ponedeljek, 28. oktober 2013

NAFUKATOR

Sprehajate se po dnevni sobi. V kotu četvorček prijateljev igra tarok, vaš najboljši prijatelj osvaja novo sodelavko iz pisarne ob kozarčku šampanjca, balkon je odprt in na vsake toliko vetrc nalahno zaniha svilene zavese in razkrije vašo sestrično, rdečih lic, kako z objemu šepeta nekaj svojemu dekletu. Na mizi je srebrn pladenj, na katerem je bila pred uro še gora slaščic, sedaj pa le tu in tam samevajo drobtine. »Hej, zakon žurka,« omeni sosed in ti nameni bro-fist-bump. Ob računalniku sredi sobe čepi tisti bradati alternativec, ki ga ima vsaka družba in išče nove chillstep komade. Vse je tako idilično. Najboljši organizator žurk ste. Oziroma, tako si mislite.

Sami ne opazite, a Sigmund Freud opazi, da vsi štirje tarokaši z izklicevanjem namigujejo na torkovo swing zabavo. Vaša sodelavka bi neskončno rada klofnila sogovorca okrog kepe in gospodični na balkonu si ne upata nazaj med ljudi, ker sta še preveč zadeti od kokaina. Vaš sosed je v glavi vključil sarcasm mode in potrebuje nekoga, iz kogar bi se lahko celo noč norčeval in bivši metalec v joga položaju za ekranom sanjari o vseh dekletih, ki se raztresene po sobi polglasno pogovarjajo, da bi ga začele objemati kot Uroša Umeka. Vse je sicer še vedno OK, ampak navznoter vsak izmed gostov pregoreva. Vi pa si mislite: »Ta zabava je popolna. Ali sploh kaj manjka?«

Seveda manjka! Manjka NAFUKATOR.

Predstavljajte si, da bi na ta žur prišel naš nafukator in v pol ure spil, kar bi mu alkoholnega točili v kozarec. Po ¾ ure bi bil tako nafukan, da bi visel z lestenca. In ne bi bil edini! Vidite mlajšega brata vaše najboljše prijateljice tam v kotu? Vidite, kako tipka SMS fiktivnemu dekletu? Če bi bil na vaši zabavi naš nafukator, bi taisti nezanimivi pamž skakal po kavču kot žaba med božjastnim napadom.

Zvoke chillstepa bi preglasilo gromko krohotanje vseh gostov in sami bi si brisali solze. Slišite prebavne trakove lezbijk na balkonu, kako čez ograjo brizgajo na mimoidoče kot vodni top na protestnike? Mi slišimo. In mi slišimo tudi vašo sodelavko, kako si misli, da ste mnogokrat bolj seksi od vašega prijatelja. Slišimo njene petke, kako korakajo proti vam.

Pokličite Center za gospodarjenje TFF12 še danes in si za svojo zabavo zagotovite nafukatorja po svoji želji. 30-letnega brezposelnega? Klasik program. 10 EUR na kozarec pijače, ki jo mora spiti (prispevki za zdravstvo se ne plačajo sami) plus potni stroški. Študentski program, 8 EUR. Večni študentski, 5 EUR. Študentke, 15 EUR.

Posebni programi za družinske zabave in poroke! V akciji do novega leta za samo 12 EUR na spit kozarec! Se spomnite tiste neveste, ki ste jo vedno želeli podreti pa vam jo je speljal nek kreten s faksa? Morda je ravno nafukator priložnost, ki ste jo čakali vsa ta leta! Posrkal bo vso pozornost ohceti in vidva bosta lahko skočila v omaro, kadar koli bosta želela!

Ponujamo tudi dvojne pakete s 25% popustom, nafukanega Ronalda McDonalda v restavracijah McDonald's za samo 15 EUR na kozarec[1] in pogrebce, ki se ga nafukajo za pičlih 5! V pripravi so izvrstni paketi za sindikalne izlete in obiske Božička na OŠ.

Noben izmed naših nafukatorjev nima IQ-ja nad 95, kar pomeni, da ne bodo najedali ostalim gostom žura z nepotrebnim pametovanjem, vsi pa so obiskali delavnico defetizma in nihilizma dr. Nihilantha, kar več kot štirikrat poveča možnost, da se bodo na sami zabavi histerično zjokali.[2]

* * *

Gospa Manca je bila sprva skeptična nad mislijo, da bi na svojo zabavo poklical nafukatorja, potem pa je spoznala, kaj pomeni en sam ekscentrik na žuru.

»Najprej sem mislila, da je to larifari, nato pa mi je TFF12 s 50% popustom poslal prvega nafukatorja. Gospod je bil odličen. Gostje so mu ploskali, se mu smejali, sčasoma pa se mu pri pitju tudi pridružili. Naslednji dan sem se zbudila v pobruhani postelji z dvema sodelavcema in pismom čestitk za dobro zabavo na nočni omarici. Moram priznati, da je bil to najboljši žur, odkar sem šla v penzijo. Od sedaj naprej bom vedno naročila nafukatorja na svoje zabave. Enostavno si več ne predstavljam žura brez njega! Hvala TFF12!«

Manca

* * *

Še danes si naročite svojega nafukatorja in poskrbite, da se bodo imeli gostje vašega žura maksimalno dobro. Ne bo vam žal. Pišite nam na tysona.faf.12@gmail.com in nam pomagajte zgraditi monopolno korporacijo, ki jo boste obžalovali čez desetletje.[3]


[1] Nafukator je lahko nevaren za otroke, mlajše od 3 leta.
[2] Če se bo zaradi nafukatorja kateri od drugih gostov začel obnašati nezaželeno, tega ne moremo šteti za krivdo nafukatorja. Predlagamo, da na naslednjo zabavo takega gosta enostavno ne povabite.
[3] Če s svojim nafukatorjem ne boste zadovoljni, vam ne moremo pomagati.

ponedeljek, 21. oktober 2013

VOGEL ZOFKINE ZDRAVE PAMETI

Draga Zofka! Ubadam se z vprašanjem, ki teži vedno več slovenskih krav mlekaric. Opažam, da me sosedje že dlje časa opazujejo z neprikritim sovraštvom; domnevam, da mi zavidajo polna vimena in obilno postavo. Dr. Nihilanth mi je na eni od delavnic nakazal, da gre za enega od simptomov slovenske mentalitete (»naj sosedu krava crkne«) in da moram za nastalo situacijo kriviti aktualno politično krizo v državi. Kaj pa meniš ti? Bi morala obrcati njih in njihove otroke (kot mi je bilo svetovano na delavnici), ali obstaja kakšna druga pot?
- Mlekarica

Draga Mlekarica. Razumem tvoje pomisleke in skrbi okoli sosedov, ampak osebno bi jih pustila pri miru in delala na tem, da ne bi zapadla v isti kalup razmišljanja kot oni.
Pogosto pozabljamo nase in se vse preveč ukvarjamo z drugimi, kot si opazila tudi pri svojih sosedih. Ne moremo za vse kriviti aktualne politične krize, predvsem pa ne slovenske mentalitete. Vsak ima svojo mentaliteto, čeprav se nam včasih zdi, da so se vsi z istimi mislimi zarotili proti nam. Naj ti bodo taki primeri za motivacijo, kako delati na sebi in biti zadovoljna sama s sabo. Mogoče jim gre pa v nos, da premalo deliš svoje atribute, zato naslednjič kar ponosno zakorakaj mimo njih. Lahko pa uporabiš nasvet moje prijateljice, ki pravi, da bodi od drugih boljša tako, da si do njih prijazna, vendar iskreno prijazna, pa si že opravila pol poti do svojega lepšega jutri.

* * *

Draga ZPZ! Zadnje čase berem razne bloge in kolumne po časopisih (tisti čefur, kaj je že?) in mi nekaj ni in ni jasno. Čisto nič niso drugačni kot razni komentatorji spletnih portalov, ki udrihajo po celem spisku, le v celofan se zavijajo (če sploh). Zadnjič se nisem uspela zadržati in sem enega nadrla nazaj kao, kdo mu je dal pravico, da se postavlja svetu za merilo in sem dobila nazaj odgovor, da očitno nisem nič boljša. Sedaj se mi zdi, da sem spet padla v to spiralo negativizma, kako naj se je sploh rešim? Obstaja rešitev? Prosim, pomagaj mi, bojim se, da v Sloveniji to lahko pomeni, da bom nekoč storila samomor!
- Negativec

