»And then, in 1945,
peace broke out. It was the end of the joke.«
-Monthy Python
Ne le vojne in Hirošime, konec je bilo tudi z neštetimi
priljubljenim risankami, ki so v vojnem času tako ali drugače nagovarjale
otroke. Le kdo bi lahko pozabil na očarljivi Popayjev boj z Japonci ali
prisrčno udjestvovanje Racmana Jake v Tretjem rajhu? Izbris in – povejmo
naravnost – cenzura posameznih epizod je bila na prvi pogled logična: vse brez
izjeme portretirajo vojne nasprotnike z rasistično karikaturo, ki izdaja
njihovo prirojeno zlobo in nekompetenco, da bi se kosali z dobro urejenim,
brezhibnim ameriškim imperijem. Le malo razlogov je bilo, da bi povojne
generacije še naprej zastrupljali s takšnim hujskaštvom.
Kljub temu je v besedi »cenzura« nekaj zastrašujočega.
Nelagodje ostane, četudi se zavedamo njene upravičenosti. Mar ni imel tudi Pij
IV. najboljših namenov, ko je ukazal oskrunitev Sikstinske kapele in prekritje
golih Michelangelovih figur v Poslednji sodbi? Mar ni bil tudi tokrat izbrisan
nek delček ameriške kulturne dediščine, zgodovine, ki ga bomo nekoč obžalovali? So figovi listi zločin?
"Najbrž."
Tisti, ki so si postavljali takšna in podobna nelagodna
vprašanja, delno pozabljajo, da je tudi dejanje cenzure prav toliko del
zgodovine kot samo delo. Da je recimo Cartoon Network potegnil iz etra
debitantsko epizodo legendarne risanke Cow and Chicken preprosto zato, ker so
se v njej pojavile cigarete, je prav tako značilno dejanje za devetdeseta leta,
kot je bilo Pijevo posredovanje ob genitalijah za 16. stoletje. Da bi tobak skrivali pred TV zasloni, je bilo še v sedemdesetih čista fantazija. Še lepši primer
nam je ponudil South Park – upodobitev preroka Mohameda je bila nemudoma
izvzeta iz epizode leta 2010, čeprav je bila v neki drugi epizodi leta 2003
uprizorjena brez najmanjšega problema. V vsega nekaj letih smo ob risankastem
arabskem možu prešli od skomiga z rameni do vsesplošne panike in strahu pred
terorističnim maščevanjem.
"Buuu!"
South Park je tudi nasploh serija, ki je najbolj
problematizirala naraščajočo občutljivost in prekomerno obzirnost, ki naj bi se
pojavila proti koncu 20. stoletja. Pojav, ki ga z najširšim zamahom opisujemo z
izrazom politična korektnost, se večinoma razume v obliki mehkejšega diskurza
okoli domnevno deprivilegiranih skupin – zaostali otroci so tako postali otroci
s posebnimi potrebami, Cigani so po novem Romi, ubijalske kite so zamenjale
orke. Gre tako za obliko zunanje cenzure kot tudi samocenzure, ko recimo
prihajajoče serije in filmi v svoj scenarij po sili vključujejo homoseksualne
in črnske like v strahu pred obsodbami s strani »liberalne policije«. Ta
perspektiva nosi nekaj problemov:
1. Povsem zanemari dejstvo, da takšna oblika pritiska na
ustvarjalce ne prihaja zgolj z leve strani, temveč tudi s strani desnice. Tu
govorimo o verskih, domoljubnih in starševskih društvih, ki pazijo na medijske
upodobitve religij, spolnosti, nasilja in zgodovine. O tem se lahko prepričate
v naslednji akcijski uspešnici, ki navkljub izobilju eksplozij in streljanja ne
bo premogla niti enega zoglenelega ali razmesarjenega trupla.
2. Večina humorističnih risanih serij v zadnjem času povsem
brez težav nagovarja takšne teme, ne da bi zaradi trpela kakršnekoli kritike.
Še več, glede na gledanost in včasih že kar navijaško podporo privržencev teh
serij bi bil vsak pomislek v tej smeri kontraproduktiven.
3. Vse večja inkluzivnost in obzirnost v filmih in serijah se
dobro obrestuje in ni nujno posledica medijskega pritiska. Brokeback mountain
je za svojo upodobitev gejevskih kavbojev prejel oskarja, Orange is the new
Black je požel odlične kritike za upodobitev transspolne osebe, Caitlyn Jenner
pa svoje največje slave ni dosegla z olimpijskim naslovom v Decathlonu ali s
sodelovanjem v TV serijah, temveč s (precej javno) spremembo spola.
Ob vsem tem je naravnost nezgrešljivo, da termina »politična
korektnost« ne boste slišali iz ust človeka, ki bi jo zagovarjal. Skoraj brez
izjeme se ga uporablja v slabšalnem smislu, v kontekstu nečesa, kar krši zdrav
razum in smiselno presojo; kar omejuje neodtujljivo svobodo govora in kar je
neredko del širše zarote t.i. »kulturnega marksizma«. Ta novorek z vsemi
pritiklinami v obliki mehkih migracijskih politik, ženskih in drugih kvot torej
ne bi mogel biti nič manj kot neposredna grožnja Zahodu.
V tako napetih okoliščinah je včasih res težko pokazati, kaj
naj bi vsa ta novonastala politična obzirnost sploh pomenila, kaj šele, da bi o
njej kompetentno razpravljali. Po eni strani je preminula Zlovenija odlično
pokazala, da popolna svoboda izražanja pomeni tudi popolno svobodo hujskaški
blaznosti. Po drugi strani ima South Park popolnoma prav v trditvi, da s
cenzuro in terorjem proti takšni retoriki ne moremo doseči ničesar, razen morda
še ene strahovlade. Z drugimi besedami, liberalna nebesa enakosti brez
stereotipov in predsodkov niso mogoča, dokler imamo kite orke, ki ubijajo,
Rome, ki kradejo kot cigani in zaostale otroke, ki ob vseh posebnih ugodnostih
ostanejo zaostali. Kje je torej tista čudežna razmejitev? Kje je torej most
pravičnosti, kjer bomo na eni strani reke pustili homofobe in rasiste z vsem
sovražnim govorom vred, na drugi pa mehkužno hipijevsko svojat, ki komaj čaka,
da lahko hlini užaljenost?
"To je zločin proti človeštvu. Ne glejte."
Takšna analogija nam ne more pomagati pri odgovoru, ker je
napačna. Predpostavlja namreč, da sta hipijevska in rasistična svojat na
različnih bregovih. A kot nam serije, kot so Family Guy in South Park v resnici
pravijo, je resnica ravno obratna – gre za dve plati iste medalje. Tako
moralistom kot rasistom je skupna težnja, da bi svoj govor vsilili drugim –
prav tu se začne in konča svobodna misel in govor posameznika. Če se pogosto
sprašujete, ali ste s svojimi besedami in dejanji koga užalili, potem si
zapomnite, da s samim žaljenjem in zasmehovanjem ni nič narobe, dokler ste
pripravljeni užaliti ali zasmehovati vse. Užaliti vse ali užaliti nikogar – to sta
najbolj pošteni poziciji v univerzumu.
South Park premore prav čudovit zaključek epizode »Chef goes
nanners«, kjer se mesto spopade okoli problema mestne zastave – ta prikazuje »zgodovinski«
trenutek, v katerem skupina belcev linča črnca. Nesmisel spora pokažejo šele
otroci, ki kontroverznosti zastave ne razumejo. Barva kože jim v 21. stoletju
namreč pomeni tako malo, da rasizma v njej sploh ne zaznajo. Akt otroške
nedolžnosti in nepokvarjenosti vaščane gane do te mere, da končno opustijo
nesmiselno prerekanje.
"Gremo rajši na pivo."
Prav to je naivnost, ki bo svetu prinesla svetovni mir. Do
takrat pa nas loči še precej lomljenja kamnitih kurcev in lepljenja figovih
listov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar