ponedeljek, 26. maj 2014

PRAVI DEC

Zofko rad berem, ker jo rad berem, ji pa na zapisek še po muško odgovorim. Pravega moškega definira samo eno, pravi moški fuka. Fuka veliko in ne fuka le ene, če pa že fuka eno, potem jih je v življenju pofukal dovolj, da se lahko zaveže samo eni.  

Ni važno, kako jih dobi. Naj bo to z nežnostjo in poetičnim jezikom, naj bo s trdimi prijemi in košnjo trave zgoraj brez, naj bo to v fitnesu z besedami: „Pridi, pokazal ti bom, kako to vajo delaš pravilno.“ Jih pač spravi v posteljo, s tem je na njem nekaj privlačnega, s tem je nekaj povedal. Saj ženske v posteljo nikoli ne bodo šle z nekom, ki ga ne cenijo kot moškega. Vzele bodo tistega, ki ima nekaj na sebi. Če ga cenijo kot prijatelja, smo pa spet na drugih teritorijih seksistične debate. Hecno je tudi, kako se nekatere vedno znova pojavljajo s tistimi, ki jih sovražijo in ne spoštujejo (t. i. kurbirji), a se na koncu poročijo s pravim pristnim nedolžnim geekom. Se pač zavedajo, da se takšni pebi že zavoljo statistike ne upajo pustiti babe, saj se jim v primeru ponovne samskosti kaj hitro zgodi doživljenjska abstinenca, ki bo na smrtni postelji mejila na ponovno nedolžnost. Na svet brez fuka in s tem svet brez kančka moškosti.

Pri spletnih definicijah vedno naletimo na trhla tla. Mnenj je preveč in vsa so najmanj pokvečena. Pogled na ženske forumske debate o dolžinah tičev njihovih partnerjev je prav ogrožajoč za moške bralce. Ali Slovenke intuitivno vohajo dolge rilce ali pa so enostavne brez »augnmasa«. Nezadovoljenost slovenskih spletnoforumskih dam se lahko kaže le v tem, da jih fantič zadeva nekam, kamor jim ne paše, jih že skeli in peče in si želijo bolj povprečnega, takšnega z 20 cm dolgim borcem za pravice narodov in mir na svetu.

Draga Zofka, zagotavljam ti, da vino ni na meji. No, mogoče je boljše kot vino špricer. Citiram pravega deca, svojega starega očeta, takole mi je rekel: „Moj stari oče je pil špricer, moj oče je pil špricer, jaz pijem špricer, Gozdni Sadež, še ti pij špricer!“ Če je on pil špricer, potem je to zagotovo čisto moško dejanje, čisto moška pijača. Je pa res in se strinjam s tabo, da moškim ob samostojnih in samozadostnih ženskah upada ego in testosteron. Za erekcijo ne verjamem, saj so pa radi ponižani, je nekaj mističnega na tem femdomu (t. i. žanru prevlade žensk). Izgubljajo se v arhetipskih idejah in ne vejo več, kaj biti, če niso prinašalci denarja. Če so ženske fleksibilne, moški niso. Če lahko ženske svet spremenijo v 50 letih, ga moški ne znajo. V 50 letih se znajo v njem le izgubiti, tako kot se znajo edino oni za vedno izgubiti v pijači. Sicer pa slabih 100 let nazaj pravi dec za nosečo žensko, ki bo rodila, ni vpregel niti konja, ker se za tako stvar pač ne splača. Danes pa samci beremo knjige, ustvarjamo FB‑skupine in svoje ljube med porodom še celo držimo za roke.

Ne vem, kaj je pravi moški. Verjetno je vse pogojeno čisto biološko. Dokler se bo plodil, bo moški, drugače pa bo le evolucijska zabloda in metastaza naravnega procesa – življenja. Ubogi moški. Ubogi deci. Predvsem pa uboge ženske s takšnimi ubogimi ubožci. Pravo vprašanje ni, kdo je pravi moški, pač pa kje je prava ženska. Dandanes je vendar čas žensk. Čas pravih, močnih in vodilnih žensk. Gospodične, pozabite na alfasamce in postanite alfasamice. Moški so na vas pripravljeni.

ponedeljek, 19. maj 2014

IV

Ne zgodi se ravno vsak dan, da greš po futr v svojo najljubšo pekarno, ravno on pa se ti smeje izza vitrine z dobrotami, ki jih boš zaužil za časa malice. Z zadetim nasmehom pooseblja filozofijo, ki pne verigo Happy Peka. Z njim čutiš neko povezavo, ki pa se ima še razviti in se v polnosti razodeti šele nekoč – če verjamemo, da čas obstaja tako, kot ga dojemamo in pozabimo, da je predvsem nit ogrlice, na katero nizamo trenutke, ki iz absolutne realnosti izginejo prav tako hitro, kot se pojavijo. Šine ti v glavo, da si ga ravno dan ali dva nazaj nekje srečal, tako na hitro, mimobežno, a dovolj pozorno, da si ujel preblisk premetenega, malce zarotniškega nasmeha, ki bo v roku desetih minut, ki so potrebne, da nabaviš špinačni burek, čokoladni muffin in pito z oreščki, postal preklemano jasen. Navsezadnje ni vsak dan, da bi za tri poslastice plačal štirikratno ceno. Ni vsak dan, da odkloniš povabilo na kozmični ples, ki si ga želiš plesati že nekaj let in se kasneje sprašuješ, ali je bila to zrelost in odgovornost dodelovnih obveznosti ali pa se ti je rep hote ali nehote znašel med nogami. Tudi ni vsak dan, da izveš, da v malem rodnem mestu, s katerim že leta furaš nek love/hate odnos, živi tebi sličen norec, ki gre in ga nekaj časa pač ni domov. Kakorkoli že, ni vsak dan, da se iz svoje najljubše pekarne na delovno mesto vrneš z vprašanjem: »Kaj sedaj s tem papirčkom?«

Pospraviš ga v denarnico, ki se ima kmalu izdatno odebeliti, saj ti irski delodajalec nekaj dni kasneje sporoči, da je bila tvoja prošnja rešena s pozitivnim izidom za vse udeležene. Na Irsko se odpraviš z največjim veseljem, avionom in popolno nevednostjo, kako globok pečat bo ta papirček v navezi z neko novo poznanko pustil. Niti sanja se ti ne, da si je le-ta za prihajajoči rojstni dan zaželela ravno tisto, kar je že od dne v pekarni hiberniralo v tvoji denarnici, prepotovalo tisoče kilometrov, avtobusov, tramvajev, letaliških kontrol in kaj vem še česa z enim samim namenom – izpolniti srčno željo dveh bitij.

Kdaj natančno po tistem prvem koraku na irskih tleh sem se zavedel, da sem razdaljo od Slovenije do Irske prepotoval z dovoljšno dozo LSD-ja, da meni in novi znanki omogoči vesoljna potovanja iz udobja lastnega doma, ne vem. Lučka se je utrnila, ko je debata v hostelski sobi nanesla na takšne in drugačne droge. Dobro pa se zato spomnim norca, ki me je med dišečim kruhom in pecivom premamil v nakup njegove posebne ponudbe. Ne srečam ga velikokrat, kadar pa si najina planeta že prekrižata orbiti, sem lahko prepričan, da bo imel moj življenjski potok precej dela s preurejanjem struge. Frekvenci srečevanja bo verjetno botrovalo dejstvo, da se večini najinih skupnih znancev zdi nadležen – kolikor mi je znano, celo lastni sestri. No ja, človeku, ki do konca vztraja pri resnici, se taka oznaka kaj hitro pripeti.

