In vse je nič. Te žametne oči
so kakor
žalost, ki strmi v sivino,
njih temni
sloj prodira med tišino
kot zvok,
ki se v šumenju izgubi.
– Srečko Kosovel (Sonet
smrti)
Sedaj poznam resnico o ljudeh: vse poti vodijo v smrt … ne
glede na njihove boje, ne glede na njihove uspehe, na koncu poti umrejo. To je
Modrost.
– Malthael (Pot k
Modrosti III)
Znamenja,
dana »pravi biti« stvari, so znamenja nebiti, niča –
»resnični svet« so zgradili iz protislovja proti dejanskemu svetu: zares navidezni
svet, kolikor je zgolj moralno-optična prevara.
– Friedrich Nietzsche (Somrak
Malikov, »Um« v filozofiji VI)
O franšizi Diablo
je z moje strani na (jez)decih že tekla beseda, naj zaključim torej, preden me
kdo za veke vekov okliče za hudičevo seme. Ene izmed misli resnično ni bilo
mogoče splesti v primerjalno študijo
Blizzardovih likov ali pa v obelodanjenje
krščanskih simbolov, prav tako pa je dovolj intrikantna, da zahteva lastno
objavo. Ponovno moramo na pranger z enim od najbolj kompleksnih likov serije,
nadangelom Malthaelom.
Naša poanta je tokrat zelo kratka,
a morda prav zato odpira toliko vprašanj, ki so si jih možje z obilico prostega
časa v preteklosti že postavljali. Nonšalantno jo bom v začetku naslednjega
odstavka dvignila na površje, nato pa ubrala – kolikor znam – FaFovski pristop
k rokovanju z idejo. Nietzsche predvsem, kratko, neposredno predočenje, nekaj
starih umotvorov z Naughtiusovih
stand-upov, stvari, ki jih debatiramo TFF-jevci, povzetki Kyotskih protokolov –
kyotskih verjetno z malo? …
Malthy je bil davno tega fant od
fare. Kot prvi med najvišjimi je vodil angelski koncil, odkril je Anujevo
zrklo, ga poimenoval Svetovni kamen, predstavljal pa je poosebljeno brihto.
Mama ga ni mogla prehvaliti. Danes ne le, da ni nič več od tega, še več, črnina
nad njegovim umom je hotela, da preide metamorfozo v tisto, na kar nas je
njegova podoba že v štartu spominjala. Nadangel modrosti je postal nadangel
smrti.
Ne delam si utvar, da je možno
poiskati nekakšno leninovsko formulo a la
MODROST +
GREH = SMRT
kaj takega je verjetno nemogoče in
komaj lahko čakam na opozicijo, ki mi bo metala naprej, kako je iz tega
razvidno, da je greh minus smrt enako modrost. Downward spiral. Vse, kar si
želim poudariti, je (ne)presenetljiva točnost takšnega nasledstva. Zofija
rada poudarja, da je oblik depresije toliko, kolikor je depresivnih ljudi.
Najsi bo to prepogumna teza, res je vsaj toliko, da vsi depresivci ne hodijo
vštric z ogromnim črnim psom ali gospodom Babadookom, nekaterim tablete ne
pomagajo, spet drugi brez njih ne morejo; zdravniki, čute na peclje, torej!
Poznam prijatelja, ki ga depra zajebava podobno kot Christopher Waltz v The
Zero Theorem spoznava resnico vesolja v brezsmiselnosti življenja.
Sestavlja kocke enačb, le da se te
naslednji trenutek podrejo. Njegovo brezkompromisno samonazivanje z we, je le
hommage zarotnikom, ki slikajo življenjsko pot buržuja kot Sizifovo delo.
Podobno moj kolega zase pravi: »Jezen sem, ker se zavedam, da je vse v moji
glavi. Vem, da nisem zdrav, hočem, da bi bil, ogibam se tega malignega umskega
tkiva, ki distorzira resnični svet okoli mene, a kaj, ko ne morem, ne vidim,
kako bi lahko imelo kar koli na tem svetu smisel? Vse JE nič, štekaš, Elza? O
čemer koli mislim, na koncu tiči spoznanje, da se bo vse sesulo. In to ne v
prah, ki še vedno nekaj je, ampak v pozabo, ki nekaj ni … hočem verjeti,
da je drugače, ampak vem, da ni.«
Predstavljam si, da je Malthael prehodil podobno trnovo
stezico. Tudi on je kopičil in kopičil znanje, modrost takšno in drugačno,
zgolj zato, da se je na koncu vse izkazalo za ničvredno. Waltz se odloči nekako
tako, kot sta se odločili umetnostna produkcija in teorija: da je edini možni
izhod iz take slepe ulice naslonitev na intimno zgodbo t. i. malega človeka,
običajno zaznamovano s sposobnostjo ali nujo po ustvarjanju. Da bi našel svoj
mir, skoči v samo oko črne luknje in se znajde na umetni plaži oz. če ste bili
tekom filma na višku pozornosti, znajde se sredi svojega uma. Rojstvo
individualizma iz duha izgubljenih družbenih smernic.
