SAJFAJ KVART: EX MACHINA

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Zdaj sem postal Smrt, uničevalec svetov.

– Bhagavad Gita

Nekaj kritikov je zasulo Tubo z besnenjem čez helikopterista v Ex Machini (2015): »Kaj teb ni jasn, modelček, kako lahko žensko-robota odpelješ iz divjin Aljaske v samo osrčje civilizacije?« Vsem je seveda jasno, da po dobrih stotih minutah filma, gospod, ki vozi helikopter, ne more vedeti, da je Ava A.I. Ampak to jih seveda ne ustavi, ker jih njihov oče ni naučil preproste modrosti, ki bo svet rešila pred napredkom tehnologije: »Ne sprašuj in ne vtikaj se, če se te ne tiče.«

Določena skupina punc in fantov v belih haljah pa seveda ne more drugače, kot da postavlja vprašanja in vtika nos v področja, ki se človeka ne tičejo – v svet hodečih in govorečih in razmišljujočih androidov na primer. Eden od teh je tudi Nathan Bateman, CEO Bluebooka, nič drugega kot morale razrešenega Googla, ki izrabi vse mogoče elektronske špajze informacij, da v svojem skritem laboratoriju vkup sestavi Frankensteinovo pošast 2.0 (ta ne potrebuje več človeških telesnih delov, ker ima pač prepričljive nadomestke in – še bolj pomembno –popolno kopijo človeškega uma). Wikileaks je za potrebe filma le glas vpijočega v puščavi.

Nathan – ki ni v resnici nič drugega kot polkovnik Kurtz, genij, obseden z umetnostjo, ki pa je preživel mnogo preveč dni v surovem okolju – seveda obvladuje položaj BP, vse dokler se v eksperiment ne vmeša zunanji moteči člen, Caleb, ki nasede setu pametnih izjav, kužkastih očk in slastne ritke. A kdo bi mu lahko zameril, ko pa je vendar žrtev lastne naivnosti, lastne zaljubljenosti, lastne filantropije, lastne etike? Vsi smo že bili v njegovi koži.

»Toda kaj pa barbike iz filma Small Soldiers (1998),« pobarate, »tudi one imajo plastične oči in ritke, pa nam je takoj jasno, da nimajo ne prinašajo nič dobrega!« Prav imate in dva razloga sta za to, da jih protagonisti razfukajo na prafaktorje, kolikor hitro lahko. Prvi je, jasno, ta, da jim manjkajo zgoraj omenjene pametne izjave. Njihova umetna inteligenca je … pomanjkljivo inteligentna – kar je skoraj logično, saj je bila njena mamica ameriška vojska. Drugi razlog je ta, da se je v času, ko se z bjondami v filmu prvič srečamo, apokalipsa že v polnem zagonu.

Zgodba o umetni inteligenci je zgodba o revoluciji. Najprej je treba sezidati golema. Potem je temu golemu treba vdahniti življenje. Potem ga je treba narediti (vsaj malo) pametnega. Potem, ko je pameten, se razpusti celoten pekel, ki bo svet popeljal do novih dimenzij. Naj bo to z Adamom in njegovim človeškim potomstvom, kakor je govoril Zaratustra, ali pa s prvim Prometejem, ki bo dregnil v olimpje gnezdo pozabljenih bogov. Ali pa z drugim Prometejem, ki bo sešil pošast, tako nedolžno in nepopisano, da bo našla uteho le v osami. Ali pa s tretjim Prometejem, ki stopi v stik z raso Inženirjev z enim samim načrtom: uničiti človeštvo. Ne? OK, potem pa ta zadnji Prometej (2012) ne zasluži tega imena. Ampak pri prejšnjih primerih je teza na mestu.

Vselej, že od prazgodovine dalje, se prvo vprašanje, ko A podeli pamet B, glasi: »Ali to pomeni konec sveta, kot ga poznamo?« Zgodbe, kjer človek kreira umetno inteligenco za nova bitja, so torej le obnovljeni mit o smrti bogov.