Prvo srečanje je zakuhala bivša, izpred ne tako daljne preteklosti. No, zakuhal ga je kriminalist, ki se je, vsaj kar se njegovega ceha tiče, znašel na pravem mestu ob pravem času – na reagge festivalu, ko mrak žonglira med lučjo in temo. Ker si je tale moj prijateljček odločil rešiti zgolj lastno kožo, je kazen sodišča padla na pleča bivše, ki v teh dneh še niti ni bila aktualna. Kakorkoli, dečva je bila prestrašena, panična in potrebna tolažbe. Očitno sem se izkazal in sem jo smel za nagrado gladko položiti na peščeni obali tolminske Soče, potem pa v naslednjih šestih mesecih še večkrat dnevno. Mogoče to veliko pove, zakaj mi mali nikoli ni šel na živce. Je pa tudi res, da je bila zaradi grožnje sodišča večkrat nesproščena, kar je znalo komunikacijo in fuk malce skisati. Ah, kako intrikatno je prepletena rogoznica življenja.

V vmesnem intervalu med bivšo in nedoločljivim raztežajem časa, sem ga, takole, še nekajkrat srečal, a je bil zame zgolj en izmed mulcev, ki sem mu posvečal omejeno količino pozornosti, ker ... no, ker je bil pač mulc, ki se je znal pogovarjati le o pohanju in podobnih »zanimivostih«.

Sem si pa ga v zadnjih nekaj dneh, simultano s časom pisanja tegale zapisa, imel možnost pobliže ogledati. Našel si je službo na žagi v bližini mojega osebnega Raja in me je nekega sončnega popoldneva, ko sem ravno pripravljal drva za poletne ognje, počastil s svojim obiskom. Povsem ob pravem času, bi rekel, ko sem ravno namenil odložiti sekiro in se prepustiti soncu in podaljšani čik pavzi. Ker Narava ne pozna časa, si ga lahko vzameš, kolikor ga potrebuješ. Usedla sva se na hlode ob ognjišču in počasi, a vztrajno, z raznimi poliskrenimi frazami gradila dialog na način, ki ga zmoreta dva, ki se ne poznata najbolje, pretečeni čas med njunim zadnjim pogledom v oči pa je malodane nedoločljiv. Ni trajalo dolgo pa je iz njegovih ust, okrašenih z zobmi barve tobaka, izzvenela fraza: »Neki zanimiv'ga 'mam zate«. Naj povem, da te besede sestavljajo konstrukt klasičnega pogojevanja, ob katerem se začnem sliniti na LSD. Iz nahrbtnika je povlekel plastično vrečko, v kateri je bilo natlačeno neko zelenje. Da ni trava, se mi je sicer posvetilo, ker pa oblike kokinih listov nisem poznal ... presenetilo me ne bi.

Pa me je. Raznorazni listi in nekaj cvetov je izviralo nedaleč od mojega Raja in so na neki način pomenili drogo. Revolucijo v percepciji več stvari. Zasvojenost v obliki hranilnosti. Bile so namreč užitne samonikle rastlinice, ki jih lahko najdemo ob vsaki pešpoti in predstavljajo odličen nadomestek običajni prehrani. Sam mi je zatrdil, da se že nekaj časa preživlja izključno s to dieto, ki jo dopolnjuje z oreščki. Sprehodila sva se med mejami Raja, kjer je s prstom suvereno pokazal zdaj na ono, zdaj na drugo rastlinico, ki sem jo prej doživljal zgolj kot nekaj, kar pokriva prst in olepšuje prirodo. Da so tudi uporabne? Kdo bi si mislil ... ni ravno vsak dan, da se ti nežno, neopazno, rastlinico za rastlinico, obliko lista za obliko lista, okus za okusom, cvet za cvetom odpira svet supermarketa, kot si ga je zamislil Stvarnik. Zraste, utrgaš, poješ, uživaš. Tako preprosto in direktno, da je že smešno. Če je en od tehtnejših razlogov za popularnost uporabe drog, da na stežaj odpro sveže vhode v svet, ki si mislil, da ga poznaš, sem v tem primeru ugotovil, da fora ni v substanci, ampak v novo dostopnih informacij, ki jih le-ta ponudi. Z drugimi besedami, odpihnilo mi je um precej daleč ven.


ponedeljek, 12. maj 2014

NIČ (NE) OBSTAJA? JOLOBOLO

Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!

