VELIKI VESOLJSKI FUK

Leta 1987 so v ZDA omogočili mladim, da so tožili starše zaradi njihove vzgoje. Lahko so jih zvlekli na sodišče in jim zaračunali odškodnine ali jih celo obsodili na zaporne kazni zaradi duševnih bolečin, ki so jim bile prizadejane kot nemočnim majhnim otrokom. Ta ukrep ni bil namenjen le doseganju pravice, temveč tudi preprečevanju nadaljnje reprodukcije, saj na svetu ni bilo več veliko stvari, ki bi jih ljudje lahko jedli. Splavi so bili zastonj. Še več, vsaka ženska, ki se je zanj prostovoljno javila, je lahko izbirala med dariloma v obliki osebne tehtnice in namizne svetilke.

Leta 1989 je Amerika zagnala Veliki vesoljski fuk, kar je bil resen poizkus, da bi zagotovili nadaljevanje človeškega življenja nekje drugje v vesolju, saj to na Zemlji prav gotovo ni bilo več mogoče. Vse se je spremenilo v sranje in pločevinke piva in stare avtomobile in stekleničke Cloroxa.  Zanimiva stvar se je zgodila na Havajih, kjer so dolga leta metali smeti v ugasle ognjenike: nekaj ognjenikov je smeti kar naenkrat izbruhnilo nazaj ven. In tako naprej.

To je bil čas velike permisivnosti na področju jezika, tako da je celo Predsednik govoril sranje in fuk in tako naprej, ne da bi se ob tem kdor koli počutil ogroženega ali užaljenega. Bilo je povsem normalno. Vesoljskemu fuku je rekel Vesoljski fuk, tako kot vsi ostali. To je bila vesoljska ladja, ki je v svojem nosu nosila štiristo kilogramov zamrznjene sperme. Nameravali so jo izstreliti v Andromedino galaksijo dva milijona svetlobnih let proč. Ladjo so uradno poimenovali Arthur C. Clarke, v čast znamenitemu vesoljskemu pionirju.

Nameravali so jo izstreliti četrtega julija ob polnoči. Ob desetih zvečer sta Dwayne Hoobler in njegova žena Grace po televiziji spremljala odštevanje do izstrelitve v dnevni sobi svojega skromnega doma v pristanišču Elk v Ohiu. To je bilo ob obali tistega, čemur so včasih rekli jezero Erie. Jezero Erie je bilo sedaj dobesedno samo še kanalizacija, v njem so bivali trinajst metrov dolgi ljudožerski piškurji. Dwayne je bil paznik v bližnjem ohajskem prevzgojnem domu za odrasle. V svojem prostem času je izdeloval ptičje hišice iz stekleničk Cloroxa. Sestavljal jih je in razobešal po vrtu, čeprav na svetu ni bilo več nobenih ptičev.

Dwayne in Grace sta strmela v filmsko demonstracijo priprave zamrznjenega močefita. Vzeli so majhno stekleničko zadevščine, ki jo je prispeval predstojnik Oddelka za matematične študije na čikaški univerzi, in jo zamrznili. Potem so jo postavili v posebno čašo in iz nje iztisnili zrak. Ko se je zrak porazgubil, je ostal le še fin bel prašek. Prašek ni bil videti bogvekaj, kar je Dwayne Hoobler takoj izpostavil – toda v njem je bilo še vedno na stotine milijonov zamrznjenih spermijev. Povprečen prispevek je znašal dva kubična centimetra. Dwayne je na glas izračunal, da je tam dovolj praška, da bi lahko zamašili šivankino uho. In štiristo kilogramov te zadeve bo kmalu na poti k Andromedi.

»Jebi se, Andromeda,« je rekel Dwayne in pri tem ni bil prostaški. Le ponavljal je tisto, kar je videl na oglasih in nalepkah po mestu. Na drugih je pisalo: »Andromeda, ljubimo te« in »Zemlji se dviguje za Andromedo« in tako naprej.

Na vratih se je zaslišalo trkanje in stari družinski prijatelj, lokalni šerif, se je povabil noter. »Kako ti gre, mamojebec stari?« je rekel Dwayne.

»Ne morem se pritoževati, drekač,« je rekel šerif in tako sta nato nekaj časa izmenjevala žaljivke. Grace se je hahljala in uživala v njuni duhovitosti. A če bi bila malo opreznejša, se prav gotovo ne bi muzala. Lahko bi opazila, da je šerifova šaljivost le površinska in da ga nekaj hudo muči. Prav tako bi lahko opazila, da je v roki držal pravniške papirje.

»Usedi se, stari prdec,« je dejal Dwayne, »in glej, kakšno enkratno presenečenje bo doletelo Andromedo.«

»Kakor sam razumem zadevo,« je odvrnil šerif, »bi moral tu sedeti več kot dva milijona let. Mojo staro bi najbrž začelo skrbeti, kaj se dogaja z menoj.« Bil je veliko pametnejši od Dwayna. Imel je svoj močefit na Arthurju C. Clarku, Dwayne pa ne. Če si želel darovati močefit, si moral imeti IQ višji od 115. Sprejemali so določene izjeme: če si bil dober atlet ali če si lahko igral razne glasbene instrumente ali slikal risbe, toda Dwayne je bil tudi po teh kriterijih neprimeren za darovalca. Upal je, da bodo vzeli v poseben obzir izdelovalce ptičjih hišic, vendar se to ni zgodilo. Na drugi strani pa je bilo direktorju newyorške filharmonije dovoljeno darovati cel liter, če bi to želel. Star je bil oseminšestdeset let. Dwayne jih je štel dvainštirideset.

