ALI JE WERNER HERZOG LASTNOROČNO POKONČAL SENEGALSKO POEZIJO?

My friend is a fish

he live in my room
his fin is a cloud
he see me when i sleep

Moj prijatelj je riba

Živi v moji sobi

Njegova plavut je oblak

Opazuje me, kadar spim*

- Babacar Ndele

O mladem senegalskem pesniku Babacarju Ndeleju je javnosti znano zelo malo. Vemo, da je bil otrok ilegalnih migrantov v New Orleansu. Vemo, da je pričujoča pesem edina ohranjena iz njegove zbirke mladostniških pesmi. Vemo, da se je njegova družina preživljala s preprodajo heroina in cracka, četudi ni jasno, ali je bil mladi Babacar s tem seznanjen. In navsezadnje vemo, da so ga skupaj z edino ohranjeno pesmijo našli ustreljenega v njegovi sobi. Nekaj mesecev po orkanu Katrina, ko je Babacar štel vsega 15 let.

Od tu naprej se okoliščine njegovega življenja in smrti močno zapletejo. Mogoče zaplet niti ni prava beseda. Smrt Babacarja Ndeleja ni zgolj smrt mladega upa senegalske poezije, ampak tudi mrki indikator posledic ameriške filmske industrije in njene pripravljenosti hoditi po truplih.

Pa začnimo na začetku. Tu je slika Babacarjevega trupla na prizorišču zločina:

Edini znani vir pričujočega posnetka je dokumentarni film iz leta 2009 z nenavadno zakompliciranim naslovom Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans. Pod režijo se je podpisal Werner Herzog. Čeprav je bil film prvotno zamišljen kot remake kultnega filma Bad Lieutenant s Harveyjem Keitelom, je Herzog kasneje priznal, da originala iz leta 1992 ni niti pogledal. Okoliščine nastanka so torej nadvse bizarne in sumljive. Kako je gospodu Herzogu uspelo prispeti s kamero na kraj zločina praktično ob istem času kot policija, prav tako ostaja nerazloženo.

Film se ukvarja z umorom družine Ndele, v kateri odrašča Babacar. V  maščevalni akciji mamilaškega klana naj bi bila poleg njega ubita njegova starša Yacine in Daouda, babica Ramatulai in sestra Animata. Primer je bil dodeljen poročniku Terencu McDonaghu, ki mu kamera sledi tekom preiskave. Vsaj tako nam skuša situacijo predstaviti film.

Že nekaj kadrov bo vsakemu filmskemu poznavalcu jasno nakazalo, da to ni nekakšen policijski poročnik Terence McDonagh, temveč filmski igralec Nicolas Cage. Nekaj kratkega brskanja po njegovem CV-ju na čislani spletni strani IMDB nam da jasno potrditev, da je tudi v resnici nastopil v tej vlogi. Čemu nas torej Werner Herzog vleče za nos? Zakaj smrt mladega pesnika in njegove družine preiskuje filmski igralec? Še več, zakaj tudi njegovega šefa in partnerja igrata neki obskurni režiser in Val Kilmer?

Očitno je, da Werner Herzog v resnici ne želi, da bi se okrutni pokol primerno raziskal in kaznoval. Nihče od naštetih igralcev namreč nima nobenih delovnih izkušenj v policiji, kaj šele primerne izobrazbe. V resnici je njihova edina referenca to, da se znajo pretvarjati, da raziskujejo umor. Še veliko huje je to, da Nicolas Cage med raziskavo kaže popolno neresnost pri svojem delu – neprestano se vdaja kokainski odvisnosti, svoje finančne težave rešuje, pardon, poglablja na športnih stavah, edini ljubezenski interes pa mu predstavlja prostitutka. Z življenjskim slogom, ki ne pritiče niti filmskemu igralcu, kaj šele resnemu policistu, seveda nima nobene možnosti, da bi primer lahko dostojno zaključil in odkril morilca. Poglejmo si, kako njegova odvisnost od mamil vodi v halucinacije, v katerih vidi plešoče mrtvece in legvane.

Tekom filma lahko nazorno vidimo več primerov, kako emocionalno nestabilen je Nick Cage. Poglejmo si samo njegovo povsem nedostojno in nespoštljivo obnašanje do starejših.

