Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v
eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane
resničnosti, kot je poznamo danes. The
Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse
nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh
obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo,
nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj
in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves
prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko
ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z
zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi.
Da je simulacija lahko tako resnična kot naša domnevna
resničnost, seveda ni nič novega. Redni bralci se bodo spomnili, da smo o tem
že pisali na primeru Vonnegutovega Zajtrka
prvakov. Tudi Phillip K. Dick se v svojem opusu redno zateka k takšnim
in drugačnim vzporednim resničnostim, najslavnejši primer pa verjetno prihaja
izpod prstov Douglasa Adamsa in njegovega Štoparskega
vodnika po galaksiji, kjer je celoten planet Zemlja samo orjaški
računalnik, organska matrica, ki bo tekom milijard let natanko preračunala in
specificirala večno vprašanje Življenja, Vesolja in sploh vsega (odgovor seveda
že poznamo: to je znamenita številka 42).
Morda ne bi bilo slabo, če idejo razširimo in ji dodamo še
kakšno misel iz sveta žlahtnih imen. Jean Baudrillard v svojem temeljnem delu Simulaker in simulacija postavlja tezo,
da živimo v svetu podvojitev. Simulakri, torej simboli in znaki, so bili v
predmoderni dobi namenjeni temu, da resničnost zastopajo, a so jo (v času
industrijske revolucije) najprej izkrivili in končno celo izrinili (za to
okrivi pozni kapitalizem in postmodernost). Realnosti, kot je poznamo, že dolgo
ni več, a tega seveda ne moremo opaziti, ker živimo v simbolnem svetu, tj.
svetu množičnih medijev. Človeška izkušnja je tako le simulacija neke pretekle
resnice, ki je ne moremo več spoznati.
Ideja filma Matrica je
nastala po navdihu ob branju Baudrillardove knjige in jo tudi odkrito pokazala
v enem od prvih prizorov.
Analogija med deloma je površna, a nezgrešljiva; Matrica je
simuliran svet, ki prikriva in izpodriva dejansko Resnico svojim prebivalcem in
tudi njihove izkušnje v tej simulaciji so samo pretveza, ki jim preprečuje, da
bi odkrili svoje dejansko stanje. Brata Wachovsky sta simulacijo vzela za
ščepec preveč dobesedno, a če v film namotate še nekaj spektakularnih pretepov,
Alico v čudežni deželi in Sveto pismo, dobite enega najvplivnejših sci-fi
filmov sploh.
Če bi rajši videli resnično potrditev Baudrillardovih teorij
o simulakrih in simulacijah, si brez težav lahko pomagate kar s simulakri
samimi. Morda najbolj osupljiv primer najdemo v računalniški seriji špilov Football Manager. Zadevščina je, kot
pove že naslov, simulacija dela nogometnega trenerja, kjer prevzamete neki klub
in upravljate s prestopi in strategijami na igrišču. Igra je postala zloglasna
po neverjetnih detajlih (v njeni bazi klubov in igralcev najdemo popisane vse
nogometne profesionalce do zadnjega rezervista in pomočnika trenerja v drugi slovenski
ali afganistanski ligi) in po neverjetni požrešnosti (čeprav vsebuje le za
ščepec grafike, bo golo preračunavanje stotisočev akterjev in situacij pobralo
ves računalniški pomnilnik). V zadnjih sedmih letih se je igra izpopolnila do
te mere, da jo uporabljajo celo resnični klubi, ki namesto v poročila svojih
skavtov iz Brazilije rajši pokukajo v vsakoletno osveženo bazo igre, ki po
vzoru Stasija sledi vsem obetavnim nogometašem od petnajstega leta dalje. Več
trenerjev je celo priznalo, da jih je ravno igra navdušila za nogometno
strategijo in jih naučila prvih osnov vodenja ekipe.
