ponedeljek, 09. december 2013

ČAS IN PROSTOR

Čas* nam nekaj pomeni izključno zaradi dogodkov. To je razlog, da ga opredeljujemo (deloma narobe) kot sosledje dogodkov; a samo dejstvo – da so dogodki edino, zaradi česar čas sploh (o)cenimo – rado poraja napačno idejo, da dogodki tudi so čas – več kot je dogodkov, daljši je; in obratno. In temu napačnemu razumevanju smo podvrženi v vseh primerih, razen ko obstajajo praktični nameni popravljanja tega vtisa – npr. z urami ali premiki vesoljnih teles – katerih povrnitve, konec koncev, le predvidevamo, da so regularne.

Prostor je natančno analogen času. (O)cenimo ga le s predmeti; lahko bi ga tudi čisto racionalno opredelili kot 'sosledje predmetov', če je čas 'sosledje dogodkov'. A, kot prej – dejstvo, da nimamo drugih načinov opredeljevanja prostora, kot nam ga ponujajo predmeti – nas napeljuje k narobnemu mišljenju, da ti tudi so prostor – več kot je predmetov, večji je; in obratno. Prav tako to napačno predstavo doživljamo v vseh primerih, razen kjer jo zaradi praktičnih potreb popravimo – npr. z meritvami v polsežnjih[1] in ostalih ustaljenih merah, ki se opirajo na določene naravne pojave, recimo ječmen,[2] za katere spet le predvidevamo, da so pravilno ukrojene.

Zavest lahko tvori neko približno predstavo o razdalji (ne glede na njeno dolžino) med soncem in Uranom, ker je med njima deset predmetov, ki so (v mislih) na poti – planeti Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Cerera, Vesta, Junona, Palada, Jupiter in Saturn.[3] Ti objekti nam služijo kot mejniki zavesti; ki je sicer skrajno zmedena, ko poskuša določiti interval med Uranom in Sirijem[4]; zmedena – a, jasno, ne le zaradi same dolžine (kajti zakaj si ne bi mogli abstraktne ideje dolžine dveh milj zamisliti enako kot dolžino ene), temveč, preprosto, ker vemo, da je med Uranom in Sirijem le prazen prostor. Iz zgoraj omenjenega, da nam bo ta izpraznjenost – ta potreba po posegajočih predmetih – onemogočila približanje resnici, katere koli predstave bi si prizadevali formirati. Še več, ko enkrat presežemo območje absolutno praktičnih meritev, so zaradi principa posegajočih predmetov vse naše predstave razdalj eno; nimajo različic. Tako si v resnici zamišljamo razdaljo med Uranom in Sirijem natanko takšno kot med Saturnom in Uranom ali med katerim koli enim planetom in njegovim takojšnjim sosedom. Seveda nam je všeč misel, da si znamo ustvariti različne koncepte različnih razdalj; a med seboj zamenjujemo matematično znanje o dolžini s predstavo same razdalje.

Zatrjujem, da to načelo nagonsko vodi likovnika, ko poskuša naslikati, čemur tehnično pravimo razdalje, tako, da med oddaljenim in ospredjem vpelje sosledje predmetov. Na tem mestu trdim, da je namen izzvati perspektivno primerjavo velikosti objektov. Več ljudi, na primer, je naslikanih, eden za drugim, njihovo postopno 'manjšanje' pa je tisto, kar ustvari predstavo o razdalji; – to, pravim, se uveljavlja. A obstajajo tudi zmede v pojmih abstraktne in primerjalne razdalje. Zaradi tega procesa zmanjševanja figur smo resnično primorani občutiti, da je ena bolj oddaljena od druge, a ko si nato ustvarjamo predstavo o abstraktni razdalji, jo razberemo izključno iz sosledja figur, neodvisno od njihovih velikosti. Da bi to dokazali, iz slike izbrišimo ljudi in naslikajmo na njihova mesta skale. Skala je lahko katere koli velikosti. Najbolj oddaljena je morda, kolikor nam je znano, resnično in ne le optično, najmanjša. Občutje absolutne razdalje bo ostalo nespremenjeno, vse kar smo dosegli je zmeda o predstavi primerjalnih razdalj med skalami. Še vedno ostaja jasno: če je umetnikov namen zares, kot smo si zamislili, ustvariti občutek velike razdalje s pomočjo perspektivnega primerjanja velikosti ljudi na različnih točkah, mu moramo očitati vsaj nepotreben napor množenja ljudi. Dva sta dovolj za prav toliko predstav kot dva tisoč; - eden v ospredju kot izvirnik in eden v ozadju, velikosti, ki odgovarja umetnikovi zamisli njune razdalje.