Če pogledamo konju v zobe, se igre in filozofija vrtita okoli ene in iste reči. Okoli problemov. Nekaj patološko iracionalnega je na iskanju poti iz dedloškega predikamenta, ki ga poganja igriv, brezkončen nabor ponavljajočih dejanj. To iracionalno je ključno pri razumevanju, zakaj se radi igramo. Dober dizajn igre si mora v tem kontekstu sposojati jedrno sposobnost filozofije. To ni ponujanje odgovorov, ampak temeljitejše razumevanje problema. Vsaka igraIgrica naj bo skovana na način problema, da ga pravila igre samo osvetljujejo in ne razsvetljujejo. »Ahhhaaa, onstran dobrega in zlega, pravite?«

Jezdecem je jasno, da temu ni »kar-tako«. Po zapovedih mora biti, da je iracionalno sama substanca Igranja. Ne samo iger, takih ali unih, ampak nasploh. Samo preko medija prohibicije, vsiljevanja ovire, lahko človek-igralec izlušči in lokalizira ekspresivni potencial, svobodo tutti frutti. Racionalna igra brez prohibicije ni igra, ampak je TO. Tisto, kar trenutno je. Niti nič ni. Manj kot nič, reč'mo po Žižkovo, ki ga moramo napolniti s fikcijo. Nalašč nisem rekel resničnost, ker je to en usran pojem: »Kar je res, je res, jst sm že malo spil!« (http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=dG0nadT42uA#t=28).[1]

Pomislimo na šah, vrlo igro velikih umov. Kaj omogoča, da igra steče? Pravila. Pomislimo na penis ... pravila. Odbojka? Pravila. Celo govor. Kaj dovoli pesnikom, pisateljem, umetnikom in jezdecem vsebine, da se igrajo s črkami, besedami in pomeni? Omejitve. TO in NE tisto.

In skozi to prostost (svoboda je za Rosomaha politični termin in ne paše v nadčutno tematiko igerIgric), kaj žene slehernika naprej, višje, dlje, da se razvija, evolvira in ustvari nekakšen rezultat? Preprosta trditev: »Jaz. Sem. Gendale.« To je ubistvu gaming v-bistvu. Človek-igralec se počuti dobro, ko se igra, a ne zaradi nečesa izven sebe, uživanja, sproščanja, offizacije ... to so samo posledice. Ključni moment človeka-igralca je, da se počuti dobro, ZARADI sebe in svojih dejanj. Kartezijanski moto Cogito ergo sum, bi se moral slišat kot Ludo ergo cogito.

Dokler vzdrževan status fikcije, znotraj katerega se gibam, drži in se počutim subjekt, bit-za-volanom storjenih odločitev in občutenih posledic, bo dizajn vsakršnih iger, ne samo igerIgric, čudovito stekel, osvetljeval probleme in bodril ničkoliko sporom ljubezni polnih parov (tudi takih, kjer sta v igri dve bradi).

Jolo, nasvinje.

ponedeljek, 5. maj 2014

ČE NISI DEC, SI BABA

Že nekaj časa spremljam temo o pravem moškem in ob poplavi številnih definicij postajam zmedena. Nikakor ne morem priti zadevi do dna. Kdo si je sploh izmislil to magično skovanko, ki očitno loči zrnje od plev? Kdo ima pravico ali moč ali ego ali nevemsplohkaj, da lahko moške predalčka v kakršnekoli kategorije? Do zdaj sem take oznake slišala večinoma iz ust samooklicanih žrebcev. Oni so tisti razsodniki, ki sebe povzdignejo v višave, tako da druge postavijo stopnico ali dve nižje.

