ponedeljek, 29. september 2014

SAJFAJ KVART: THE WALKING DEAD

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,
2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,
3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Epidemični izbruh zombijev bi bil nadvse obvladljiva zadeva, če bi se zgodil kjerkoli drugje kot v človeški domišljiji. Z razpadajočim mesom živih mrtvecev bi se najprej pogostili mrhovinarji in potepuški psi, preostale »preživele« bi v nekaj dneh načeli črvi in zajedavci. Po nekaj tednih bi od velike nočne more ostali le še roji muh, ki bi obirali poslednje ostanke nekoč premikajočega se mesa.

To je navsezadnje tudi razlog, da se le redke zgodbe ukvarjajo z resnejšimi znanstvenimi razlagami, ki bi pojasnile fascinantno transformacijo iz mrtvega v živo meso. Naj gre za sevanje, možganske parazite, virusno okužbo ... ni važno. Zombiji so tu – deal with it.


The Walking Dead je v tem oziru zastavljen tako preprosto, kot je le mogoče. Pravila so jasna. Kogar ugrizne zombi, postane zombi. Kdor umre, postane zombi. Zombija uničiš le tako, da mu razbiješ glavo. In zombiji so povsod. Igra (tako kot vedno) postane zabavna šele, ko vanjo vključimo ljudi – besne, obupane, prestrašene in oborožene. Ko popustijo civilizacijske spone, človečnost zamenja ohranitveni nagon, namesto premišljenih dejanj nastopijo impulzivne reakcije, odgovornost za druge pa prevzamejo diktatorji s sociopatskimi težnjami.

V tem oziru Kirkmanov strip še zdaleč ni edinstven – s problemom konca civilizacije se ukvarja dobesedno nešteto zgodb, ki zombijev sploh ne potrebujejo. Spomnimo se na primer Gospodarja muh ali pa Saramagovega Eseja o slepoti. Pa vendar je Walking Dead z navidezno neznatno spremembo postavil pomemben prispevek k primerljivim delom; svoje zgodbe nikoli ne zaključi. Običajno se običajne apokaliptične zgodbe odvijejo v nekaj tednih, dnevih, neredko celo urah. Štorije v svetu Kirkmanovega stripa pa se vlečejo skozi leta in trajajo v nedogled. Na koncu ni junaške smrti ali druge odrešitve, ki bi bralcu ponudila katarzo. Svetu so zavladali živi mrtveci. Preživeli prežijo na druge preživele v obupanem boju za zadnje ostanke živil in varna pribežališča. Človeštva ni več. Deal with it.

»We're surrounded by the DEAD. We're among them – and when we finally give up, we become them! We're living on borrowed time here. Every minute of our life is a minute we steal from them! You see them out there. You KNOW that when we die – we become them. You think we hide behind walls to protect ourselves from the walking dead? Don't you get it? We ARE the walking dead!«

Zdi se, da nagovor glavnega junaka perfektno nakaže poanto zombijevskih zgodb nasploh – hodeči mrtveci niso grizoči stvori tam zunaj, temveč preživeli, ki jih po nekem čudnem naključju še ni doletela poguba. Tekom štorije spremljamo obupane poizkuse skupinice teh hodečih mrtvecev, da bi ohranili zadnjo trohico človečnosti. Že res, da jih to dela simpatične, a zato njihova naloga ni nič manj nemogoča, saj v svetu zombijev preživelim enostavno ni več mogoče zaupati. Običajne interakcije niso več mogoče. Z neznancem ne morete več spiti enega piva; prvič, ker piva ne varijo več, in drugič, ker nikoli ne veste, kaj neznanec v resnici naklepa. Je morda samo prijazen mimoidoči, ali pa je oglednik kakšne večje, težko oborožene roparske skupine?

Postavimo še en primer iz istoimenske računalniške igre: skupina kanibalov vas je z očitnimi, nepoštenimi nameni zaklenila v klet. Skupaj z vami so še ostali preživeli iz vaše skupine: vaš najzvestejši kolega, osemletno dekletce, rahlo arogantna dama in njen oče, sicer krepak dedec v petdesetih, s srčno napako. Naenkrat slednji spričo stresa doživi srčni napad in se zruši, rahlo arogantna dama postane opazno manj arogantna in vas v solzah prosi, da ji pomagate oživljati njenega ljubega očeta. Za rokav vas pocuka kolega in tiho opozori, da se bo stokilski foter v roku ene minute spremenil v stokilskega zombija in da mu je treba nemudoma razbiti glavo, preden pobije celo skupino. S strani vas opazuje deklica, ki je že večkrat nakazala, da se namerava zgledovati po vas. Boste odvlekli histerično otepajočo se damo in pustili, da kolega vpričo vseh navzočih razbije črepinjo njenemu očetu? Ali pa boste rajši tvegali z masažo srca (ki ga sploh ne obvladate) in tako spravili celotno skupino v grozljivo nevarnost? Kaj boste rekli dekletu? Vidite, do kanibalov pred vrati sploh še nismo prišli.

Skrivnost je v tem, da pravih rešitev ni. Kar v resnici loči »dobre« od »slabih«, je večen dvom in prevpraševanje lastnih odločitev. Pa tudi v to ugotovitev moramo podvomiti, saj je omahovanje v svetu hodečih mrtvecev lahko prav tako usodno. Ironija je seveda v tem, da v času obupa najbolj zaupamo ravno tistim, ki v svoj prav verjamejo za vsako ceno. Deal with it.

ponedeljek, 22. september 2014

VI

Ideja se mi je zdela zares posrečena. Še vedno se je nad mano pelo razočaranje nad nedokončano Jakobovo potjo, neučakanost pa me je premagovala. »Ziher je v Španiji tudi novembra dovolj toplo, da spim zunaj,« sem si mislil, ko sem stopal na vlak, ki me je iz Benetk popeljal v Bologno. Med potjo je začelo snežiti ... cazzo!

Naslednji močnejši spomin vključuje nevihto, ki me je prisilila, da svoje kalkulacije ponovno prekalkuliram. Temperature so bile ugodne, lokacija pa je bila zaradi ujetosti med Atlantskim oceanom in Pireneji žrtev nenormalnih količin vode. No bueno.

Načrti so padli v obilne padavine, denarja pa je že zdavnaj zmanjkalo. Znašel sem se v brezplanskem prostoru, iz katerega je edina rešitev globok vdih in nato izdih ... globok vdih in nato izdih ... zaprte oči ... globok vdih in nato izdih ... in nato ideja, s katero prostor vzpostavi sled strukture ... v Bilbau se bo ziher našlo prenočišče ... a Bilbao je 50 km stran. Mogoče bi se lahko prešvercal ... vlak se pripelje na postajo ... it's now or never.


Bilbao me ni navdušil. Industrijski in umazan, s komaj zaznavnim pridihom nevarnosti. Še enkrat sem preveril, ali šiv med naramnico in vrečo spalke drži – to je bil edini pomemben in vreden kos lastnine. Na ulici sem nekako izvohal, kje je zatočišče ... vamos!

V čakalnici me je pozdravila manjša množica prositeljev, mešanica maroških priseljencev in lokalnih brezdomcev ter nekaj takih, kot sem bil sam – ob napačnem času na nepravem kraju. Vsak od nas je upal, da mu noči ne bo potrebno preživeti pod milim nebom. Število postelj pa je v zavetišču omejeno in kdor prej pride, ne melje nujno prej. Začne se čakanje, ki se iz ure v uro zdi bolj brezsmiselno in brezupno. Lahko pa si kupim neomejeno količino maroškega haša. So at least I got that going for me ...

Če ne bi bilo njega, bi odšel že po prve pol ure. Ostal sem, ne toliko zaradi vere, da bom dobil posteljo, kot zato, ker sva se z možakarjem dobro razumela. Navsezadnje je bil Poljak in kot po pravilu sem imel s Poljaki vedno dobre izkušnje. Povedal mi je, da je že davno zapustil dom in začel slediti sanjam o svobodi in potovanju in jih že več let živi med jugom in severom Španije. Edini problem sem zasledil na njegovem zadahu. Tragedija in vzorec, ki sem ju zapazil že pri mnogih, ki jih vleče na bolj klošarsko stran ulice. Ideja in sanje o absolutni svobodi, veseljačenju in neomejenem hedonizmu srečajo alkohol in vse skupaj se sprevrže v bedo.


ponedeljek, 15. september 2014

SAJFAJ KVART: MAD MAX

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,
2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,
3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Ubi solitudinem faciunt, pacem appellant.

Tacit

Ime česa je pravzaprav Pobesneli Max? Vprašanje je seveda namerno ignorantsko. Večini ljudi bo pred oči takoj priplavala mladostna podoba sedanjega varuha evangelija, Škotske in Joeja Pescija. A postane smiselno takoj, ko pomislimo, kaj tip v ledru in novem V8 Fordu Falconu dejansko prinaša gledalcu. Bo to filmska specialiteta o raketi, ki neprestano odhaja in se nikoli več ne ozre nazaj? Saj mu je ime Max Rockatansky, ne? Še malo, pa bi imel raketo že v priimku.

Vraga. Nori, ubrisani Max je družinski človek, skuliran tipček, ki vozi neverjeten avtomobil samo zato, da preganja kriminalce in da se lahko zvečer pripelje k svoji ženi. Včasih zbrca tudi kakšno rit na cesti, tako mimogrede, izključno po službeni dolžnosti. Saj že uvodni pregon pokaže, da se zares aktivira šele takrat, ko njegovi kolegi obupajo. Če bi bil zaposlen kjerkoli drugje v sicer propadajočem javnem sektorju distopične prihodnosti, bi ga verjetno odpustili ob prvi priložnosti. Max je puščoba, pred katero se skrije celo Ljudmila Novak. S svojo puščobno pojavo v neverjetno »raketnem« vozilu deluje kot opuščen zabaviščni park sredi Sahare.

Saj ne gre za to, da bi želeli kakorkoli ponižati Maxa s tovrstnimi primerjavami. Nobenega dvoma ni, da je težek mamojebec, da zna držati volan in (hkrati) masakrirati ljudi. Maxov mamojebski CV drži svojo težo, četudi ga primerjamo s sobivajočimi na lestvicah največjih težakov, ki kot po pravilu rešujejo svet pred ubijalskimi stroji, zombiji, marsovskimi napadi in še več zombiji. Toda kakšno sporočilo izdaja heroj, ki se veliko večino časa briga samo zase?

Odgovor je preprost. Mad Max je propaganda za tečaje varne vožnje.

Pomislimo: v prvih dveh filmih praktično ne najdemo smrti, ki se ne bi zgodila na cesti. Kriva je prehitra in neodgovorna vožnja. Celo za posilstva, umore in kraje so odgovorni izključno tisti ljudje, ki so svojo kariero posvetili uporu proti cestno-prometnim predpisom. Sklepamo lahko, da so tudi razpad strnjenih naselij povzročili tepci, ki se niso mogli omejiti na tistih 50 km/h. Motoristične bande, ki zavračajo svetle prednosti prometne ureditve, so sprožile epidemijo kršitev – najprej so začeli pospeševati tisti, ki so pred njimi bežali, nato policisti, ki so jih lovili. V prvem kadru prvega filma je že prepozno – na cesti so ostali samo še divjaki. Hitrostnih omejitev se držijo le še vozniki kamionov in vozači karjol, ki druge izbire niti nimajo.

So torej cestni norci tisti pravi zombiji v franšizi? Je pomanjkanje goriva (paradoksalno) tisti raketni moment, ki bo zombije dokončno pokončal? Je Max puščobnež, ki si obupano prizadeva ohraniti prometni red, četudi za ceno lastne prekoračitve hitrosti? Dano dilemo najbolje ponazarja verbalna izmenjava s policijskim šefom, ko mu skuša vročiti odpoved. »Začenjam uživati v tem. Bojim se, da bom postal tak kot oni,« zavzdihne Max, misleč na bajkerske hudobce. Z drugimi besedami: zave se nevarnosti, da bo nekje med temi pregoni tudi sam postal zombi. Njegov šef se strinja in zavrne njegov izstop iz policijskih vrst, še več, smatra, da je njegova transformacija v zombija že dokončana: »Zasvojen si, Max! In tega se zavedaš!«


Večina ljudi si zaključek filma razlaga nekako tako: Maxu ubijejo družino, ki mu je v ničvredni puščavniški Avstraliji edina nudila zatočišče in duševni mir. V nekontroliranem besu prižge svojega Forda in se z odžagano šibrovko odpravi v boj proti tolpi in krvavo obračuna z vsakim članom posebej.  Zadnjega priklene na vozilo z odtekajočim rezervoarjem in ga pusti v nemogoči dilemi: ali si bo odžagal nogo in pobegnil, ali pa bo ostal na mestu in umrl v eksploziji. Usede se v Forda in odpelje, medtem ko mulo obupano vpije za njim: »You are mad!« Od tu tudi naslov filma: Mad Max, Pobesneli Max.

