Ne zgodi se ravno vsak dan, da greš po futr v svojo
najljubšo pekarno, ravno on pa se ti smeje izza vitrine z dobrotami, ki jih boš
zaužil za časa malice. Z zadetim nasmehom pooseblja filozofijo, ki pne verigo
Happy Peka. Z njim čutiš neko povezavo, ki pa se ima še razviti in se v
polnosti razodeti šele nekoč – če verjamemo, da čas obstaja tako, kot ga
dojemamo in pozabimo, da je predvsem nit ogrlice, na katero nizamo trenutke, ki
iz absolutne realnosti izginejo prav tako hitro, kot se pojavijo. Šine ti v glavo,
da si ga ravno dan ali dva nazaj nekje srečal, tako na hitro, mimobežno, a
dovolj pozorno, da si ujel preblisk premetenega, malce zarotniškega nasmeha, ki
bo v roku desetih minut, ki so potrebne, da nabaviš špinačni burek, čokoladni
muffin in pito z oreščki, postal preklemano jasen. Navsezadnje ni vsak dan, da
bi za tri poslastice plačal štirikratno ceno. Ni vsak dan, da odkloniš povabilo
na kozmični ples, ki si ga želiš plesati že nekaj let in se kasneje sprašuješ,
ali je bila to zrelost in odgovornost dodelovnih obveznosti ali pa se ti je rep
hote ali nehote znašel med nogami. Tudi ni vsak dan, da izveš, da v malem
rodnem mestu, s katerim že leta furaš nek love/hate odnos, živi tebi sličen
norec, ki gre in ga nekaj časa pač ni domov. Kakorkoli že, ni vsak dan, da se
iz svoje najljubše pekarne na delovno mesto vrneš z vprašanjem: »Kaj sedaj s
tem papirčkom?«
Pospraviš ga v denarnico, ki se ima kmalu izdatno
odebeliti, saj ti irski delodajalec nekaj dni kasneje sporoči, da je bila tvoja
prošnja rešena s pozitivnim izidom za vse udeležene. Na Irsko se odpraviš z
največjim veseljem, avionom in popolno nevednostjo, kako globok pečat bo ta
papirček v navezi z neko novo poznanko pustil. Niti sanja se ti ne, da si je
le-ta za prihajajoči rojstni dan zaželela ravno tisto, kar je že od dne v
pekarni hiberniralo v tvoji denarnici, prepotovalo tisoče kilometrov,
avtobusov, tramvajev, letaliških kontrol in kaj vem še česa z enim samim
namenom – izpolniti srčno željo dveh bitij.
Kdaj natančno po tistem prvem koraku na irskih tleh
sem se zavedel, da sem razdaljo od Slovenije do Irske prepotoval z dovoljšno
dozo LSD-ja, da meni in novi znanki omogoči vesoljna potovanja iz udobja
lastnega doma, ne vem. Lučka se je utrnila, ko je debata v hostelski sobi
nanesla na takšne in drugačne droge. Dobro pa se zato spomnim norca, ki me je
med dišečim kruhom in pecivom premamil v nakup njegove posebne ponudbe. Ne
srečam ga velikokrat, kadar pa si najina planeta že prekrižata orbiti, sem
lahko prepričan, da bo imel moj življenjski potok precej dela s preurejanjem
struge. Frekvenci srečevanja bo verjetno botrovalo dejstvo, da se večini
najinih skupnih znancev zdi nadležen – kolikor mi je znano, celo lastni sestri.
No ja, človeku, ki do konca vztraja pri resnici, se taka oznaka kaj hitro
pripeti.
