajmondu niso ušli proseči pogledi, ki mu jih je namenil Cankar.

»Saj ne, da se me to kakorkoli tiče,« je naposled spregovoril Rajmond. » Ampak kaj točno nameravate narediti z njo?«

»Ah, to. Ravnokar sem prevzel neprofitno fundacijo, ki si prizadeva izkoreniniti alkohol med mladimi. Večinoma nas financira država z nepovratnimi sredstvi. Tale glava bo naša maskota; nosili jo bomo po brezalkoholnih zabavah in osnovnih šolah v opomin, kakšna usoda čaka pijance. Naslov projekta bo 'Z glavo na zabavo'. Ampak ja, tale je tako dobro ohranjen, da ga bo treba za pravi učinek še malo obdelati,« se je smejal mladenič in treščil glavo ob mizo, da bi videl, če se kaj odbija.

»Ljubi. Jezus.« Rajmond je komajda opazil kovček z denarjem, ki se je znašel pred njim. »Tega vam ne morem dovoliti. Obljubil sem Cankarju, da boste lepo ravnali z njim.« Vstal je iz stola in potegnil iz žepa daljinski detonator. »Poglejte malo v njegova usta,« je dodal. Ahmed se je sklonil h glavi in s jo preveril, potem pa sunkoma odskočil.

»O, Allah, granata! Ta tip nas bo vse razstrelil!«

Rajmond je odkimal. »Ne, vzel bom, kar je mojega. Glava Ivana Cankarja je moja. Državni denar tule v kovčku je moj, prislužil sem si ga z desetletji trdega dela in poštenega plačevanja davkov. Ničesar ne bom prepustil zblojenim narkomanom, kot sta vidva.« Pobral je glavo in kovček ter se začel ritensko pomikati proti vratom.

»Prekleti egoistični pizdun!« je zavpil mladenič. »Pomislite na dvesto tisoč nezdravljenih alkoholikov v tej državi!«

»Kdo pa si v tej državi želi ostati trezen?« se je nasmehnil Rajmond. Skočil je v dvigalo in odhitel v avto. Ko se je na avtocesti prepričal, da mu nihče ne sledi, je iz glave vzel granato.

»Hvala ti,« je olajšano rekel Cankar. »Vem, da ti ni bilo lahko. Pa se zavedaš, da tile norci ne bodo mirovali, dokler te ne dobijo?«

»Res je. V tujino bo treba. Pa saj zdaj imam denar. Greš z menoj?«

»Zakaj pa ne,« se je zasmejal Cankar. »Več glav več ve. Sploh pa hočem videti, kako se zdaj oblačijo tiste lajdre na Dunaju.«

Tokrat je bil Rajmond na vrsti, da se nasmeji. »Veš kaj,« je rekel vedro. »Mislim, da je tole začetek enega čudovitega prijateljstva.« Odpeljala sta se novim dogodivščinam naproti.