Kako se torej razplete preiskava umora? Tako, da Nicolas Cage podtakne prirejen dokaz (obliznjeno pipo za crack) na kraj zločina. Na tem trhlem dokazu za umor črnske družine obsodijo – nekega drugega črnega moškega z družino. Je zloraba policije in sodstva lahko še bolj ostudno očitna? Ob vsej bizarnosti se lahko zgolj vprašamo, kako daleč je v resnici šel pri tem filmu Werner Herzog. Če je bil pripravljen zavoljo enega filma ponarediti policijsko preiskavo zelo pomembnega umora, ki je spremenil krajino senegalske poezije, potem je gotovo zmožen tudi veliko hujših stvari. Kdo je umoril Babacarja Ndeleja, Werner? Zahtevamo odgovore, in to takoj.

Kot da bi kdo želel še dodatno posoliti rane senegalski poeziji, je Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans prejel izvrstne kritike. Namesto, da bi postavili Herzogu nekaj resnih vprašanj, so pri Guardianu dodelili filmu štiri od petih zvezdic in izpostavili Cageovo vlogo kot »eno najboljših v zadnjih letih«. Resno? V naslednjem prizoru jasno vidimo, kako gospod Cage med rutinskim pregledom povsem zataji v svoji vlogi policista. Namesto, da bi mladi par nemudoma aretiral zaradi posedovanja mamil, se ga sam zadene z njuno zalogo in si v navalu strasti vzame še dekle.

Je Werner Herzog umoril enega redkih senegalskih pesniških upov? Ne vemo. Nimamo dokazov, da bi to lahko trdili. Prav tako pa nimamo dokazov, da bi to lahko ovrgli. Je Werner Herzog morilec psov in posiljevalec? Ne vemo. Kdo smo mi, da bi trdili nasprotno? Če se zdi, da vas ta vprašanja mečejo s tira, si natančno poglejte sledečo fotografijo Chewbacce. To je Chewbacca.

Za zaključek te tragične zgodbe si še enkrat zavrtimo pesem Babacarja Ndeleja, tokrat v interpretaciji Nicolasa Cagea. Roko na srce, gospod Cage ni kaj prida detektiv, deklamiranje pa mu gre kar solidno od rok.

Babacar Ndele, počivaj v miru. Naj Resnica pride na dan.

Drisky Bare-ass-ovsky

---

* Prevod: dr. Drisky.

SAJFAJ KVART: THE STRANGE CASE OF DR. JEKYLL AND MR. HYDE

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Žanr grozljive fikcije se je razpasel do nepreglednosti kot vsi ostali žanri v literaturi, a zahvaljujoč kritikom in literarnim teoretikom po celem svetu imamo dovolj besedil, ki razvrščajo posamezna dela bodisi v kanon bodisi v smetje. Potegnili smo črto že davno in se odločili, da nekateri prvaki sodijo v prvo kategorijo in slavo jim pojemo še danes: Walpolov Grad Otranto (1764) nam daje standarden vzorec karakterjev in zapečati usodo lepih deklet, tu so Skrivnosti Udoplha Anne Radcliff (1794) in Menih Matthewa Lewisa (1797) ter še danes inspirajoče pripovedi 19. stoletja, kot npr. Fankenstein ali moderni Prometej Mary Wollstonecraft Shelley (1818), dela Edgarja Allana Poeja, Wildova Slika Doriana Graya (1890) in Stokerjev Drakula (1897). 20. stoletje nam je dalo H. P. Lovecrafta in po njem je malo tistega, česar se ta žanr ne more več dotakniti. Na sredini vseh naštetih pa najdemo eno delo, ki je za seboj pustilo številne gledališke performanse, filmske priredbe, radijske igre, televizijske serije, glasbene komade, parodije in spoštovanja vredne gostujoče pojave v raznih adaptacijah, kot npr. v epizodi Scooby Dooja. Dvakrat.

