Vse je bilo tako perfektno.
Ni bilo zaporov, slumov, norišnic, invalidov, revščine,
nobenih vojn.
Vse bolezni so bile izkoreninjene. Prav tako visoka starost.
Smrt, če odštejemo nesreče, je bila dogodivščina za
prostovoljce.
Prebivalstvo Združenih Držav je bilo uravnoteženo na
štirideset milijonov duš.
Nekega svetlega jutra je v čikaški porodnišnici mož z imenom
Edward K. Wehling ml. čakal na porod svoje žene. Bil je edini mož v čakalnici.
V tistih časih se ni rodilo prav veliko ljudi.
Wehling je štel petinšestdeset let, bil je mladenič v
državi, kjer je bila povprečna starost sto devetindvajset let.
Ultrazvok je razkril, da bo njegova žena povila trojčke. To
bodo njegovi prvi otroci.
Mladi Wehling je sključeno sedel na stolu z glavo v dlaneh.
Bil je tako skrušen, tako nepremičen in brezbarven, da je bil že skorajda
neviden. Njegova kamuflaža je bila popolna, saj je tudi čakalnico preveval
nered in brezup. Stoli in pepelniki so bili prestavljeni proč od sten. Tla so
bila prekrita s popackanimi rjuhami.
Sobo so prenavljali. To so počeli v čast človeku, ki se je
javil za svojo smrt.
Zajedljiv star mož, star okrog dvesto let, je sedel na
lestvi in slikal fresko, ki mu ni bila všeč. Svoj čas, ko se je človeško
staranje še odražalo na videzu, bi mu ljudje pripisali okrog petintrideset let.
Za toliko se je tudi v resnici uspel postarati, preden so odkrili zdravilo
proti starosti.
Freska, ki jo je ustvarjal, je prikazovala zelo ljubek vrt.
Možje in žene v belem, zdravniki in sestre, so okopavali zemljo, zasajali
sadike, škropili insekticide in gnojila.
Možje in žene v vijoličnih uniformah so pulili plevel,
odstranjevali stare in bolehne rastline, grabili listje, odnašali smeti v
sežigalnico odpadkov.
Nikoli, nikoli, nikoli – niti v stari Japonski ali srednjeveški
Nizozemski – niso bili vrtovi tako urejeni in oskrbljeni. Vsaka rastlina je
imela vso ilovico, luč, vlago, zrak in hranilo, ki ga je lahko porabila.
Bolnišnični strežnik je prišel po hodniku in si mrmral
popularno pesem. Zazrl se je v fresko in slikarja. »Tako resnična deluje,« je
dejal. »Skorajda si lahko predstavljam, da sem se znašel v njej.«
»Zakaj mislite, da se niste?« je rekel slikar. Namenil mu je
posmehljiv pogled. »Naslov slike je 'Veseli Vrt Življenja', da veste.«
»Kako uvidevno od dr. Hitza,« je rekel strežnik.
* * *
Nanašal se je na eno od moških figur v belem, katere glava
je bila portret dr. Benjamina Hitza, glavnega bolnišničnega porodničarja. Hitz
je bil osupljivo postaven mož.
»Še precej obrazov bo treba zapolniti,« je rekel strežnik.
Mislil je na obraze številnih figur na freski, ki so ostali neposlikani. Vse
naj bi zapolnili s portreti pomembnih ljudi iz vrst bolnišničnega osebja ali iz
čikaške pisarne Zveznega urada za pokončanje.
»Res mora biti fino, da znate delati slike, ki so čemu
podobne,« je rekel strežnik.
Slikarjev obraz se je spačil v preziru. »Mislite, da sem
ponosen na to packarijo?« je rekel. »Mislite, da si tako predstavljam resnično
življenje?«
»Kako pa si predstavljate resnično življenje?« je rekel
strežnik.
Slikar je pokazal na popackano rjuho. »To je dober
približek,« je dejal. »Uokvirite si jo, pa boste imeli podobo, ki je precej
prekleto iskrenejša od moje.«
»Vi ste pa en mrakoben star prdec, mar ne?« je rekel
strežnik.
»Je to zločin?« je vprašal slikar.
Strežnik je skomignil z rameni. »Če vam tukaj ni všeč,
dedi-« je dejal in dokončal svojo misel z brihtno telefonsko številko, ki naj
bi jo poklicali ljudje, ki si niso želeli več živeti.
Številka se je glasila: »B1T1 AL1 N3 B1T1.«
To je bila telefonska številka institucije z domiselnimi
vzdevki: »Avtomat«, »Ptičja nebesa«, »Konzervans«, »Mačja škatla«,
»Utiševalec«, »Pa-pa, mati«, »Veseli huligan«, »Kušni-me-hitro«, »Veseli
Pierre«, »Ovčjepad«, »Ne-joči-Peter« itd.
»Biti ali ne biti« je bila telefonska številka občinskih
zaplinjevalnic Zveznega urada za pokončanje.
Slikar je pokazal norce strežniku. »Ko si bom želel oditi,«
je rekel, » tega sigurno ne bom storil z 'Ovčjepadom'.«
»Še eden od tistih, ki hočejo vse storiti sami?« je rekel
strežnik. »Umazan posel, dedi. Zakaj ne bi pokazali vsaj malo obzirnosti do
ljudi, ki morajo počistiti za vami?«
Slikar je s še eno nesramno gesto pokazal, kako malo mu je
do stisk preživelih. »Temu svetu ne bi škodilo nekaj svinjarije, če mene
vprašate,« je dejal.
Strežnik se je zasmejal in odšel naprej.
Wehling, čakajoči bodoči oče, si je nekaj zamrmral, ne da bi
dvignil glavo. Nato je spet utihnil.
Robata, ogromna ženska je v visokih petah prikorakala v
čakalnico. Njeni čevlji, nogavice, dežni plašč, torba in baretka so bile
vijolične barve, tiste vijolične, ki jo je slikar imenoval »barva grozdja na
Sodni dan.«
Medaljon na njeni vijolični torbi je bil v resnici pečat
Zveznega urada za pokončanje, na njem je bil upodobljen orel, ki sedi na
zapornici.
Ženska je imela po obrazu ogromno kocin – celo nezgrešljive
brke, če smo natančni. Zanimiva stvar glede oskrbovalk pri plinskih celicah je
bila ta, da so vse pognale brke v prvih petih letih, ne glede na to, kako
ljubke in ženstvene so bile na začetku svoje službe.
»Sem prišla na prvi kraj?« je rekla slikarju.
»Precej zavisi od tega, po kaj ste prišli,« je dejal. »Menda
ne nameravate imeti otroka?«
»Rekli so mi, da moram pozirati za neko sliko,« je dejala.
»Ime mi je Leora Duncan.« Čakala je.
»In vi tunkate ljudi,« je rekel.
»Kaj?« je rekla.
»Pozabite,« je rekel.
»To je pa res lepa slika,« je rekla. »Zgleda kot nebesa ali
kaj podobnega.«
»Ali kaj podobnega,« je rekel slikar. Vzel je seznam imen iz
žepa. »Duncan, Duncan, Duncan,« je mrmral in iskal po seznamu. »Da, tukaj ste.
Upravičeni ste do nesmrtnosti. Bi želeli izbrati kakšno brezizrazno postavo, na
katero bi nataknil vašo glavo? Imam jih še nekaj na voljo.«
Turobno se je zagledala po freski. »Ojej,« je rekla, »meni
delujejo vse enake. Ne vem kaj dosti o umetnosti.«
»Telo je telo, kaj?« je dejal. »Tudi prav. Kot izvedenec v
lepih umetnosti vam priporočam tole telo tukaj.« Pokazal je na brezizrazno
figuro ženske, ki je nosila posušeno zelenje v požigalnico.
»No,« je dejala Leora Duncan, »ti ljudje so zadolženi za
odpadke, kajne? Hočem reči, mene so zadolžili za oskrbovanje. Jaz ne odnašam
smeti.«
Slikar je zaploskal v zaigranem navdušenju. »Pravite, da ne
veste ničesar o umetnosti in potem že v naslednjem dihu dokažete, da veste več
od mene! Seveda vam kot oskrbovalki ne pristoji vloga smetarke! Obrezovalka –
to vam bo bližje.« Pokazal je na postavo v vijoličnem, ki je žagala mrtvo vejo
z jablane. »Kaj pa ona?« je rekel.
»Vam je kaj bolj všeč?«
»Oh-« je rekla, zardela in zlezla vase- »to - to je vendar
povsem zraven dr. Hitza.«
»Vas to vznemirja?« je vprašal.
»Ljubi bog, ne!« je rekla. »Samo - to je tako velika čast.«
»Ah, občudujete ga, kajne?« je rekel.
»Kdo ga ne?« je rekla, občudujoč Hitzov portret. Bila je to
podoba zagorelega, svetlolasega, vsemogočnega Zevsa, starega dvesto štirideset
let. »Kdo ga ne občuduje?« je spet vprašala. »On je postavil prvo plinsko
celico v Chicagu.«
»Nič me ne bi bolj razveselilo,« je dejal slikar, »kot če
vas postavim njemu ob bok za vse večne čase. Žaganje uda – to se vam zdi
primerna podoba?«
»Saj to nekako počnem,« je rekla. Bila je zadržana glede
svoje službe. Njena služba je bila, da je ljudi udobno namestila, preden jih je
ubila.
* * *
In medtem ko je Leora Duncan pozirala za portret, je v
čakalnico vskočil dr. Hitz osebno. Bil je visok čez dva metra in je odseval
pomembnost, uspešnost in veselje do življenja.
»No, gdč. Duncan! Gdč. Duncan!« je dejal in se nato pošalil.
»Kaj pa delate tu?« je dejal. »To ni kraj, od koder ljudje odhajajo. Sem
pridejo!«
»Skupaj bova na sliki,« je rekla sramežljivo.
»Dobro!« je prisrčno dejal dr. Hitz. »Povejte, ali ni to
odlična slika?«
»Počaščena sem, da bom na njej skupaj z vami,« je dejala.
»Tole vam povem,« je rekel. »Jaz sem počaščen, da bom na
njej z vami. Brez žensk kot ste vi, ta čudoviti svet ne bi bil mogoč.«
Poslovil se je in se pomaknil proti vratom porodne sobe.
»Uganite, kaj se je ravnokar rodilo,« je dejal.
»Ne morem,« je rekla.
»Trojčki!« je dejal.
»Trojčki!« je rekla. Zavpila je, ker se je zavedla zakonskih
posledic rojstva trojčkov.
Po zakonu noben novorojenček ni smel preživeti, če starši
otrok niso mogli najti nekoga, ki bi se prostovoljno javil za smrt. Če naj bi
trojčki preživeli, so potrebovali tri prostovoljce.
»Ali imajo starši tri prostovoljce?« je rekla Leora Duncan.
»Kot sem slišal nazadnje,« je odvrnil dr. Hitz, »imajo
enega, druga dva pa še iščejo.«
»Mislim, da jim ni uspelo,« je rekla. »Z nami se ni nihče
dogovoril za tri termine. Danes spuščamo samo edince, razen če je kdo poklical
potem, ko sem odšla. Na katero ime pa naj bi bili napisani?«
»Wehling,« je dejal čakajoči oče in se z rdečimi očmi
vzravnal na sedežu. »Edward K. Wehling ml. je ime veselega bodočega očka.«
Dvignil je desno roko, pogledal proti stropu in si privoščil
klavrn nasmeh. »Aktualnega očka,« se je popravil.
»Ah, g. Wehling,« je rekel dr. Hitz, »nisem vas videl.«
»Nevidni človek,« je rekel Wehling.
»Ravnokar so me poklicali, da so se vaši trojčki rodili,« je
rekel dr. Hitz. »Vsi so zdravi, kakor tudi mama. Sedajle sem na poti k njim.«
»Hura,« je prazno rekel Wehling.
»Ne zdite se mi preveč veseli,« je rekel dr. Hitz.
»Kdo na mojem mestu pa bi bil vesel?« je dejal Wehling. Z
ročnimi gestami je nakazal neznosno lahkost izbire. »Vse, kar moram storiti,
je, da izberem enega od trojčkov, ki bo preživel, potem pa dostavim svojega
dedka po materini strani Veselemu Huliganu in se vrnem z računom.«
* * *
Dr. Hitz se je vidno razjezil nad Wehlingom in se soočil z
njim. »Ne verjamete v nadzorovanje populacije, g. Wehling?« ga je vprašal.
»Mislim, da je prav fina zadevščina,« je prisiljeno dejal
Wehling.
»Bi se radi vrnili v dobre stare čase, ko je prebivalstvo
Zemlje štelo dvajset milijard ljudi in grozilo, da se dvigne na štirideset
milijard, nato na osemdeset, pa na sto šestdeset? Ali veste, kaj je 'nejc', g.
Wehling?«
»Sanja se mi ne,« je kujavo odvrnil Wehling.
»Nejc, dr. Wehling, je ena od tistih malih bunkic v robidi,«
je rekel dr, Hitz. »Brez nadzora nad prebivalstvom bi bila človeška bitja
nagrmadena na površini tega starega planeta kot nejci na robidi! Pomislite na
to!«
Wehling je še naprej zrl v isto točko na zidu.
