Tistega deževnega, zanikrnega večera je Rajmond S.,
dvainpetdesetletni vodoinštalater in prezadolženi podjetnik na robu propada v
svoji pisarni prejel telefonski klic, ki je do kraja spremenil njegovo bedno in
nezanimivo življenje.
»Sem dobil podjetje Cevovod, d.o.o?«
Gospodovalni ledeni glas na drugi strani žice mu najprej ni
zbujal preveč upanja. Pomislil je, da gre za še enega v dolgi vrsti
izterjevalcev dolgov, od katerih je zadnje čase dobival grožnje in neprijetne
obiske. Za trenutek je okleval, a naposled vendarle potrdil svojo prisotnost
pri telefonu.
»Za vas imamo ponudbo,« je nadaljeval glas. Rajmondu je
navedel znesek, ki bi rešil vse njegove finančne težave. Potem mu je zaupal
naročilo, ki ga je dobesedno vrglo s stola. Čeprav je bil glas na drugi strani
telefona nadvse jasen, ga je moral zaprositi za pojasnilo.
»Kakšno pojasnilo pa rabite? Prinesite nam glavo Ivana
Cankarja,« je neprizadeto odgovoril ledeni glas. Rajmondu še vedno ni šlo v
račun. Naj prinese tisto bronasto z Rožnika ali kamnito z Vrhnike?
»Ne, bizgec, bronaste glave si znamo uliti tudi sami za
precej manjši znesek od tistega, ki ga sedaj ponujamo,« je s senco
nepotrpežljivosti odvrnil glas. »Mi hočemo pravo glavo. Tisto, ki tiči na
Žalah. Lahko prinesete tudi preostanek trupla, toda glava je bistvena. Pod
nobenim pogojem je ne smete obtolči ali poškodovati.«
Rajmond se je pogladil po pleši in dal svoji potencialni
klienteli še nekaj sekund, da ga prepriča v resnost ponudbe. Neznanec na drugi
strani linije je storil še veliko več; navedel je naslov njegove hčere, ki
študira v tujini in nazorno opisal, kaj se ji utegne zgoditi, če za njeno
bivališče »slučajno« izve kateri od neštetih oderuških posojilodajalcev. Nato
je potrpežljivo počakal zaključek Rajmondovega jalovega moledovanja in mu
sporočil naslov, na katerega mora dostaviti nedotaknjeno glavo velikana
slovenske proze. »Že vnaprej se veselimo sodelovanja z vami, gospod S.,« je
zaključil in odložil.
Rajmond se tistega dne ni spomnil, kako je prišel domov.
Zbistril se je šele pozno zvečer, ko so okoli njega ležale prazne pločevinke
piva in raztreseni antidepresivi. Ob težki glavi se je zavedel, da potrebuje
načrt. In nujno psihiatrično pomoč, a ta bo morala zaenkrat počakati. Iz plašča
je izbrskal mobitel in zaplesal po imeniku; odtujena mama v nekem daljnem domu
za ostarele, odtujena bivša žena, odtujena hčerka v Berlinu, odtujeni
poduhovljeni brat. Po dolgotrajnem razmisleku je poklical slednjega.
»Bog s teboj, brat moj. Vem, zakaj kličeš, in lahko ti
zagotovim, da so to same laži,« je namesto pozdrava odpel znani glas njegovega
mlajšega brata.
»Kaj so same laži?«
»To, kar so ta teden objavili po časopisju. Tiste punčke se
nisem niti dotaknil. Sveti duhovniški stan mi prepoveduje, da bi se zapletal z
ljudmi nasprotnega spola, sploh če so mlajši od trinajst let. Kar pa se tiče
slik, ki so jih našli na mojem računalniku ... «
»Ne berem časopisov,« je zavzdihnil Rajmond. »In niti nočem
vedeti, v kaj si se tokrat zapletel. Pravzaprav sem se obrnil nate po pomoč,
Andrej. Potrebujem, ahem..« Vzel si je trenutek za razmislek, a se nekako ni
uspel spomniti ustreznih besed, s katerimi bi lahko izrazil svojo željo. Potem
pa se je naveličal suspenza in butnil kar naravnost: »Potrebujem glavo Ivana
Cankarja, Andrej. Izsiljujejo me.«
»Katero glavo pa hočejo? Tisto na Vrhniki ali v Črnomlju?«
»Ne, bizgec, tisto na Žalah. Izkopati moram truplo Ivana
Cankarja, ga obglaviti in prinesti njegovo glavo naročnikom,« je izbruhnil
Rajmond. Slušalka je obnemela za nekaj neskončnih sekund. Pravzaprav je
pričakoval, da bo slišal piskanje prekinjene linije, a se to ni zgodilo.
»Družina je tu zato, da ti pomaga, brat moj,« je naposled
spregovoril Andrej. »Če še lastnemu bratu ne priskočim na pomoč v stiski, komu
pa naj? Poleg tega mora biti ob vsakem izkopu navzoč duhovnik, četudi je
suspendiran. Poslušaj pozorno, brat moj, kajti Žale poznam kot lastni žep. Vem,
kako bova to izpeljala.«
Rajmond je pozorno poslušal.
Naslednjega dne je stal ob dogovorjeni večerni uri varno
skrit pod krošnjami dreves. Ko se pokopališče zapre, ga je podučil Andrej,
varnostnika naredita obhod in pospremita še živeče do izhoda, kar traja
približno tričetrt ure. Potem mrtvi samevajo vse do osme ure zjutraj, ko se
Plečnikova mojstrovina spet odpre za obiskovalce. Sicer imajo varnostne kamere
in senzorje gibanja, a so ti zaradi noči in potepuških mačk bolj kot ne
neuporabni. Prve mamce običajno priletijo na grobove svojih pokojnih mož ob
devetih, pogrebne slovesnosti se začnejo še kakšno uro kasneje. Časa za
izkopavanje bo torej dovolj, sploh ker zemlja zaradi relativno visokih
jesenskih temperatur še ni zmrznila. Rajmond je z zadovoljstvom opazoval
meglice, ki so se spuščale okrog obzidja. Spomnil se je, da je pozabil vzeti
svojo predpisano dozo antidepresivov in antipsihotikov, a to ga sploh ni
motilo; prvič po dolgem času je uzrl luč na koncu predora in že sama sled
optimizma ga je poživila in pomladila. Bil je pripravljen.
»Brat moj,« mu je zašuštelo izza hrbta. Za njim je stal
Andrej z dvema lopatama in podplutim očesom. Pomignil mu je, naj mu v tišini
sledi. Izmuznila sta se sojem luči z bližnje ceste in smuknila čez zid na
najmanj opaznem mestu. Če bi odšteli občasen cestni hrup, nadležno mijavkanje
potepuških mačk in dva tipa s polnimi rokami orodja, bi si lahko privoščili
trditev, da so mrtvi na Žalah tisto noč počivali v miru.
Rajmond je imel nekaj vprašanj za Andreja, predvsem zaradi
podplutih oči, a je modro ugotovil, da ima druge prioritete. Iz žepa si je
izbrskal listič papirja in si še enkrat osvežil spomin: Ivan Cankar, prekat
10A, vrsta 12, grob številka 10. Po nekajminutnem iskanju sta se znašla na
želenem mestu. Iznad nizkega rastja se je dvigoval kamniti podstavek s tremi
nagrobniki. Na levem je bilo vklesano DRAGO KETTE, na desnem JOSIP MURN. Med
njima se je dvigal še eden, najvišji. Nosil je ime IVAN CANKAR. Spoštljivo sta
obstala in se pokrižala.
»Koliko boš dobil za tole glavo?« je naposled prekinil
tišino Andrej.
»Pravzaprav ogromno,« je odvrnil Rajmond in mu zaupal
znesek. »Dovolj, da poplačam svoje izsiljevalske upnike, pa še mi bo nekaj
ostalo, toliko da spet zaženem biznis ... «
»Petdeset procentov,« ga je odrezal Andrej. »Polovico tega
zneska dobim jaz, sicer se takoj zdaj obrnem na policijo.« Rajmond ga je osuplo
pogledal, zato je nadaljeval v spravljivejšem tonu. »Žal mi je, brat moj, a moj
odvetnik ni ravno poceni. Sploh pa, če naša pokvarjena sodišča ustrežejo tisti
nori punčari, bom tudi jaz moral začeti kakšen biznis. Trg dela ni ravno
prijazen do pravnomočno obsojenih teologov.«
Rajmond je tiho zajavkal. Naposled je potlačil refleks, da
bi mlajšega brata potolkel z lopato, in se vdal v usodo. Pokimal je in lotila
sta se dela. Najprej sta porezala nekaj rastja, potem pa se lotila kopanja vsak
na svojem koncu, saj je bila tako večja verjetnost, da bo vsaj eden od njiju
naletel na krsto s pravim pokojnikom. Zdelo se je, da so celo mačke obmolknile
in s pričakovanjem opazovale, kaj bo razkrila zemlja. Rajmondu je izkopavanje
šlo dokaj hitro; z besno ihto je zasajal lopato in odmetaval kepe zemlje in
ilovice. Monotono delo ga je ravno dovolj zaposlilo, da si je ohladil glavo. Ko
si je po dobri uri vzel odmor, je že izkopal spoštovanja vredno luknjo. Splezal
je z jame in si vzel iz torbe pločevinko piva.
»Andrej?« je potiho preveril. Stopil je k drugi jami in
opazil, da njegov brat prav nič ne zaostaja po vnemi. »Komu si se še uspel
zameriti, da te je kresnil po očesu?« je privoščljivo vprašal.
»Bog je milostljiv, brat moj, ljudje pa žal ne. Odkar so se
naši tračarski časopisi odločili, da moj obraz nalepijo na naslovnice, imam
precej težav na ulici. Pljuvajo me, zmerjajo, ena surovina pa me je počastila
celo z udarcem, da bom ja deležen še več obsojajočih pogledov.« Andrej je
globoko zavzdihnil in se trudil preslišati pridušen privoščljiv smeh svojega
starejšega brata, ko se je ta vračal v svojo jamo.
Čez nekaj časa je pod Rajmondovo lopato zadonelo. Komaj je
uspel udušiti krik navdušenja. Še nekaj zamahov z lopato je razkrilo del
sprhnele lesene krste. Spreletel ga je srh, s hitrimi kretnjami je odmetal
nagnite kose lesa in drobce prsti, ki so vdrli v krsto. Potrdili so se njegovi
največji strahovi; lobanja je v ceneni krsti razpadla, kosi pa so ležali
razmetani po zemlji. Kaj sedaj? Naj svojim naročnikom pošlje nekaj kostne moke
in delov lobanjskega dna? Začutil je predinfarktni pulz srca in se polglasno
preklinjajoč sesedel v razbito krsto.
» Si prepričan, da je to prava krsta?« je slišal Andreja z
vrha jame. S senco upanja se je vrgel v raziskovanje in kar z golimi prsti
česal po zemlji. Naposled je med kosi kosti in krste otipal bakreno tablico.
Potegnil jo je na plano in posvetil s svojo rudarsko svetilko; na njej je z
zabrisanimi črkami pisalo J. MURN. Oddahnil si je.
»Imava še kakšno uro, preden se prične daniti,« je rekel
Andrej. »Pomagaj mi pri moji jami, mislim, da sem tudi sam na nekaj naletel.«
Kaj kmalu se je tudi tam pokazala krsta, tokrat nepoškodovana, neprodušno
zatesnjena. Brez oznak. To bo to, si je rekel Rajmond. Enostavno mora biti.
Pospešeno sta odmetala še zadnje kose zemlje in z dletom odbila zatiče na
krsti.
Andrej se je od vznemirjenja pozabil pokrižati. Navdušeno je
položil roki na krsto. »Zajemi sapo, brat moj. Vonj ne bo ravno prijeten.«
Potegnila sta si robove puloverjev čez nos in odrinila pokrov. Jedek vonj je
napolnil jamo in napadel vse čute. Osolzile so se jima oči, kašljala sta in se
skoraj onesvestila. Skupaj sta pobegnila iz jame po svež zrak. Po nekaj
sekundah šoka ju je radovednost vendarle premamila. Pogledala sta dol v krsto,
kjer je ležalo truplo – Ivana Cankarja. Brki in lasje so bili nekoliko
razredčeni in delno razpadli, koža rahlo potemnela, a poteze z odlično
ohranjenega obraza so bile nezgrešljivo njegove. Rajmond je žarel od veselja.
Andrej je padel na kolena in se zahvalil Bogu za njegovo naklonjenost pri
izkopavanju velikanov slovenske moderne. Potem je vstal in iz torbe potegnil
žago.
»Še zadnja naloga, brat moj. To prepuščam tebi, jaz pa se
grem nadihat svežega zraka.« Rajmond je pobral žago in zarinil v Cankarjev
vrat. Kaj kmalu se je pokazalo, zakaj je Andrej to delo prihranil zanj; koža je
bila kot usnje in se zlepa ni vdala pod žago. Glava je med žaganjem poplesovala
sem in tja, iz vratu pa se je cedila nagravžna rjava tekočina. Tako blizu sem,
si je prigovarjal Rajmond, tako blizu. Zdrži še tole. V tistem trenutku ga je
prekinil razjarjen vzklik, ki ni prišel od njegovega brata. S srcem v hlačah je
pokukal izza jame. Komaj dva metra proč je stal varnostnik in svetil naravnost
v Andreja.
»To mora biti pomota,« je neprepričljivo zatrjeval Andrej in
se ritensko umikal.
»Ti pokvarjena gnida! Gnoj farški! Videl sem te v časopisih,
pedofil ušivi. Pridi sem, da ti polepšam še drugo oko,« je vpil varnostnik in
se pognal za njim, ne da bi opazil razkopano zemljo. Andrej je zbežal proti
izhodu, proč od grobov. Rajmond si je oddahnil in se vrnil h krsti. Po nekaj
minutah je držal v rokah trofejo, jo spravil v torbo skupaj z ostalim orodjem
in jo popihal čez zid. »Franc, tisti perverznež s Slovenskih novic je tu!
Pomagaj mi ga ulovit!« je slišal kričati varnostnika z druge strani
pokopališča. Olajšano se je usedel v avto in se odpeljal domov.
Najprej je mislil torbo zavaliti v zmrzovalnik in se vreči v
posteljo, a ga je adrenalin še vedno držal budnega. Odprl si je pivo in kljub
pozni uri prižgal televizijo. Odsotno je buljil v nočni program, a ni uspel
ukrotiti svoje radovednosti. Odprl je torbo in si še enkrat pri polni luči
ogledal glavo Ivana Cankarja. Postavil jo je na polico in se zastrmel vanjo.
Nekaj se je spremenilo. Oči so bile odprte, ogabnega vonja ni bilo več; iz
glave je prihajal zvok, kot bi skušal nekdo nabirati slino. Rajmond je povsem
približal obraz Cankarjevemu, da bi si ogledal ta fenomen. Potem se je zgodilo
nekaj, česar res ni pričakoval. Glava Ivana Cankarja mu je mastno pljunila v
obraz.
»Izmeček izmečka,« je zagodrnjal Rajmond med brisanjem
obraza.
»Izmečku izmeček,« mu je mirno in dostojanstveno odvrnila
glava Ivana Cankarja. »Imaš kaj vina, da si osvežim usta?«
Po nekaj kozarcih rujnega je Rajmond spoznal, da je glava v
njegovi lasti dejansko nadvse zanimiv sogovornik. Tudi Cankar se je sčasoma
omehčal, ko je slišal njegovo srce parajočo zgodbo. Dan sta prebila ob
neskončnih pogovorih in gledanju televizije.
»V drugih novicah: sodišče je zaradi pomanjkanja dokazov
opustilo pregon Andreja S., ki naj bi po navedbah nekaterih medijev kršil
spolno nedotakljivost mladoletne osebe. Oproščeni duhovnik za komentar ni bil
dosegljiv, saj od včerajšnjega napada še vedno leži v komi. In končno: kam je
pobegnila glava Ivana Cankarja? Notranji minister je obsodil pobeg kot še en
poskus odpiranja bolečih ideoloških tem in javno pozval Ivana Cankarja, naj se
vrne na svoje mesto. Policijske preiskave zaradi strogega varčevanja v javni
upravi ne bo. Zdaj pa se vrnimo k osrednji temi današnjega dnevnika:
skorajšnjem bankrotu države…« je drdrala televizijska napovedovalka.
»Ljubi bog, novičarstvo pa v zadnjem stoletju res ni kaj
prida napredovalo,« je zavzdihnil Cankar. »Ko bi ti vedel, Ivan,« je pohitel
Rajmond. »Cela država gre k vragu. Kot bi se osamosvojili samo zato, da bi nas
oblastniki lažje nategovali. Za hlapce rojeni, Ivan, zadel si v živo.« Pogledal
je na uro in vzdihnil. »Zdaj pa je skrajni čas, da te odpeljem k svojim
izterjevalcem. Žal mi je.«
»Nič hudega,« je rekel Cankar in se trudil polizati še
zadnje rujne kapljice iz sklede. »Dokler bodo imeli tudi tam kaj dobrega vina,
mi ne bo hudega.«
»Glede na nagrado, ki so jo razpisali na tvojo, khm, glavo,
bi rekel, da boš imel zase celo vinsko klet,« se je zasmejal Rajmond. »Zdaj se
morava samo še zasigurati, da naju ne prinesejo naokoli. Zdrži še malo.« Vzel
je nekaj iz predala in to položil Ivanu v usta. Potem je glavo zaprl v torbo in
se odpeljal na dogovorjeni naslov.
Poslovna stavba na obrobju mesta se mu je zdela znana. Ni
znal pojasniti, od kje ali kdaj, a skoraj bi lahko prisegel, da je tam že bil.
Parkirišče je bilo sprva videti prazno, toda v trenutku, ko je zaprl vrata
avtomobila, je iz sence stopila postava. Prepoznal je ledeni glas s
telefonskega klica: »Ahmed, pravni zastopnik. Stopite z menoj.« Odpeljal ga je
v dvigalo in pritisnil tipko za klet. Ko so se vrata odprla, je nekdo skočil
nanj. Pomislil je, da gre za zasedo, a je nato opazil, da ga neznanec v resnici
ljubeče objema.
»Rajmond Slivnik!« je vpil mladenič in ga skoraj zadušil.
»Vedel sem, da boste prišli. Temule Ahmedu tule sem že na začetku dejal: če
kdo, potem lahko samo naš najljubši eksekutor opravi takšno zahtevno nalogo.
Sem dolgoletni oboževalec vašega dela, Rajmond, čeprav se še nismo videli.
Nisem pozabil, kako ste 'počistili' tisto svinjarijo v Ljutomeru … «
»Se opravičujem, a moj priimek ni Slivnik in če odštejem
nekaj del na kanalizaciji, nisem 'počistil' še nobene svinjarije,« ga je
previdno prekinil Rajmond. »Razumete, ukvarjam se z vodoinštalacijami, ne z eksekucijami,
karkoli ste že mislili s tem.«
Mladi mož je za trenutek popustil objem in se podrgnil po
nosu, na katerem so bili še vidni ostanki belega praška. Srepo se je zazrl v
svojega pravnega zastopnika, ki je v odgovor skomignil z rameni: »Rekel si mi,
naj pokličem tistega tipa, ki je pred časom počistil naš drek. In sem ga; to je
gospod, ki nam je pomagal pred leti očistiti zamašene jaške po pisarnah v prvem
nadstropju.« Rajmond se je ob tem spomnil, zakaj se mu je stavba zazdela znana.
»Sploh pa, ali je važno, kdo je? Prinesel je glavo, to je vse, kar šteje.«
Mladeniču se je ob zadnjem stavku vrnil nasmešek na obraz.
Zadrege je bilo konec. »Super, sijajno, to mi je všeč! Mali podjetnik, ki
trmasto izpolni še tako nemogoče želje. Prava zgodba o uspehu. Ahmed!«
Ponižujoče je zatleskal s prsti. »Izplačaj tega dobrega človeka, medtem ko si
bom ogledal našo trofejo.« Neučakano je pograbil torbo in hlastno pograbil
Cankarjevo glavo. Nekajkrat jo je obrnil, jo nato brez očitnega razloga vrgel v
zrak in jo potem ujel. »Treba jo bo še malo obtolči, da bomo dosegli pravi
učinek,« se je zasmejal in jo še malo vrtel po rokah. Rajmondu niso ušli
proseči pogledi, ki mu jih je namenil Cankar.
»Saj ne, da se me to kakorkoli tiče,« je naposled
spregovoril Rajmond. » Ampak kaj točno nameravate narediti z njo?«
»Ah, to. Ravnokar sem prevzel neprofitno fundacijo, ki si
prizadeva izkoreniniti alkohol med mladimi. Večinoma nas financira država z
nepovratnimi sredstvi. Tale glava bo naša maskota; nosili jo bomo po brezalkoholnih
zabavah in osnovnih šolah v opomin, kakšna usoda čaka pijance. Naslov projekta
bo 'Z glavo na zabavo'. Ampak ja, tale je tako dobro ohranjen, da ga bo treba
za pravi učinek še malo obdelati,« se je smejal mladenič in treščil glavo ob
mizo, da bi videl, če se kaj odbija.
»Ljubi. Jezus.« Rajmond je komajda opazil kovček z denarjem,
ki se je znašel pred njim. »Tega vam ne morem dovoliti. Obljubil sem Cankarju,
da boste lepo ravnali z njim.« Vstal je iz stola in potegnil iz žepa daljinski
detonator. »Poglejte malo v njegova usta,« je dodal. Ahmed se je sklonil h
glavi in s jo preveril, potem pa sunkoma odskočil.
»O, Allah, granata! Ta tip nas bo vse razstrelil!«
Rajmond je odkimal. »Ne, vzel bom, kar je mojega. Glava
Ivana Cankarja je moja. Državni denar tule v kovčku je moj, prislužil sem si ga
z desetletji trdega dela in poštenega plačevanja davkov. Ničesar ne bom
prepustil zblojenim narkomanom, kot sta vidva.« Pobral je glavo in kovček ter
se začel ritensko pomikati proti vratom.
»Prekleti egoistični pizdun!« je zavpil mladenič. »Pomislite
na dvesto tisoč nezdravljenih alkoholikov v tej državi!«
»Kdo pa si v tej državi želi ostati trezen?« se je nasmehnil
Rajmond. Skočil je v dvigalo in odhitel v avto. Ko se je na avtocesti
prepričal, da mu nihče ne sledi, je iz glave vzel granato.
»Hvala ti,« je olajšano rekel Cankar. »Vem, da ti ni bilo
lahko. Pa se zavedaš, da tile norci ne bodo mirovali, dokler te ne dobijo?«
»Res je. V tujino bo treba. Pa saj zdaj imam denar. Greš z
menoj?«
»Zakaj pa ne,« se je zasmejal Cankar. »Več glav več ve.
Sploh pa hočem videti, kako se zdaj oblačijo tiste lajdre na Dunaju.«
Tokrat je bil Rajmond na vrsti, da se nasmeji. »Veš kaj,« je
rekel vedro. »Mislim, da je tole začetek enega čudovitega prijateljstva.«
Odpeljala sta se novim dogodivščinam naproti.
Drisky Bare-ass-ovsky je zgodbo 'Prinesite mi glavo Ivana Cankarja' prvič predstavil javnosti z branjem na literarnem večeru kratke proze Prebranec 7, 11. 11. 2013 v Menzi pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana.
OdgovoriIzbriši