Govorimo o kratki zgodbi Roberta Louisa Stevensona Čuden primer dr. Jekylla in g. Hyda. Skupaj s Frankensteinom in nekaterimi Poejevimi zgodbami[1] ter pogojno s Sliko Doriana Graya jih uvrščamo tudi v sfero sajfaja. Ta se grozljivih momentov v glavnem poslužuje, da odgovori na antično vprašanje svojega žanra: »Ali gre znanost lahko predaleč?« V 99,99∞% je odgovor da. Gre za nekaj, čemur Satirični Rosomah pravi What-Have-We-Done-efekt. Imata pa Jekyll in Hyde neko zelo specifično lastnost, ki jo ponavadi zamolčimo, kot da gre za skrivnost, kako napraviti sam napoj, ki je kriv za vso kolobocijo v štoriji.[2]

Nekaj izjemno močnega nas čaka, ko konzumiramo umetnino, ki govori o sami sebi: v kateri se dogaja to, o čemer govori. Ko se npr. junak spopada z mlini na veter, je njegov boj z nepremičninami zadnja reč, o kateri želi avtor govoriti. Gre, jasno, za simbol boja proti življenjskemu toku, sporočilo, da se old school težko v nedogled upira novostim, ki jih prinaša neusmiljeno udrihanje časa. Še bolj specifično pa gre tudi za to, da se bodo nekakšni srednjeveški epski navdihi težko ubranili novega tumorja, ki mu pravimo roman in bo v novem veku prevladal nad svetom, ki ga upravljajo bogovi, naj bo to jezdecem všeč ali ne.

Gre za nekakšen avtorjev krik izza zgodbe, subtilno kukanje skozi okno četrte stene, močno sporočilo, ki zaplet in razplet zgodbe iz linee poveže v krog in ga spravi pod okrilje ene same ideje. Vse skupaj dobi nov smisel, avtor za trenutek postane Bog in njegovo delo testo, ki ga svaljkajo nevidne roke: metafizika novega veka. Ko v filmu Parada (2011) gospodje začnejo prepevati Mirićev Ne može nam niko ništa, je to več kot le zoprn komad, ki ga pojejo zoprni glasovi, gre za pravi t.i. grb v grbu, kjer nam možje v devetih besedah povedo, kaj se v bistvu dogaja skozi celoten film. Jugoslovanski vojni filmi znajo ta štos izkoristiti do perfekcije.

Nekaj podobnega lahko zasledimo pri našem Čudnem primeru. Če ga pogledamo v kontekstu treh groznih mož literature, ki so nam dali vse ostale grozne može literature (in filma in še česa): Frankensteinova pošast – gospodin Hyde – Drakula, nam kaj kmalu postane jasno, katerega premika se je poslužilo leposlovje. Posameznik (ki je drugačen od povprečneža) se od tabule rase in absolutnega dobrega, ki se manifestira v Frankensteinovem monstrumu,[3] premakne k dualni naravi Jekylla/Hyda in nato končno k ultimativnemu zlu Nosferatuja. Danes je naš objekt gledanja skoraj izključno slabič. Tudi v Walking Dead v bistvu opazujemo ljudeke, ki se borijo zoper zombije in so po svoji naravi bolj nagnjeni k temu, da si škodujejo med seboj. Če gledamo good guye, kot v herojskih filmih, izgubimo efekt grozljivega. I am Legend je bolj izjema kot pravilo v poplavi znanstvenofantastičnih grozljivk. Morda se prav zaradi tega teoretiki zarote niso mogli upreti skušnjavi, da bi Willa Smitha opisali kot mutiranega mutiranca.

Na eni strani torej individuum kot izključno dobro in na drugi kot izključno slabo, kako luštno se nam stori, ko vidimo, da na sredini tiči bitje, ki v sebi bije boj med obema. Je malo enega in malo drugega. Zdi se, da je ta kompromis v splošnem mnenju še najbolj obveljal, posebno če vržemo oko na računalniške igre tipa Diablo III, kot smo ga na jezdecih že. To je v resnici pravi unikat Jekylla in Hyda, da do skrajnosti eksplicitno pove, da posameznik ni le eno ali drugo, temveč oboje in da lahko od zunaj vplivamo, katero pot bo ubral. Dialektika slaba narava, dobra kultura; slabo telo, dobra duša; slaba forma, dobra vsebina; ni čisto nič inovativnega, zblojeni znanstvenik je približno tako originalen lik kot so vse vloge Jacka Nicholsona, če jih primerjamo med seboj; lov na morilca, ki udari tiho sredi noči v velikem mestu je stara zgodba, ki bi jo našli med atenskimi tragedijami, če bi se vse ohranile, toda ta mali trik, ki skriva hudega moža v dobričini, ki bi se mu želel odpovedati, a ne more, to je novost. In to novost, ki nas lahko prepriča do danes, ko obstaja Čuden primer tako v stripovski kot v hentai obliki.