»Leta 2000,« je nadaljeval dr. Hitz, »preden so se
znanstveniki zmigali in spisali zakon, ni bilo niti dovolj pitne vode, jedlo pa
se je le še morsko travo – in ljudje so še vedno vztrajali na svoji pravici, da
se plodijo kot zajci. Povrh vsega pa so hoteli še živeti večno, če bi bilo to
mogoče.«
»Hočem tiste otroke,« je tiho rekel Wehling. »Hočem vse
tri.«
»Seveda jih želite,« je rekel dr. Hitz. »To je edino
človeško.«
»Tudi tega ne želim, da moj dedek umre,« je rekel Wehling.
»Nihče ni ravno vesel, ko mora odpeljati bližnjega sorodnika
v Mačjo škatlo,« je nežno rekel dr. Hitz.
»Želim si, da je ljudje ne bi klicali tako,« je rekla Leora
Duncan.
»Kaj?« je rekel dr. Hitz.
»Želim si, da je ljudje ne bi klicali 'Mačja škatla' in
podobno,« je rekla. »Ljudem daje napačen vtis.«
»Popolnoma prav imate,« je rekel dr. Hitz. »Oprostite mi.«
Popravil se je in dodelil občinskim zaplinjevalnicam njihov uradni naslov,
naslov, ki ga v vsakdanjem pogovoru ni nikoli nihče uporabil. »Moral bi reči:
Studio za etični samomor,« je rekel.
»To se sliši veliko bolje,« je rekla Leora Duncan.
»Ta vaš otrok – kateregakoli že nameravate obdržati, g.
Wehling,« je rekel dr. Hitz, »bo zahvaljujoč nadzoru prebivalstva živel na
srečnem, prostornem, čistem in bogatem planetu. Na vrtu, kakršnega vidite na
freski.« Stresel je z glavo. »Pred dvema stoletjema, ko sem bil še mlad mož,
smo živeli v peklu, za katerega nihče ni verjel, da lahko preživi še dvajset
let. Sedaj se pred nami raztezajo stoletja miru, do koder seže domišljija.«
Žareče se je nasmehnil.
Nasmeh mu je uplahnil, ko je videl, da je Wehling potegnil
iz žepa revolver.
Wehling je ustrelil dr. Hitza. »Tu je prostor za enega –
enega velikega,« je rekel.
Potem je ustrelil Leoro Duncan. »Saj je samo smrt,« ji je
rekel, ko je padla. »Tako! Prostor za dva.«
Potem je ustrelil še sebe in naredil prostor za vse svoje
tri otroke.
Nihče ni pritekel. Očitno ni nihče slišal strelov.
Slikar je sedel na vrhu svoje lestve, strmeč na razdejanje
pod seboj.
* * *
Slikar je razmišljal o žalostni uganki življenja, ki zahteva
svoje rojstvo in potem, ko se rodi, terja svojo izpolnjenost.. Da se širi in
živi, koliko dolgo je le mogoče – in vse to na zelo majhnem planetu, ki mora
trajati večno.
Vsi odgovori na uganko so bili mračni. Gotovo mračnejši od
Mačje škatle, Veselega huligana in Utiševalca. Pomislil je na vojno. Pomislil
je na kugo. Pomislil je na lakoto.
Vedel je, da ne bo več slikal. Spustil je svoj čopič, da je
padel na rjuhe pod njim. Potem se je odločil, da se je tudi sam naveličal
življenja v Veselem vrtu življenja. Počasi se je spustil z lestve.
Vzel je Wehlingovo pištolo s povsem resnim namenom, da se
ustreli.
A ni imel živcev.
Potem pa je v kotu čakalnice zagledal telefon. Odšel je tja
in vtipkal lahko zapomljivo številko: »B1T1 AL1 N3 B1T1.«
»Zvezni urad za pokončanje,« je rekel topel glas
oskrbovalke.
»Kako hitro bi lahko dobil termin?« je vprašal.
»Lahko bi vas naročili že to popoldne, gospod,« je rekla.
»Morda še prej, če bo kdo odpovedal.«
»Velja,« je rekel slikar. »Naročite me, če bi bili tako
prijazni.« Črkoval ji je svoje ime.
»Hvala vam, gospod,« je rekla oskrbovalka. »Vaše mesto vam
je hvaležno. Vaša država vam je hvaležna. Vaš planet vam je hvaležen. A
največja zahvala med vsemi pride od prihodnjih rodov.«
'B1T1 AL1 N3 B1T1' je prevod kratke zgodbe '2BR02B' pisatelja Kurta Vonneguta, izvirno objavljene v reviji 'If' ('Worlds of if science fiction'), kasneje zbrane v zbirko avtorjeve kratke proze 'Bagombo Snuff Box'.
OdgovoriIzbrišiZ vsem spoštovanjem, Drisky Bare-ass-ovsky.