Zdaj se je na televiziji pojavil nek star astronavt. Govoril je, kako si želi iti tja, kamor bo šel močefit. A namesto tega bo moral sedeti doma, skupaj s svojimi spomini in kozarcem Tanga. Tang je bil uradna pijača astronavtov. Bil je oranžada v prahu.

»Morda res nimaš dveh milijonov let,« je rekel Dwayne, »gotovo pa imaš vsaj pet minut. Posadi svojo rit na stol.«

»To, kar sem prišel opravit,» je rekel šerif in odkrito pokazal svojo nejevoljo, »ponavadi opravim stoje.«

Dwayne in Grace sta bila vidno presenečena. Niti sanjalo se jima ni, kaj sledi. Tu je tisto, kar je sledilo: šerif jima je vročil sodna poziva in dejal: »Moja nesrečna dolžnost je, da vama povem, da vaju vajina hčerka, Wanda June, toži, ker sta ji uničila otroštvo.«

Dwayne in Grace sta obstala kot vkopana. Vedela sta, da je Wanda June stara enaindvajset let in da ima pravico do tožbe, a tega od nje prav gotovo nista pričakovala. Bila je v New Yorku in ko sta ji za rojstni dan voščila po telefonu, ji je Grace celo rekla: »No, srčece, zdaj naju lahko tožiš, če hočeš.« Grace je bila tako prepričana, da sta bila z Dwaynom dobra starša, da je smeje nadaljevala: »Če si želiš, lahko pošlješ svoje ušive starše v zapor.« Wanda June je bila po nekem naključju edinka. Bila je na tem, da dobi brate in sestre, vendar jih je Grace splavila. V zameno je vzela tri namizne svetilke in eno osebno tehtnico.

»Kaj nama očita, da sva storila narobe?« je Grace vprašala šerifa.

»V vajinih sodnih pozivih je priložen poseben seznam obtožb za vsakega od vaju,« je odvrnil. In ker ni mogel več pogledati svojih dveh starih prijateljev v oči, je pogled raje usmeril v televizijo. Tam je sedaj znanstvenik razlagal, zakaj so si za tarčo izbrali Andromedo. Med Andromedino galaksijo in Zemljo je bilo najmanj sedeminosemdeset kronosinklastičnih infundibul oziroma časovnih vrtincev. Če bo Arthur C. Clarke potoval skozi katerega od njih, bi se ladja in tovor pomnožila trilijonkrat ter se pojavila povsod v času in prostoru.

»Če je v vesolju še kaj plodnosti,« je obljubil znanstvenik, »potem ga bo naše seme našlo in vzcvetelo.«

Ena od žalostnih ugotovitev tega vesoljskega programa je bila seveda ravno ta, da je plodnost hudičevo daleč, če sploh še kje je.

Zabitim ljudem, kot recimo Dwaynu in Grace, ter celo zmerno bistrim ljudem, kot je šerif, so vbijali v glavo, da je pravo gostoljubje tam nekje zunaj, medtem ko je bila Zemlja samo kup dreka, ki služi za izstrelišče.

Sedaj je bila Zemlja tudi v resnici kup dreka in celo zabitim ljudem se je posvetilo, da bi to utegnil biti edini naseljivi planet, ki ga bodo človeška bitja kdaj našla.

Grace je bila v solzah zaradi hčerine obtožbe in seznam obdolžitev, ki ga je brala, se je skozi solze razbil v več slik. »Moj bog, moj bog, moj bog,« je hlipala, »govori o stvareh, ki sem jih že zdavnaj pozabila, ona pa se spomni vsega. Govori o nečem, kar se ji je zgodilo pri štirih letih.«

Dwayne je bral svojo obtožnico, zato ni vprašal Grace, kakšne grozne stvari naj bi ji storila pri štirih letih, toda obtožba je bila sledeča: uboga mala Wanda June je z voščenkami porisala zidove dnevne sobe, da bi osrečila svojo mamo. Mati je ponorela in jo našeškala. Od tistega dne, je trdila Wanda June, se je ob vsakem pogledu na umetniške pripomočke začela nekontrolirano tresti in potiti. »Tako sem bila oropana možnosti za veliko in dobičkonosno kariero v umetnosti,« je po besedah odvetnika trdila Wanda June.

Istočasno je Dwayne spoznaval, da je uničil hčerino možnost za to, kar je njen odvetnik poimenoval »ugodna poroka in iz nje izhajajoča udobje in ljubezen.« Dwayne je to menda storil, ko se je ob vsakem obisku potencialnih snubcev prikazal vinjen. Poleg tega je bil pogosto slečen do pasu, čeprav je še vedno nosil revolver in naboje, kadar je odpiral vhodna vrata. Uspela se je celo spomniti ljubimca, ki ga je njen oče zapravil: John L. Newcomb, ki se je potem končno poročil z drugo žensko. Sedaj je bil dobro preskrbljen, bil je na čelu varnostne službe v orožarni v Južni Dakoti, kjer so kopičili kolero in črno kugo.

Šerif je imel na zalogi še več slabih novic in vedel je, da jih bo kmalu imel priložnost dostaviti. Uboga Dwayne in Grace bosta postavila neizogibno vprašanje: »Zakaj nama je to storila?« Odgovor na to vprašanje je vseboval še več slabih novic, Wanda June je bila namreč v zaporu in obtožena vodenja tatinske tolpe. Zaporu se je lahko izognila samo, če bi dokazala, da so bila vsa njena dejanja krivda njenih staršev.

Medtem se je na televizijskem zaslonu pojavil senator Flem Snopes iz Mississippija, predsedujoči Vesoljski senatni komisiji. Bil je vesel zaradi Velikega vesoljskega fuka in je dejal, da je k temu stremel ameriški vesoljski program skozi celo zgodovino. Ponosen je, je zatrdil, da so se ZDA odločile postaviti največjo tovarno zamrzovanja močefita v njegovo malo, staro mesto, imenovano Mayhew.

Izraz »močefit«, mimogrede, ima zanimivo zgodovino. Star je približno toliko kot »fuk« ali »sranje« in tako naprej, vendar pa so ga iz uradnih slovarjev izpuščali še dolgo potem, ko so vključili druge izraze. Šlo je za to, da je veliko ljudi želelo, da bi bila resnično čarobna beseda – kot edina preostala.

In ko so ZDA oznanile, da bodo storile zares čarobno stvar, da bodo izstrelile spermo v Andromedino galaksijo, je javnost popravila svojo vlado. Njihovo kolektivno nezavedno je oznanilo, da je prišel čas za razkritje zadnje čarobne besede. Vztrajali so, da sperma ni nekaj, kar bi izstrelili na drugo galaksijo. To lahko storimo samo z močefitom. Tako je vlada začela uporabljati to besedo in naredila še nekaj, česar prej ni storil še nihče: standardizirala je njeno črkovanje.

Mož, ki je intervjuval Snopesa, ga je sedaj zaprosil, naj vstane, da si bodo lahko vsi dobro ogledali njegov nakurčnik, kar je senator tudi storil. Nakurčniki so bili precej v modi in veliko mož je nosilo nakurčnike v obliki vesoljskih raket v čast Velikemu vesoljskemu fuku. Te so bile običajno okrašene s kraticami »Z. D. A.« Nakurčnik Senatorja Snopesa pa je imel namesto tega zvezde in trakove Konfederacije.

To je pripeljalo pogovor na temo heraldike in novinar je spomnil senatorja na njegova prizadevanja, da bi beloglavega orla umaknili kot državno ptico. Senator je pojasnil, da se mu ne zdi primerno, da bi državo predstavljala ptica, ki ni bila kos modernim časom.

Na prošnjo, naj navede žival, ki je modernemu času kos, se je senator izkazal in navedel kar dve – piškurja in pijavko. In ne da bi se on sam ali kdor koli drug tega zavedal, so se Velika jezera zagabila celo piškurjem. Ko so človeška bitja ždela v svojih hišah in gledala Veliki vesoljski fuk, so se piškurji splazili iz močvare na kopno. Nekateri med njimi so bili tako dolgi in debeli kot Arthur C Clarke.

In Grace Hoobler si je otrla mokre oči ob prebranem in vprašala šerifa tisto, česar se je v resnici bala slišati: »Le zakaj nama je to storila?«

Šerif ji je povedal, potem pa je tudi sam zajokal spričo krute Usode. »Najhujša naloga, ki sem jo moral kdaj koli izvršiti,« je dejal pobito, »je, da sem moral prenesti takšne srce parajoče novice tako tesnima prijateljema, kot sta vidva – na noč, ki naj bi bila najsrečnejša v zgodovini človeštva.«

Odšel je jokajoč in se opotekel naravnost v usta piškurja. Piškur ga je pri priči pojedel, vendar je pred tem še uspel zakričati. Dwayne in Grace Hoobler sta pohitela ven, da bi videla, kaj se je zgodilo, in piškur je pojedel tudi njiju.

Bilo je ironično, da je njihova televizija nadaljevala odštevanje, čeprav ni bilo naokoli nikogar, ki bi to slišal, videl, ali pa bi ga to vsaj malo brigalo.

»Devet!« je dejal glas. In potem: »Osem!« In potem: »Sedem!« In tako naprej.

Drisky Bare-ass-ovsky

ZOMBI, RAKETA, PUŠČOBA

Si zombi, raketa ali puščoba?

Odgovor na to vprašanje je za mojo skupino prijateljev – po ogledu filma Star Wars leta 1977, okoli osmega leta starosti, potem Night of the Living Dead in vseh slasher filmov iz osemdesetih, ko so na naših TVjih pognali videokasetarji, in The Road Warrior leta 1981 – določil naše usode.

Vem, bilo je na tisoče členitev pop subkulture: stripi, video igrice, grozljivke, heavy metal, znanstvena fantastika, Dungeons and Dragons. In še na stotine drugih kategorij obstaja. Lahko jih prikažem z osnovnošolsko skico prekrivajočih se množic: banja osamljenih mehurčkov. Izgoreli metalci so vanjo prispeli z Dungeons and Dragons, morda malo z glamom, precej verjetno pa tudi z grozljivkami. Težki stripofili so pogosto kasneje v življenju postali filmski snobi (v adolescenci so svoj čas zapravljali ob branju snemalnih knjig). Celo šport friki[1], s svojimi brezkončnimi, eksotičnimi statistikami tekem, so se prekrili z metalom in, ja, mogoče s stripi.

Ampak zame in za moj krog prijateljev iz srednje šole, se je vse končalo pri zombijih, raketah in puščobah. To so bile tri poti iz veže adolescence, ki so vse vodile v temačen, odmevajoč hodnik. Koridorji so se zvijali in prepletali kot vijačnice DNK. Morda so bile te poti grobe slike naših dednih zapisov, s katerimi smo se rodili, ki so nam pomagale pri izbiri enega izmed hodnikov.

Poskusil bom razložiti vse tri subskupine (in verjetno mi ne bo uspelo). Potem bom ugotovil, kam sem prišel po svoji poti, ko so se karte enkrat razdelile. Mislim, da je to poglavje bolj zame kot za vas.

Vsaka od teh kategorij predstavlja drugačne poglede na skupno najstniško izkušnjo, ko nismo dobro razumeli, kako svet družbeno ali ekonomsko deluje. Zgodnji izobčenci, kot sem bil jaz, smo zamujali s seksom in karierami. Če smo že našli svojo poklicanost, je običajno vsebovala risanje, pisanje ali nekaj podobno kreativnega. Delo, ki se ga opravlja doma in ponavadi v osami. Izkušnje iz resničnega sveta, ki jih bomo potrebovali kot pisatelji, umetniki ali režiserji, bodo prišle kasneje. Takrat ko bomo morali najti dejansko službo, da nas bo finančno podpirala pri bilokateri kreativni stvari, ki si jo želimo opravljati.

Do takrat pa mora vse, kar ustvarimo, vsebovati posploševanje, odhod iz ali uničenje sveta v katerem živimo.

Zombiji posplošujejo. Sveta sicer ne razumejo nič bolje kot rakete ali puščobe, so jim pa res všeč hiše in avtoceste. Vsaka zombi zgodba v temeljih govori o porušenem redu, sama infrastruktura pa ostaja nedotaknjena. Lahko gori, ja. In seveda je zelo zabavno, če se avtobus zaleti v izložbo diskonta, medtem ko voznika cefra na koščke nenadno zombificiran potnik. Ampak svet, vsaj na videz, preživi. Sčasoma bo morda postala puščoba (bolj napredni zombiji začnejo svoje zgodbe daleč v prihodnosti, kjer je svet že puščoba), ampak zaenkrat ostaja mikrokozmos arhetipov, ki se borijo za preživetje proti hordam neživih. Običajno je ta mala skupina sestavljena iz tipov, ki jih je najstnik srečal v svoji kratki eksistenci: heroj, nedosegljiva lepotička, vedno glasni kreten in piflar, ki ve, kaj se dogaja. Ujemajoč z razburkanim smislom za maščevanje čudaškega najstnika in s sovraštvom do samega sebe, vedno glasni kreten in piflar pogosto umreta.

Pogosto, a ne najpogosteje. Ker zombiji nadaljujejo svojo pot v grozljive, gotske, slasher filme, nekateri v punk rock in večina v metal, so ponavadi najbolj nihilistični od vseh treh skupin. Tako se večina zombi filmov, vštevši klasiko Night of the Living Dead, konča izključno s pobitimi liki.

                       

Moj prijatelj iz srednje šole, bolj mimoidoči znanec, če prav pomislim, je bil težek zombi, preden se je tega sploh zavedel. Gojil je neomajno ljubezen do čudnega in izobčenega ter tih, absoluten gnus do izmuzljivega in lažnega. Vse ljudi je tudi razvrstil v ti dve kategoriji z mogoče tremi podkategorijami za vsako (fizično čuden, mentalno čuden, športno izmuzljiv, republikansko izmuzljiv … saj dojamete foro).

Čez leta, ko sem se že preselil v Los Angeles, mi je poslal scenarij, ki ga je bil napisal. Ni bil slab poizkus. Tudi odličen ne. Na neki točki v scenariju, eden izmed likov porine zombija z ladje. Ta se sprva upira, se poskuša obdržati na površini, in potem potone.

Nedolžno sem ga vprašal: »Nikoli mi ni bilo jasno: bi zombija motilo, če bi potonil pod vodo ali ne? Če ne dihajo, bi se sploh zavedali situacije?«

To je bil njegov dobesedni odgovor: »For your information, zombiji lahko živijo pod vodo, samo ni jim všeč!«

To je bil zombi, ki je že davno pred tem prevzel zombijevski pogled na svet. Vidimo jih lahko povsod: zavijajo z očmi pred rock klubi, češ kako beden je bil bend, zmigujejo z glavo, ko berejo časopis v kavarni, v očeh jim sveti zamera pod pisarniško svetlobo. Zombiji ne morejo verjeti, koliko energije potrošimo za cilje, ki niso povezani s hranjenjem.

Night of the Living Dead (in večina zombijevskih filmov) govori o zombijih, ki spreminjajo svet v puščobo, v svet živih pa jih je pripeljalo sevanje iz rakete, ki je trčila v Zemljo.

Rakete odhajajo. Za njih ni ohranjene infrastrukture. Sploh ni Zemlje, pika. Ta bi namreč še vedno pomenila obstoj ljudi.

Boljše, kot samo oditi s sveta, je ustvariti novega in se odločiti, kako bitja (oz. humanoidni vesoljci) v njem delujejo. Tudi v tej puščobi se rakete zavejo, da je lažje zgraditi svet in njegovo zgodovino ali še bolje: si izbrati omejeno število navad in ritualov, ki jih bodo obdržali, ker ustrezajo zgodbi, kot začeti ex nihilo. Vsak otrok raketa, ki sem ga poznal, zdaj dela z računalniki. Do njih so prišli preko New wave, post punk, video igric in znanstvene fantastike. Zakaj se truditi z branjem zapletenih obraznih znamenj in čustvenih signalov, če pa obstaja ogromen, sicer dokončen, zemljevid matične plošče, ki ga lahko upravljaš sam?

Ker pa so rakete, nam radi kar najpodrobneje opišejo rakete, ki letijo med temi svetovi. »Laserski topovi« prevzamejo funkcijo dialoga, »odbijajoči ščiti« so čustveni odzivi in »nadsvetlobna hitrost« je osnova fabule. Prva scena iz Star Wars, z miceno, izmuzljivo raketo upornikov in potem masivno cesarsko zvezdno uničevalko, ki se valita preko ekrana, je permanentno zapečatila generacijo raket v njihova izolirana, deloma utišana življenja. Rakete imajo v svojih hodnikih najmočnejšo gravitacijo, ki jih učinkovito vleče navzdol po njihovem hladnem koridorju romantičnega vakuuma. Lep del mojih kolegov je v svojih telesih, lobanjah in duši postal kup raket, ki se posnemajoče gibljejo po površju sveta, manevrirajoč skozi lastno življenje. Vsi so vključili odbijajoče ščite.

Je pa za rakete najverjetneje, da se bodo vendarle poročili in imeli otroke. Svoje hiše obravnavajo kot vesoljska plovila, ki so pristala na Zemlji, njihovi partnerji in otroci pa so sopotniki. To prav tako pomeni, da so rakete zelo dobri starši: vedno imajo pri sebi prvo pomoč, seznam najuporabnejših telefonskih številk, zalogo mazil, painkillerjev in ustekleničene vode. Oba mulca, s katerima sem v otroštvu sestavljal rakete iz legic, sta najboljša očeta na svetu, kar jih poznam. Dober kapitan ve, kako ravnati s svojo ekipo.

Darth Vader je, v bistvu, zombi, rojen v puščobi, ki dela na raketi.

Puščobe uničujejo. Zaradi sveta so zmedeni, čeprav so nad njim tudi navdušeni. Zato jih ideja, da bi s samozadostno raketo odleteli stran, ne glede na to, kako ljubeče jo opišeš oz. katere čute nam prebudi[2], spominja na navaden beg. Jih pa vljudnost tega sveta (večina puščob prihaja iz predmestij) straši prav toliko kot hlad vesolja. Vesoljci sicer so zanimivi in zombiji preživele ljudi pripeljejo skupaj, a puščobam nobena od teh idej ni všeč.

Rešitev? Puščoba. Po nuklearni vojni, po meteorju ali pa preprosto po milijonih let, gre za popoln okoliš za galop puščobove domišljije. Puščobo naseljujejo ljudje ali včasih, za spremembo, mutanti, izrastki ljudi. Mutanti, glavni prebivalci postapokaliptičnih okolij, so jim blizu. So variacije pobesnele človeške vrste. Ali ni res, da se nekateri najstniki točno tako počutijo? Mutanti prinašajo udobje. Ni potrebe po ugotavljanju vesoljske biologije ali eksotične kulture in religije. Če že kaj, bodo imeli mutanti čudaške mentalne sposobnosti in prakticirali kanibalizem. Heroji so nemutirani ljudje, ki tavajo preko puščave (vedno, čudno, oblečeni v usnje ali razparane jopiče. Otroci iz predmestij so namreč navajeni na klime, tako da se šele kasneje v življenju naučijo prednosti tekstila, ki diha) in s seboj nosijo vse, kar potrebujejo. Puščobe so mojstri polnjenja mošenj, ruzakov in žepov. Kadarkoli je mogoče pričakovati, da bo puščoba pograbil, kar je na dosegu, in odtaval proti horizontu.

Puščobe skoraj vedno zapadejo v punk rock in znanstveno fantastiko. Za njih je najverjetneje, da pišejo dnevnike in so ponavadi prvi, ki dobijo ponižujočo službo. Če bi imela puščoba svojo tarot karto, bi bil zraven pripet račun.

Paradoksalno so ravno puščobe najbolj upajoči in sentimentalni. Četudi uničujejo svet, kot ga poznamo, proizvajajo zgodbe, v katerih jedro človeštva, bodisi v dejanskem številu preživelih bodisi v zavesti osamljenega heroja, preživi in zmore dlje. Puščobe, na fakultetah, obožujejo Becketta.

Pošast v filmu Alien odkrijejo na raketi, ki je strmoglavila v puščobi in se reproducira s spremenjanjem svojih žrtev v zombijevske inkubatorje za vesoljce.

Leatherface, Michael Myers, Jason Voorhees, Pinhead in Freddy Krueger so v bistvu zombiji, ki bi radi svet spremenili v puščobo. Jason in Pinhead se oba na eni točki v filmu znajdeta na raketi.

Filmi Matrix govorijo o heroju, Neu, ki se ne zaveda, da je zombi, in ne ve, da živi v puščobi, dokler ga Morpheus ne dezombificira in pripelje na raketo.

Vsak najstniški odpadnik, ki zasleduje kreativno kariero, ima že od samega začetka v sebi zombijevsko, raketno ali puščobno umetniško delo.

Če sedaj pogledam nazaj, mi postane jasno, da sem puščoba. Veliko komikov je puščob. Kaj pa je stand-up komedija drugega kot izolacija specifičnih delov kulture ali človeštva in njihov prikaz v širšem kontekstu pod ukrivljenim zornim kotom, da izsiliš malo smeha. Oz., v širšem smislu, označevanje velike količine stvari, imenovanih kultura ali družba, za smeti po enkratni uporabi. Poleg tega komiki potujejo. Tavamo preko pokrajin, iščemo postojanke s poceni pijačo, čipsom in publiko, da vsilimo svojo obrt. Presenečen sem, da ne nosimo upedenane šibrovke ob boku.

Zombijevska, raketna ali puščobna umetniška dela se oblikujejo v začetkih pubertete: mrki, low-budget film o neživih, epopejska vesoljna opera ali zadnja bitka za civilizacijo v razbrazdani pušči, kjer bo usodo človeštva odločil strel iz puške ali samostrela.

Izkazalo se je, da v meni zorita dve puščobni umetniški deli in obe sem napisal v prvem letniku srednje šole. Prva se je imenovala The Shadow Dogs, ki sem jo mislil izdati v mehki vezavi kot kak roman Stephena Kinga[3]. Dogajala se je, ne hecam se, v prihodnosti, kjer so mutirani psi prevzeli nadzor nad svetom. No, bili so bolj visoki ljudje s pasjimi glavami. Heroj, ne spomnim se njegovega imena, je taval preko puščobe s kulsko zapestno pištolo in še eno pištolo ob boku, ki sem jo ukradel iz filma Blade Runner, za katerega še vedno mislim, da ima eno najbolj zakon filmskih pištol.

Mimogrede zakaj heroji vedno tavajo po puščobi? Ne bi imel vsaj načrta, da boš šel nekam, kjer sta voda in hrana, preden bi se odpravil pohajkovat? Tudi puščavski nomadi ne tavajo zmedeno naokrog s praznim domnevanjem, da bodo našli oazo, tik preden vsi popadajo od žeje. Se pač dobro sliši? Tavati po puščobi? Verjetno se »Iti po dobro premišljeni poti, ki vodi k namenjenemu cilju po puščobi« ne sliši dovolj vznemirljivo za film.

Kakorkoli že, The Shadow Dogs. Prvih osemdeset strani romana sem porabil, da sem glavnega junaka opremil z orožjem. Ne hecam se, sprva je imel nož in puško, ki jo je moral ročno nabijati, dokler ni pobil nekaj ljudi in si od njih nagrabil dovolj konzerv hrane, da jih je lahko zamenjal za zapestno in Blade Runner pištolo. Ko sem ugotovil, da si ne morem več izmisliti bolj kulskega orožja zanj, sem izgubil ves interes za pisanje knjige.

Drugi puščobni umetnini sem dal naslov Cholly Victor and the Wasteland Blues. Pisal sem jo po presledkih in jo imel namen pretvoriti v masoven grafični roman. Cholly Victor je bil skorajbrezzgodbovni popis vseh stvari, s katerimi sem bil v tistem obdobju obseden. The Road Warrior, El Topo, Eraserhead, Richard Corben, strah pred nuklearno vojno in špageti vesterni. O, Bog, kakšno sranje je to bilo. Ampak sem ga vsaj spravil iz sebe. Konča se tako, da heroj, Cholly, vihteč šibrovko, po puščobi tavajoč mrhovinar, premaga mutanta, robotsko odrto jagnje vojskovodjo, in potem nadaljuje pot po prerešetani avtocesti proti mitski zahodni obali[4].

Moje lastno življenje ni prišlo niti blizu zmage nad robotskim vojskovodjo in odhodom proti zahodni obali. V resničnem svetu sem imel dovolj zbijanja šal pred zombiji v lokalnih klubih za komike. Preselil sem se v San Francisco. Z rabljeno Jetto, ne z raketo. In vožnja skozi osrčje države ni bilo nikakršno tavanje po puščobi, čeprav sem skozi Utah dobil sličen občutek.

Naughtius Maximus

---

[1] Ki jih ne gre zamenjati z mačoti ali atleti: razlika, ki jo je lepo izpostavila Sara Vowell v Take the Cannoli, knjigi, vredni vašega časa.

[2] Raketa v Battle Beyond the Stars ima ogromne joške in ženski glas!

[3] Stephen King, prvi pisatelj, ki je lahko spojil popolnoma občuteno, vsakdanje življenje, s kozmično grozo, je kasneje izdal serijo Temni stolpi, veliko puščobno epsko pripoved, ki je skupaj povezala večino njegovih romanov iz »resničnega« življenja. Prepričan sem, da je dobil idejo za takšno serijo v srednji šoli. Če je ni, ga prosim, če lahko laže o tem, da podpre mojo tezo. Hvala, Steve!

[4] Cormac McCarthy je res dobil Pulitzerja s svojo The Road, ki govori o očetu in sinu, ki se prebijata proti mitski obali po nepojasnjeni globalni kataklizmi. Ampak, ali je Cormacov heroj imel aljaškega medveda s štirimi rokami in pasom za amunicijo za pomočnika? Točno tako.

MANIFEST JEZDECEV VSEBINE

Nato[1] je[2] Tyson,[3] ker[4] je[5] vedel,[6] da je[7] že[8] vse[9] izpolnjeno,[10] (in[11] da[12] bi[13])[14] se izpolnilo Pismo,[15] rekel: »(Žejen[16] sem[17]).«[18] Tam[19] je[20] stala posoda,[21] polna[22] kisa.[23] Prišli pa[24] so[25] Jezdeci[26] in[27] zlili[28] kis[29] na[30] solato,[31] posodo pa[32] napolnili s parafrazami.[33] Ko[34] je[35] Tyson (videl[36] parafraze[37]),[38] je[39] rekel:[40] »(Izpolnjeno[41] je[42]).«[43] In[44] nagnil[45] je[46] glavo[47] in[48] izročil[49] duha.[50]

---

[1] Potem; ne zamešaj z NATO-m, North Atlantic Treaty Organization [Organizacija severnoatlantskega sporazuma], mednarodno vojaško-politično organizacijo držav, ustanovljeno leta 1949.

[2] Biti, obstajati; v tem primeru v hkrati preteklosti in prihodnosti, torej večni sedanjosti, kar naredi 'je' obliko glagola biti, ki je najbližje splošnemu stanju obstoja.

[3] Znan tudi kot Malik Abdul Aziz, Iron Mike, Michael Gerard Tyson, Kid Dynamite in ponekod dr. Tyson.

[4] Okrajšava izraza 'kerlc'.

[5] V izvirniku verjetno "jebemti"; možnost samocenzure zaradi prisotnosti otrok. Opozorimo, da za manifest velja starostna omejitev PG-13.

[6] Najprej je vedel, da nič ne ve. Seveda je vedel, da nič ne ve, saj je vedel tudi, da je tik po tem, ko se je zavedel, da nič ne ve, to tudi povedal. Nato je 4 stoletja pred tem to prvi citiral Sokrat. Brez navedbe vira, zakajti Sokrat je vedel (tik po tem, ko se je zavedel, da nič ne ve) tudi, da bo originalna izjava izrečena šele čez dobra 4 stoletja.

[7] Jedrska elektrarna.

[8] Neposredni prepis iz izvirnika, ki nima ustreznice v indoevropskih jezikih. V danem kontekstu namiguje na izjemen Tysonov občutek za tajming. Več informacij o Tysonovem tajmingu najdete pri njegovem dvoboju z Michaelom Spinksom, 27.6.1988 v Atlantic Cityju. Link: http://www.youtube.com/watch?v=HuaFIRD7_5Y

[9] Vse. Vreme. Kamni. Tudi krave. Vse.

[10] Lahko preberemo tudi iz-pol-njeno; stavek je namenoma zasnovan tako, da v nobenem od obeh primerov nima smiselnega smisla. Enostavno ni dobro osmišljen.

[11] /Okrajšava okrajšave/ – prva polovica latinske okrajšave INRI, zapisane na križu - simbolu krščanske vere.

[12] Da kot pritrdilnica, ne kot veznik. Slednji primer bi bil mogoč, še posebej nanj namiguje oblika zapisa brez vejic, a bi v kontekstu tega stavka šlo za nekakšno geminacijo, ki bi bil edinstven primer v Svetem Pismu, kar se zdi malo verjetno.

[13] Kot dvojno, obojestransko, označuje in povezuje dve plati medalje. Želeti nemogoče, kljub temu, da je oseba že dosegla nekaj. Bi kot bipolarno, bienale, biseks in Bikofe.

[14] 'In-da-bi' je hebrejska varianta fraze 'Un-da-boo', ustaljenega pozdrava orkovskih pilotov vivernk. Natančen prevod je nemogoč, ugiba pa se, da je set besed sprva pomenil nekaj podobnega današnjemu 'srečno pot', ki so jo Judje posvojili, ko so bili primorani zapustiti svoje službe v Egiptu po kratkem obdobju uzurpacije Starega Egipta s strani orkovske 5. protodinastije. Orki so bili s službovanjem Judov tako nezadovoljni, da je eden izmed Hellscreamov ukazal skupini šamanov razpreti morje, da so nezaželeni lahko hitreje odšli.

[15] Šifra za skrivno prostozidarsko ložo, ki izpolnjuje želje na smrt bolnim otrokom; lahko tudi ovojnica z listom papirja za običajno daljša sporočila po pošti.

[16] Vsebina se enako kvalitetno poveže z obema pomenoma: (1) tisti, ki ga muči Žeja http://www.healthgrades.com/physician/dr-zeia-casab-rueda-ynyby in (2) (redkeje žejan, Žejan) - prebivalec Žej, v tem primeru gre za izkazovanje krajinske pripadnosti dr. Tysona, morda nekoliko nenavadno glede na priimek (a vseeno očitno tudi nekaj slovenskega porekla, v tem se kaže podobnost s Christophom Waltzem), naj omenimo, kraj Žeje ima poštno številko 1233 in se nahaja blizu Domžal.

[17] Žejen sem pa tja pa take fore. Kar koli od naštetega. Tyson v tem trenutku ni bil več dobre volje.

[18] Tyson na tem mestu rabi prastaro inačico izjave: "Nisem več mlad." Žeja se sklicuje na občutek, ki ga človek dobi, ko predolgo časa žuli materino dušico.

[19] Tovarna avtomobilov Maribor.

[20] Beseda 'ej' je doživela v svoji zgodovini več obratov v 'je' in nazaj. Trenutno jo zopet uporabljamo v izvirni obliki, v času zapisa zgornjega besedila pa je bila v rabi druga verzija. Ali pa je bilo zares obratno in je 'je' v resnici izvirna oblika našega 'ej'?

[21] Samostalnik iz glagolnika. Dejanje, ki ga storimo v dobri veri, da dobimo določeni predmet (denimo biografski roman o Borisu Cavazzi) nazaj, a ga v bistvu nikoli ne.

[22] Obsedenost Tysona in Jezdecev s "polnostjo" je posebnost v znanem vesolju, saj kot edina še ni bila analizirana s strani psihoanalitikov. Le-ti so namreč izredno občutljivi na Tysonov levi kroše.

[23] Bistven je pH. Ta je v primeru naše parabole bistveno nižji od navadnega pH-ja solatnih kisov. Najnovejše teorije živalovarstvenih veganov in komunofašistov trdijo, da gre za kislino, ki zmanjša pH notranjih organov prebavnega traku na dovolj nizko raven za razvoj rakastih tvorb. Gre za nekakšen plan B v farizejskih zaroti, ki bi moral učinkovati ob morebitnem polomu njihovega načrta izdaje.

[24] … pa pa pa pa pokerface pa pa pokerface, ma ma ma ma!

[25] Zanimiva anekdota spremlja dotični glagol 'so'. Ko so Jezdeci odšli na Oddelek za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, da bi poizvedeli več o njegovi biti, so naleteli na muhastega profesorja, ki jim je skušal prikriti sleherno skrivnost jezika z ostrimi besedami: »Nič! Za vraga, nič! To je samo glagol biti v tretji osebi množine!« Nato je zaloputnil vrata, ko ga je predsednik organizacije TFF12 pobaral: »Mar ne bi bil resničneje: glagol biti v tretjih osebah množine?«

[26] Na tej točki gre za nejasno formulacijo. Znano je, da Janez evangelist in Janez razodetja nista isti osebi, a ni izključeno, da so omenjeni jezdeci prav jezdeci apokalipse. V kontekstu manifesta gre seveda za neke druge jezdece, ki so še bolj povezani s samo vsebino.

[27] In je veznik, ki povezuje črko I s črko N.

[28] Jezdeci so sila izvenzemeljskih proporcev. Ko zlivajo je njihov domet različen glede na to kako stanje je v atmosferi. Katastrofalnih razsežnosti v vsakem primeru, človeštvo lahko lažje diha odkar pozna tehnologijo NHCB, ki ga rešuje pred vesoljskimi ladjami, ki so obtičale v zemeljski stratosferi, le v drugi dimenziji.

[29] Kis ali ocet ali jesih. Zelo uporabna starodavna začimba pa tudi zdravilo in čistilo. Nam najbolj znani vrsti sta vinski in literarni, ki prevladujeta v kuhinji za pripravljanje raznih solat in na literarnih večerih, pretežno med Ljubljano in Krasom. O zdravilnih in čistilnih učinkih jabolčnega kisa si preberite na spletu, o učinkih modernizma in postmodernizma pa v zbirkah Uran v urinu, gospodar!, Kobalt, Volfram, Soneti, Soneti drugi, Jambi in Mesto sto.

[30] Zgoraj. Na vrhnji polovici. Obratno od pod. Večkrat (kot tudi v tem primeru) označuje popolno sozvočje razmerja. Npr.: 'Kis gre na solato kot ata na mamo.

[31] V tem primeru gre za treviški radič v ognjevarni posodi, namazan z olivnim oljem in provansalskimi zelišči. Edinstvena omemba tovrstne solate v Evangelijih; v Mojzesovi knjigi je pod tem izrazom mišljen regrat.

[32] Ali 'pa pa pa pa pa pa pa pa pa, pa pa pa, pa pa pa pa pa pa pa pa pa, pa pa pa, pa pa pa' iz MacGyverja ali 'pa pa pa pa, pa pa pa, pa pa pa pa, pa pa pa pa pa' iz Indiane Jonesa. Vi povejte nam.

[33] Še preden je bil originalni odlomek citiran v Svetem pismu (Janez 19:28), je namesto besede 'parafrazami' stala beseda 'paradajzami'. Zaradi nerazumljivosti prvotne besede, navajamo skoraj sopomenko.

[34] To se pravi neposredno po odkritju vsebine.

[35] Včasih zapisano tudi kot 'ye' ali bolj znano kot 'Yehowah'.

[36] ! --- ! = Zamejena vsebina (z dvema šokoma, presekoma, ki označujeta delec percepcije), ki sestavlja odločitev, da je nekaj nekje bilo pripeljano v red, kot to, kakršno se samo kaže.

[37] Fraze fraze.

[38] http://www.mladina.si/media/www/slike/2010/39/__190/dinamit_jansa_v_jla.jpg

[39] Glej opombo 2.

[40] Doktor je tu že drugič nekaj rekel. Njegovi varovanci so bili vajeni nerazumljivih in bistroumnih ter dvoumnih in lucidnih izrekov, a zadnji sem jim je zdel skoraj kot nekaj v drugem jeziku. Bilo je vprašanje, vrženo med njih kot kost. A nanj niso znali odgovoriti.

[41] Izpolnjeno je tisto kar gleda iz polnega. Je tisto kar ti da dober občutek, ker veš, da si spet naredil nekaj koristnega, pomenljivega, vrednega. Je dokončano, narejeno dejanje, ki vsebini da smisel.

[42] 'je' v tem primeru ni le oblika glagola biti, ampak tudi glagola jesti. Jesti izpolnjeno je dolga leta pomenilo prav toliko, kot jesti uravnoteženo. Dandanašnji prihaja izraz ponovno v rabo.

[43] Lahko tudi: Napolnjeno je.

[44] In se je globoko zamislil, ker se po Inu dan pozna.

[45] Beseda nágniti oz. nagníti, ki je hkrati dovršne in nedovršne narave, skriva v sebi kompleksnost in večplastnost modernega sveta. Tako se gibljemo od univerbizacije pomenov spraviti kaj iz pokončne lege v poševno do volje do dela in nagnjenosti k razvadam. Če poenotimo še same pomene, pridemo do nagnjenosti k razvadam v poševni legi. Ali v obliki ljubezenskega sporočila: „Nágnil in nagníl te bom do kraja.“ Torej dovršno dejanje, ki smo ga odpeljali v večnost, kar pač bi naj ljubezen sama tudi bila.

[46] Nasprotno od ni. Če ni lahko le Ničesar, potem je brez specifičnosti lahko (je) le vse. Ob navzočnosti mesije, si je to nekoliko lažje predstavljati.

[47] Še vedno poteka debata, za čigavo glavo dejansko gre. V primeru, da gre za dr. Tysonovo, je potrebno upoštevati, da zaradi naklona vsebina ne bi bila na voljo vsem prisotnim na večerji, kar je malo verjetno. Bolj se zdi, da gre za glavo koga drugega. Morda natakarja, morda Janeza, pisca, morda pa celo samega Jezusa, ki je bil tisto nič sicer zvezda večera.

[48] 'In' ni 'ni' in 'ni' ni 'in'.

[49] 'Izročiti' je precej neustrezna beseda, saj dejansko ne gre za nikakršno dejanje rok. Bolj primerna beseda (tudi v samem Svetem pismu) bi bila 'izustiti'. Izmed mnogih vsebin, je žrtvenik izustil tudi slavni rek: »I broke my back.«

[50] Iz ust mu je zadišalo po vsebini.