Samomor je dokončna rešitev začasnih problemov, tako da se bova raje osredotočili na milejše rešitve tvojega problema. Priznam, da se strinjam s tabo glede blogerjev in kolumnistov. V vsakem blogu, ki nekoga kritizira ali pa dreza s prstom v osje gnezdo, se bodo našli taki bralci, kot si sama. Taki, ki teksta ne vzamejo na prvo žogo, ampak o njem razmišljajo. Me veseli, da si tudi ti med njimi. V resnici je tvoje vprašanje precej kompleksno, ker, konec koncev, kdo pa ima sploh pravico soditi o čemerkoli? Kaj nekoga dvigne nad ostale, da lahko s prstom kaže na druge? V čem točno je on boljši?
Mogoče je težava piscev v tem, da se ne poglobijo v svoje tekste in ne vidijo paradoksa napisanega, ki pa ga zato opazi marsikateri bralec. Najbolj enostaven način tvoje rešitve bi sicer bil, da prenehaš z branjem tovrstnih besedil, ali bi bilo to že preveč enostavno?
Iz spirale se rešiš tako, da si najdeš nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš o tem brez slabe vesti in z njim potem debatiraš o tovrstnih težavah, kot jih imaš sama. Tako se boš znebila občutka "dežurne tečnobe", ki ga dobiš na raznih forumih in imela boš nekoga s komer boš lahko svobodno nadirala cel svet pa te ne bo nihče tlačil po spirali navzdol. Veliko uspeha ti želim!

* * *

Živjo, Zofka! Vsi prijatelji mi pravijo da sem debel. V resnici pa sem jaz rad debel. Kako naj dobim več prijateljev??
- Radsemdebel

Živjo Radsemdebel. Na tvojem mestu bi si najprej postavila vprašanje: »Ali so to res moji prijatelji, če jih moti nekaj tako nepomembnega, kot je moja kilaža?« So, a le, če si jim pripravljen pogledati skozi prste pri tej opazki in te osebno to ne moti. Težavo lahko rešiš tako, da t.i. prijateljem poveš, da si rad debel in naj se oni ne obremenjujejo s tvojo težo in telesom ter se raje posvetijo iskanju svojega notranjega miru. Več prijateljev boš dobil, če se boš družil z več ljudmi, debelost pri tem res ne bi smela biti ovira. Predvsem pa se bolj kot na samo količino prijateljev, osredotoči na "kakovost" le teh. Torej, ni toliko pomembno, koliko imaš prijateljev, kot kakšen odnos imajo do tebe. Sicer ti pa svetujem, da kljub vsemu paziš na svojo telesno maso, saj preveč kilogramov ni še nikomur koristilo, zato pazi nase, čeprav si rad debel. Kar pogumno!

* * *

Draga Zofka! Star sem 28 let, kot vampir pa imam kronične težave z zaposlitvijo. Pred leti sem se tako kot večina svojih kolegov preizkušal v filmski industriji, a od napada šakalov naprej dobivam samo še ponudbe za homoerotično pornografijo. Mene sicer ne moti, zaslužek je dober in družba prijetna, ima pa zato moje dekle ogromno pomislekov. Kaj naj storim? Nočem izgubiti dekleta ali službe, a očitno bom moral izbirati. Za koga naj se odločim?
- Vampir

Pozdravljen vampir! Osebno se skušam vedno izogniti odločitvam, ki bi koga prizadele. Glede na to, da si star šele 28 let, ne vidim problemov v tem, da se ne bi našla kaka primernejša služba od te, ki jo opravljaš. Sicer sem dobila občutek, da ti je trenutno delo všeč in se bolj obrmenjuješ zaradi svoje partnerice. Res je, da znamo biti punce velikokrat muhaste in tečne, kar se tiče takih zadev, vendar mislim, da če bi se z njo pogovoril in ji razložil, da je ona še vedno na prvem mestu ter da je služba samo služba in nič več, bi se lahko potrudila in skušala razumeti tvojo stisko. Vse kar ženske rabimo, je občutek pomembnosti, ki nam ga dajejo partnerji. Zatorej ji vsak dan znova pokaži, da je ona tvoje življenje.

* * *

Zdrava Pamet, pomagaj! Star sem 16 let in zdi se mi že skrajen čas, da dobim punco, ki ima velike joške. Ne razumem, zakaj sem všeč samo dekletom z majhnimi! Skoraj imam rad eno punco, ki ima majhne, ampak mi ne potegne. Kako naj dobim punco z velikimi? A obstaja kak program 12-ih korakov ali kaj? Ti sigurno veš, pomagaj mi, obupan sem že!
- Jože

Dragi šestnajstletnik! Verjamem, da se ti trenutno zdi to največji problem tvojega življenja, vendar pomisli, koliko časa imaš še na tem svetu in da se bo brez dvoma našla tudi kaka joškarica zate. Sicer pa mi ni všeč tvoje razmišljanje o dekletih z majhnimi joškami. Kako bi se ti počutil, če bi želel z eno seksati pa ona ne bi hotla, ker bi se ji zdel tvoj lulček premajhen? Predlagam ti, da kljub ljubezni do joškic pri puncah gledaš še na kaj drugega. Recimo na to ali se rad pogovarjaš z njo, ali imata skupne hobije, ali ti je všeč, kako se smeje, ali ti je všeč na njej še kaj drugega kot majhni ali veliki joški. Ne bodi površinski in poglej dekleta najprej v oči, šele potem v joške. Srečno z iskanjem prave mladenke!

ponedeljek, 14. oktober 2013

VINKO K MA VELIK SADJA

SPIKER
Haloo?

VINKO
Ja?

SPIKER
Ja, lep pozdrav, dober dan!

VINKO
Dan! Vinko pr telefonu.

SPIKER
Izvolite, gospod Vinko.

VINKO
Ja, s Krana.

SPIKER
Ja.

VINKO
Pr'dam amm šnops, sadjevec …

SPIKER
Sadjevec.

VINKO
Ja.

SPIKER
Ja.

VINKO
… hrušk, hruškovc, hruščevec …

SPIKER
Ja.

VINKO
… slivovko …

SPIKER
Še kaj?

VINKO
… slivovko …

SPIKER
Ja.

VINKO
… emm pa češnjovca.

SPIKER
Češnjevca še.

VINKO
Ja.

SPIKER
Torej ste imeli kar precej sadja, ne?

VINKO
Ja, velik.

SPIKER
Ja. Torej, gospod Vinko …

VINKO
Ja.

SPIKER
… sadjevec, hruškovec, slivovko in pa češnjevec bi …

VINKO
Ja.

SPIKER
… prodali, ne?

VINKO
Ja.

SPIKER
To je žganje.

VINKO
Ja.

SPIKER
Tele … telefon?

VINKO
Telefon: devet, de-devet, šest.

SPIKER
Devet?

VINKO
Šest.

SPIKER
Ja.

VINKO
Nula, devet, šest.

SPIKER
Ermm … to je nič štiriinšestdeset, ne?

VINKO
N'č št'r'n'šedeset, ja.

SPIKER
Šestindevetdeset, nič, šestindevetdeset?

VINKO
Kok?

SPIKER
Šestindevetdeset, nič, šestindevetdeset?

VINKO
Ne.

SPIKER
Al' je devet, devet, šest?

VINKO
Err … de-d-d-d-devet, šest …

SPIKER
… ja, nič …

VINKO
… nič …

SPIKER
… devet, šest …

VINKO
… devet, šest.

SPIKER
Mhm, dobro.

VINKO
To je devet'n'št'r'd's't, ne, š-šest'n'št'r'd's't … err, nula, šest'n'št'r'd's't.

SPIKER
A, pol pa, nekej nama sedaj ne štima, heheheh. Rekli ste devet, šest …

VINKO
Ja, toko, no.

SPIKER
To, to je šestindevetdeset …

VINKO
… nula …

SPIKER
… ja, pa nič, devet, šest, ne? Torej šestindevetdeset, nič, šestindevetdeset, potem?

VINKO
Ne. Ne, ne.

SPIKER
Aha, potem pa še enkrat povejte, no.

VINKO
Err, amm, err, de-devet, err, šest'n, št'r'd', o, čak'te, mejh'n počak'te.

SPIKER
Eheheh, dobro.

VINKO
Zdej s'm se pa nekej zmotu.

SPIKER
Nič hudega, nič hudega, vi lepo poglejte …

VINKO
Ja.

SPIKER
… kakšno številko imate pa boste povedali, ne? Ja?

VINKO
Err … čak', mejčk'n počak'te.

SPIKER
Ja.

VINKO
Eno manuto.

SPIKER
Mhm. No, minuta bo malce dolga, če bova samo čakala pa nič govorila.

VINKO
Ne, po'm, bom k' povedu.

SPIKER
Ja, ja. Gospod Vinko, d'ermm …

VINKO
Err, devet'n'št'r'd's't …

SPIKER
Ja.

VINKO
… j'd, šter, devet, nula, š'err, devet, šest.

SPIKER
Devetinštirideset, štiri?

VINKO
Š't, err, štiri …

SPIKER
Ehehe, še vedno ne veva številke. Povejte po številkah, errr, brez da povežete, oziroma da rečete devetinštirideset, samo številke povejte.

VINKO
Devet'n'št'r'd's't, nula, šest'n'št'r'd's't!

SPIKER
A, tako je!

VINKO
Ja.

SPIKER
Devetinštirideset, nula, šestinštirideset.

VINKO
Ja, tako!

SPIKER
No, končno sva pa našla številko.

VINKO
Ja, hvala lepa!

SPIKER
Hvala lepa tudi vam, tudi to se zgodi, da včasih …

VINKO
Ja.

SPIKER
… človek malce zameša kakšno svojo domačo številko, prevečkrat jo ponavlja in nazadnje ne ve ali je prava ali ne. Poglejmo, kdo je sedaj z nami, haloo?

ponedeljek, 07. oktober 2013

PIŠKOTI

To se je dejansko zgodilo resnični osebi, in ta resnična oseba sem bil jaz. Moral sem ujeti vlak. To je bilo aprila 1976 v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Bil sem nekoliko prezgoden, ker sem narobe prebral čas odhoda. Skočil sem po časopisno križanko, skodelico kave in paket piškotov. Šel sem in se usedel za mizo.

Želim si, da si to sceno predstavljate. Pomembno je, da si jo jasno naslikate v svojih mislih. Tukaj je miza, časopis, skodelica kave, paket piškotov. Nasproti mene sedi tip, človek popolnoma običajnega izgleda v obleki s kovčkom. Ni izgledal kot nekdo, ki bo storil nekaj čudnega. Naredil pa je sledeče: nenadoma se je nagnil naprej, vzel paket piškotov, ga odprl, si vzel enega ven in ga pojedel.

Moram reči, da je to ena od stvari, s katerimi se Britanci slabo soočamo. Ničesar ni v našem okolju, vzgoji ali izobrazbi, kar bi nas naučilo ravnati s človekom, ki nam je sredi belega dne ukradel piškot.

Gotovo veste, kaj bi se zgodilo, če bi bili v južnem Los Angelesu. Kmalu bi prišlo do streljanja, prileteli bi helikopterji, CNN, saj vam je jasno. Ampak na koncu sem storil tisto, kar bi naredil vsak odlični Anglež; ignoriral sem ga. In tako sem strmel v časopis, si postregel s požirkom kave, poskušal rešiti vrsto v križanki in razmišljal, kaj naj naredim.

Ni kaj, bom pač moral tvegati, sem končno pomislil. Zelo sem se trudil, da ne bi opazil dejstva, da je bil paket že skrivnostno odprt. Vzel sem si en piškot. Mislil sem, da ga bo to ustavilo. Pa ga ni, ker je že čez trenutek ali dva to ponovil. Vzel si je še en piškot. Ker mu tega nisem odrekel prvič, je bilo zdaj še težje odpreti kočljivo temo. “Oprostite, nisem si mogel pomagati, da ne bi opazil..” Mislim, da to res ne deluje.

Tako sva šla skozi celoten paket. Ko rečem celoten paket, hočem reči okoli osem piškotov, ampak zdelo se je kot večnost. On je vzel enega, jaz sem vzel enega, on je vzel enega, jaz sem vzel enega. Končno, ko sva prišla do konca, je vstal in odšel. No, izmenjala sva pomenljive poglede, potem je odkorakal proč, jaz pa sem si oddahnil in se zleknil nazaj.

Čez trenutek ali dva je prišlel vlak, zato sem zlil vase preostanek kave, vstal, pobral časopis, in pod njim so bili moji piškoti.

Tisto, kar mi je pri tej zgodbi posebej všeč, je védenje, da se zadnjega četrt stoletja po Angliji potika človek, povsem normalen tip s točno enako zgodbo kot jaz, le da njegova nima zaključka.