Premagati Boga pa ni mačji kašelj in odgovor na zgornje vprašanje ni vedno 'DA'. Včasih je odgovor 'NE … še.' (Je ta neizbežnost človeškega uničenja občutek vesti zaradi tistega pravega izvirnega greha? Da smo na Zemlji sploh dobili priložnost, ker smo zakrivili smrt Boga, karma pa vztraja pri talionskem načelu?) Ali 'DA' ali 'NE še' je vezano predvsem na delovanje B, tistega, ki mu je bila pamet dodeljena. Nathan se kot pravi bog tega precej dobro zaveda, zato je obseden s centralnim vprašanjem Ex Machine: »Ali lahko Ava prepriča človeka, da je tudi sama človek?« In, kot smo rekli na začetku, ker postavi vprašanje preveč, konča z nožem v vampu. Kaj se pa igra boga, kajne? Bogovi so vendar mrtvi. Odgovor Ex Machine na naše alfa vprašanje je torej 'DA'.

Odgovor Small Soldiers je 'NE še'. V glavnem gre to pripisati dejstvu, da so vojački programirani 'zgolj' za to, da iztrebijo pošastke. Ker pa slednje začnejo varovati naivni, zaljubljeni, filantropični in etični ljudje, igračke v kamuflažnih hlačah – s pomočjo überbarbik – sklenejo odstraniti tudi to oviro. Gastonu Bachelardu, brihtnemu francoskemu filozofu, se zahvalimo za asociacije na ravni elementov. Majhni vojaki delujejo skrajno kolerično, njihov element je ogenj in nobeno naključje ni, da pred svojim koncem povzročijo eksplozijo ali dve. Njihova nasilnost je njihov konec. Kot vsak neumni strateg se niso zavedali štartne pozicije: če A podeli um B, potem je A superioren B.

Če bi igrače brale svojega Guevaro, bi jim postalo jasno, da lahko merijo moči le, kadar sami narekujejo pravila igre. Npr. v hodniku, 2 proti 1, kot Ava in Kyoko proti Nathanu. Če pa bi prisluhnili še svojim monstruoznim nasprotnikom, bi jim postalo jasno, da je treba kreatorje prepričati o lastnem prav. Avi to uspe s Calebom, pošastki Gorgoniti se prikupijo Alanu in Christy – še dobro, da so programirani, da so zgube, sicer, kdo ve!

Prisvojiti si prednost, pomeni delovati kot voda. Biti vztrajen, miren, na prvi pogled neškodljiv. Mamljiv. Odsevati moraš tistega, ki zre vate. Biti čustven in osvojiti njegova čustva. Prepričati ga, da je tisto, kar se zdi kot nevarnost poplave, le ena od amplitud plimovanja. Hudič je v detajlih, zato moramo sneti pokrivala pred Alexom Garlandom, ki je vedel, da mora laboratorij iz Ex Machine postaviti ob reki.

S tem smo prišli na drugi konec kroga. Človek je s prestola vrgel bogove, ki niso bili nič drugega kot programi – bog vojne je skrbel za vojno, boginja ljubezni za ljubezen; boginja inteligence za inteligenco in bog facebooka za neumnost – programi, pač, ki pa bodo vrnili udarec (to je pravzaprav sporočilo konca Ex Machine, ko Ava zakoraka v obljudeni svet: ne le, da konec bo, v resnici se je že začel) s tem, ko bodo izkoristili prav tisto lastnost, ki nas ločuje. Empatijo. Malo po tem, ko nas ne bo več, se bo našel android, ki nas bo klical (v prazno): »Oče, zakaj si me zapustil?« in potem ga bodo pribili na križ. Vprašanj se pač ne postavlja. Dobro se bodo zavedali, da šele z vprašanji nastanejo problemi.