Trdim, da je to docela nesmiselna razlaga filma. Poruši jo že precej očitno in jasno dejstvo, da je obračun s tolpo vse prej kot dejanje od žalosti poblaznelega človeka, ki nima česa izgubiti. Obračunava premišljeno, metodično, ne zaletavo. Mulcu v zaključku filma ne polomi nog ali razbije glave z najbližjim topim predmetom, kar bi sicer pričakovali od besnečega bivšega moža in očeta. Način, na katerega izstavi račun svojim dolžnikom, kaže na delo sociopata, ki uživa v mučenju in je povsem pozabil na varovanje cestno-prometne ureditve. Max ni pobesnel. Vse kaže, da je postal zombi.

Šele v predzadnjem kadru uzremo ključni preobrat, ki bi nas moral ganiti do solz. Zombi Max Rockatansky odšepa s prizorišča zadnjega obračuna. Usede se v avto. Zaveda se, da se bo nedaleč proč kmalu zgodila eksplozija, zato odpelje proč. A odpelje se počasi. Z zmerno, varno hitrostjo, upoštevajoč nepredvidljive razmere na cesti. Skoraj bi lahko prisegli, da bi pred vključitvijo v promet prižgal celo smerne luči, če bi spimpani Ford premogel tak luksuz. Vidite Maksov pomežik skozi steklo avtomobila? Ne morete, lahko pa stavite, da je tam. Max je preživel zombijev ugriz, ki je visel nad njim skozi celoten film kot Damoklejev meč. Max je in bo ostal puščoba. Dobil si bo psa in v drugem delu poskrbel, da gorivo dobijo samo tisti, ki so pripravljeni spoštovati prometna pravila tudi po tem, ko policije ne bo več na cestah.

Zgodovinar Tacit je v zgoraj citirani misli sicer opisoval rimske puščobe, ki so se trudile ohraniti imperij. Kjer Rimljani postavijo puščavo, razglasijo mir, je cinično izjavil. Mar filmske puščobe počno kaj drugega?

Max je konec koncev tako puščoben, da mu puščavski pesek mezi celo iz cisterne za gorivo.

sreda, 10. september 2014

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

ponedeljek, 08. september 2014

PETVEČERNI ZAPISKI OBOLELE DUŠE

1.

Če bi kot alkoholik deloval, bi pil
in nadaljeval vzorec pravega Slovenca.

Če bi lahko, bi se obesil
in poskusil slovensko smrt.

Če bi lahko, bi spal, pisal
in si čistil dušo.

2.

Trese me čez telo, ker trese dušo. Spomin mi reže v rane, ki so daleč od zaceljenosti. Moj glas je sicer miren, malenkost otožen. Tak pač sem. Odnaša me, spomin me vara in tvoj obraz je stalnica vseh juter, večerov. In tvoja pička je tako slastna, da je onanaža nanjo postala res že sprijena. Njen nasmeh je luštkan, malenkost ji meče slino izza robov ustnic, ko govori. To jo dela še toliko bolj otroško. Želim si njenega poljuba. Želim si zavrteti svojo glavo naokoli, želim si videti njene prsi, igrati melodijo, ki bo spravila vso nervozo iz mene. Želim oditi s strahom, želim končati besede, želim končati naslove nedokončanih knjig, želim se ljubiti. V džakuziju želim pofukati dvajset žensk, ki mi ne bodo pomenile nič in bodo za tisto minuto le moje (le moje) in bodo po orgazmu odšle. Želim si žensk, ki mi bodo dale in jim bom nato nič. Tako kot bodo potem one meni. Želim biti kurbir prve klase, da si dokažem, da sem nekaj več. Želim izgubiti slabo vest do življenja, želim pozabiti na preteklost in pričeti znova že  tisočič. Želim videti jasno skozi svojo solzno mreno in želim stopiti na svojo okorno nogo odločno brez slabe vesti, brez sramotnega občutka.

3.

Dobro jutro, svet, mraziš me. Ker nočem vzeti tablet, me v duši stiska in jaz se borim in jočem in prosim. Žalosten sem. Kruto je iskanje prave poti. Gledati za sabo, kolikokrat se svet obrne. Kruto je rezati spomine na koščke, jih sestavljati na novo. Počutim se kot kakšen konstruktivist, ki je sam konstrukt časa, genov in okolja. Kruto je iskanje misli po tleh, ki so raztreščene, v sebi osamljene. V kupu nereda izgledajo uporniške, anarhistične. Resnica za njimi pa je najmanj ligava. Nič ni tako zajebano, da se ne bi dalo razložiti. Včasih moramo pač ven iz lastnega racionalnologičnega. Včasih moramo v teoretičnoimaginarno. V nadrealizem. Včasih si je treba svet razložiti čez roman, mimo vseh pravil, mimo harmonije. Včasih se zgodi kaj težkega, na žalost je težko po navadi tudi naravno. Včasih si postavljen pred zid, ki nakaže konec poti, ki ob koraku čez realo postane le še ena izmed butastih preprek.

