Tako zdolgočaseno je navrgla noge v zrak. Niti ji nisem
kaj pomenil tisti trenutek niti ji ni bilo mar. V svojem svetu je trgala listke
z omare polne blodenj in bolečin. Celo leto je že bežala pred svojo
preteklostjo, a ji vendar ni znala ubežati. Tam je bila. Tam jo je grizlo, tam
ji je lezla izpod nohtov. V tistih zdolgočasenih nogah, ki sem si jih
prisvajal, je bilo tako malo resnice, da so izginile še one same. V svojem dihu
sem zapazil tesnoben strah in nervozo. Občutek sem imel, da bom crknil kar tam na
mestu.
Pa nisem. In njene noge so bile še vedno v zraku. Meni pa
ni bilo nič kaj bolj jasno, ali misli resno ali je vse skupaj le še ena
zabloda, igra, izpoved, ljubezen. Pogledal sem tja, kjer se je skrivalo tisto
čudo, ki je ubilo že stotero moških in bo slej ko prej še mene. Tam se je
zedinila tista ena resnica … Ta svet ni niti malo moj. Ta svet je njen. Iz
te resnice, iz tega sveta se lahko le še odstranim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar