CAVAZZA

Kako je biografski roman Cavazza dve leti po izdaji doletela strašna usoda, da se bo prvi moral pokoriti neusmiljenemu pogledu našega spletnega kritiškega očesa? Že hiter prelet po katalogu slovenskih knjižnic, nekaj kratkih klikov po medmrežju in zagotovilo znanke, da bom pri branju potrebovala škatlo papirnatih robčkov, so mi dali slutiti, da gre za knjižno uspešnico. Izposojeno. Razprodano. Navsezadnje gre za roman znane slovenske novinarke in avtorice o življenju znanega slovenskega igralca. In ne zgodi se vsako leto, da na piedestalu najbolj branih zmagoslavno sije tudi delo, napisano v slovenskem jeziku. Ni vrag, da nekaj je na tem.

Cavazza. Skoraj si upam trditi, da ni slovenskega ljubitelja filma in gledališča, ki bi mu to ime zvenelo nepoznano, a vendar sem sama o njegovem življenju, preden so se mi prsti zalepili na 250 strani obsegajočo knjigo, vedela komaj kaj. Poznala sem Cavazzo v filmu in Cavazzo na odru. Branje biografskega romana pa nam omogoči, da spoznamo Cavazzo tudi brez skrivanja za filmsko-gledališkimi imeni. Tako se vtihotapimo vse do njegovega ranega otroštva v Milanu, preizkusov v boksarskem ringu, krmarjenja na divjih valovih sveta pa do ljubljanskih študijskih let, prvih zakonskih korakov ter rojstva družine in z njo povezanih neizbrisljivih izgub, ki so še pred nedavnim znova izpraskale svežo rano.

Vesna Milek se je z dnevniško formo že spopadla v svojem uspešnem romanesknem prvencu Kalipso, kjer se je lotila raziskovanja skritih kotičkov mlade ženske duše, tokrat pa je ob pogovorih z Borisom Cavazzo - in diktafonom zvesto ob strani - zapisala zgodbo igralčevega življenja, ki jo bralec doživlja kot prvoosebne intimne zapise, iztrgane iz dnevnika. Že začetna poglavja nam podrobno in presenetljivo odkrito zaupajo marsikaj, kar ob zavedanju, da glavni karakter ni izmišljena oseba, temveč poznan obraz, uspe anonimnega bralca navdajati s tistim občutkom nelagodja, ko izve nekaj, česar pravzaprav ne bi smel vedeti. Branje zato sprva poteka previdno, obračanje strani je skorajda neslišno, kot da bo zdaj zdaj kdo stopil skozi vrata in nas zalotil pri nečem prepovedanem. Vendar se zaradi sproščenega jezika, mestoma pogovorno začinjenega, in predvsem tako naravno vžganega v narativni tok zgodbe, kmalu zgodi, da se prvotna sramežljivost umakne v ozadje, kar nam omogoča, da se popolnoma prepustimo tistemu, kar nas vse bolj spominja na osebno izpoved, zaupano med dvema prijateljema.

Verjetno se bo vsakdo na neki točki pričel čuditi nad igralčevimi tegobami, s katerimi mu je v senci sreče postreglo življenje. Kljub temu je zgodba prepojena z izrazito življenjsko strastjo, kot jo lahko doživljajo le nekateri. In ravno močne, tragične zgodbe pritegnejo bralce. Morda je pri vsem tem v ljudeh ostanek nečesa arhetipskega - antični epi in srednjeveški romani pripovedujejo o grozljivih žrtvah, junaških bojevanjih z zmaji in ne o sivih vsakdanjikih malega človeka. S tega vidika je povsem razumljivo, zakaj je roman izzval takšno evforijo. Vendar si nisem mogla kaj, da me ob prebranih skrivnostih ne bi pričel glodati pomislek: čemu bi si kdo želel, da bralno občestvo našega malega prostora spozna njegove najgloblje bolečine? Roman Cavazza je namreč prav to. Razgaljeno življenje z napol zaceljenimi ranami. A zato nič manj junaško in obenem prav nič manj prikrajšano za borbe z zmaji.

Ank-h