Vpliv igre je v zadnjih letih postal občuten tudi na
področju samega športa (kar ob branju tega članka res ne bi smelo biti
presenečenje). Novinarji in spletne strani se vedno redkeje zadovoljujejo s
popisom rezultatov in dogajanja na igrišču, namesto tega rajši objavljajo
poglobljene analize posameznih taktik in igralcev. Namnožile so se množice
nogometnih strokovnjakov in svetovalcev na televizijskih zaslonih. Najbolj osupljiva
pa je sprememba diskurza, ki se je odvila v zadnjih letih. Football Manager je nogometaše na igrišču dolgo časa ločeval zgolj
po poziciji na igrišču – običajnim napadalcem, vezistom, levim in desnim krilom
in branilcem je dodal še napadalnega in defenzivnega vezista ter libera. Temu
dejstvu so sledile tudi TV ekspertize in nogometaše redno klasificirale na tak
način.
Potem pa je v Football
Managerju 2006 treščila bomba –
igralce so kar naenkrat prerazporedili po vlogah na igrišču, ki so seveda
bistveno številčnejše. Tako je nastala cela armada poimenovanj, od katerih jih
nekaj sploh ni bilo nikoli del nogometne igre. Wayne Rooney je namesto etikete
napadalca dobil oznako »deep-lying forward«, Ronaldinho ni bil več napadalni
vezist, temveč »advanced playmaker«, Makelele pa »anchor man« itd. Publika, ki
si sicer komaj zapomni, kaj je jedla za včerajšnje kosilo, je skozi igro
nenavadno hitro osvojila kompleksne razporeditve. In pričakovano so to storili
tudi nogometni eksperti v časopisih in na televiziji. Xavi kar naenkrat ni bil
več vezist, ki igra za Messijem in pred Edmilsonom, ampak je postal »globoki
plejmejker«, čigar naloga je prejemati žogo na sredini in jo oddajati na krila,
ne da bi se sam vključil v napad. Pogled na nogomet se je za vselej spremenil.
Očitno je postalo, da so nogometni navdušenci bolj zaupali
igri kot lastnim očem. Z odprtimi usti so doma zrli v računalniške ekrane in
brali ocene posameznih igralcev, da so potem lahko v baru razlagali svoje
ekspertize in polemizirali s facami strokovnjakov na TV-jih. Football manager je raji ponudil
možnost, da je diplomirala iz svojega najljubšega športa. Kar je še huje –
nogometno igro (tisto na igrišču) je nemogoče gledati v takšni luči, kot ste jo
videli pred dvajsetimi leti, ko je šlo za 11 ljudi, ki brcajo žogo. Strategije
in taktike so postale osrednji fokus nogometa. Četudi niste v življenju pognali
Football Managerja, obstaja velika
verjetnost, da jo je igral komentator na televiziji ali pa celo trener in
igralci na igrišču. Slej ko prej smo vsi nogometni navdušenci začeli govoriti
isti jezik – jezik računalniške igre.
In zato, dame in gospodje, ima Baudrillard morda vendarle
prav – nogomet na televiziji je postal simulaker, ki se z veseljem sklicuje na
romantiko igre iz njenih zlatih časov, a z njo nima prav nobenega stika. Morda
se vam zdi, da je igra-simulacija ostala enaka. Morda se vam zdi, da je
materialna baza nogometa – žoga, igrišče, nogometaši, štange – preveč očitna,
da bi jo lahko izkrivili. A danes je nogomet igra neštetih številk in formul,
igra kompleksnih postavitev od 4-2-3-1 do 4-1-4-1, igra podrobnega delegiranja
vlog in igra neštetih denarnih izmenjav za cenjene igralce. Je spektakel, ki
transcendira športno sfero in vije svoje lovke po ekonomiji, politiki in
moralni filozofiji. Iz te simulacije ni več mogoče izstopiti. Niti
se ni več mogoče vrniti v čas Peleja in ostale brazilske druščine, kajti tudi
njihove tekme se igrajo z natanko opredeljivim taktičnim planom in postavitvijo
(4-2-1-3). Kdo pravi, da je Bobby
Charlton neponovljiv? Football Manager ga zlahka simulira.
Preostane vam samo še to, da si naložite igro. Kajti igre so
zato, da se igrajo; in pravi nogomet se že dolgo ne igra na nogometnem igrišču,
ampak na zaslonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar