… se
nadaljuje …
Tekom neke bitke je vojak, ki mu je nasprotna stran
odstrelila nogo, ustavil drugega vojaka in ga – po tem, ko ga je informiral o
svoji izgubi – poprosil, da ga odnese v zaledje. Velikodušni Marsov sine si je
oprtal nesrečnika in se odpravil postoriti uslugo. Izstreljeni metki in
topovske krogle so letele levo in desno in kmalu je ena od slednjih ranjencu
odrobila celo glavo – a to tako, da njegov nosač ni uspel niti posumiti, kaj se
je zgodilo. Kmalu za tem ga je ustavil oficir in ga pobaral:
»Kam pa greš s tem truplom?«
»V zaledje ga nesem, gospod – izgubil je nogo!«
»Nogo, zaboga?« je začudeno odvrnil oficir, »hočeš reči, da
je izgubil glavo, ti smotko?«
Nato se je vojak otresel bremena in se v celoti zbunjen ozrl
po truplu pred seboj. Po premisleku je dejal:
»Res je, gospod, tako kot ste sami rekli.« Po še krajšem
predahu pa je dodal: »A meni JE REKEL, da je IZGUBIL NOGO!«
Na tem mestu pripovedovalec izbruhne v eksplozijo in nato
novo eksplozijo gromkega, konjskega krohota, ponavlja keč znova in znova skozi
začasne prekinitve, zaradi kašljanja, spazmov in lovljenja zraka.
Le minuto in pol nam vzame, da to zgodbo povemo v njeni
komični obliki, ta pa v resnici niti ni vredna pripovedovanja. Ko pa jo
preoblikujemo v humoristično formo, nam vzame deset minut in je verjetno ena
izmed najbolj smešnih pripovedi, kar sem jih kadar koli slišal – kot jo
pripoveduje James Whitcomb Riley.
Pove jo skozi oči lika bebavega, starega kmeta, ki jo je
pravkar slišal prvič v življenju, misli si, da je nenormalno smešna in jo skuša
ponoviti svojemu sosedu. Žal si je ne more zapomniti, zato njene posamične dele
pomeša med sabo in se nemočno vrti okoli podrobnosti, za katere ve, da se
nahajajo v zgodbi, vstavlja nepomembne detajle, ki ne sodijo v zgodbo in jo le
poneumljajo; nekatere zamenjuje z drugimi, za katere ve, da niso bili v izvirni
zgodbi, a so prav tako brezpredmetni; na trenutke se moti in se nato popravlja
in pojasnjuje, zakaj je do pomot prišlo; ob pripovedovanju se spomni na tiste
dele, ki jih je pozabil, a jih vstavlja na napačnih mestih ali pa se vrača na
točko zgodbe, kamor spadajo. Večkrat se ustavi, da bi se spomnil, kako je bilo
ranjenemu vojaku ime, nato se mu posveti, da ime ni bilo nikoli omenjeno in da
to sploh ni pomembno – kakor koli, bolje, če vemo, a ni nujno – in tako dalje
in tako dalje in tako dalje.
Pripovedovalec je nedolžen in srečen in zadovoljen sam s
sabo, na trenutke se mora ustaviti, da se vzdrži smeha, to mu uspe, a njegovo
telo se zaradi notranjih krčev trese kot žele in po izteku desetih minut se
publika nasmeji do onemoglosti, solze pa jim tečejo v potokih.
Preprostost, nedolžnost, iskrenost in neobvladovanje zgodbe
starega kmeta so simulirane do popolnosti, rezultat pa je očarljiv in okusen
performans. To je umetnost. Je fina in lepa in le mojster jo lahko obvladuje.
Prvo varianto lahko pripoveduje samo avtomat.
Navajati neskladja in absurdnosti v sosledje v vandrajočem
in včasih brezciljnem smislu, pri tem pa dajati občutek, kot da se v svoji
nedolžnosti sploh ne zavedamo, da gre za absurd, to je, če se ne motim, osnova
ameriške umetnosti. Druga je žalitev sporočila. Tretja je mimobežna navedba
premišljene pripombe, kot da pripovedovalec le razmišlja naglas. Četrta in
zadnja je pavza.
Artemus Ward se je redno posluževal trojke in štirice. Z
vehementnostjo je začel pripovedovati nekaj, kar se mu naj bi zdelo čudovito,
nato je izgubil vso samozavest in po nečem, kar je delovalo kot pavza zaradi
mentalne odsotnosti, je dodal neskladno pripombo, kot da se pogovarja sam s
seboj. To je bila pripomba, ki naj bi sprožila mino – in tudi je.
Na primer: zagnano bi začel: »Nekoč sem poznal moškega iz
Nove Zelandije, ki ni imel enega samega zoba v glavi,« nato bi vso njegovo
zanimanje za pripoved izginilo; sledila bi tiha, reflektivna pavza, nato pa bi
nadaljeval zasanjano, kot da bi zatrdil samemu sebi: »ampak ta tip je lahko
udrihal po bobnih kot noben drug človek, ki sem ga videl.«
Pavza je silno pomembna značilnost katere koli zgodbe, silno
pomembna ponavljajoča značilnost. Je krhka in potrebuje pozornost, je negotova
in zahrbtna. Dolga mora biti ravno prav – niti več in niti manj kot je potrebno
– ali pa zgreši svoj namen in povzroči težave. Če je pavza prekratka, impresija
sporočila zvodeni, in [in če je predolga] publika dobi preveč časa, da spozna,
da sledi presenečenje – in potem jih pripovedovalec, seveda, ne more več
presenetiti.
Na peronu sem večkrat pripovedoval zgodbo o duhu črnca, ki
je imela pavzo tik pred končnim kečem in ta pavza je bila najpomembnejša stvar
v celi zgodbi. Če sem uganil njeno dolžino, sem lahko sprožil končno
ejakulacijo s takšnim efektom, da je kakšna mladenka zacvilila in skočila s
svojega stola – in le za to mi je v resnici šlo. Zgodba je imela naslov »Zlata
roka«, pripovedoval pa sem jo na ta način. Lahko jo vadite sami doma – pa
bodite pozorni na pavzo in jo uporabite pravilno.
'Kako pripovedovati zgodbo' je prevod eseja 'How to Tell a Story' pisatelja, esejista in humorista Marka Twaina.
OdgovoriIzbrišiZ vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.