Gledajoč zahajajoče sonce v goratem območju ali z mestom med očmi in kroglo, ga vidimo zelo masovnega, saj ne moremo zaznati, da se ta navidezna masovnost razlikuje, ko gledamo v isto sonce, ki zahaja na horizontu oceana. V obeh primerih imamo verigo predmetov, po kateri lahko sklepamo o nekakšni razdalji; - v prvem primeru je veriga sestavljena iz gora in stolpov – v zadnjem iz valovanja ali penastih pack; a rezultat ne prikazuje nobenih razlik. V vsakem primeru dobimo isto predstavo o razdalji in posledično tudi o velikosti. To velikost si predstavljamo, ko zremo v sonce; a razdalje nimamo – saj med nami in njim ni nobenih objektov. Natančneje rečeno, razdalje si ne predstavljamo, medtem ko velikost ostaja ista. Posledica je, da, če želimo v mislih sprejeti zmanjšano razdaljo, moramo v trenutku spremeniti predstavo o velikosti. Obraten eksperiment nam da, seveda, obraten rezultat.

Dr. Lardnerjev[5] 'tako to je' je zabaven, nič več. V splošnem, filozofi narave uporabljajo identične pretirane ideje osupljive metafizike. Ta grozljivost slednje znanosti je, morda, tisto, kar nam je prineslo vulgarno izpeljavo njenega imena iz predpostavljene superiornosti nad fiziko – kot da ima μετά φυσιχά moč super fizičnega. Dejstvo ostaja, da je Aristotlov Traktat o morali nasledil njegovo Fiziko, kar je predvidel kot razumsko zaporedje razmišljanja. Njegova Etika se tudi prične z besedami Mετά τά φυσιχά – od koder dobimo besedo metafizika. Leibnitz, ki je rad vpletal etične špekulacije, tudi v matematično, ustvarjajoč zmešnjavo, da se ga je raje premišljevalo kot razumelo – se ni niti malo potrudil spremeniti splošne razlage o različnih velikostih sonca – kar je mogoče resnično zadeva čudenja in ne dr. Lardnerjevega pogleda na splošno razlago kot preveč 'naučeno' in preveč 'metafizično' za občinstvo iz dežele Jenkijev.



* E. A. Poe se v eseju drži unikatnega načina označevanja in poudarjanja besedila. Poševni tisk, oklepaji, vrinjeni stavki, ki so včasih omejeni z vejicami, drugič s pomišljaji itd. V prevodu sem se zvesto držal originalnega zapisa, čeprav ta za potrebe smiselno enakih poudarkov večkrat rabi različno zapisovanje. Vse opombe so prevajalčeve.
[1] Polseženj (jard) = 0,9144 metra.
[2] Ječmen (barlikorn) je arhaična anglo-ameriška merska enota, ki ji v slovenščini ne poznamo ustreznice. Ječmen je le delovni prevod dolžine ene tretjine palca, cole, inče, torej 0,0254/3 metra ali 0,0085 metra.
[3] Današnje razumevanje planetov se razlikuje od tistega v času nastanka pričujočega eseja. Od naštetih med planete štejemo le še Merkur, Venero, Zemljo, Mars, Jupiter in Saturn, medtem ko Cerero, Vesto, Junono in Palado prištevamo med asteroide, ki eliptirajo v asteroidnem pasu med tirnicama Marsa in Jupitra. Cerera je tudi potrjen pritlikavi planet (kot npr. Pluton, ki je bil iz skupine planetov izključen leta 2006).
[4] Nič več, morda si je danes Poejevo poanto lažje predstavljati s Plutonom na mestu Urana, a še to je lahko le približek romantične misli.
[5] Dr. Lardner = Dionizij Lardner (1793 – 1859), irski znanstvenik.

3 komentarji:

  1. 'Čas in prostor' je prevod eseja 'Time and Space' pisatelja, pesnika, esejista, urednika in literarnega kritika Edgarja Allana Poeja.

    Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

    OdgovoriIzbriši
  2. TFF12 smo pisali na več naslovov spletnih strani in muzejev, ki se posvečajo delu in življenju E. A. Poeja, z namenom izvedeti, na katere 'tako to je' Dr. Lardnerja se prevajani sklicuje, a po več mesecih čakanja nismo dobili nobenega odgovora. Predlagamo, da se vsak bralec odloči po lastni presoji.

    OdgovoriIzbriši
  3. Za prevod dotičnega eseja sem se odločil, ker je njegova vsebina spodbudila odgovor na zagonetno nalogo, ki mi jo je postavila prijateljica.

    1. V mislih si predstavljaj Kleopatro. Kaj vidiš v ozadju?
    2. Običajen odgovor vsebuje piramide iz Gize.
    3. Odgovori si na vprašanje: če je Kleopatra živela od 69 pr. n. št. do 30 pr. n. št., Keopsova piramida pa je bila zgrajena ok. 2566 pr. n. št. (in je torej med dogodkoma ok. 2500 let razlike), zakaj si ne moremo predstavljati v Kleopatrinem ozadju raje človeške vesoljske odprave na luno (1969), ko pa je med slednjima dogodkoma le ok. 2000 let razlike.

    Poejev esej o predstavah časa kot 'sosledja dogodkov' nam ponuja eno izmed razlag naše predstave Kleopatrinega ozadja.

    Naughtius Maximus.

    OdgovoriIzbriši