PIŠKOTI

To se je dejansko zgodilo resnični osebi, in ta resnična oseba sem bil jaz. Moral sem ujeti vlak. To je bilo aprila 1976 v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Bil sem nekoliko prezgoden, ker sem narobe prebral čas odhoda. Skočil sem po časopisno križanko, skodelico kave in paket piškotov. Šel sem in se usedel za mizo.

Želim si, da si to sceno predstavljate. Pomembno je, da si jo jasno naslikate v svojih mislih. Tukaj je miza, časopis, skodelica kave, paket piškotov. Nasproti mene sedi tip, človek popolnoma običajnega izgleda v obleki s kovčkom. Ni izgledal kot nekdo, ki bo storil nekaj čudnega. Naredil pa je sledeče: nenadoma se je nagnil naprej, vzel paket piškotov, ga odprl, si vzel enega ven in ga pojedel.

Moram reči, da je to ena od stvari, s katerimi se Britanci slabo soočamo. Ničesar ni v našem okolju, vzgoji ali izobrazbi, kar bi nas naučilo ravnati s človekom, ki nam je sredi belega dne ukradel piškot.

Gotovo veste, kaj bi se zgodilo, če bi bili v južnem Los Angelesu. Kmalu bi prišlo do streljanja, prileteli bi helikopterji, CNN, saj vam je jasno. Ampak na koncu sem storil tisto, kar bi naredil vsak odlični Anglež; ignoriral sem ga. In tako sem strmel v časopis, si postregel s požirkom kave, poskušal rešiti vrsto v križanki in razmišljal, kaj naj naredim.

Ni kaj, bom pač moral tvegati, sem končno pomislil. Zelo sem se trudil, da ne bi opazil dejstva, da je bil paket že skrivnostno odprt. Vzel sem si en piškot. Mislil sem, da ga bo to ustavilo. Pa ga ni, ker je že čez trenutek ali dva to ponovil. Vzel si je še en piškot. Ker mu tega nisem odrekel prvič, je bilo zdaj še težje odpreti kočljivo temo. “Oprostite, nisem si mogel pomagati, da ne bi opazil..” Mislim, da to res ne deluje.

Tako sva šla skozi celoten paket. Ko rečem celoten paket, hočem reči okoli osem piškotov, ampak zdelo se je kot večnost. On je vzel enega, jaz sem vzel enega, on je vzel enega, jaz sem vzel enega. Končno, ko sva prišla do konca, je vstal in odšel. No, izmenjala sva pomenljive poglede, potem je odkorakal proč, jaz pa sem si oddahnil in se zleknil nazaj.

Čez trenutek ali dva je prišlel vlak, zato sem zlil vase preostanek kave, vstal, pobral časopis, in pod njim so bili moji piškoti.

Tisto, kar mi je pri tej zgodbi posebej všeč, je védenje, da se zadnjega četrt stoletja po Angliji potika človek, povsem normalen tip s točno enako zgodbo kot jaz, le da njegova nima zaključka.

Drisky Bare-ass-ovsky