Prvo srečanje je zakuhala bivša, izpred ne tako
daljne preteklosti. No, zakuhal ga je kriminalist, ki se je, vsaj kar se
njegovega ceha tiče, znašel na pravem mestu ob pravem času – na reagge
festivalu, ko mrak žonglira med lučjo in temo. Ker si je tale moj prijateljček
odločil rešiti zgolj lastno kožo, je kazen sodišča padla na pleča bivše, ki v
teh dneh še niti ni bila aktualna. Kakorkoli, dečva je bila prestrašena,
panična in potrebna tolažbe. Očitno sem se izkazal in sem jo smel za nagrado
gladko položiti na peščeni obali tolminske Soče, potem pa v naslednjih šestih
mesecih še večkrat dnevno. Mogoče to veliko pove, zakaj mi mali nikoli ni šel
na živce. Je pa tudi res, da je bila zaradi grožnje sodišča večkrat
nesproščena, kar je znalo komunikacijo in fuk malce skisati. Ah, kako
intrikatno je prepletena rogoznica življenja.
V vmesnem intervalu med bivšo in nedoločljivim
raztežajem časa, sem ga, takole, še nekajkrat srečal, a je bil zame zgolj en
izmed mulcev, ki sem mu posvečal omejeno količino pozornosti, ker ... no, ker
je bil pač mulc, ki se je znal pogovarjati le o pohanju in podobnih
»zanimivostih«.
Sem si pa ga v zadnjih nekaj dneh, simultano s časom
pisanja tegale zapisa, imel možnost pobliže ogledati. Našel si je službo na
žagi v bližini mojega osebnega Raja in me je nekega sončnega popoldneva, ko sem
ravno pripravljal drva za poletne ognje, počastil s svojim obiskom. Povsem ob
pravem času, bi rekel, ko sem ravno namenil odložiti sekiro in se prepustiti
soncu in podaljšani čik pavzi. Ker Narava ne pozna časa, si ga lahko vzameš,
kolikor ga potrebuješ. Usedla sva se na hlode ob ognjišču in počasi, a
vztrajno, z raznimi poliskrenimi frazami gradila dialog na način, ki ga zmoreta
dva, ki se ne poznata najbolje, pretečeni čas med njunim zadnjim pogledom v oči
pa je malodane nedoločljiv. Ni trajalo dolgo pa je iz njegovih ust, okrašenih z
zobmi barve tobaka, izzvenela fraza: »Neki zanimiv'ga 'mam zate«. Naj povem, da
te besede sestavljajo konstrukt klasičnega pogojevanja, ob katerem se začnem
sliniti na LSD. Iz nahrbtnika je povlekel plastično vrečko, v kateri je bilo
natlačeno neko zelenje. Da ni trava, se mi je sicer posvetilo, ker pa oblike
kokinih listov nisem poznal ... presenetilo me ne bi.
Pa me je. Raznorazni listi in nekaj cvetov je izviralo
nedaleč od mojega Raja in so na neki način pomenili drogo. Revolucijo v
percepciji več stvari. Zasvojenost v obliki hranilnosti. Bile so namreč užitne
samonikle rastlinice, ki jih lahko najdemo ob vsaki pešpoti in predstavljajo
odličen nadomestek običajni prehrani. Sam mi je zatrdil, da se že nekaj časa
preživlja izključno s to dieto, ki jo dopolnjuje z oreščki. Sprehodila sva se
med mejami Raja, kjer je s prstom suvereno pokazal zdaj na ono, zdaj na drugo
rastlinico, ki sem jo prej doživljal zgolj kot nekaj, kar pokriva prst in
olepšuje prirodo. Da so tudi uporabne? Kdo bi si mislil ... ni ravno vsak dan,
da se ti nežno, neopazno, rastlinico za rastlinico, obliko lista za obliko
lista, okus za okusom, cvet za cvetom odpira svet supermarketa, kot si ga je
zamislil Stvarnik. Zraste, utrgaš, poješ, uživaš. Tako preprosto in direktno,
da je že smešno. Če je en od tehtnejših razlogov za popularnost uporabe drog,
da na stežaj odpro sveže vhode v svet, ki si mislil, da ga poznaš, sem v tem
primeru ugotovil, da fora ni v substanci, ampak v novo dostopnih informacij, ki
jih le-ta ponudi. Z drugimi besedami, odpihnilo mi je um precej daleč ven.
Ni komentarjev:
Objavite komentar