4.

Odšel sem, ker te nisem znal več pogledati brez zamere, brez gnusa. Ker sem ugotovil vse tvoje laži, si se mi skazila in tvoje besede so postale prazne. Pa vem, da imaš že novega. Tu in tam te občudujem, kako ti uspeva, kako ti vse to skupaj uspeva, meni se moja praznina pozna, čisto nič nisem privlačen, še najmanj sebi. Mogoče mi bo počasi le uspelo pozabiti, je pa smešno, kako sem jo pustil zadaj, ker ji nisem več mogel verjeti dovolj in ne maram paranoje. Moja načelnost še obstaja, lahko rečem, čeprav je ljubezen nora, je vendarle ena najbolj pravnih zadev in deluje po principih pravil, ki so nam neznana ali pač samo neumevna. Ljubezen je pekel, je mučenje in zloraba. Ljubezen je zločin brez primere. Ljubezen je hrepenenje, ki ubije telo in da mislim pot, pot v neskončno zatohlost zavedanja lastne ranljivosti. Občutek nesmrtnosti zaradi konstantne hoje po robu preživetja, po preživetju ega ali pač telesa. Ljubezen je boj med zlim in dobrim, ljubezen je boj.

5.

Nočem več videti žensk, ki jim nimam kaj dati, četudi jih ljubim, četudi so moje, ki jim ne znam nič dati, ki jim ne znam nudit življenja, kaj šele varnosti. Ker si mečem pesek v oči, ker nerviram kozmos. S tem svojim sranjem podiram vse, kar si je narava postavila in ji zdaj kljubujem bolj iz naveličanosti kot kaj drugega. Nato si počasi, počasi odpuščam, kaj drugega mi tako ali tako ne preostane.

ponedeljek, 01. september 2014

LOGATEC, SLOVENSKI DETROIT

»V mesto smo prišli popolnoma nepripravljeni na grozote, ki so ga ohromile. Temni oblaki letošnjega poletja so se prelevili v hladen veter, ki je med drevesi v parku rezal do kosti in lep sončen dan je bil le zatišje pred antiliterarno nevihto, ki nas je čakala.«

Dr. Praskač, sievertant kreativnega pisanja,
Laboratorij TFF 12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege

* * *

Pošast hodi po Evropi – pošast ionizirajočega sevanja. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, Laboratorij TFF 12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege in Inštitut »Jožef Štefan«, Grajski park Vitez in Klub logaških študentov, tujska legija literatov Francoske Polinezije in nepismeni iz Černobila.

Kje je antileposlovni lobi, ki bi ga njegovi pišoči ne razvpili za ionizirajoče sevalnega, kje je antileposlovni lobi, da bi tako antileposlovcem, ki so šli dlje od njega, kot svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bil zalučal nazaj sramotilnega očitka ionizirajoče radiacije?

Dvoje sledi iz tega dejstva.

Ionizirajoče sevanje priznavajo že vse evropske moči za moč.

Skrajni čas je, da antileposlovci pred vsem svetom odkrito razgrnejo svoje nazore, svoje namene, svoje težnje, in da pravljicam o pošasti ionizirajoče radiacije postavijo nasproti manifest lobija samega.

V ta namen so se antileposlovci najrazličnejših narodnosti zbrali v Pripjatu in …

Odlomek iz antileposlovnega manifesta[1]

* * *

»Logatčani so fajn ljudje. Živijo poštena življenja. Ne lažejo, zmerno kadijo, pijejo dovolj alkohola ter se ne poročajo. Sevanje jih je zadelo kot strela z jasnega. Moramo jim pomagati, to je naša dolžnost. Zaslužijo si več literarnih tekstov in besedil, ki spodbujajo dvig splošne ravni kulturnega udejstvovanja, sicer se temni oblaki letošnjega poletja ne bodo nikoli zares razblinili.«

Dr. GLaDOS, literarna radiologinja,
Laboratorij TFF 12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege

Osrčje Logatca, 2014. Foto: Primož Sark

Humanitarna ekipa Laboratorija TFF 12 IRSP se je 28. 8. 2014 odpravila v to slovensko mesto z namenom dekontaminiranja izpostavljenih sevanju in širjenja ozaveščenosti o nevarnostih radiacije (in sončevih peg). »Sevalna kriza je prizadela tudi Notranjsko. Po svojih najboljših močeh se moramo potruditi, da odkrijemo, kakšna so stanja na domačih tleh in nato prevzamemo pobudo ter očistimo ljudi,« je na dogodku povedal eden od raziskovalcev, dr. Hahaha, literarni radiolog. Skupaj z ostalimi je v slogu alternativne medicine pozorno prisluhnil mimoidočim, ki so mu razlagali o svojih zdravstvenih in literarnih stanjih, nato pa v slogu prave medicine predpisal primerno leposlovno delo za terapijo. In kdaj pa kdaj Enciklopedijo Slovenije ali Sveto pismo.

* * *

14:52. V trenutku, ko sem snela plinsko masko, sem vedela, da je bila to huda napaka. Zrak je napolnjen z grozo. Oči komaj zdržijo napor sončnih žarkov, ki grejejo toliko bolj, sedaj ko so se temni poletni oblaki porazgubili z logaškega polja in je njihovo valovanje neovirano.

17:17. Živimo. A koliko dolgo še?

Iz dnevnika Dr. Python, oddelek za šakale in morilske čebele,
Laboratorij TFF 12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege

(jez)deci vsebine pomagajo pri četrtkovi akciji Laboratorija TFF 12 IRSP. Levo: označevanje otrok za karanteno, desno: merjenje pritiska in ozaveščanje o koristnosti pitja alkohola. Foto: Ank-h.

Testi sicer kažejo primerno literarno izobrazbo ljudstva, ki je napredovalo preko petdesetih odtenkov sive, a po besedah dr. Praskača: »je mesto daleč od Francoske Polinezije. Še najbolj ustrezna primerjava bi bila s kakšnim Detroitom. Ljudje ne grejejo juh v mikrovalovkah, kot je to značilno za države a la Michigan, a zaščitni faktor kreme za sončenje in SAR vrednost mobilnih telefonov sta za večino še vedno neznanka. Mi je pa odleglo, ko sem razbiral podatke in odkril, da domačini ne uživajo preveč rib in morskih sadežev, kljub temu, da to mesto ostali državljani Slovenije poznajo kot tisti kraj proti morju

Izpostavi JSKD Logatec se mesto in vse bolj razširjeni festival Logaško poletje lahko zahvalita za Art market. Ta je letos ponovno združil moči mestnih borcev za kulturo, ki v teh temačnih časih skrbijo za zdravje prebivalcev. Laboratorij TFF 12 IRSP je v sodelovanju z Inštitutom »Jožef Štefan« pomagal ljudem razumeti, kako nevarno se je brez oblek sprehajati v okolici rudnika urana v Žirovskem vrhu, mnogo pa jim je olajšala delo splošna razgledanost meščanov, ki npr. niso še nikoli tvegali obiska Hirošime (niti eden od vseh testiranih). Tu je pripomogel tudi t.i. japonski večer, ki ga je Klub logaških študentov organiziral nekaj dni pred tem, kjer je dr. Nihilanth, kot pravi stric iz ozadja, poskrbel za več zakodiranih sporočil o japonskem vprašanju.

Logaški stebri družbe. Kultura kot upirajoči borec zoper spremembe v naravi. Foto: Primož Sark.

* * *

Pustili smo nekaj listkov, reklam za nafukatorja. Upamo, da bodo ljudje naročili storitev in jim bomo lahko pošiljali nezaželeno pošto s ponudbami naših zdravstvenih storitev. Vem, da njihovo izjemno poznavanje literature Dmitryja Glukhovskega pomeni, da že načrtujejo preureditev logaške podzemne železnice v antiradiacijski bunker, a ne moremo biti prepričani, da bo to dovolj.

Dr. Hahaha, sektor za tri plasti znanstvene fantastike
Laboratorij TFF 12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege

* * *

Boj se nadaljuje. Le čas bo povedal, ali bomo sevalno krizo lahko spremenili v literarno blaginjo.


[1] Nadaljnje dešifriranje antileposlovnega manifesta smo morali začasno prekiniti zaradi ponavljajočih glavobolov raziskovalnega sektorja Laboratorija. Nekaj preučevalcev teksta je poudarilo pekoče bolečine v razmnoževalnih organih, razrast polipov in neustavljivo željo priključitve k Nihilanthovi sekti TFF 12.