KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO. RANJENI VOJAK

… se nadaljuje …

Tekom neke bitke je vojak, ki mu je nasprotna stran odstrelila nogo, ustavil drugega vojaka in ga – po tem, ko ga je informiral o svoji izgubi – poprosil, da ga odnese v zaledje. Velikodušni Marsov sine si je oprtal nesrečnika in se odpravil postoriti uslugo. Izstreljeni metki in topovske krogle so letele levo in desno in kmalu je ena od slednjih ranjencu odrobila celo glavo – a to tako, da njegov nosač ni uspel niti posumiti, kaj se je zgodilo. Kmalu za tem ga je ustavil oficir in ga pobaral:

»Kam pa greš s tem truplom?«

»V zaledje ga nesem, gospod – izgubil je nogo!«

»Nogo, zaboga?« je začudeno odvrnil oficir, »hočeš reči, da je izgubil glavo, ti smotko?«

Nato se je vojak otresel bremena in se v celoti zbunjen ozrl po truplu pred seboj. Po premisleku je dejal:

»Res je, gospod, tako kot ste sami rekli.« Po še krajšem predahu pa je dodal: »A meni JE REKEL, da je IZGUBIL NOGO!«

Na tem mestu pripovedovalec izbruhne v eksplozijo in nato novo eksplozijo gromkega, konjskega krohota, ponavlja keč znova in znova skozi začasne prekinitve, zaradi kašljanja, spazmov in lovljenja zraka.

Le minuto in pol nam vzame, da to zgodbo povemo v njeni komični obliki, ta pa v resnici niti ni vredna pripovedovanja. Ko pa jo preoblikujemo v humoristično formo, nam vzame deset minut in je verjetno ena izmed najbolj smešnih pripovedi, kar sem jih kadar koli slišal – kot jo pripoveduje James Whitcomb Riley.

Pove jo skozi oči lika bebavega, starega kmeta, ki jo je pravkar slišal prvič v življenju, misli si, da je nenormalno smešna in jo skuša ponoviti svojemu sosedu. Žal si je ne more zapomniti, zato njene posamične dele pomeša med sabo in se nemočno vrti okoli podrobnosti, za katere ve, da se nahajajo v zgodbi, vstavlja nepomembne detajle, ki ne sodijo v zgodbo in jo le poneumljajo; nekatere zamenjuje z drugimi, za katere ve, da niso bili v izvirni zgodbi, a so prav tako brezpredmetni; na trenutke se moti in se nato popravlja in pojasnjuje, zakaj je do pomot prišlo; ob pripovedovanju se spomni na tiste dele, ki jih je pozabil, a jih vstavlja na napačnih mestih ali pa se vrača na točko zgodbe, kamor spadajo. Večkrat se ustavi, da bi se spomnil, kako je bilo ranjenemu vojaku ime, nato se mu posveti, da ime ni bilo nikoli omenjeno in da to sploh ni pomembno – kakor koli, bolje, če vemo, a ni nujno – in tako dalje in tako dalje in tako dalje.

Pripovedovalec je nedolžen in srečen in zadovoljen sam s sabo, na trenutke se mora ustaviti, da se vzdrži smeha, to mu uspe, a njegovo telo se zaradi notranjih krčev trese kot žele in po izteku desetih minut se publika nasmeji do onemoglosti, solze pa jim tečejo v potokih.

Preprostost, nedolžnost, iskrenost in neobvladovanje zgodbe starega kmeta so simulirane do popolnosti, rezultat pa je očarljiv in okusen performans. To je umetnost. Je fina in lepa in le mojster jo lahko obvladuje. Prvo varianto lahko pripoveduje samo avtomat.

Navajati neskladja in absurdnosti v sosledje v vandrajočem in včasih brezciljnem smislu, pri tem pa dajati občutek, kot da se v svoji nedolžnosti sploh ne zavedamo, da gre za absurd, to je, če se ne motim, osnova ameriške umetnosti. Druga je žalitev sporočila. Tretja je mimobežna navedba premišljene pripombe, kot da pripovedovalec le razmišlja naglas. Četrta in zadnja je pavza.

Artemus Ward se je redno posluževal trojke in štirice. Z vehementnostjo je začel pripovedovati nekaj, kar se mu naj bi zdelo čudovito, nato je izgubil vso samozavest in po nečem, kar je delovalo kot pavza zaradi mentalne odsotnosti, je dodal neskladno pripombo, kot da se pogovarja sam s seboj. To je bila pripomba, ki naj bi sprožila mino – in tudi je.

Na primer: zagnano bi začel: »Nekoč sem poznal moškega iz Nove Zelandije, ki ni imel enega samega zoba v glavi,« nato bi vso njegovo zanimanje za pripoved izginilo; sledila bi tiha, reflektivna pavza, nato pa bi nadaljeval zasanjano, kot da bi zatrdil samemu sebi: »ampak ta tip je lahko udrihal po bobnih kot noben drug človek, ki sem ga videl.«

Pavza je silno pomembna značilnost katere koli zgodbe, silno pomembna ponavljajoča značilnost. Je krhka in potrebuje pozornost, je negotova in zahrbtna. Dolga mora biti ravno prav – niti več in niti manj kot je potrebno – ali pa zgreši svoj namen in povzroči težave. Če je pavza prekratka, impresija sporočila zvodeni, in [in če je predolga] publika dobi preveč časa, da spozna, da sledi presenečenje – in potem jih pripovedovalec, seveda, ne more več presenetiti.

Na peronu sem večkrat pripovedoval zgodbo o duhu črnca, ki je imela pavzo tik pred končnim kečem in ta pavza je bila najpomembnejša stvar v celi zgodbi. Če sem uganil njeno dolžino, sem lahko sprožil končno ejakulacijo s takšnim efektom, da je kakšna mladenka zacvilila in skočila s svojega stola – in le za to mi je v resnici šlo. Zgodba je imela naslov »Zlata roka«, pripovedoval pa sem jo na ta način. Lahko jo vadite sami doma – pa bodite pozorni na pavzo in jo uporabite pravilno.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus