ponedeljek, 01. december 2014

ZAPRITE PIFLARJA!

V Vonnegutovem romanu Zajtrk prvakov se srečata uspešni poslovnež Dwayne Hoover in Kilgore Trout, marginalni pisatelj z odbitimi ZF idejami. Dasiravno delo še zdaleč ni kakšen vrhunec znamenitega ameriškega pisatelja, pa je poglavitni preobrat vreden naše pozornosti; Kilgore Trout podari svojemu bodočemu podjetniškemu mecenu eno od svojih del. Maloumni bogataš Dwayne roman prebere na dušek in v njem izve, da ga je bog ustvaril kot edino razumno bitje s svobodno voljo v vesolju, vsi ostali ljudje okrog njega pa so v resnici programirani roboti. Nihče drug razen njega na tem svetu ne premore čustev ali dejanj po lastni volji; so samo stroji, ki Dwaynea programirano ljubijo, sovražijo, mu lažejo, ga zabavajo itd., medtem ko bog samo opazuje njegove reakcije in se ob njih neskončno zabava.

Dwayneov odziv na to razkritje je nadvse predvidljiv. Uspešni preprodajalec avtomobilov dobi kompleks vsemogočnosti in se odpravi na nasilni pohod, v katerem poškoduje enajst ljudi, vključno s svojim homoseksualnim sinom (ki je po senzacionalnem razkritju v knjigi navsezadnje le 'stroj za lizanje kurcev', kot se izrazi njegov oče), dokler ga ne prime policija in ga diagnosticira kot duševnega bolnika.


Mar pričujoča zgodba ne zveni nadvse domače? Dwayne Hoover se obnaša natanko tako kot tihi, miroljubni, vase zaprti piflar, ki na svojem računalniku požene GTA in ugotovi, da igra edinega človeka s svobodno voljo, medtem ko so vsi ostali samo ikone. Kako se odzove? Seveda tako, da se nemudoma odpravi na nasilen in krvav pohod po mestu, ki traja vse do policijske aretacije.

Sta torej mladenič in Dwayne psihopata? Paranoidna shizofrenika? Je njuno odkritje simulacije v resnici izzvalo njun nasilni izpad, ali sta dejansko storila le tisto, kar sta si že ves čas želela? Od razmaha videoiger je bilo seveda nemalo raziskav, kako in če sploh simulirane realnosti vplivajo na nasilnost mladostnikov. Rezultati so bili presenetljivo raznoliki (nekateri so ugotavljali, da videoigre v resnici povečujejo antisocialna in odklonska vedenja, spet drugi so zatrjevali, da je vse skupaj le izpuščanje odvečne energije in kot tako celo koristno), praksa pa kaže, da se zelo uspešni prodaji GTA-jev navkljub naše ceste še niso zapolnile s pobesnelimi dirkači in morilci. Jasno je samo to, da se v simulaciji obnašamo bistveno drugače kot v tisti bedni, enolični mlakuži, ki jo prepoznavamo kot realnost.

Kaj pa, če tega ne bi mogli ločiti? Še ne tako dolgo nazaj je med samooklicanimi vizionarji prevladovalo prepričanje, da videoiger v svetli tehnološki prihodnosti po videzu ne bo več mogoče ločiti od realnosti. Nadeli si boste vizir in – buf - izginili v svetu, ki bo do pičice enak tistemu, ki ga živimo trenutno. Ideja od zunaj stimulirane realnosti, ki bi izzvala našo »domačo«, seveda še zdaleč ni nova; z njo so se poigravale neštete literarne in filmske zgodbe kakor tudi videoigre same. Hej, vseh milijon delov Assassin's Creeda (vključno z zadnjim) je pospremljenih z neko bizarno okvirno zgodbo, kjer zgodovinske dogodke v igri zremo zgolj skozi genetski spomin akterjevih prednikov. Torej, simulirana resničnost v simulirani resničnosti.


Naslednji korak seveda že lahko slutimo. Kaj pa, če smo, tako kot je prepričan Dwayne Hoover, vseskozi že v simulirani resničnosti?* Kako bi sploh lahko vedeli, da nekaj zares je? Preprosto, tega ne moremo. Pomislimo zgolj na miselni eksperiment možganov v kadi. Hipotetično bi lahko bili samo skupina možganskih celic v kozarcu, ki jih znanstvenik stimulira in usmerja k razmišljanju, da je v resnici avtonomno telo s samostojnim življenjem. Naj bo ideja Matrice še tako prismuknjena, je že samo dejstvo, da je ne moremo dokazljivo ovreči, dovolj za dvom v naš lastni obstoj.

Če je torej res, da je naše življenje samo simulirana resničnost, potem nas čaka nič manj šokantno spoznanje, da nasilni psihopatski lik v GTA v resnici ni nič manj resničen od zdolgočasenega piflarja, ki ga upravlja. Še več, ker je akter v igri v resnici povsem odvisen od svojega upravljavca, potem smo logično prišli do razkritja, da je piflar v resnici že vseskozi bil psihopat. To ni njegov alter ego ali odraz neizraženega besa. Piflar je bil tisti, ki je zažgal bencinsko črpalko, sestrelil helikopter, pretepel nešteto mimoidočih in podstavil bombo v najbližjo restavracijo s hitro prehrano. Če ni nič resnično, potem je dovoljeno vse. Če pa je vse resnično, potem v resnici ni dovoljeno nič.

Zaprite piflarja! Le tako bo simulacija popolna.



* Jezdeci vsebine prevzemamo popolno odgovornost za vsakršno nasilno vedenje, ki bi bilo posredno ali neposredno povzročeno s tem razkritjem. Žal nam je. Zelo nam je žal. Oprostite nam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar