23:00

23:00, nekje na severnem robu Ljubljane.

Tuljenje in hropenje umirajočih. Poblazneli kriki tistih, ki se jim bodo kmalu pridružili. Nižje ob cesti se je zaslišalo cviljenje avtomobilskih gum in takoj zatem top udarec pločevine ob drevesno deblo. Asjo je od napora žgalo v pljučih, zdelo se ji je, da teče za svoje življenje že vso večnost. Želela se je zvaliti po tleh in počakati na svojo usodo, se prepustiti cunamiju pogube, ki je divjal za njo. A že ob prvem opotekajočem koraku jo je zagrabila roka neznanca ob njej in jo povlekla naprej. V temi je razločila samo obrise, videla je, da so skupaj z njo iz mesta bežali tudi drugi ljudje. Na koncu gozda se je zasvetila luč in gruča ubežnikov je instinktivno stekla proti njej. Asja se je z zadnjimi močmi opotekla za njimi. Luč je pod seboj razkrila zapuščeno opečnato stavbo ob stranski cestici; ubežniki so vdrli vanjo in se porazgubili v njej – Asja je hotela zavpiti, naj jo počakajo, a se je ravno v tistem trenutku spotaknila in se zložila po tleh. Hišna vrata so se sunkovito zaprla.

To je to, je pomislila. Hropla je in se smilila sama sebi. Za seboj je slišala bližajoče se bobnenje in brenčanje, ki je pogubilo desettisoče pred njo. Vsak trenutek jo bo dosegla poguba in vsega bo konec. Pred očmi so se ji zavrtele podobe njenih bližnjih, ki so umrli v zadnjih urah – njene ribice v akvariju, mama, zaročenec, mačka … mačka! Spreletel jo je srh in solze so se ji usule po obrazu, ko se je spomnila na svojo mijavkajočo kepo dlak. Komajda je opazila postavo, ki je pritekla iz osvetljene hiše in jo začela vleči proti vratom. »Pustite me, umreti hočem!« je histerično zavpila in se skušala izviti. Hrup apokalipse je bil že oglašujoče blizu. Neznani reševalec ji je prisolil par klofut in jo še pravočasno zrinil skozi vrata. Za seboj je zaslišala zapah.

V hiši je vladala skoraj popolna tema. Brenčanje zunaj je udušilo še zadnje človeško kričanje. Ostali so le še glasovi ljudi v hiši, ki so si kriče izmenjevali navodila in s skrajnimi močmi pritiskali ob zadelana okna in vrata, na katera je začela naletavati uničujoča sila. Vsak centimeter stene je stokal pod pritiskom. Ena od postav ob oknu se je prijela za roko in zavpila od bolečine.

»Vdrli bodo v bajto! V klet, spizdite v klet!«

Ranjeni mož, ki je to zavpil, se je odtrgal od okna in stekel proč. Spotoma je pograbil anemično Asjo in jo povlekel na drugo stran sobe. Tesno jima je sledil še nekdo iz skupine, ki je držala vrata. Družno sta dvignila težko loputo v kotu in razkrila zavite stopnice, po katerih sta najprej zavalila Asjo, nato pa ji sledila še sama. Zadnji od njiju je pridržal vrata in zavpil proti ostalim: »Proč od vrat! Dol, dol!«

Odgovoril mu je ženski glas pri vratih: »A ni to naslov ene pesmi? Zdi se mi, da sem jo ... « Prekinil jo je tresk vrat in brenčeč oblak, ki je vdrl v sobo. Ljudje pri steni so zavpili in popadali po tleh. Mož ob Asji je komajda še pravočasno zaprl težko loputo. Vsi trije preživeli so nekaj trenutkov obstali v popolni tišini in prisluškovali hrupu nad njimi, ki je po nekaj neskončnih sekundah vendarle zamrl.

Ranjenec je bil prvi, ki si je drznil prekiniti neprijetno tišino. »Tule je neko stikalo,« je zamrmral. Zaslišal se je klik in z zaslepljujočim bliskom so se prižgale neonske luči. Spustili so se po stopnicah do razmetanega kletnega prostora. Smrdelo je po plesni in razkroju.

Poškodovanec se je pri priči usedel na eno od praznih škatel in se posvetil svoji roki, iz katere so štrlele mrtve čebele in posamezna žela. »Te čebele so pa od hudiča,« je rekel vedro, kot da bi se želel spraviti v dobro voljo. Pogledal je proti svojima sotrpinoma. Dekle se je sesedlo ob steni in tiho hlipalo, drugi mož pa ga je motril z ostrim pogledom. Naposled se je le naveličal ubadanja s seboj in mu ponudil svojo zdravo roko: »Ime mi je Jordan.«

»Kos,« se je odrezano predstavil čokati možak v zrelih letih.

Jordan si ga je šele sedaj podrobneje ogledal. Kratki mastni lasje in praske na desnem licu so se mu zazdele znane. Ni se mogel upreti: »Sem vas morda videl kje na televiziji? Zdi se mi, da sva se že nekje srečala ... «

Kos je skomignil z rameni. »Včasih sem delal pri srbskih paravojaških milicah in v specialnih enotah. Podtaknili so mi stvari, ki jih nisem zagrešil in razpisali tiralico za menoj. Najbrž se me spomniš s poročil.« Zapičil se je v Jordanove oči in mu namenil že skoraj grozeč pogled. »Verjamem, da glede na trenutno situacijo s tem ne bo nobenih problemov, sine.«

»Ne, nikakor, nasprotno, ljudje z vašimi izkušnjami pri preživetju so sedajle posebej neprecenljivi.« Jordan je želel kar najhitreje obrniti neugoden pogovor na boljšo temo, a Kosov pogled in podcenjujoč ton zaenkrat ni obetal ničesar dobrega. Ozrl se je k dekletu, ki je tiho hlipalo na tleh.

Čutil je, da mora nekaj čim prej storiti, zato se je opogumljajoče nasmehnil in stopil k njej. »Gospodična, opravičujem se za klofute tam zunaj, ampak verjetno razumete, da ste se obnašali rahlo neracionalno in sem vas moral spraviti k sebi.« Ponudil ji je roko, kot bi se ji želel naenkrat opravičiti in predstaviti ter jo nato še dvigniti na noge. »Ime mi je Jordan, včasih sem brcal žogo v Angliji, zdaj se preživljam kot varnostnik v Nami.« Še vedno ji je molel roko. »No, z ozirom na to, kar se je zgodilo z mojimi delodajalci, si bom očitno moral spet poiskati kakšno novo veleblagovnico, iz katere bom lahko preganjal klošarje,« je izdavil in naredil grimaso, ki naj bi bila mišljena kot še en opogumljajoč nasmešek.

Asja se je še naprej zibala ob steni in objokovala usodo zobatega krapovca iz svojega akvarija.

»Kaj je njen problem?« je prezirljivo zaprhal Kos. Da njuna situacija ne bi izpadla še bolj nerodno, je Jordan vendarle umaknil roko.

»Ne vem, očitno je doživela precej hudega v zadnjih urah. Ali nismo vsi malo travmirani?«

»Travmirani!« se je zasmejal bivši specialec. »Ti povem kaj je travma, mladenič; ko greš v petek obstreljevat Sarajevo in švicaš cel dan na soncu, medtem ko ti havbice razparajo živce in ušesne bobniče. Potem pa po dobro opravljenem delu prideš v torek na dopust nazaj k ženi in jo najdeš v objemu s pacifistično gnido, ki je zavrnila vpoklic zaradi ugovora vesti.« Pljunil je točno na tisti del poda, ki je zgledal vsaj približno čist. »To je bila travma; tale mali čebelji problem je sprehod po parku.«

Jordan je že odprl usta, pa se je raje ustavil, da ne bi kakorkoli užalil človeka, s katerim bo očitno moral preživeti še nekaj časa. Ozrl se je proti Asji, potem pa premeril sobo. »Morali bi preiskati tole klet. Potrebujemo kakšen radio, televizijo ali kaj podobnega, da izvemo, kaj se zunaj sploh dogaja.« Z zdravo roko je začel premetavati prazne škatle, ki so ležale po tleh.

Kos je odkimal. Začel si je zvijati cigareto. »Popolnoma brez veze, sinko. Ko si se dobrikal tejle zmešani pičoki,« v usta si je vtaknil cigaretni filter in z glavo pomignil proti Asji, »sem malo preveril na svojem telefonu – medmrežje sicer deluje, ampak novičarske strani so bile nazadnje osvežene več ur nazaj. Zadnja novica govori nekaj o prihajajoči tiskovki, na kateri bo Trojka predstavila revolucionarne nove ukrepe za uravnoteženje proračuna. No, vsaj s tem nam bo zaenkrat prizanešeno.« Zarežal se je, kot da bi zinil kaj posebej bistrega.

Jordan je še naprej premetaval sobo. »Saj potrebujemo še marsikaj drugega. Očitno bomo vkopani v tej kleti še lep čas. Potrebujemo vodo pa nekaj za pod zob.« Pa še nekaj, da zamašim temu tipu gobec, je pomislil.

Ne da bi dvignil pogled, si je Kos prižgal zvito cigareto. »Kar se tiče vode, je nasproti tebe v kotu ena pipa, čeprav ne morem garantirati, da iz nje teče karkoli užitnega. Problema hrane pa se lahko lotimo na dva načina. Prvi je stradanje. Ni tako hudo, kot se sliši. Ko smo udarili po Vukovarju, smo se praktično ves čas postili. Malo zato, ker tisto usrano mesto ni premoglo spodobne kulinarike, malo pa zato, ker nas je skrbelo, kaj se dogaja doma, kjer so nam pacifisti natepavali žene, sestre, matere in hčerke. Na koncu nas je bila samo kost in koža, pa smo mesto še vedno osvojili. Hočem reči, da lahko tudi s praznimi želodci … «

»In kaj je druga možnost?« Jordanu je s skrajnim naporom spet uspelo, da ni izzvenel preveč popadljivo.

»No, lahko preveriš, kaj se skriva za tistimi vrati na tvoji desni, ki si jih malomarno spregledal med premetavanjem teh svojih škatel. Ampak ... « Jordan se je pognal proti njim, a je pri priči spet obstal. »Ampak morda vodijo ven iz hiše,« je dokončal sogovornikov stavek. »Med tisti prekleti mrčes.«

Pogledal je kadečega specialca in se vprašal, kaj vse mu gre pri njem na živce. Nerviralo ga je njegovo konstantno pokroviteljsko otresanje pa nonšalantnost, s katero je kadil cigareto v zaprtem prostoru. A najbolj od vsega ga je spravljalo ob pamet dejstvo, da je imel s svojo ravnodušnostjo popoln nadzor nad situacijo in da je s tem le še utrjeval vtis, da so vsi okoli njega popolni nesposobneži.

»Vseeno jih bom odprl,« je kljubujoče zatrdil. Spopadel se je s Kosovim motrečim pogledom.

»Na tvojem mestu bi raje počakal. Nikamor se nam ne mudi, še najmanj pa ne ven na zrak.«

»Na kaj pa bi rad čakal? Da pocrkamo od lakote, medtem ko boš ti obujal svoje vojne spomine?« Komajda je opazil, da se sedaj oba tikata.

Kos je postajal opazno bolj napet. »Ne igraj heroja. Če boš odprl tista vrata, boš spravil v nevarnost vse v tej sobi. Videl si, kako hitro je ta mrčes opravil z ljudmi zgoraj.«

»Nimamo izbire. Če se zrinem skozi zaprta vrata in jih zaprem takoj za seboj, potem ne bom ogrozil nikogar razen sebe. Če bo vse v redu, te pokličem, če ne, potem pač ostaneš tu in čakaš še naprej na čudež.« Pričakoval je, da bo Kos protestiral in ga skušal zadržati; a ta je le skomignil z rameni. »Kakor želiš,« je naposled zamrmral.

Obrnil se je proti vratom, globoko zajel sapo in prijel za kljuko. »Grem zdaj,« je skoraj resignirano zavzdihnil.

»Ne!«

Vzklik ni prišel od Kosa, temveč iz druge strani sobe. Asja je prihitela in potegnila njegovo roko proč od vrat. »Prosim,« je rekla z jasnim glasom, »Kos ima prav. Nobenega smisla nima, da bi se ogrožal samo zato, da bi kljuboval njemu.«

Kos si je prvi opomogel od presenečenja. »Poglej, poglej, še cmerava deklina je prišla k pameti iz strahu zate. Pa tudi zase, če smo natančni.«

Jordan mu je želel vrniti cinično pripombo, a ga je Asja prekinila. »Grem jaz preverit, kaj je na drugi strani vrat. Danes si me že dvakrat rešil, zdaj sem jaz na vrsti, da zastavim svoje življenje.« S kotičkom očesa je opazila Kosa, kako zavija z očmi, a se ni zmenila zanj.

»Gospodična, to je nadvse plemenita ponudba, ampak ... « Jordan se je nekako obotavljal dokončati stavek. »Vsaj vaše ime … «

»Asja.« Ponudila mu je roko in odločno stisnila njegovo. »Hvala za vse, kar ste storili zame tam zunaj.« Približala je svoj obraz njegovemu. »Brez vas, Jordan, bi ... «

Prekinilo ju je škrtanje kljuke. Vrata so se odprla in med podboji se je pojavil nasmejan starec na invalidskem vozičku.

»Se opravičujem, ker prekinjam tole veseloigro, gospoda,« je dejal veselo. »Najprej sem se zabaval, ko sem poslušal vašo dilemo pred vrati. Konec koncev vsak tepec ve, da vrata iz kleti ne morejo voditi na površje. A zdaj so pred nami nujna opravila in ne vidim smisla, da vas pustim čakati še naprej. Marsikaj bo potrebno razčistiti.«

Pognal je svoj električni voziček vzvratno in osupla druščina mu je brez ugovora sledila v sosednji prostor. Bil je praktično brezhibno čist in prazen, le na sredini je bila postavljena ovalna sejna miza s stoli. Starec se je pripeljal na čelo mize, kjer ga je čakal prižgan prenosnik in pomignil ostalim, naj se posedejo.

»Dobrodošli v Vojni sobi! Ta izraz sem si sicer ravnokar izmislil pa saj ni važno. Vaša imena sem že slišal, zato mi dovolite, da se predstavim še sam.« Smejal se je kot Božiček, ki bo vsak hip zasul otroke pred seboj z darili. Ponosno si je pogladil plešasto glavo. »Sem Drisky. Bolje rečeno: Dr. Drisky Berezovsky. Ob začetku te grozljive ekonomske, moralne, dolžniške, etične in gospodarske krize sem se popolnoma posvetil aplikativni ekonomiji. In danes, po letih, desetletjih trdega dela, smo s kolegi končno prišli do rešitve. Danes, dragi moji, bo krize v naši ljubi državi končno konec!«

»Predvidevam, da se vaše rešitve ne tičejo morilskega mrčesa tam zunaj?« je nestrpno vprašala Asja.

»Mlada dama, srčno upam, da se vam dar govora ni povrnil samo zato, da bi postavljali neumestna vprašanja.« Entuziazem dr. Driskyja je ostal neomajan. »Moja rešitev se še kako tiče 'morilskega mrčesa', kot ste ignorantsko poimenovali te čudovite žuželke. Lahko bi rekli, da je nova vrsta čebel, ki ste jo imeli čast videti tam zunaj, naša rešitev…«

»Ne, bojim se, da se nismo razumeli,« mu je Jordan hitro posegel v besedo. »Verjetno danes niste zapustili te kleti, sicer bi videli, kaj se je zgodilo v mestu. Po celi Ljubljani so se spustili veliki roji morilskih čebel, ali pa vsaj nekaj, kar močno spominja nanje. Popikale in požrle so vse, kar jim je prišlo na pot. Mesto je bilo razdejano, ljudje so padali kot muhe, mrtvih je na stotisoče.« Pokazal je na svojo ranjeno levico: »To roko sem mogoče za sekundo pustil v njihovem dosegu, pa so mi jo obgrizle skoraj do kosti. Ne morem si predstavljati, kako bi lahko kdorkoli to preživel, če se ni skril v neprodušno zaprt prostor tako kot mi.«

Dr. Drisky ga je pozorno poslušal. »Saj res, vaša rana, do tega bomo še prišli. Povejte mi tole: ali Klinični center še stoji?«

Tokrat se je vmešal Kos: »Lahko potrdim iz prve roke, da je center mesta zravnan z zemljo. Univerza, stolnica, parlament, vse je šlo k vragu. Če ne bi bil v avtu ... «

»Odlično!« Dr. Drisky si je pomel roke. »Gospoda, če so vaša poročila točna, potem je bil naš državni proračun ravnokar olajšan za debelo milijardo evrov. Mednarodni finančni trgi bodo zelo zadovoljni.« Osuplim sogovornikom je namenil še enega v vrsti božičkastih nasmehov. »Vidite, čebele so vendarle bile rešitev. Trojka je od nas zahtevala boleče ukrepe pa smo jih prehiteli. Medtem ko so se tisti ušivi teoretiki tolkli po glavi in debatirali v nedogled, smo aplikativni ekonomisti zagrabili bika za roge in v sodelovanju z našimi vrlimi čebelarji vzgojili novo vrsto. Afrikanizirano kranjsko čebelo, ki kombinira pridnost in doslednost naše domače sorte z brutalno agresivnostjo afriških čebel. Kar nam garantira 99.9% učinkovitost pri zmanjšanju fiskalnega primanjkljaja in veliko, veliko medu, s katerim bomo znova zagnali izvozno usmerjeno gospodarstvo. Vidite, na vse smo mislili,« se je ponosno nasmejal.

Za nekaj trenutkov je zavladala popolna tišina. Potem je zapiskal Driskyjev prenosnik. Jordan je počasi vstal in stopil proti invalidnemu znanstveniku. »Če vas prav razumem, ste pobili celo mesto iz računovodskih razlogov?«

Drisky je prvič pokazal nekaj podobnega užaljenosti. »Prosim,« je dejal počasi, »vsi vemo, da ne moremo zapraviti več, kot zaslužimo. Storili smo tisto, kar je bilo pač potrebno. In zdaj je naša čudovita dežela spet vzorna učenka velike evropske družine. Ravnokar berem na prenosniku, da je Moody's popravil našo kreditno oceno na Aa2. V Economistu so že objavili članek, kjer hvalijo našo novo strategijo za izravnavo primanjkljaja in jo priporočajo tudi drugim državam, ki so se znašle v nemilosti finančnih trgov. Končno smo se na naslovnicah v tujini znašli iz pravih razlogov!«

Jordan je grozeče stopil še bližje k njemu in z vidno težavo zadrževal svoj bes. »In kaj nam to pomaga, če ne moremo niti ven na zrak?«

»Brez skrbi, tudi na to smo pomislili. Sedmi blok šoštanjske termoelektrarne bo poskrbel za ravno dovolj žveplovih izpustov, da bo populacija čebel zdesetkana v roku nekaj tednov. Potrpljenje se splača, mladenič.«

Kos se je obrnil proti ostalima dvema: »Ga zdaj lahko ubijem?«

»Ne še,« se je oglasil Jordan, ne da bi umaknil pogled z Driskyja. »Prej je omenil, da mi mora še nekaj povedati o moji roki.«

»Ah to, še dobro, da ste me spomnili,« je veselo pograbil invalidni znanstvenik. »Strupi naših čebel povzročajo hitro napredujočo nekrozo tkiva okoli mesta vboda. Če ne želite sepse krvi in počasne smrti, potem vam svetujem, da si roko amputirate v naslednjih dveh urah.«

Jordan je pobledel kot stena. Potem je stegnil svojo zdravo desnico in zagrabil Driskyja za goltanec. Kos je odtrgal z mize odtrgal eno od kovinskih nog in stopil do njiju. »Drži mu glavo čimbolj pri miru,« je na kratko rekel Jordanu. Prijel je svoj kol in se pripravil na zamah. »Še kakšne zadnje besede, teslo?«

»Da,« je s skrajnimi močmi dahnil Drisky. »Živela ekonomska svoboda.«

»Počakajta!« je zatulila Asja. »Mar res ne vidita, kaj počneta? Ali nas ni naša grozljiva izkušnja ničesar naučila? Nismo morilci in ne smemo se spustiti na njegov nivo. Če kdo, potem ga moramo mi obravnavati kot čl… «

Prekinili so jo možgani. Možgani Dr. Driskyja, ki so se razleteli po sobi. Nekaj njegovega tkiva je pristalo tudi na njenih zobeh v trenutku, ko je izgovorila črko »č«. Ni ga opazila. Sesedla se je na tla in se nemo zastrmela predse. Kos je vrgel okrvavljeno mizno nogo po tleh in si še malo pogledal truplo, nato pa se je obrnil in prijel Jordana za ramo.

»Žal mi je glede roke, poba. Res huda zadeva. Mojemu dobremu kolegu se je zgodilo nekaj podobnega, ko smo vkorakali v Srebrenico.«

»Hm?« Jordan je izgledal skoraj neprizadet. »Temu tipu nisem verjel niti besede. Vse, kar nam je povedal, je bilo čisto nakladanje. Očitno si nas je malo privoščil. Samo poglej, kaj je gledal na prenosniku, medtem ko je bluzil o bonitetnih agencijah in tujih medijih.« Pomignil je proti ekranu, kjer se je predvajal cenen pornografski film.

»Nedolžen je bil,« je jokala Asja. »Moj bog, ubili smo nedolžnega človeka, kaj bomo sedaj? Mogoče si pa ne zaslužimo preživeti.«

»Kaj bomo sedaj? Tamle so nova vrata,« je dejal Jordan. »Lahko še enkrat poizkusimo srečo.« Pogledal je Kosa, ki je na njegovo presenečenje vneto prikimal.

»Gremo?«

»Gremo.«

In so šli.

Drisky Bare-ass-ovsky