Kadarkoli se sprehajam po naših preljubih mestih, opazim
dekleta, ki si želijo iti v korak s trenutnimi modnimi trendi, a jim to nekako
ne uspeva. Drage moje, ni kul, če hočemo biti kul pa nam ne rata biti kul. Zato
vas lepo prosim, da si pod super, super kratke hlače ne oblačite običnih
najlonk, ker tisti rob izgleda grozno in ceneno. Vedno znova se sprašujem: »Se
folk res ne pogleda v ogledalo, preden stopi iz hiše?«
Ali se vam zdi primerno, da se petnajstletnice oblačijo v
prekratka krilca, mikrohlače, prozorne majčke in si obuvajo čevlje s peto, ki
ima več centimetrov, kot so stare same? Se vam zdi okusno, da si nekdo obleče
premajhna oblačila samo zato, ker je to moderno? George Carlin je imel še kako
prav, ko je izjavil: »Skinny jeans are for skinny people.« Tudi meni so
taki ideali zgrešeni. Razumem, da smo punce rade urejene (vsaj večina) in rade
nakupujemo, ampak vse ima neke meje. Vsaj naj bi jih imelo.
Rada imam všečne stvari. Rada nosim obleke, ki mi pristojijo.
Tudi sama podležem modnim zapovedim, vendar sem že od malih nog imela kaprice,
kaj mi je všeč in kaj ne. Nikoli nisem marala kolesark, niso mi bile všeč
pajkice, sovražila sem starinske čevlje in se jokala, ko so mi kupili ene za v
opero. Rdeča mi je bila grda in tako sem tudi dežnik dotične barve zakopala na
dno omare. Čeprav se je moj okus spremenil, to še ne pomeni, da bom vse
jstbitoimela stvari tudi kupila in nosila. Danes v trgovinah z oblačili bolj
gledam na to, da kupljeno ne prihaja iz Kitajske, da kupim čim več unikatov, da
kupim iz druge roke. Kljub temu še vedno ne vzamem in ne oblečem vsega sranja,
ki mi ga ponuja modni svet. Tudi ko se za nekaj odločim, se trudim zadevo nosit
tako, da izgleda okusno, udobno, včasih tudi elegantno. Saj mi je jasno, da mi
marsikdaj ne uspe, se pa vsaj trudim. Večino časa.
Priznajte si, da tudi sami ne bi pojedli sladice, če bi
izgledala kot kup dreka. Tako nekako jaz vidim vse te možne kombinacije, ki jih
folk navleče nase. Ne maram moških, ki si na svojo nabildano postavo brez vratu
(že to je ogabno) oblečejo tesno oprijeto majico, tudi ko vidim tipa v
elegantnih hlačah in srajci z nekimi kao šik čevlji, ki to pač niso, se raje
obrnem stran. Torej, potrudite se vsaj toliko, da ne izgledate plehko,
prostaško, kmečko, jebivetrsko. Pilite svoj okus, spreminjajte ga,
eksperimentirajte (priporočam v trgovinah z iskrenim prijateljem,
prijateljico), ostanite samosvoji in nosite stvari zato, ker vam pristojijo in
ne ker jih nosijo vsi. Za moj okus k primernemu videzu največ prispevajo
malenkosti, detajli, ki celotni podobi dajo nek ustvarjalni pridih ali pa jo
sesujejo v tisti prej omenjeni kup dreka.
Seveda se vse začne že v trgovinah, zato bodimo pri nakupih racionalni
in pomislimo, če res potrebujemo vsak mesec novo oblačilo, obutev ali modni
dodatek. Pomislite, kako boste nek nov kos vkomponirali v svojo že obstoječo
garderobo in kako bo vse skupaj izpadlo. Skratka, celota, ki jo tvori skupek
detajlov. Na videz zahteven projekt, vendar ni tako zapleteno, kot se sliši.
Pojdimo po nova oblačila z zavedanjem, da z nakupom enih samih
kavbojk kupimo tudi 10.000 litrov vode, ki jih porabijo pri izdelavi. Poleg
tega kupimo tudi zastrupljena bombažna polja, zastrupljeno zemljo, zrak in vodo
v okolici tovarn. Z novimi kavbojkami domov odnesemo tudi delo izkoriščenih
delavcev in emisije CO2. Vprašajmo se ali so ene same modre hlače
res vredne vsega tega? Vam je kaj mar za delavce v Bangladešu, ki delajo v
nemogočih pogojih in se je pred kratkim na njih porušila tovarna?[1]
Bodimo vsaj toliko človeški in poglejmo malo iz svojih udobnih foteljev,
spremljajmo svoje priljubljene znamke oblačil – kako ravnajo z okoljem in
delavci. Zamislimo se nad svojimi potrošniškimi navadami, saj naših oblačil ne
šiva Kettejeva šivilja Bogdanka in njene škarjice. Naj nam ne bo vseeno, ker se
dogaja na drugem koncu sveta.
Ob vsem tem mi pride na pamet ideja o golem svetu, o golih
ljudeh. Občutek imam, da bi bilo vse veliko bolj preprosto. Zemlja bi bila
precej manj onesnažena, ljudje ne bi bili tako obsedeni z lepotnimi ideali,
obstajalo bi pol manj trgovin in ne bi bilo modnih kiksov. Moje zenice se ne bi
drastično razširile ob pogledu na predstavnice nežnejšega spola s konfekcijsko
številko 40, kako se tlačijo v pajkice št. 36. V vidnem polju bi mi umanjkale
tudi najstnice s prekratkimi oblekicami (beri: daljšimi majčkami), ne bi rabila
gledati deklet, ki ne znajo hodit v petkah in izpadejo kobile. Prikrajšana bi
bila tudi za vse rdeče, črne, fluorescenčne tangice pod belimi hlačami, da ne
pozabim vseh teh geek očal, ki jih
imajo zdaj kar naenkrat vsi; in ne vem kako bi lahko živela brez raznobavrnih
modrcev pod še bolj raznobarvnimi oblekami in majicami z golim hrbtom. Moje
življenje bi bilo tako rekoč manj stresno, ker mi ne bi bilo treba razmišljati,
kaj bom oblekla, kaj mi v omari RES manjka, kam naj z oblekami, ki jih ne nosim
več (a so še čisto uporabne) in koliko škode sem naredila okolju, ker sem si
kupila/odvrgla neko oblačilo. Kar naenkrat bi odpadla cela gora (ne)pomembnih
stvari.
Jasno mi je, da so take misli utopične, zato delam na tem, da
postanem racionalna, osveščena potrošnica. Skušam čim več stvari kupiti pri
slovenskih ustvarjalcih, med drugim sem se celo vpisala na šiviljski tečaj, da
bom lahko starim oblačilom dala novo podobo. Obenem pa se trudim zamižati na
obe očesi, ko vidim ljudi oblečene v oblačila, ki jim ne pristojijo.
Naredite uslugo sebi,
planetu in ostalim – ostanite lepi navznoter, oblecite si tisto kar vam
pristoji, in ne, kar je modno. Pobrskajte po omarah babic in ne kupujte nenehno
novih oblačil, ker jih resnici na ljubo ne potrebujete. Nosite stvari s
stilom in to s svojim, ne s tistim iz revije. Predvsem pa se dobro počutite v
svoji koži, ker je le ta najlepša obleka, ki nam jo ne dala narava. In
zapomnite si: »Just because something is beautiful doesn't mean it's good.«
(Alex Flinn, Beastly)
Ni komentarjev:
Objavite komentar