Praktično je nemogoče, da bi napisali štorijo, ki bi v enem liku združevala dobro in zlo, in bralci tega ne bi primerjali (in hudo po tleh pobili) s Čudnim primerom dr. Jekylla in g. Hyda. Nimate šans. Zato pa avtorji raje slavospevajo klasiki kot da bi se pretvarjali, da so odkrili toplo vodo, ker je v bistvu sama esenca Stevensonove zgodbe tako živa v nebroju primerov iz vsakdana, da je nikakor ne moremo pozabiti. Čudno v bistvu, da v tem primeru iz literarnega žanra znanstvene fantastike sama znanost ni potegnila nič uporabnega za svojo korist, kot je to storila v več drugih primerih. Just kidding. DMI.

---

[1] Podobno, kot je znal Poe kombinirati čudežne pojave z znanstvenimi razlagami, to počne serija stripov Dylana Doga, ki izhaja še danes. Naughtius Maximus je o tem DD-jevem principu napisal esej za portal Knjige pomagajo. Kakšen Južnoameričan je to znal spretno obrniti in na znanstvene pojave podati čudežne razlage.

[2] Prav to umikanje direktnemu govoru o zadevi je tisto, kar ustvarja sam suspenz v zgodbi. Poe je bil mojster tudi tega. Kjer je nehal on, je nadaljeval Lovecraft. Noben od njiju ni naletel na pretirane težave, ko je opisoval grozljivo, a jasno jima je bilo, da je manj več in da ima šok terapija bolj kratkoročne posledice. Temu zato tolikšna distanca med pripovedjo in dogajanjem tako pri Poeju kot pri Stevensonu.

[3] Popihajmo na dušo naši Elzi Budau in poudarimo, da je v slovenskem prevodu izjemno pomenljivo, da besedo monster prevajamo s pošastjo. Če v originalu le ugibamo o spolu, je v slovenščini neizbežno, da zlo tega sveta (kot ga dojema okolica), vidimo v ženski formi.

RETROLARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se spušča nazaj v globočine undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer kratke proze imenovan literarnega društva Zeleni oblaki, posvečen Francetu Prešernu, imenovan Pesem moja je posoda tvojega imena. Vršil se je 9. 2. 2015. Lokacija: Klub Grajski park Vitez, Logatec. Poiunk, poiunk! Stop.

Naughtius Maximus je bral esej France Prešeren. Capo di tutti capi. Ujet na kamero; mediji, represivni organi oblasti. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

FRANCE PREŠEREN. CAPO DI TUTTI CAPI

Mene pa zanima čisto objektivno mnenje javnosti o Prešernu in ali je bil on res taka tata mata slovenske poezije, kot nam ga prodajajo v šolah.

- Jure P.

* * *

Prešernova poezija (ne pa pesnik, ki je bil človeška razvalina) je zame vse življenje poglavitni temelj in vir mojega slovenstva in duhovnosti. Knjižica njegovih pesmi je v mojem potovalnem kompletu in v kompletu za izredne razmere. Prešeren je edinstven slovenski genij, ki ga celo alkoholizem ni mogel uničiti.

- dr. sc. med. Janez Rugelj

Dr. Rugelj je bil precej brihtna oseba slovenske znanstvene scene. Včasih preveč brihtna za svoje dobro. No, kar precejkrat preveč brihtna za svoje dobro. Bodimo pošteni, imel je trenutke, ko ni bil preveč brihtna oseba za svoje dobro. V enem od teh trenutkov je zapisal zgornje misli o dr. Francetu Prešernu, prvemu velikanu slovenske poezije, stebru, na katerega se še danes opira celotna armada uveljavljenih pesnikunov, performansi iz undergrounda in kariere učiteljev slovenščine. Zakaj?

Odgovorimo na vprašanje z vprašanjem iz bolj poljudne konkretnosti. Kaj imajo skupnega Christina Aguilera, Avril Lavigne, Lady Gaga in Nicki Minaj? Gospodične so si med seboj bolj različne kot podobne, a nekaj na njihovih izdelanih in medijsko izpostavljenih imiđih je vendarle skupno: nobena od njih ni zgolj še ena Britney Spears.

