I

Šele sedaj sem ga dobro poštekal. Vedno sem mislil da ga razumem, bolj res pa je to postalo sedaj, ko ga izkušam. Men je bilo fajn. Nisem imel denarja, imel sem pa šumo, vodo, občasno srečanje z gozdnimi živalmi - ponoči je bilo še posebno zanimivo. Dokler se nisem naučil prepoznavati njihovih glasov, sem verjel, da je vse medved, ki me je prišel raztrgat s svojimi strašnimi kremplji. Predsodek nepoučenega - seveda. Spanec ni bil posebno miren.

Tudi njegov, kot si domišljam sedaj zavoljo zanimivosti teksta, verjetno ni bil. Kako pa naj človek v miru zaspi, če pa upa, da mu bo nekoč v naslednjih dneh in bližnji ali daljni prihodnosti uspelo rešiti osrednji problem. Kako med tisoč tristo malimi in povsem nepomembnimi obveznostmi in dolžnostmi najti, ustvariti čas za tisto najpomembnejšo, katere razrešitev bi za seboj kot Leader svetovnega kova potegnila še vse ostale - živeti. Biti. Ljubiti.

To, se sedaj zavedam, sem mu želel ob njegovih občasnih obiskih mojega osebnega Raja z nerodnim izborom besed osvetliti. Da ima vsaka stvar, ideja, načrt, itn, itn, samo en Izvor. Dlje od njega kot se poskušaš napojiti, bolj bo voda kalna in neprimerna za pitje. Večinoma je potem ostalo pri tem, da sva sedela, gledala v nek določen aspekt Prirode medtem pa je bruhal iz sebe gnev, stres in nezadovoljstvo pretečenega časa med obiski.

Njegovo jamranje, kot sem ga sam doživljal, je bilo navsezadnje glas ljudstva. Dostikrat se je intinziteta besed in občutkov, ki so bežala iz njegovih ust in Srca, zdela veliko premočna in mogočna, da bi jo skomponiral en sam Človek. Bil je, to vem sedaj, ko sem del te intenzivne energije, špranja, ki sta jo našla kolektivna zavest in podzavest, da sta skanalizirali nepovedano in zatajeno, ki je gorelo in vrelo v srcu ljudstva. Ma kaj ljudstva, življenjskih oblik, ki so iskale strugo in jo našle v njem, ki se je tej potrebi vede ali nevede odprl. Težili in omejevali so ga osebni labirinti, ki pa so nekako sovpadali z občutki brezizhodnih situacij mnogo mnogih duš na planetu, ki se jim je maxima "še več bom delal", zdela vedno bolj ostudna. Poleg tega je z dneva v dan bolj smrdela.

Kako se življenje hitro obrne. Kaj obrne, v eonih evolucije se je naučilo zavidljivo število piruet in salt. Ena izmed bolj bednih med temi gimnastičnimi figurami je vsekakor občutek žrtve. Ta v zdravih, pokončnih in neustrašnih ljudeh kot po tekočem traku ustvarja širok nabor stanj zavesti, ki bi jih kratko in jedrnato najlažje opisali z nadpomenko umoplegija. Hromost razmišljanja. Pa ne količine. O ne. Najini pogovori med bilkami so predstavljali predvsem ohromljenost načina in kvalitete razmišljanja. Poleg (t)ega pa ... mah, brigalo me je takrat. Imel sem nekaj, česar nima vsakdo, česar sem se in se še vedno zelo dobro zavedam. Četudi je bila glava še tako polna neumnosti, prazne slame in strupov, sem se lahko v kateremkoli času dneva ozrl naokoli in se smejal svojim ničevim skrbem. Tu je bila kolektivna zavest drugačna. Bolj čista, neokrnjena in predvsem divja. Tu je bil lahko vsakdo natančno tisto, kar je hotel ali ni hotel. Še najlažje tisto, kar je bil. Drevesom, travam in vodami ni bilo mar. Ravno je bilo tudi meni. Edini odklon je bila zahteva, da se cigaretni ogorki, ki sva jih pridno kopičila, dosledno znajdejo ali v pepelniku ali pa na ognjišču, kjer bi se vsebina pepelnika navsezadnje znašla tako ali tako. Točno to je potreboval njegov preterani um – urico ali dve v katerih njemu in celotni zavesti, ki jo je prenašal s seboj kot potepuško malho, ni bilo treba preračunavati ničesar bolj zahtevnega kot balistike cigaretnih ogorkov. RAM se je tako sprostil in se lahko osredotočil na iskanje rešitev. Rešitev, za katere je vsa ta masivna zavest vedela, da nekje so, ampak saj veste, EMŠO – človek pozabi, kam je založil vse te čudovite stvari.

"Mah ... !" Je ponavadi zaključil čas, ki si ga je odmeril za sprostitev pritiska. Ko je odhajal, sem mu ponujal vodo iz potoka. Ni čudežna, je pa neoporečna ... kar je danes pravzaprav eno in isto. Vedel sem, da se bo zapeljal do drugega proslavljenega in upesnjenega lokalnega izvira. Nikoli nisem razumel, zakaj je odklanjal to potoško vodo. Saj je bila podobna, če ne celo ista kot ona – le po drugi strani hriba je pritekla. Kot da ji ne bi zaupal, ker je tekla kar tako, na free in se v njo človeška roka še ni vmešala s kako pipo ali pa ročno pumpo. Kaj 'čemo, informacije ustvarjajo perspektive, te pa preference. Kako dobro sva bila s čikom v gobcih, dejansko obveščena, raje ne bom špekuliral.

Ko je čez žuboreči potok odhajal nazaj v Mrtvi svet, sem mu zaželel srečo. Njemu in vsem nam, ki še vedno mislimo, da je med temi pojmi sploh kakšna razlika.

Neko Zveneče Ime