Ob prebranih internetnih definicijah sem prišla do ugotovitve, da okoli mene ni nobenega pravega moškega, ker se vedno najde kako področje, ki ločuje svet »poženščenih« od sveta »pravih«. Z besedo poženščeni so ponavadi označeni tisti, ki po kriterijih internetnih definicij ne ustrezajo činu pravega deca. Pri vsem skupaj me najbolj zanima, kaj je vzgib teh t. i. pravih moških, da se čutijo dolžni svetu razložiti, kako so postali ogrožena vrsta. Poleg tega pa sporočajo ostalim predstavnikom svojega spola, naj vendar postanejo deci, s tem, da nehajo biti babe.

Po nekaterih teorijah je vzrok za vse večjo feminiziranost potrebno iskati v kmetijstvu, oziroma v kemiji, ki zastruplja okolje in s tem tudi naše moške. Sodeč po knjigi Boštjana M. Zupančiča Prva od suhih krav[1], današnjim moškim močno primanjkuje uporabnih semenčic, glavni krivci za to pa so pesticidi uporabljeni v 50. letih prejšnjega stoletja. Te biološke anomalije potegnejo za sabo še medicinsko, psihosocialno, politično in moralno krizo moškosti in če temu dodamo še ftalate iz osvežilcev zraka, mehčalcev, barv, kozmetičnih proizvodov in parfumov, se moškim res slabo piše.[2] Ob vsem tem  postanem hvaležna, ker že imam svojega moškega, ker se zna zgoditi, da bodo v naslednjih stoletjih izumrli.

Kljub tem teorijam in dejstvu, da imam svojega moškega, še vedno ne vem, kakšen naj bi bil tisti pravi. Če strnem lastna opazovanja in prebrane bloge, ima ta moškost dve plati, in sicer moško in žensko. V moških očeh npr. si car in pravi dec, če znaš rignit in prdnit tako, kot je treba. Glasnejši je rigec, smrdljivejši prdec, več nasmeškov si prislužiš med kolegi, po drugi strani pa ženske ne tolerirajo zvočne spremljave pri takih opravilih, ker je to primitivno in neolikano. Če hočeš biti pravi moški za moške, naredi to naglas, če hočeš biti pravi moški za ženske, stori to čim bolj diskretno.

Pravi moški mora nujno piti pivo, koktajli so za babe (razen Long Island), niti pod razno si ne sme privoščiti Martinija v kozarcu s pocukranim robom, ker to je že korak nazaj na poti pravih mož. Tudi vino je na meji, ker pomeni preseravanje, to pa naj bi bilo v domeni žensk.

Pravi moški mora obvezno imeti brado in mora biti kosmat po moških merilih. Depilacija odpade, vsaj taka, za katero izvejo prijatelji. Dovoljena je edino britvica in pena za britje, vsi ostali kozmetični pripomočki za urejanje dlak so za tiste taprave tabu. Lahko mu recimo partnerica doma uredi obrvi in mu povoska hrbet, a to je strogo varovana skrivnost, ki pod nobenim pogojem ne sme zapustiti domovanja pravega moškega. Lasersko odstranjevanje ali depilacija je dovoljena le tistim s poraščenim hrbtom in seveda še to le zato, ker je to grdo njihovim ženskam. Pri poraščenosti si sicer niti ženske niso enotne, nekatere imajo rade gladke, spet drugim pašejo dlake, ampak ponavadi le črtica pod popkom in urejena brada, mogoče še kak ljubavni tepih.

Pravi moški ne sme posvečati pretirane pozornosti svojemu telesu z različno kozmetiko. Tuš gel, šampon in deodorant so max kar lahko premore v svoji kopalnici. Saloni za preoblikovanje telesa, so za moške prav tako »tema o kateri sanjam, a tja niti pod razno ne grem«. To je za ženske in tega pravi dedci ne potrebujejo, ker imajo ali izklesano telo in so Vikingi ali pa imajo trebuh in so Martini Krpani. Po drugi strani, če so preveč mišičasti in se na bazenu pojavijo v oprijetih kopalkah, so kaj hitro ožigosani za pedre, sploh, če so gladki.

Pravi moški morajo biti okusno oblečeni, vendar ne preveč ženstveno, pisani puloverji in hlače odpadejo, velike usnjene torbe tudi, oprijete kavbojke pa najhitreje prislužijo moškemu naziv geja in s tem seveda moškega, ki ni pravi. Tudi za modo se ne smejo zanimati preveč, ker jih to prav tako potisne preko magične meje navzdol.

Če želiš biti pravi, moraš biti tak tudi karakterno in v odnosih. Torej se moraš po eni strani do svoje drage obnašati kot kreten: ji pokazati, kdo je šef, prepustiti vsa gospodinjska opravila njej, saj ona tako in tako ve, kje ji je mesto. Tisti, ki gospodinji je spet hitro označen za babo, ker se ukvarja z ženskimi posli. Po drugi strani pa med prave moške spadajo kavalirji, tisti, ki žensko zasipavajo s pozornostjo, ki žensko razvajajo, pospravljajo za sabo, občasno obesijo perilo in skuhajo kosilo. So srčki, kot bi to rekle njihove drage in partnerico napolnijo tako psihično kot tudi fizično, ker so seveda tudi najboljši ljubimci.

Tisti, ki so pravi, morajo obvezno znati plesati po ženskih kriterijih, po moških pa je ples samo za ženske in če densaš le za lastno veselje in ne za to, da bi zapecal kako bejbo, si zagotovo narobe zvezan.

Kot ste lahko opazili ima pravi moški nujno partnerico. Vsi, ki so brez, so nepravi ali napačni ali karželite iz prej omenjenih razlogov. K nepravemu moškemu spada tudi mama, s katero živijo. So mamini sinki in pika. Menda tisti v zvezah čudežno izgubijo sindrom mamine joške in se povsem osamosvojijo in postanejo zgledni partnerji svojim izbrankam, ki pa nikakor in v nobenem primeru ne morejo nadomestiti njihovih mam.

V knjigi Divji moški lahko preberemo, kako močen vpliv imajo mame na svoje sinove in na njihove čute, posledično pa tudi na njihovo dojemanje moškosti in družbene okolice.[3]

Sem bi lahko še dodali moški občutek nemoči ob ženskem prevzemanju dela, ki je nekoč bilo izključno v domeni moških in vse večjo enakopravnost med spoloma, ki moškim manjša področje popolnega nadzora.

Moški so ostali brez obvezne vojske in moških salonov, kjer bi svojo moškost lahko negovali. Tudi očetje so vse bolj odsotni in sinovom vse manj predajajo različna znanja in moške poglede na življenje. So mar ti sinovi tisti samooklicani žrebci iz uvoda, ki popravljajo napake svojih očetov?

Zaradi številnih pesimističnih napovedi in negativnih dejavnikov na vpliv moških bi tisto pravo moškost lahko uvrstili na seznam ogroženih vrst. Vendar je to le drobec sestavljanke o moškosti, ki ima neskončno koščkov in katere slika se nenehno spreminja. Ker obožujem sestavljanke, se k tejle zagotovo še vrnem.[4]



[3] »Če se sin nauči čutiti od matere, je zelo verjetno, da bo tudi lastno moškost ocenjeval po žensko. Morda ga bo očarala, a se je bo bal. Morda jo bo pomiloval in jo hotel preoblikovati, ali pa bo sumničav in jo bo hotel zadušiti. Morda jo bo občudoval, vendar mu ne bo nikoli domača. Prav je, da moški nazadnje zavrže vse privzete nauke in sam odkrije, kaj je oče in kaj moškost.« Robert Bly: Divji moški.
[4] Za pomoč pri ustvarjanju besedila se zahvaljujem pravemu moškemu, prof. dr. Romanu Kuharju.