A kdo pravzaprav je zgolj še ena Britney Spears? Tako malo po Aristotelovsko lahko rečemo, da niti Britney Spears ne more biti zgolj še ena Britney Spears. Ko se je Britney znebila svoje plavolase pričeske, ko je nabrala kilograme kot veverica lešnike za dolgo zimo in ko se je znebila svojega Kenovskega prisklednika Justina Timberwhatever, nam je dala jasno vedeti, da nima nobenih namenov v svojem privatnem (recimo mu, pogojno, resničnem) življenju, vzdrževati podobe, ki so jo o njej ustvarili beloovratniki z bančnim računom, mnogo bolj polnim od njenega. Svetu je kmalu postalo jasno, da je Britney Spears, vsaj, kar javnost ve o njej, kolektivna iluzija. Na njeno nesrečo, se je jeza prevaranih zlila nad njo.

Kljub temu, da smo daleč od poznih devetdesetih, ko smo v kolesarnicah muvali na Hit Me Baby One More Time, je tisto, kar naredi Nicki Minaj tako vpadljivo, njena podoba (o glasbi jasno nimamo razpravljati, zato se pa reče glasbena industrija, škoda zgubljati besede). Nicki ni še ena blondinka iz škatle, ki jo poročiš, odpelješ domov in čakaš na večerjo, oprane gate in BJ. Ne, Nicki mnogo bolj zanimajo drive-byji, lajne belca in mešanje solate. Njene solate, jasno. Ona ni še ena Britney Spears. Tako kot to ni Lady Gaga, ki si misli, kar hoče, ki si upa reči, kar hoče in ki si upa obleči, kar hoče na svojem femmefatalovskem pohodu proti slavi. Pa pa pa pokerface! Tako kot je Avril Lavigne rojena na skejtu ter vzgojena na ulici in tako kot je Christina, kar koli je že njena fora, to pač niso zgolj še ena Britney Spears.

A vrnimo se k slovenskima doktorjema, človeškima razvalinama polnima pomembnih in pametnih besed. Pozabimo za momentum te objave Prešernov poskus samomora na cvirnu in herojsko reševanje krčmarice Neže Mayr s tistega žeblja v Jelenovi gostilni julija 1848, ko je mojstra alkohol skoraj uničil ter njegove zasluge za to, da je slovenstvo v procesu nationbuildinga dobilo enega svojih največjih mitov; in se osredotočimo na njegov pomen na pesniški sceni danes.

Kot za Britney, se smemo upravičeno vprašati, kdo je pravzaprav France Prešeren? Odgovor je precej podoben. Vsi potihem, globoko v sebi, vemo, da je to, kar si medsebojno tvezimo o njem, gor in dol, tako daleč od resnice, da se ubogi doktor nedvomno obrača v grobu. Tudi če smo po nekem čudežu v učbenike zapisali resnico, se ubogi doktor še vedno obrača v grobu, ker majgad, kdo bi si želel, da o njem tako razpredajo še stoletje in pol po smrti? Koga je imel kvazi rad, koga je imel skrivaj rad, koga je imel zares rad, koga ni imel rad, kdo je imel rad njega itd. Še najbolj prav ima srednješolec, ko se vpraša: »Koga briga?«

Dejstvo je, da je gospod pokojni daleč prerasel to, kar pomeni: biti človek. Postal je legenda v pravem pomenu besede. Postalo je indiferentno, kakšna je resnica o njem, ker je postal križišče zgodovine, kjer se konča barbarski Kaos in začne slovenska visoka umetnost. Postavil je temelje, mimo katerih ni več mogoče zidati literarne umetnosti v tem prefinjenem jeziku, ki ga jezdimo tudi na tem sajtu.

Brez njega slovenska poezija ne bi imela mitologiziranega mainstreama, s katerim se primerja vsakega rimarja, ko prvič izda svoje Poezije. Ko smo njega postavili na piedestal in rekli: »To JE poezija.«, smo odprli vrata vsem sledilcem, ki še danes svoje pesmi na ogled postavljajo. In le zato, ker imamo zaradi Prešerna jasno podobo o tem, kaj je poezija, lahko pri nebroju šarlatanov vzklikamo: »To pa sploh ni več poezija!« Brez njega se svet umetnosti, ki od renesanse dalje časti kult originalnosti, ne bi mogel ob vsaki novi pesniški zbirki regenerirati in začeti znova (ali kot zapiše Urban Vovk v spremni besedi pesniške zbirke Short-term Memory Loss: »In kako bi si brez ponovitev sploh kdaj prišli na jasno, kam je namenjen zadnji verz. Ja, nazaj na začetek vendar!«). MC Fig je capo di tutti capi, ker je alfa ne le slovenske poezije, temveč predvsem, ker je alfa slovenske predstave o poeziji. Zato je prav, da o njem slovenistke modrujejo podnevi in prelivajo sokove ponoči.

Poglobimo. Kaj bi Slovenci sploh izgubili na tistem žeblju v gostilni? Tudi najtrdovratnejši zagovorniki lika in dela Franceta Prešerna se bodo dvakrat ugriznili v jezik, preden bodo obotavljajoče zatrdili, da je bil stric iz Vrbe na Gorenjskem morda najboljši pesnik v zgodovini slovenske dežele. Bodo pa zato praktično brez apologetičnega trzanja vsi po vrsti zatrdili, da je njen največji pesnik. Prenekateremu sodobnemu poetu bi se upravičeno povesil nos, če bi ga/jo iz prve razglasili za inferiorne Prešernu. Prav nobeden od njih pa se ne bi branil nagrade, ki nosi njegovo ime.

Povejmo drugače. Vladimir Kličko bi Mohameda Alija položil na hrbet v dveh rundah. Cristiano Ronaldo je v vseh pogledih hitrejši, močnejši in boljši nogometaš od Peleja. To so boleče resnice, če jih izrečemo na glas. Ali sta Pele in Ali zato v svojih športih vredna kaj manj? Nikakor. Ostajata ikoni, povzdignjeni v najsvetlejši del svojega športnega panteona. In njuni – pa četudi boljši – nasledniki so veseli, če se lahko sončijo v njuni senci. Prav zato je Prešernov France velik gospod. Ni bil prvi slovenski pesnik, bil pa je prvi, o katerem se je bilo vredno razpisati.

V slovenski literarno-analitični krajini boste našli številne prešernoslovce pa zelo malo vodnikoslovcev ali pa koseskislovcev. Pa čeprav bi tudi zadnji imeli nemalo sočnega materiala, je imel prav Prešeren to srečo ali pa prekletstvo, da so pohlepni Slovenci iz njegovih verzov sesali življenjsko kri celi dve stoletji; mokrocvetoče rož'ce poezije so se vmes posušile, zagnojile in se neštetokrat posadile. In še danes poženejo kakšen cvet. Svaka jim čast.

KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO. RANJENI VOJAK

… se nadaljuje …

Tekom neke bitke je vojak, ki mu je nasprotna stran odstrelila nogo, ustavil drugega vojaka in ga – po tem, ko ga je informiral o svoji izgubi – poprosil, da ga odnese v zaledje. Velikodušni Marsov sine si je oprtal nesrečnika in se odpravil postoriti uslugo. Izstreljeni metki in topovske krogle so letele levo in desno in kmalu je ena od slednjih ranjencu odrobila celo glavo – a to tako, da njegov nosač ni uspel niti posumiti, kaj se je zgodilo. Kmalu za tem ga je ustavil oficir in ga pobaral:

»Kam pa greš s tem truplom?«

»V zaledje ga nesem, gospod – izgubil je nogo!«

»Nogo, zaboga?« je začudeno odvrnil oficir, »hočeš reči, da je izgubil glavo, ti smotko?«

Nato se je vojak otresel bremena in se v celoti zbunjen ozrl po truplu pred seboj. Po premisleku je dejal:

»Res je, gospod, tako kot ste sami rekli.« Po še krajšem predahu pa je dodal: »A meni JE REKEL, da je IZGUBIL NOGO!«

Na tem mestu pripovedovalec izbruhne v eksplozijo in nato novo eksplozijo gromkega, konjskega krohota, ponavlja keč znova in znova skozi začasne prekinitve, zaradi kašljanja, spazmov in lovljenja zraka.

Le minuto in pol nam vzame, da to zgodbo povemo v njeni komični obliki, ta pa v resnici niti ni vredna pripovedovanja. Ko pa jo preoblikujemo v humoristično formo, nam vzame deset minut in je verjetno ena izmed najbolj smešnih pripovedi, kar sem jih kadar koli slišal – kot jo pripoveduje James Whitcomb Riley.

Pove jo skozi oči lika bebavega, starega kmeta, ki jo je pravkar slišal prvič v življenju, misli si, da je nenormalno smešna in jo skuša ponoviti svojemu sosedu. Žal si je ne more zapomniti, zato njene posamične dele pomeša med sabo in se nemočno vrti okoli podrobnosti, za katere ve, da se nahajajo v zgodbi, vstavlja nepomembne detajle, ki ne sodijo v zgodbo in jo le poneumljajo; nekatere zamenjuje z drugimi, za katere ve, da niso bili v izvirni zgodbi, a so prav tako brezpredmetni; na trenutke se moti in se nato popravlja in pojasnjuje, zakaj je do pomot prišlo; ob pripovedovanju se spomni na tiste dele, ki jih je pozabil, a jih vstavlja na napačnih mestih ali pa se vrača na točko zgodbe, kamor spadajo. Večkrat se ustavi, da bi se spomnil, kako je bilo ranjenemu vojaku ime, nato se mu posveti, da ime ni bilo nikoli omenjeno in da to sploh ni pomembno – kakor koli, bolje, če vemo, a ni nujno – in tako dalje in tako dalje in tako dalje.

Pripovedovalec je nedolžen in srečen in zadovoljen sam s sabo, na trenutke se mora ustaviti, da se vzdrži smeha, to mu uspe, a njegovo telo se zaradi notranjih krčev trese kot žele in po izteku desetih minut se publika nasmeji do onemoglosti, solze pa jim tečejo v potokih.

Preprostost, nedolžnost, iskrenost in neobvladovanje zgodbe starega kmeta so simulirane do popolnosti, rezultat pa je očarljiv in okusen performans. To je umetnost. Je fina in lepa in le mojster jo lahko obvladuje. Prvo varianto lahko pripoveduje samo avtomat.

Navajati neskladja in absurdnosti v sosledje v vandrajočem in včasih brezciljnem smislu, pri tem pa dajati občutek, kot da se v svoji nedolžnosti sploh ne zavedamo, da gre za absurd, to je, če se ne motim, osnova ameriške umetnosti. Druga je žalitev sporočila. Tretja je mimobežna navedba premišljene pripombe, kot da pripovedovalec le razmišlja naglas. Četrta in zadnja je pavza.

Artemus Ward se je redno posluževal trojke in štirice. Z vehementnostjo je začel pripovedovati nekaj, kar se mu naj bi zdelo čudovito, nato je izgubil vso samozavest in po nečem, kar je delovalo kot pavza zaradi mentalne odsotnosti, je dodal neskladno pripombo, kot da se pogovarja sam s seboj. To je bila pripomba, ki naj bi sprožila mino – in tudi je.

Na primer: zagnano bi začel: »Nekoč sem poznal moškega iz Nove Zelandije, ki ni imel enega samega zoba v glavi,« nato bi vso njegovo zanimanje za pripoved izginilo; sledila bi tiha, reflektivna pavza, nato pa bi nadaljeval zasanjano, kot da bi zatrdil samemu sebi: »ampak ta tip je lahko udrihal po bobnih kot noben drug človek, ki sem ga videl.«

Pavza je silno pomembna značilnost katere koli zgodbe, silno pomembna ponavljajoča značilnost. Je krhka in potrebuje pozornost, je negotova in zahrbtna. Dolga mora biti ravno prav – niti več in niti manj kot je potrebno – ali pa zgreši svoj namen in povzroči težave. Če je pavza prekratka, impresija sporočila zvodeni, in [in če je predolga] publika dobi preveč časa, da spozna, da sledi presenečenje – in potem jih pripovedovalec, seveda, ne more več presenetiti.

Na peronu sem večkrat pripovedoval zgodbo o duhu črnca, ki je imela pavzo tik pred končnim kečem in ta pavza je bila najpomembnejša stvar v celi zgodbi. Če sem uganil njeno dolžino, sem lahko sprožil končno ejakulacijo s takšnim efektom, da je kakšna mladenka zacvilila in skočila s svojega stola – in le za to mi je v resnici šlo. Zgodba je imela naslov »Zlata roka«, pripovedoval pa sem jo na ta način. Lahko jo vadite sami doma – pa bodite pozorni na pavzo in jo uporabite pravilno.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus