ponedeljek, 05. avgust 2013

IGRAIGRICA

Živjo, gospodarice in gospodje,
medspletna situacija se zaostruje!

Ali se radi igrate video igrice? Jaz se zelo rad igram video igrice, čeprav sem že zelo star, celih 27 zim teptam zemljo in žulim materino dušico. Dolgo časa se že sprašujem, zakaj se vsej mogoči programski zasedbi na računalnikih, konzolah ter seveda tudi vseh ostalih interaktivnih medijih naslovi nek hudo futurističen, patološko mogočen moniker. Razen igricam. Igrice so za otroke, otročje, neodrasle, manj dorasle in še kaj hujšega. Igrice. Kaj pa na primer Wordek. Kako ljubko se sliši: »Delavec, ali si danes kaj uporabljal Wordek?« Nebogljenega delavca bi kar uščipnil v lica, četudi je morda ponesreči pobrisal, izgubil ali boknedaj recimo spremenil davčno napoved.

Kaj je igrivega na igri? Kaj je igričavega na igricah? Kaj iz njih veje tako malega, pritlikavega, da jih moramo nasloviti s takšnim zločinsko pomanjševalnim izzivom?

Ker je danes potrebno spoštovati mnenja vseh, noone gets left behind, bomo, še posebej v luči spoštovanja do ljudi, ki so nas vzgojili (vsi vemo kako težko se je spremeniti), pojem malo priredili. Od sedaj naprej, se igrivi softver, ki nas nagovarja z ljubkostjo in drogerira s svojim šarmom, imenuje igraIgrica.V igrahIgricah pritiskamo na tastaturo, vozimo miško ali sličen periferalni aparatus za kontinuirani vnos, nekakšen ključ do nadzora (nadzor) ter se zabavamo ob posledicah, ki jih povzročajo naša dejanja. Približno natanko tako, kot to počnemo, ko prižgemo katerikoli aparat, ki ima svoj operacijski sistem (OS) in omogoča, da z njim lahko nekako posegamo. Mora pa imeti OS, če ga nima, je nor. Z norimi se ne da igrati.

Pravim drzno. Čar aparata je v tem, da človeka priključi. Kot kepa volna mačka. Naravno človeško stanje je stanje igre. Dejanje, posledica, dejanje-posledica. Ampak ne kar nekakšno dejanje. Postavljeno mora biti v takšnem prostoru, da prostor sam poskrbi zato, da se posledica lahko vrača k dejanju. Da se igra vzdržuje. Kepa volne se mora odbijati tako, da vsaka poteza pripravi prostor za učinek naslednje poteze. Če se to ne zgodi, igra nima smisla.

Vprašam Vas, Brovariši kaj je potem tole? Kaj porečejo naši starši, stari starši, ali boknedaj, naši mladi, nadobudni Bieberovci, ko jim nekdo pokaže tole:


Dajte poigrajte se. Pritiskajte.

IgraIgrica? Kaos? Hékerski napad? Bokdane, to je VIRUS! Čas za sponzorja.


OK, smo že nazaj.

To, dragi bralec, brovariš, je SOD.1%, mod legendarne igreIgrice Wolfenstein 3D, zvoki katere so se nedvomno mnogim med nami mešali z hreščečim in kričečim zvokom matere ali drugega pomembnega drugega, da je potrebno it delat nalogo. Izračunat, kdaj se srečata vlaka iz Kamnika in Bleda, sej veš kak so, ane.[1]

A je to še igraIgrica? Ni? Kako da ne? Vozim miško, dražim tastaturo, moja akcija sproži posledico. Še teče na drobovju prave, pravcate igrice. Samo slika je malo drugačna. »Mal' slabšo grafiko 'ma,« bi rekel sosedov Bine. Igram se. Ko sem na računalniku, se vedno igram. V Wordeku, Outlookeku, Mozillici, Skypeku, takšnih in drugačnih programčekih ... razen pasjans. Pasjans je igra, ki so jo poimenovali možati, čvrsti, utrjeni dalmatinski morjeplovci. Pasjans je pasjans.

Do naslednjič. Nežno draženje tastature in mirno miško vam želim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar