ponedeljek, 08. december 2014

KRIŽ ČEZ KRIŽ

Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh.« Nato ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija mi je ime,« mu je odgovoril, »ker nas je veliko,« …
– Evangelij po Marku (5:8-9)

Sedemnajstega svečana leta tisoč šecto je na grmado na Polju rož sredi Rome stopil pogumni možakar Giordano Bruno. Dominikanca se dandanašnji spominjamo predvsem zaradi vseh doprinosov k matematiki, filozofiji in, jasno, astrologiji (in ne astronomiji, ker bojda ni hodil na sprehode s teleskopom v rokah). Takole je nekoč malo stal in mislil: »Vse zvezde so sonca in ta sonca imajo svoje planete in tudi ti planeti lahko nosijo življenja.« Takšne in podobne ideje so ga stale življenja in zagorel je obtožen herezije v več točkah: govora zoper Cerkev in njene podanike, nepravilnega razumevanja svete Trojice, inkarnacije in božanskosti Kristusa (plus nedojemanje, da je bil to zares 33-letnik iz Nazareta), nepravilnega razumevanja deviškosti Marije, mnenja zoper substančnosti kruha in vina, mnenja zoper maševanje ter vere v pluralizem svetov, reinkarnacijo duš, magijo in, kar je morda še najhuje, šloganje. In vendar je vse našteto le kaplja v morje ideji, da se Zemlja, kot planet, vrti okoli zvezde. Ker če se vrti, potem se vrača; in če se vrača, časovna premica nima konca; in če nima konca, potem bo imel dve stoletji in pol kasneje Nietzsche prav. In če bo imel Nietzsche prav, je Bog mrtev. Organizirano katolištvo ne sme prenesti ideje cikličnosti. Take in drugačne. Zato toliko religij najprej začne s štetjem let. Da bo kmet pozabil, da se po vsaki zimi večno vrača pomlad in da ima na njegovo življenje večji vpliv neka bela skala sredi nočnega neba, kot pa tisočero škofov, sklenjenih v molitvi.

                                                Zaklepajo nas duri medenine,
                                                brez smisla smo zaprti; a jaz bom
                                                vstal! Svoboden zbodel bom nebo!

                                                srce v dvomu na tej poti mine
                                                in ne doseže blaženih oblakov,
                                                svetlobe, vodstva, prava, stvarnika, junakov …
                                                                                    (G. Bruno: O veličini)

Bi te verze napisal menih, ki izrablja vesoljske čirule-čarule za argumentativno izpodbijanje možnosti eksistence vrhovnega bitja? Težko si je predstavljati. Simbolika je precej očitno na strani RKC. Veličina, gor, nebo, srce, oblaki, svetloba, vodstvo, pravo, stvarnik. In avtor si želi tja. Zakaj le bi mu nekdo odrekel to pravico in ga po sedmih letih vlačenja po sodiščih spremenil v pepel? Kot vidimo, so simboli enigmatske narave, inkvizicija pa se strinja s stand-up pridigarjem Carlinom v present simplu: »I leave simbols to the simbol-minded!« Kar zanima gospoda s črno kapuco na glavi in sekiro v rokah, je tisto, kar se premika pod vsem skupaj. Tektonika.

Križar v molitvi v templju vere Zakarum. Koruptirane vere, ki se je spozabila v svojem poslanstvu. A vsaj ne šlatajo dečkov.

Blizzardova serija Diablo igra zlobno igro, kot se za prave razvijalce računalniških špilov spodobi. Morda res ne igramo goli in si h kompaniji ne priključujemo živalic za potešitev beštijalnih strasti, kot zmotno trdi mlada landoverbaptistka (ex slut, dodajmo, born again virgin; je pa pohvalno, da ve, kje Devteronomij prepoveduje nekromantijo in da repetativno brzostreljanje s prsti po miški spodbuja dekline k m*sturbaciji), se je pa popolnoma odveč spraševati, ali smemo pognati igro na svojih konzolah. Seveda ne smemo!

Ne gre za to, da je špil (kateri koli špil v bistvu) brez usmeritve, ker gre za spiritualno pripoved brez ključne komponente: boga,* kar naj bi hkrati kobajagi odvzelo boju med angeli in demoni kakršno koli težo oz. pomen (kar sicer resnici na ljubo sploh ni res. V začetku – po Diablovem evangeliju – je bival Anu, ki je bil vse. Nato je Anu iz sebe spravil vse zlo, zmaja Tathameta in bíla sta boj, ki se je nadaljeval še po njunih zadnjih udarcih – med potomci, angeli in demoni – imenovan večni konflikt). No, sami presodimo, koliko bomo verjeli na besedo človeku, ki vidi nakazano povezavo med Diablom in krščanstvom v bojih zoper demončike, imenovane npr. Belial ali Baal. In ne, oh, ne vem, mogoče kar, hmm … Diablo? Ever heard of spanish? Kreature, motivi in štorija so bolj ali manj brezpredmetni. Dober manipulator bo kogar koli prepričal v kar koli. Vsebina je le maska. Celo simboli, ki s seboj nosijo breme zgodovine, so zgolj orodje v rokah pravega hustlerja. Največji trik hudiča je ta, da je prepričal človeštvo, da ne obstaja.

Naj bo to pentagram, ki ga rišejo Diablovi rogovi ali pentagram iz Cairnovih skal, ki vodijo v Tristram. Naj bo to diametralno nasprotje para Diablo – Imperius (Satan – Mihael) ali pa katedrala s tlorisom v obliki križa. Ali pa vrhovni koncil Zakarumovcev. Ali pa nunarij Sester slepega očesa (ki ima zaradi neznanega vzroka 3 podstropja ječe in orožarno). Ali pa jebeni red templarjev. Ali pa križarji in paladini, vitezi luči in po drugi strani mrakoba okoli nekromančkov in šamanov. Ali pa visoka nebesa, kristalni obok, pandemonska trdnjava, polja bede in reka plamenov. Vsi ti simboli in še mnogi drugi podpirajo dobro staro veliko zgodbo, o boju med the good in the evil in na koncu dobro zmaga. Zakaj torej dobri, pridni fantki in še boljša, bolj pridna dekletca ne bi smela preživeti noči s sabljo v roki in demoni v mlakužah krvi, če pa angeli zmagajo in pošljejo zalego nazaj v temo pekla? Le kako je to v nasprotju z nedeljskimi rituali prepevanja in pranja možganov?

Kormac, templar, po tem, ko se odloči, da ne pripada več redu templarjev, ker so vsi, vključno z velikim mojstrom, navadni barabini. Zdaj je srečen.

Ko smo že predebatirali nedavno tega, gre pri Diablu res za spopad med dobrim in zlim, a se pod površjem skriva grozno spoznanje o človekovi samoti. Angeli iz nebes imajo svoje poslanstvo kot ga imajo potomci Tathameta in resnica o človeštvu je, da je skušalo ubežati večnemu konfliktu, ki ga ni dojemalo kot del lastne identitete. Še več, ljudje, potomci rase nephalemov (in ti so potomci angela Inariusa in Mephistove hčerke Lilith), ki so skozi pojemajoč vpliv svetovnega rubina izgubili moč prejšnjih generacij, smo oboje, tako malo dobri kot malo zlobni. Jekyll in Hyde. Našo pripadnost ne določa nič od zgoraj ali od spodaj; odločamo se sproti. Vselej sproti. To je realiteta sveta, kjer je bog že davno mrtev. Pogan bi rekel, da je mrtev, odkar je iz sebe izgnal vse zlo in postal karikatura, kristjan bo naredil prav, če bo le modro tiho. In na grmadi sredi trga zažgal vse kopije računalniške igre, ki otroke napeljuje h grehu kot neka davna pretenciozna ideja, da se Zemlja vrti okoli zvezde.



* Navedeni linki vodijo do s totalitaristično religijo hudo zaznamovanih diskusij na krščanskih forumih. Ye be warned!

Ni komentarjev:

Objavite komentar