ponedeljek, 01. julij 2013

MODNI ZLOČINI ALI ZAKAJ BI BILO BOLJE, DA BI HODILI GOLI

Kadarkoli se sprehajam po naših preljubih mestih, opazim dekleta, ki si želijo iti v korak s trenutnimi modnimi trendi, a jim to nekako ne uspeva. Drage moje, ni kul, če hočemo biti kul pa nam ne rata biti kul. Zato vas lepo prosim, da si pod super, super kratke hlače ne oblačite običnih najlonk, ker tisti rob izgleda grozno in ceneno. Vedno znova se sprašujem: »Se folk res ne pogleda v ogledalo, preden stopi iz hiše?«

Ali se vam zdi primerno, da se petnajstletnice oblačijo v prekratka krilca, mikrohlače, prozorne majčke in si obuvajo čevlje s peto, ki ima več centimetrov, kot so stare same? Se vam zdi okusno, da si nekdo obleče premajhna oblačila samo zato, ker je to moderno? George Carlin je imel še kako prav, ko je izjavil: »Skinny jeans are for skinny people.« Tudi meni so taki ideali zgrešeni. Razumem, da smo punce rade urejene (vsaj večina) in rade nakupujemo, ampak vse ima neke meje. Vsaj naj bi jih imelo.

Rada imam všečne stvari. Rada nosim obleke, ki mi pristojijo. Tudi sama podležem modnim zapovedim, vendar sem že od malih nog imela kaprice, kaj mi je všeč in kaj ne. Nikoli nisem marala kolesark, niso mi bile všeč pajkice, sovražila sem starinske čevlje in se jokala, ko so mi kupili ene za v opero. Rdeča mi je bila grda in tako sem tudi dežnik dotične barve zakopala na dno omare. Čeprav se je moj okus spremenil, to še ne pomeni, da bom vse jstbitoimela stvari tudi kupila in nosila. Danes v trgovinah z oblačili bolj gledam na to, da kupljeno ne prihaja iz Kitajske, da kupim čim več unikatov, da kupim iz druge roke. Kljub temu še vedno ne vzamem in ne oblečem vsega sranja, ki mi ga ponuja modni svet. Tudi ko se za nekaj odločim, se trudim zadevo nosit tako, da izgleda okusno, udobno, včasih tudi elegantno. Saj mi je jasno, da mi marsikdaj ne uspe, se pa vsaj trudim. Večino časa.

Priznajte si, da tudi sami ne bi pojedli sladice, če bi izgledala kot kup dreka. Tako nekako jaz vidim vse te možne kombinacije, ki jih folk navleče nase. Ne maram moških, ki si na svojo nabildano postavo brez vratu (že to je ogabno) oblečejo tesno oprijeto majico, tudi ko vidim tipa v elegantnih hlačah in srajci z nekimi kao šik čevlji, ki to pač niso, se raje obrnem stran. Torej, potrudite se vsaj toliko, da ne izgledate plehko, prostaško, kmečko, jebivetrsko. Pilite svoj okus, spreminjajte ga, eksperimentirajte (priporočam v trgovinah z iskrenim prijateljem, prijateljico), ostanite samosvoji in nosite stvari zato, ker vam pristojijo in ne ker jih nosijo vsi. Za moj okus k primernemu videzu največ prispevajo malenkosti, detajli, ki celotni podobi dajo nek ustvarjalni pridih ali pa jo sesujejo v tisti prej omenjeni kup dreka.  Seveda se vse začne že v trgovinah, zato bodimo pri nakupih racionalni in pomislimo, če res potrebujemo vsak mesec novo oblačilo, obutev ali modni dodatek. Pomislite, kako boste nek nov kos vkomponirali v svojo že obstoječo garderobo in kako bo vse skupaj izpadlo. Skratka, celota, ki jo tvori skupek detajlov. Na videz zahteven projekt, vendar ni tako zapleteno, kot se sliši.

Pojdimo po nova oblačila z zavedanjem, da z nakupom enih samih kavbojk kupimo tudi 10.000 litrov vode, ki jih porabijo pri izdelavi. Poleg tega kupimo tudi zastrupljena bombažna polja, zastrupljeno zemljo, zrak in vodo v okolici tovarn. Z novimi kavbojkami domov odnesemo tudi delo izkoriščenih delavcev in emisije CO2. Vprašajmo se ali so ene same modre hlače res vredne vsega tega? Vam je kaj mar za delavce v Bangladešu, ki delajo v nemogočih pogojih in se je pred kratkim na njih porušila tovarna?[1] Bodimo vsaj toliko človeški in poglejmo malo iz svojih udobnih foteljev, spremljajmo svoje priljubljene znamke oblačil – kako ravnajo z okoljem in delavci. Zamislimo se nad svojimi potrošniškimi navadami, saj naših oblačil ne šiva Kettejeva šivilja Bogdanka in njene škarjice. Naj nam ne bo vseeno, ker se dogaja na drugem koncu sveta.

Ob vsem tem mi pride na pamet ideja o golem svetu, o golih ljudeh. Občutek imam, da bi bilo vse veliko bolj preprosto. Zemlja bi bila precej manj onesnažena, ljudje ne bi bili tako obsedeni z lepotnimi ideali, obstajalo bi pol manj trgovin in ne bi bilo modnih kiksov. Moje zenice se ne bi drastično razširile ob pogledu na predstavnice nežnejšega spola s konfekcijsko številko 40, kako se tlačijo v pajkice št. 36. V vidnem polju bi mi umanjkale tudi najstnice s prekratkimi oblekicami (beri: daljšimi majčkami), ne bi rabila gledati deklet, ki ne znajo hodit v petkah in izpadejo kobile. Prikrajšana bi bila tudi za vse rdeče, črne, fluorescenčne tangice pod belimi hlačami, da ne pozabim vseh teh geek očal, ki jih imajo zdaj kar naenkrat vsi; in ne vem kako bi lahko živela brez raznobavrnih modrcev pod še bolj raznobarvnimi oblekami in majicami z golim hrbtom. Moje življenje bi bilo tako rekoč manj stresno, ker mi ne bi bilo treba razmišljati, kaj bom oblekla, kaj mi v omari RES manjka, kam naj z oblekami, ki jih ne nosim več (a so še čisto uporabne) in koliko škode sem naredila okolju, ker sem si kupila/odvrgla neko oblačilo. Kar naenkrat bi odpadla cela gora (ne)pomembnih stvari.

Jasno mi je, da so take misli utopične, zato delam na tem, da postanem racionalna, osveščena potrošnica. Skušam čim več stvari kupiti pri slovenskih ustvarjalcih, med drugim sem se celo vpisala na šiviljski tečaj, da bom lahko starim oblačilom dala novo podobo. Obenem pa se trudim zamižati na obe očesi, ko vidim ljudi oblečene v oblačila, ki jim ne pristojijo.

Naredite uslugo sebi, planetu in ostalim – ostanite lepi navznoter, oblecite si tisto kar vam pristoji, in ne, kar je modno. Pobrskajte po omarah babic in ne kupujte nenehno novih oblačil, ker jih resnici na ljubo ne potrebujete. Nosite stvari s stilom in to s svojim, ne s tistim iz revije. Predvsem pa se dobro počutite v svoji koži, ker je le ta najlepša obleka, ki nam jo ne dala narava. In zapomnite si: »Just because something is beautiful doesn't mean it's good.« (Alex Flinn, Beastly)

Ni komentarjev:

Objavite komentar