Malthy ubere nasprotno pot. Njegov
spopad z uničujočimi mislimi se izcimi v brutalno požrešnost, nekakšen plan
končne rešitve, ki narekuje izbris človeštva s tega sveta in z njegovim hkrati
tudi izbris izbire, ki so ji podvrženi ljudje kot produkt nebeškega in
peklenskega. Fašistoidnost navkljub angelskemu arhitektu. Manifestacija reka:
ekstremi se stikajo.
Vse to rečeno-storjeno, lahko
ugledamo v samo bit opazovanega problema. Če ni več izbire, ni več upanja, saj
če življenje resnično narekuje hladnota v vsemirju zapisanih zakonov, kakšen
smisel sploh ima upanje? Vse je že odločeno, up gor ali dol. Up je vselej
pogojen s človeško izbiro oz. dejanjem: upamo, ker smo se za nekaj
odločili-storili oz. upamo, da smo se odločili-storili pravilno. Več kot vemo,
manj je prostora za upanje. Čemu upati, če že veš, kaj bo/je? Kdo drug bo
seveda vprašal: »Zakaj želiš vedeti, če potem ne boš mogel več verjeti v
iluzije?«
Ta dialektika na precej luštkan
način oriše staro dinamiko med mestom in vasjo, med Grki in barbari. Prvi so
pametni, a dekadentni, medtem ko so drugi zaostali, a ponosni. Nietzsche v Somraku
malikov zapiše: »'Um' je vzrok, da ponarejamo pričevanje čutov. Dokler
čuti kažejo nastajanje, minevanje, menjavo, ne lažejo … Ampak Heraklit bo imel
na vekomaj prav v tem, da je bit prazna fikcija. 'Navidezni' svet je edini:
'resnični svet' je le prilagan … « In prav ima, zunaj nas ni
absolutne resnice, zunaj nas so le spremembe, ki jih modrost nikoli ne bo imela
pod nadzorom. Zgolj smrt – oddly enough – je lahko (deloma) pod nadzorom (s
samomorom). In če to ni depresivna misel, ne vem, kaj je. Malthael je pač le
izgubljenec, ki se v puberteti ni uspel razbremeniti otroškega
kontrol-frikovstva.
Ne le, da se zdaj – po vseh
zgornjih besedah – lahko prosto poigravamo s povezavami med permisivno
vzgojenimi otroci, ki so obvladovali svoje družine in nekontroliranimi napadi
depresije in/ali anksioznosti v njihovih odraslih dobah, prav tako lahko
razumemo strah vsakega najstnika, ki bo zamudil lajf, če se bo preveč učil. Več
kot bo vedel, manj adrenalina bo čutil, ko bo upal na najboljši scenarij. Ne
glede na to, da se bom zasovražila zaradi naslednjih besed, ampak kdaj se le
počutimo bolj žive, kot takrat ko upamo?
P. S.: Če me ne bo Dottore prej
zabrisal iz nabora avtorjev revije, drugič izpeljem zgornje misli – s pomočjo
še enega slavnega citata iz Somraka malikov: »Druga idiosinkrazija filozofov
ni manj nevarna: obstaja v tem, da zamenjavajo zadnje in prvo. Tisto, kar pride
na koncu – žal! Ker naj bi sploh ne prišlo! – 'najvišje pojme', se pravi
najbolj vsakdanje, najbolj prazne pojme, zadnji dim izpuhtele realnosti
postavljajo na začetek, kot začetek.« – v precej koristno
razumevanje okolice: prav Maltheal nas nauči, da je smrt produkt modrovanja in
ne nekaj, kar je stalo na davnem začetku. Ni ravno to ključ do antropološkega
razumevanja preprostih ljudstev in njihovega cikličnega tempusa? Jaz ne vem.
Hrana do naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar