MYRTYL KYMBYT: TOMAŽ ŠALAMUN

A je mogoče, da Šalamun ni bil nek literarni presežek? Mislim, jaz to berem in berem in berem, ampak to meni nič ne pomeni. Kje je tu lepota?

- M. S.

* * *

Reflektorji so goreli le še s polovico prejšnje svetilnosti. Tonski mojster je preizkušal uvodno špico. Nekaj nastopajočih je klepetalo ob skodelicah hladnega kofeta. Naš kritik je sedel na klop za kamerami in iz žepa potegnil beležko ter jo podprl z novo pesniško zbirko Tomaža Šalamuna Ta, ki dviga tačko, spi. Oslinil je svinčnik in kracal po prvi strani, da se mimoidočim zaposlenim ne bi zdel nezanimiv. Režiser je iz offa klical ekipo na svoja mesta.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

TUDI PO LAIBACHIH - LAIBACH

Vse se je začelo poleti 1980. Maršalovo truplo se še ni dobro ohladilo v svoji sveži grobnici, ko je ekipa mulcev iz umetniške akademije polepila Trbovlje s čudnimi slikarijami, ki so napovedovale razstavo in koncert nekega novega lokalnega kolektiva. Milica je na zahtevo občanov hitro ukrepala – s plakatov so vreščali ogabni prizori iztikanja oči in debeli, nepravilno izrisani križi, ki bi jih še najlažje umestili na kakšne zarjavele nemške tanke iz polpretekle zgodovine. »Nezakonita in neodgovorna raba simbolov« je obveljala za uradni razlog za odpoved dogodka. Laibach je moral na svojo priložnost počakati drugje. Našel jo je v Beogradu, ki je v tistem času do prihajajočih pankovskih valov gojil precej bolj toleranten odnos.

DISKURZIJA FILMSKA: HER

Našo nedavno poglobitev v filma Ex Machina (2015) in Small Soldiers (1998) nadaljujemo z novo edicijo Diskurzije filmske, v kateri filmoljuba dr. Drisky in N. Maximus razpravljata o relativno mladem sajfaj filmu o umetni inteligenci: Her (2013). 31. 7. 2015 nam bo za večno ostal v spominu kot dan, ko je po daljšem deževnem obdobju – ki je Ljubljano zavilo v zelo potrebno svežino in malo manj potrebno vlažnino – zopet izza oblakov stopilo sonce in jezdecem vsebine vlilo moči za ogled še ene filmske umetnine.

SPUST POD 36,8 °C

Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani, ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež. Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti.

SREČNO KEKEC

Že dolgo je očitno, da so iskrice novih mitologij, priredb in post-mortem nadaljevanj preskočile meje Tihega oceana. Potem, ko je tudi Evropo preplavil val trilerjev in fantazijskih trilogij in ko J.K.Rowling že piše nove dele Harryja Potterja, je le vprašanje časa, kdaj bo tudi nekdo v Sloveniji zagrabil bika za roge in se poslužil enega od tovrstnih receptov za veliko uspešnico. Adam Heine je debitant, ki se je odločil pograbiti priložnost in vreči svoje ime na lestvico najbolj prodajanih avtorjev, čeprav kljub vsemu našemu trudu še vedno ni povsem jasno, ali svoj debi izdaja pod pravim imenom ali psevdonimom.