My friend is a fish
he live in my room
his fin is a cloud
he see me when i sleep
his fin is a cloud
he see me when i sleep
Moj prijatelj je riba
Živi v moji sobi
Njegova plavut je oblak
Opazuje me, kadar spim*
- Babacar Ndele
O mladem senegalskem pesniku
Babacarju Ndeleju je javnosti znano zelo malo. Vemo, da je bil otrok ilegalnih
migrantov v New Orleansu. Vemo, da je pričujoča pesem edina ohranjena iz
njegove zbirke mladostniških pesmi. Vemo, da se je njegova družina preživljala
s preprodajo heroina in cracka, četudi ni jasno, ali je bil mladi Babacar s tem
seznanjen. In navsezadnje vemo, da so ga skupaj z edino ohranjeno pesmijo našli
ustreljenega v njegovi sobi. Nekaj mesecev po orkanu Katrina, ko je Babacar
štel vsega 15 let.
Od tu naprej se okoliščine njegovega življenja in smrti
močno zapletejo. Mogoče zaplet niti ni prava beseda. Smrt Babacarja Ndeleja ni
zgolj smrt mladega upa senegalske poezije, ampak tudi mrki indikator posledic
ameriške filmske industrije in njene pripravljenosti hoditi po truplih.
Pa
začnimo na začetku. Tu je slika Babacarjevega trupla na prizorišču zločina:
Edini znani vir pričujočega posnetka je dokumentarni
film iz leta 2009 z nenavadno zakompliciranim naslovom Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans. Pod režijo se je podpisal
Werner Herzog. Čeprav je bil film prvotno zamišljen kot remake kultnega filma Bad Lieutenant s Harveyjem Keitelom, je
Herzog kasneje priznal, da originala iz leta 1992 ni niti pogledal. Okoliščine
nastanka so torej nadvse bizarne in sumljive. Kako je gospodu Herzogu uspelo
prispeti s kamero na kraj zločina praktično ob istem času kot policija, prav
tako ostaja nerazloženo.
Film se ukvarja z umorom družine Ndele, v kateri odrašča
Babacar. V maščevalni akciji
mamilaškega klana naj bi bila poleg njega ubita njegova starša Yacine in
Daouda, babica Ramatulai in sestra Animata. Primer je bil dodeljen poročniku
Terencu McDonaghu, ki mu kamera sledi tekom preiskave. Vsaj tako nam skuša
situacijo predstaviti film.
Že nekaj kadrov bo vsakemu filmskemu poznavalcu jasno
nakazalo, da to ni nekakšen policijski poročnik Terence McDonagh, temveč
filmski igralec Nicolas Cage. Nekaj kratkega brskanja po njegovem CV-ju na
čislani spletni strani IMDB nam da jasno potrditev, da je tudi v resnici
nastopil v tej vlogi. Čemu nas torej Werner Herzog vleče za nos? Zakaj smrt
mladega pesnika in njegove družine preiskuje filmski igralec? Še več, zakaj
tudi njegovega šefa in partnerja igrata neki obskurni režiser in Val Kilmer?
Očitno je, da Werner Herzog v resnici ne želi, da bi
se okrutni pokol primerno raziskal in kaznoval. Nihče od naštetih igralcev
namreč nima nobenih delovnih izkušenj v policiji, kaj šele primerne izobrazbe.
V resnici je njihova edina referenca to, da se znajo pretvarjati, da raziskujejo umor. Še veliko huje je to, da Nicolas
Cage med raziskavo kaže popolno neresnost pri svojem delu – neprestano se vdaja
kokainski odvisnosti, svoje finančne težave rešuje, pardon, poglablja na
športnih stavah, edini ljubezenski interes pa mu predstavlja prostitutka. Z
življenjskim slogom, ki ne pritiče niti filmskemu igralcu, kaj šele resnemu
policistu, seveda nima nobene možnosti, da bi primer lahko dostojno zaključil
in odkril morilca. Poglejmo si, kako njegova odvisnost od mamil vodi v
halucinacije, v katerih vidi plešoče mrtvece in legvane.
Tekom filma lahko nazorno vidimo več primerov, kako
emocionalno nestabilen je Nick Cage. Poglejmo si samo njegovo povsem nedostojno
in nespoštljivo obnašanje do starejših.
Kako se torej razplete preiskava umora? Tako, da Nicolas
Cage podtakne prirejen dokaz (obliznjeno pipo za crack) na kraj zločina. Na tem
trhlem dokazu za umor črnske družine obsodijo – nekega drugega črnega moškega z
družino. Je zloraba policije in sodstva lahko še bolj ostudno očitna? Ob vsej
bizarnosti se lahko zgolj vprašamo, kako daleč je v resnici šel pri tem filmu
Werner Herzog. Če je bil pripravljen zavoljo enega filma ponarediti policijsko
preiskavo zelo pomembnega umora, ki je spremenil krajino senegalske poezije,
potem je gotovo zmožen tudi veliko hujših stvari. Kdo je umoril Babacarja
Ndeleja, Werner? Zahtevamo odgovore, in to takoj.
Kot da bi kdo želel še dodatno posoliti rane
senegalski poeziji, je Bad Lieutenant:
Port of Call New Orleans prejel izvrstne kritike. Namesto, da bi postavili
Herzogu nekaj resnih vprašanj, so pri Guardianu dodelili filmu štiri od petih
zvezdic in izpostavili Cageovo vlogo kot »eno najboljših v zadnjih letih«.
Resno? V naslednjem prizoru jasno vidimo, kako gospod Cage med rutinskim
pregledom povsem zataji v svoji vlogi policista. Namesto, da bi mladi par
nemudoma aretiral zaradi posedovanja mamil, se ga sam zadene z njuno zalogo in
si v navalu strasti vzame še dekle.
Je Werner Herzog umoril enega redkih senegalskih
pesniških upov? Ne vemo. Nimamo dokazov, da bi to lahko trdili. Prav tako pa
nimamo dokazov, da bi to lahko ovrgli. Je Werner Herzog morilec psov in
posiljevalec? Ne vemo. Kdo smo mi, da bi trdili nasprotno? Če se zdi, da vas ta
vprašanja mečejo s tira, si natančno poglejte sledečo fotografijo Chewbacce. To
je Chewbacca.
Za zaključek te tragične zgodbe si še enkrat zavrtimo
pesem Babacarja Ndeleja, tokrat v interpretaciji Nicolasa Cagea. Roko na srce,
gospod Cage ni kaj prida detektiv, deklamiranje pa mu gre kar solidno
od rok.
Babacar
Ndele, počivaj v miru. Naj Resnica pride na dan.
'Ali je Werner Herzog lastnoročno pokončal senegalsko poezijo' je filmska kritika ameriške kriminalne drame Wernerja Herzoga: 'The Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans'.
OdgovoriIzbrišiDrisky Bare-ass-ovsky.