ponedeljek, 26. oktober 2015

MED MODROSTJO IN NIČEM

In vse je nič. Te žametne oči
so kakor žalost, ki strmi v sivino,
njih temni sloj prodira med tišino
kot zvok, ki se v šumenju izgubi.

– Srečko Kosovel (Sonet smrti)

Sedaj poznam resnico o ljudeh: vse poti vodijo v smrt … ne glede na njihove boje, ne glede na njihove uspehe, na koncu poti umrejo. To je Modrost.

– Malthael (Pot k Modrosti III)

Znamenja, dana »pravi biti« stvari, so znamenja nebiti, niča – »resnični svet« so zgradili iz protislovja proti dejanskemu svetu: zares navidezni svet, kolikor je zgolj moralno-optična prevara.

– Friedrich Nietzsche (Somrak Malikov, »Um« v filozofiji VI)

O franšizi Diablo je z moje strani na (jez)decih že tekla beseda, naj zaključim torej, preden me kdo za veke vekov okliče za hudičevo seme. Ene izmed misli resnično ni bilo mogoče splesti v primerjalno študijo Blizzardovih likov ali pa v obelodanjenje krščanskih simbolov, prav tako pa je dovolj intrikantna, da zahteva lastno objavo. Ponovno moramo na pranger z enim od najbolj kompleksnih likov serije, nadangelom Malthaelom.

Naša poanta je tokrat zelo kratka, a morda prav zato odpira toliko vprašanj, ki so si jih možje z obilico prostega časa v preteklosti že postavljali. Nonšalantno jo bom v začetku naslednjega odstavka dvignila na površje, nato pa ubrala – kolikor znam – FaFovski pristop k rokovanju z idejo. Nietzsche predvsem, kratko, neposredno predočenje, nekaj starih umotvorov z Naughtiusovih stand-upov, stvari, ki jih debatiramo TFF-jevci, povzetki Kyotskih protokolov – kyotskih verjetno z malo? …


Malthy je bil davno tega fant od fare. Kot prvi med najvišjimi je vodil angelski koncil, odkril je Anujevo zrklo, ga poimenoval Svetovni kamen, predstavljal pa je poosebljeno brihto. Mama ga ni mogla prehvaliti. Danes ne le, da ni nič več od tega, še več, črnina nad njegovim umom je hotela, da preide metamorfozo v tisto, na kar nas je njegova podoba že v štartu spominjala. Nadangel modrosti je postal nadangel smrti.

Ne delam si utvar, da je možno poiskati nekakšno leninovsko formulo a la

MODROST + GREH = SMRT

kaj takega je verjetno nemogoče in komaj lahko čakam na opozicijo, ki mi bo metala naprej, kako je iz tega razvidno, da je greh minus smrt enako modrost. Downward spiral. Vse, kar si želim poudariti, je (ne)presenetljiva točnost takšnega nasledstva. Zofija rada poudarja, da je oblik depresije toliko, kolikor je depresivnih ljudi. Najsi bo to prepogumna teza, res je vsaj toliko, da vsi depresivci ne hodijo vštric z ogromnim črnim psom ali gospodom Babadookom, nekaterim tablete ne pomagajo, spet drugi brez njih ne morejo; zdravniki, čute na peclje, torej! Poznam prijatelja, ki ga depra zajebava podobno kot Christopher Waltz v The Zero Theorem spoznava resnico vesolja v brezsmiselnosti življenja.


Sestavlja kocke enačb, le da se te naslednji trenutek podrejo. Njegovo brezkompromisno samonazivanje z we, je le hommage zarotnikom, ki slikajo življenjsko pot buržuja kot Sizifovo delo. Podobno moj kolega zase pravi: »Jezen sem, ker se zavedam, da je vse v moji glavi. Vem, da nisem zdrav, hočem, da bi bil, ogibam se tega malignega umskega tkiva, ki distorzira resnični svet okoli mene, a kaj, ko ne morem, ne vidim, kako bi lahko imelo kar koli na tem svetu smisel? Vse JE nič, štekaš, Elza? O čemer koli mislim, na koncu tiči spoznanje, da se bo vse sesulo. In to ne v prah, ki še vedno nekaj je, ampak v pozabo, ki nekaj ni … hočem verjeti, da je drugače, ampak vem, da ni.«

Predstavljam si, da je Malthael prehodil podobno trnovo stezico. Tudi on je kopičil in kopičil znanje, modrost takšno in drugačno, zgolj zato, da se je na koncu vse izkazalo za ničvredno. Waltz se odloči nekako tako, kot sta se odločili umetnostna produkcija in teorija: da je edini možni izhod iz take slepe ulice naslonitev na intimno zgodbo t. i. malega človeka, običajno zaznamovano s sposobnostjo ali nujo po ustvarjanju. Da bi našel svoj mir, skoči v samo oko črne luknje in se znajde na umetni plaži oz. če ste bili tekom filma na višku pozornosti, znajde se sredi svojega uma. Rojstvo individualizma iz duha izgubljenih družbenih smernic.


Malthy ubere nasprotno pot. Njegov spopad z uničujočimi mislimi se izcimi v brutalno požrešnost, nekakšen plan končne rešitve, ki narekuje izbris človeštva s tega sveta in z njegovim hkrati tudi izbris izbire, ki so ji podvrženi ljudje kot produkt nebeškega in peklenskega. Fašistoidnost navkljub angelskemu arhitektu. Manifestacija reka: ekstremi se stikajo.

Vse to rečeno-storjeno, lahko ugledamo v samo bit opazovanega problema. Če ni več izbire, ni več upanja, saj če življenje resnično narekuje hladnota v vsemirju zapisanih zakonov, kakšen smisel sploh ima upanje? Vse je že odločeno, up gor ali dol. Up je vselej pogojen s človeško izbiro oz. dejanjem: upamo, ker smo se za nekaj odločili-storili oz. upamo, da smo se odločili-storili pravilno. Več kot vemo, manj je prostora za upanje. Čemu upati, če že veš, kaj bo/je? Kdo drug bo seveda vprašal: »Zakaj želiš vedeti, če potem ne boš mogel več verjeti v iluzije?«


Ta dialektika na precej luštkan način oriše staro dinamiko med mestom in vasjo, med Grki in barbari. Prvi so pametni, a dekadentni, medtem ko so drugi zaostali, a ponosni. Nietzsche v Somraku malikov zapiše: »'Um' je vzrok, da ponarejamo pričevanje čutov. Dokler čuti kažejo nastajanje, minevanje, menjavo, ne lažejo … Ampak Heraklit bo imel na vekomaj prav v tem, da je bit prazna fikcija. 'Navidezni' svet je edini: 'resnični svet' je le prilagan « In prav ima, zunaj nas ni absolutne resnice, zunaj nas so le spremembe, ki jih modrost nikoli ne bo imela pod nadzorom. Zgolj smrt – oddly enough – je lahko (deloma) pod nadzorom (s samomorom). In če to ni depresivna misel, ne vem, kaj je. Malthael je pač le izgubljenec, ki se v puberteti ni uspel razbremeniti otroškega kontrol-frikovstva.

Ne le, da se zdaj – po vseh zgornjih besedah – lahko prosto poigravamo s povezavami med permisivno vzgojenimi otroci, ki so obvladovali svoje družine in nekontroliranimi napadi depresije in/ali anksioznosti v njihovih odraslih dobah, prav tako lahko razumemo strah vsakega najstnika, ki bo zamudil lajf, če se bo preveč učil. Več kot bo vedel, manj adrenalina bo čutil, ko bo upal na najboljši scenarij. Ne glede na to, da se bom zasovražila zaradi naslednjih besed, ampak kdaj se le počutimo bolj žive, kot takrat ko upamo?


P. S.: Če me ne bo Dottore prej zabrisal iz nabora avtorjev revije, drugič izpeljem zgornje misli – s pomočjo še enega slavnega citata iz Somraka malikov: »Druga idiosinkrazija filozofov ni manj nevarna: obstaja v tem, da zamenjavajo zadnje in prvo. Tisto, kar pride na koncu – žal! Ker naj bi sploh ne prišlo! – 'najvišje pojme', se pravi najbolj vsakdanje, najbolj prazne pojme, zadnji dim izpuhtele realnosti postavljajo na začetek, kot začetek.« – v precej koristno razumevanje okolice: prav Maltheal nas nauči, da je smrt produkt modrovanja in ne nekaj, kar je stalo na davnem začetku. Ni ravno to ključ do antropološkega razumevanja preprostih ljudstev in njihovega cikličnega tempusa? Jaz ne vem. Hrana do naslednjič.

Ni komentarjev:

Objava komentarja