ŠAKALI

Kot pljusk gnojnice v ribnik se je zaslišalo. Nato ponovno. In ponovno. Odprla je oči in še delirična uzrla svoje noge, bolj kar je ostalo od njenih nog, kako se poraženo vlečejo po vlažnih železniških tirih. Levi je od kolena navzdol ostal le žalosten snop mišic, ki je puščal kokakolasto sled na kamenju; desna je ostala cela, a se ji je na stegnu odpirala globoka, cvetoča rana.

Želela je izbruhati bolečino, a se ji je iz ust pocedila le gosta, rjava plazma. Vsak nov udarec z ritjo po tračnicah jo je nadaljnje treznil iz nezavesti.

Za ovratnik jo je stiskala močna pest in jo neusmiljeno vlekla v noč. Vroča sapa njenega rablja se je v pravilnem ritmu valila skozi redke dežne kaplje v zraku nad njeno glavo. Je bil res dež ali je nanjo pristajala lepljiva slina? Naenkrat se je usulo iz nje. Kislina v želodcu ji je zavrela in skozi usta pognala dobršen del dneva. Prazen prostor v telesu sta ji zapolnila spomin in led. Umrla bo.

Še dve uri nista pretekli, odkar je stala na čelu složne čete. Poveljevala je svojim bivšim študentskim kolegom z vojaške akademije, vampirjem, nadoziranim z amfetamini, ki se niso zavedali ali jih v boj žene maščevanje ali njeno razkrito oprsje. Dvestoterica jih je odletela iz Cankarjevega doma za malo karavano ljudi, ki je iz ljubljanskega podzemnega bunkerja tihotapila zdravnice in lek. Ljudje, kolikor bolj primitivni po naravi, so se izkazali za brutalno krdelo, izurjeno v klanju. Premikali so se dalje in sproti z meči odbijali leteče napade sovražnika. Korak za korakom so po tleh padala s srebrom prerezana trupla krvosesov, tempo teka po Celovški pa se ni umiril, dokler ni bilo za napadalce prepozno.

Nikoli ni bilo zares jasno, kje se v Ljubljani začne rajon šakalov. Navadne oči pod črnimi oblaki, ki so že skoraj desetletje stalno prekrivali nebo, niso bile sposobne opaziti teh senčnih kreatur. Med divjim lovom ji je razgaljen trup obrizgala rjava kri sobojevnika. V istem trenutku jo je nekaj kosmatega spotaknilo, da je poletela proti zdrajsanemu asfaltu. Preden jo je zapustila zavest, je nemo opazovala, kako skozi sapnik za večno odhaja življenje njenega soproga, medtem ko si je v krčih skušal popraviti drobovje nazaj v razparan trup. In tiste oči. Tiste strupene, modre oči lačnih zverin.

Spoznala je, da mora biti eden izmed teh stvorov, ki jo vleče vzdolž železne proge. Začuda je še ni ubilo. Pomislila je, da jo morda za kaj potrebuje, da to le ni konec, nato pa so se iz nezavesti prebudili še njeni čuti in vsak milimeter odrezanega mesa je začel kričati.

Umrla bo. Štrcelj ji je utripal tako prebadajoče, da je izgubila vsakršno upanje. Solze so se ji ulile kot slap po pokozlanih in krvavih joškah. Neizbežno je postalo. Umrla bo. Potipala je ob pasu za sabljo, a je ni bilo več. Prav tako kot zadnjih treh prstov na desnici.  Silnemu trpljenju zaradi odprtih ran po celem telesu se je pridružilo še mučno čakanje; dolgo, mučno čakanje; na smrt.

Umrla bo. Njegova šapa ni popustila prijema. Črno dlako je imel prepojeno z njihovo krvjo; iz ust se mu je cedila mast. Izza krempljev druge zgornje okončine je z zobmi trebil meso. Tisto meso, ki je bilo zanj tak afrodiziak, izvir neustavljivega besa, pravi sinonim za nagon. Ni razmišljal, ko je tacal proti svojemu brlogu. Le oči so se mu svetile. Tiste oči. Tiste strupene, modre oči.

Privlekel je plen pred vhod v svojo jamo, ob smrdeč ribnik, kamor se je iz neznane cevi zlivala gnojnica. Pokleknil je pred ulično svetilko in zavil, da je razparalo ušesa. Ogromna zver, ustvarjena za destrukcijo.

Bil je med prvimi izdelanimi. Še iz eksperimentalne faze poskusa. Ko znanstveniki še niso vedeli, kaj točno počno. Morda je bil prav to razlog, da se med ostalimi mutiranimi zvermi ni znašel.

Ko se je invazija vampirjev pred tremi leti začela, človeštvo ni organiziralo pravega odpora. Nekaj prerokov apokalipse je sicer uspelo prepričati majhen delež bojevnikov, naj se še pravočasno začne uriti v arhaičnih borilnih veščinah, a bilo jih je premalo, da bi jih globalna masa prepoznala kot voditelje. Ovce so se še vedno zatekale k direktorjem korporacij, ki pa niso uspeli ponuditi drugačne rešitve od strelnega orožja in eksplozivnih teles, na kar so bili napadalci dobro pripravljeni vnaprej. V ozračje so spustili lastno pripravljene kemikalije, ki so onemogočile sleherni vžig in pokol se je za njih lahko začel.

Sprva so želi veliko uspehov, njihovo število se je z vsakim ugrizom podvojilo. Človeške multinacionalke so propadle in kar je ostalo ljudi, so se pod vodstvom vojaško-izurjenih samoukov poskrili po trdnjavah in podzemnih tunelih. Izkazalo se je, da so se znali braniti veliko bolje, kot so tujci znali napadati. Vojna je zastala.

V temačnih kleteh gradov so se nabrali znanstveniki in počeli, kar človeštvo počne najbolje. Analizirali so. Secirali so trupla vampirjev in načrtovali srhljiv protiudarec. Odgovor so poiskali v radikalni obliki biološkega vojevanja. V zvereh. Mutacije so začele delovati izjemno hitro, šakali so bili pripravljeni v mesecu dni. Hodili so po zadnjih dveh tacah, ojačili so jim kožo, potrojili število dlak. Razvili so samo samce, da so onemogočili reprodukcijo. To so bila gensko spremenjena bitja, obsedena z lovom in vedno lačna vampirskega mesa. Elitna četa, pripravljena, da masakrira celotno invazijo. Vse kar je moralo človeštvo storiti tedaj, je bilo počakati, da bodo beštije polovile krvolokarje do zadnjega, pojedle njihova jajca in nato klavrno izumrle. Bodisi zaradi pomanjkanja hrane bodisi zaradi dopolnjene maksimalne predpisane starosti. Izpustili so jih v svet. Tiste oči. Tiste strupene, modre oči.

Nepremično je zrl vanjo, vohal njeno notranjost kot človek vonja jutranjo kavo. Umrla bo. In on bo živel dalje. Umrla bo zanj. Za brezsmiselno življenje obsojenca. »Prosim,« je rekla s prozornim glasom, kot da je njej življenje obljubljalo kaj več.

In je obstal. Kakšen edinstven zgodovinski dogodek! Obstal je nem in zmeden in trzajoč in z razširjenimi zenicami. Kot da jo morda za kaj potrebuje.

Obstal je. Zaskelelo ga je v možganih, da je želel zaradi nenadne, presenetljive in nove, nepoznane bolečine ponovno zarjuti. Ta stvor pred tem trenutkom ni poznal strahu. Od presenečenja je pristal na vseh štirih in rep premaknil bližje med zadnje tace. Z vso pozornostjo je spremljal vsak njen naslednji premik. Kot da bi ena prijazna beseda zveri porušila znanje o svetu.

Obstal je. Ona je prosila. Njega, Boga, Nebo, ki so ga skrili ob pristanku na Zemljo. Ni vedela zakaj, a oklepala se je vsake najmanjše trohice upanja, da bo preživela. Sedaj ni mogla razumeti, kaj ga tako muči, kaj ga je tako prizadelo in hkrati razkačilo, da se je iz nerazmišljujočega bitja prelevil v skoraj človeka. Kot da bi ena prijazna beseda zveri porušila znanje o svetu.

Dež je dokončno prenehal trkati po ogromnih listih rastlin, ki so bile prodrle skozi beton. Preko celotne urbane džungle je zadišalo po svežem. Po svežem tkivu in krvi. Šakal je začel krožiti okoli svojega plena.

Cikel jo je povrnil v lastno preteklost. Spomin ji je segel mnogo dlje od vojaške akademije, kamor se je prijavila, ker je slišala, da zastavonosilke uživajo velik ugled. Poleg tega ni želela biti ob vse bolj bližajoči se invaziji navadna gospodinja, ki bi legla jajca in skrbela za preskrbo vojakov. Tretji razlog je bil maščevanje, ki je vrelo v njej od rane mladosti.

Sovraštvo do človeštva se je zasidralo vanjo, še preden so se vkrcali na plovilo, ki jih je odpeljalo v neznano. Oče je nekega dne prišel domov in naznanil, da ne presegajo praga minimalne finančne preskrbljenosti ter da so bili izbrani in vpoklicani na Santa Mario. Moledoval je še nekaj dni preko pisem direktorjem, a je naletel na gluha ušesa. Vojska je prišla na dom, kjer so skvotali in družino odpeljala bliže njihovi usodi. Ko je raketa plula proti vesolju, je že nestetotič ponovil iste kletvice. Prekleti naj bodo, ki so jih poslali v smrt, pospremši z besedami, da jih morda nekje čaka druga priložnost.

Kako malo so vedeli. Druga priložnost jih je čakala. Ladje z begunci so pristale na neznani skali, ki je nudila ravno dovolj, da so preživeli in ravno premalo, da so se počasi začeli spreminjati. Jedli so lahko le sami sebe. Zobje so se jim podaljšali v žeblje, koža jim je od vročine razpokala in osivela. Oči so se jim zožile, njihova telesa pa so postala bolj odporna. Tistim, ki niso umrli tekom evolucije. Plodovi so se ovili z lupino podobno jajčnim, nohti so se jim podaljšali v kremplje, da so se lahko izvalili. Vse kar je ostalo človeškega na njih, so bili možgani. Ti so še kar naprej mislili, se spominjali in počeli, kar človeštvo počne najbolje. Analizirali so.

Bila je ena izmed študentov akademije, ki so pomagali zasnovati načrt vpada in ustvarjanja biotopa, ki bi nevtraliziral prednost ljudi. Niso si predstavljali, da bi lahko naleteli na kakršen koli resen odpor. Preveč so razmišljali. Vseskozi so preveč razmišljali.

Zdaj ji ni bilo več treba. Z vsako ponovitvijo besede prosim, ji je bilo črno bitje spiralno bližje. Želela si je utrgati kos mesa s štrclja in mu ga vreči v gobec, da bi se vsaj za kratek čas oddahnila od smradu, ki ga je oddajal. A moči ji je že davno zmanjkalo. »Prosim,« se je opogumila še enkrat, na kar se je odzval s tihim renčanjem. Ko je bil dovolj blizu, je opazila trzljaje njegovega telesa. Nenadoma se ji je posvetilo. Bil je jezik. Red.

To bitje ni razmišljalo. Živelo je samo, brez potrebe po sporazumevanju in hierarhiji. Plašila ga je sama misel. Artikuliranje skozi jezik ga je prepričevalo, da ima nasproti sebe premočnega nasprotnika. Pod ritjo je čutila tla, ki so se zamajala zaradi mišic, ko jih je napel. Zdaj, zdaj bo. Umrla bo. Iz smrčka se mu kadi.

Tiste oči. Tiste strupene, modre oči. Če bi jih le bolj ponižno gledala, morda bi se razumela. In se odišavila, da bi prekrila svoj vonj. Če bi le ne stopila v vojsko. Če bi le umrla še pred invazijo kot njen oče. Če, če, če. Misel. Pot. Če. Santa Maria proti nebu. Če. Slinasti zobje. Če. Trzljaji. Tihe medzračne vibracije renčanja. Eksplozija misli. Mrtev soprog. Manjkajoča noga. Kri po prsih. Kislina. Nova misel. Oči. Modre. Oči. Skok bo. Če. Jezik. Misel. Logika. Manipulacija. Red. Sila. Srd. Potlačitev. Kriki, sablje, letenje. Džungla, kri in misel, misel, misel …

Tišina.

Glava ji je padla na ramo. Obupana. Umrla bo. In tišina. Dež je ponovno začel bobnati po listih, nekaj gnojnice je znova steklo v ribnik, sapa jo je pobožala po obrazu. Srce ji je utripnilo. Ozrla se je stran. Ni ga želela gledati. Ozrla se je k špranji, ki jo je imela za njegov brlog. Zaprta je bila z železnimi vrati. Utripajoča rdeča luč je nakazovala, da so zaklenjena. To je bilo torej to. Zakaj jo je odpeljal s seboj. Potreboval jo je, da bi odprl vrata v človeško podzemlje. Kakšen edinstven zgodovinski dogodek. Imela je priložnost, da na ljudi spusti lasten laboratorijski poskus! Obrnila se je nazaj. »Prosim … «

Ob ribniku se je mali škorpijon ravno povzpel na žabji hrbet.

Naughtius Maximus

CAVAZZA

Kako je biografski roman Cavazza dve leti po izdaji doletela strašna usoda, da se bo prvi moral pokoriti neusmiljenemu pogledu našega spletnega kritiškega očesa? Že hiter prelet po katalogu slovenskih knjižnic, nekaj kratkih klikov po medmrežju in zagotovilo znanke, da bom pri branju potrebovala škatlo papirnatih robčkov, so mi dali slutiti, da gre za knjižno uspešnico. Izposojeno. Razprodano. Navsezadnje gre za roman znane slovenske novinarke in avtorice o življenju znanega slovenskega igralca. In ne zgodi se vsako leto, da na piedestalu najbolj branih zmagoslavno sije tudi delo, napisano v slovenskem jeziku. Ni vrag, da nekaj je na tem.

Cavazza. Skoraj si upam trditi, da ni slovenskega ljubitelja filma in gledališča, ki bi mu to ime zvenelo nepoznano, a vendar sem sama o njegovem življenju, preden so se mi prsti zalepili na 250 strani obsegajočo knjigo, vedela komaj kaj. Poznala sem Cavazzo v filmu in Cavazzo na odru. Branje biografskega romana pa nam omogoči, da spoznamo Cavazzo tudi brez skrivanja za filmsko-gledališkimi imeni. Tako se vtihotapimo vse do njegovega ranega otroštva v Milanu, preizkusov v boksarskem ringu, krmarjenja na divjih valovih sveta pa do ljubljanskih študijskih let, prvih zakonskih korakov ter rojstva družine in z njo povezanih neizbrisljivih izgub, ki so še pred nedavnim znova izpraskale svežo rano.

Vesna Milek se je z dnevniško formo že spopadla v svojem uspešnem romanesknem prvencu Kalipso, kjer se je lotila raziskovanja skritih kotičkov mlade ženske duše, tokrat pa je ob pogovorih z Borisom Cavazzo - in diktafonom zvesto ob strani - zapisala zgodbo igralčevega življenja, ki jo bralec doživlja kot prvoosebne intimne zapise, iztrgane iz dnevnika. Že začetna poglavja nam podrobno in presenetljivo odkrito zaupajo marsikaj, kar ob zavedanju, da glavni karakter ni izmišljena oseba, temveč poznan obraz, uspe anonimnega bralca navdajati s tistim občutkom nelagodja, ko izve nekaj, česar pravzaprav ne bi smel vedeti. Branje zato sprva poteka previdno, obračanje strani je skorajda neslišno, kot da bo zdaj zdaj kdo stopil skozi vrata in nas zalotil pri nečem prepovedanem. Vendar se zaradi sproščenega jezika, mestoma pogovorno začinjenega, in predvsem tako naravno vžganega v narativni tok zgodbe, kmalu zgodi, da se prvotna sramežljivost umakne v ozadje, kar nam omogoča, da se popolnoma prepustimo tistemu, kar nas vse bolj spominja na osebno izpoved, zaupano med dvema prijateljema.

Verjetno se bo vsakdo na neki točki pričel čuditi nad igralčevimi tegobami, s katerimi mu je v senci sreče postreglo življenje. Kljub temu je zgodba prepojena z izrazito življenjsko strastjo, kot jo lahko doživljajo le nekateri. In ravno močne, tragične zgodbe pritegnejo bralce. Morda je pri vsem tem v ljudeh ostanek nečesa arhetipskega - antični epi in srednjeveški romani pripovedujejo o grozljivih žrtvah, junaških bojevanjih z zmaji in ne o sivih vsakdanjikih malega človeka. S tega vidika je povsem razumljivo, zakaj je roman izzval takšno evforijo. Vendar si nisem mogla kaj, da me ob prebranih skrivnostih ne bi pričel glodati pomislek: čemu bi si kdo želel, da bralno občestvo našega malega prostora spozna njegove najgloblje bolečine? Roman Cavazza je namreč prav to. Razgaljeno življenje z napol zaceljenimi ranami. A zato nič manj junaško in obenem prav nič manj prikrajšano za borbe z zmaji.

Ank-h

KRIOGENIČNI ČASOPLOV – RAZPIS TFF12

Medmrežno literarno srečanje in literarnorevijalna prihodnost TFF12, (jez)deci vsebine, objavlja razpis za najboljšo kratko zgodbo prvega trinajstletja 21. stoletja. Omejitev je 13169 znakov s presledki. Jezik naj bo čim bolj slovenski. Vsakršna vsebina je dovoljena, če je kakor koli cyberpunkovska, toliko bolje.[1]

Prispevke bo secirala pol-strokovna žirija in izmed vseh prispelih izbrala 6 najboljših in še polovico sedmega. Selekcionirane bo natisnila na navaden papir in spravila v kriogenični časoplov, tj. navadno kovinsko škatuljo, ki bo končal zakopan pod Univerzo v Ljubljani. Simbolno sporočeno: prihodnost je zakopana pod nakopičenim znanjem, ki je lahko le znanje o preteklosti. Zgodbe je potrebno poslati do 31. avgusta 2013. Žirija se bo nato zamrznila za 169 let (13x13) in 13. 12. leta 2182 tudi javno razglasila vse zmagovalce natečaja ter prebrala njihove zgodbe. Nato bo postopek ponovila še v petek, 13. decembra, leta 315875104904266 (13¹³ + 2013)[2]. Zamrznitev bo financiral pododdelek za literaturo in tekoči dušik TFF12. V primeru nuklearne zime si žirantje pridržujejo pravico prestavitve branja nagrajencev za eno leto.

Si prav ti tista/tisti, ki je več korakov pred »svojim« časom? Potrebuješ prav ti nekaj let, preden bodo odkrili tvoj talent, tvoje vrline, tvojo izvrstnost? Pošlji svojo kratko zgodbo na spletni naslov tysona.faf.12@gmail.com s pripisom »za natečaj« in morda bodo čez 169 let govorili prav o tvoji literaturi. Slogan: za šiframi se skrivajo prihodnosti boječi.

RAZPIS ZAKLJUČEN

---

[1] Več o klasifikaciji cyberpunkovske umetnosti v Zombi, raketa, puščoba.

[2] Le leto po tem, ko bodo v vesolje poslali Veliki vesoljski fuk 2. Več o tem, kdaj in kako so poslali prvega v Velikem vesoljskem fuku.

ISTI, ISTA, ISTO

Nervoza je gonilo današnjega sveta. Je konec neskončnosti in začetek konca. Prav neverjetno je, kako sami sebe ženemo v en tak mali propad, čeprav za skok nismo dovolj pogumni, jaz sem še najmanj, bojim se višine in majhnih prostorov, bojim se še pajkov, ki mi visijo nad posteljo, prav nagravžni so – mnogonožniki.

Prepričujejo nas, da nismo vredni sociale, da je potreben razvoj, in mi mislimo, da je razvoj robot, ki premika roke. In ne družba, ki je samozadostna, ki je urejena, ki je zdrava. Pravijo, da je pomemben razvoj in ne človeškost, da drugače ne gre, čeprav se tiste svinje še vedno vozijo na sestanke s privatnimi letali, pristajajo na privatnih letališčih in žrejo privatno zelenjavo, ki jo popari privatni kuhar. Pravijo, da je treba znižati stroške, da je treba vzeti nosečnicam, pravijo, da ni prostora za ostarele, govorijo z mastnimi gobci od prodajanja megle in zabijajo tistim malim propadlim ničetom nože v hrbet, ker jim upada dobiček. Pravijo, da so ljudje krivi za propad vseh firm. Da morajo iste firme, ki so se zadolžile, ki so zabile državo nekam pod nivo moralitete, rešiti tisti, ki imajo povprečne plače. Pravijo, da so krivi državljani, ker premalo trošijo in zaslužijo preveč. Pravijo, da so krivi Slovenčeki, ki so najbolj šparoven narod v Evropi. Pravijo, da bo drugače vsega konec. Pravijo, da vedo, kaj potrebujemo, medtem ko po podjetjih nastavljajo pajace. Medtem ko menjajo tožilce, medtem ko spreminjajo zakone, medtem ko omejujejo moč ljudstva, medtem ko politika politizira, grozijo s črnimi ZF-scenarijami, grozijo in meljejo v minljivem mlinu groze . Kdo rabi zdravstvo, šolstvo … Kdo rabi starejše, otroke, slepe in uboge … Kdo rabi ljudi, ki ne prinašajo profita?! Le žrejo nam javni denar defektneži nesrečni. Premalo je denarja za vse. Ne zavedajo se še tega neumneži in imbecili, verjetno bi jih že pokopali, če ne bi znižali subvencij za pokop pokojnika …

Pravijo, da nas bodo rešili tisti, ki so nas utopili iz nevednosti, pozabljivosti in neskončne moči. Da moramo vlagati v sistem, ki nas je izvrgel kot kolateralno škodo in nas po vrhu označil še za golazen. Pravijo, da vedo, kaj je rešitev, da vedo, kaj je dobro za nas. Poslušajmo jih, saj nam vendar privoščijo le dobro in prosperiteto, ne vemo le če bolezni ali zdravja.

P. S.: Kolumno sem spisal pred dobrim letom in nič napisanega mi ni bilo treba spremeniti, vse je isto, sam sem še vedno isti, politika je ista in oblast druga.

Gozdni Sadež

MODNI ZLOČINI ALI ZAKAJ BI BILO BOLJE, DA BI HODILI GOLI

Kadarkoli se sprehajam po naših preljubih mestih, opazim dekleta, ki si želijo iti v korak s trenutnimi modnimi trendi, a jim to nekako ne uspeva. Drage moje, ni kul, če hočemo biti kul pa nam ne rata biti kul. Zato vas lepo prosim, da si pod super, super kratke hlače ne oblačite običnih najlonk, ker tisti rob izgleda grozno in ceneno. Vedno znova se sprašujem: »Se folk res ne pogleda v ogledalo, preden stopi iz hiše?«

Ali se vam zdi primerno, da se petnajstletnice oblačijo v prekratka krilca, mikrohlače, prozorne majčke in si obuvajo čevlje s peto, ki ima več centimetrov, kot so stare same? Se vam zdi okusno, da si nekdo obleče premajhna oblačila samo zato, ker je to moderno? George Carlin je imel še kako prav, ko je izjavil: »Skinny jeans are for skinny people.« Tudi meni so taki ideali zgrešeni. Razumem, da smo punce rade urejene (vsaj večina) in rade nakupujemo, ampak vse ima neke meje. Vsaj naj bi jih imelo.

Rada imam všečne stvari. Rada nosim obleke, ki mi pristojijo. Tudi sama podležem modnim zapovedim, vendar sem že od malih nog imela kaprice, kaj mi je všeč in kaj ne. Nikoli nisem marala kolesark, niso mi bile všeč pajkice, sovražila sem starinske čevlje in se jokala, ko so mi kupili ene za v opero. Rdeča mi je bila grda in tako sem tudi dežnik dotične barve zakopala na dno omare. Čeprav se je moj okus spremenil, to še ne pomeni, da bom vse jstbitoimela stvari tudi kupila in nosila. Danes v trgovinah z oblačili bolj gledam na to, da kupljeno ne prihaja iz Kitajske, da kupim čim več unikatov, da kupim iz druge roke. Kljub temu še vedno ne vzamem in ne oblečem vsega sranja, ki mi ga ponuja modni svet. Tudi ko se za nekaj odločim, se trudim zadevo nosit tako, da izgleda okusno, udobno, včasih tudi elegantno. Saj mi je jasno, da mi marsikdaj ne uspe, se pa vsaj trudim. Večino časa.

Priznajte si, da tudi sami ne bi pojedli sladice, če bi izgledala kot kup dreka. Tako nekako jaz vidim vse te možne kombinacije, ki jih folk navleče nase. Ne maram moških, ki si na svojo nabildano postavo brez vratu (že to je ogabno) oblečejo tesno oprijeto majico, tudi ko vidim tipa v elegantnih hlačah in srajci z nekimi kao šik čevlji, ki to pač niso, se raje obrnem stran. Torej, potrudite se vsaj toliko, da ne izgledate plehko, prostaško, kmečko, jebivetrsko. Pilite svoj okus, spreminjajte ga, eksperimentirajte (priporočam v trgovinah z iskrenim prijateljem, prijateljico), ostanite samosvoji in nosite stvari zato, ker vam pristojijo in ne ker jih nosijo vsi. Za moj okus k primernemu videzu največ prispevajo malenkosti, detajli, ki celotni podobi dajo nek ustvarjalni pridih ali pa jo sesujejo v tisti prej omenjeni kup dreka.  Seveda se vse začne že v trgovinah, zato bodimo pri nakupih racionalni in pomislimo, če res potrebujemo vsak mesec novo oblačilo, obutev ali modni dodatek. Pomislite, kako boste nek nov kos vkomponirali v svojo že obstoječo garderobo in kako bo vse skupaj izpadlo. Skratka, celota, ki jo tvori skupek detajlov. Na videz zahteven projekt, vendar ni tako zapleteno, kot se sliši.

Pojdimo po nova oblačila z zavedanjem, da z nakupom enih samih kavbojk kupimo tudi 10.000 litrov vode, ki jih porabijo pri izdelavi. Poleg tega kupimo tudi zastrupljena bombažna polja, zastrupljeno zemljo, zrak in vodo v okolici tovarn. Z novimi kavbojkami domov odnesemo tudi delo izkoriščenih delavcev in emisije CO₂. Vprašajmo se ali so ene same modre hlače res vredne vsega tega? Vam je kaj mar za delavce v Bangladešu, ki delajo v nemogočih pogojih in se je pred kratkim na njih porušila tovarna?[1] Bodimo vsaj toliko človeški in poglejmo malo iz svojih udobnih foteljev, spremljajmo svoje priljubljene znamke oblačil – kako ravnajo z okoljem in delavci. Zamislimo se nad svojimi potrošniškimi navadami, saj naših oblačil ne šiva Kettejeva šivilja Bogdanka in njene škarjice. Naj nam ne bo vseeno, ker se dogaja na drugem koncu sveta.

Ob vsem tem mi pride na pamet ideja o golem svetu, o golih ljudeh. Občutek imam, da bi bilo vse veliko bolj preprosto. Zemlja bi bila precej manj onesnažena, ljudje ne bi bili tako obsedeni z lepotnimi ideali, obstajalo bi pol manj trgovin in ne bi bilo modnih kiksov. Moje zenice se ne bi drastično razširile ob pogledu na predstavnice nežnejšega spola s konfekcijsko številko 40, kako se tlačijo v pajkice št. 36. V vidnem polju bi mi umanjkale tudi najstnice s prekratkimi oblekicami (beri: daljšimi majčkami), ne bi rabila gledati deklet, ki ne znajo hodit v petkah in izpadejo kobile. Prikrajšana bi bila tudi za vse rdeče, črne, fluorescenčne tangice pod belimi hlačami, da ne pozabim vseh teh geek očal, ki jih imajo zdaj kar naenkrat vsi; in ne vem kako bi lahko živela brez raznobavrnih modrcev pod še bolj raznobarvnimi oblekami in majicami z golim hrbtom. Moje življenje bi bilo tako rekoč manj stresno, ker mi ne bi bilo treba razmišljati, kaj bom oblekla, kaj mi v omari RES manjka, kam naj z oblekami, ki jih ne nosim več (a so še čisto uporabne) in koliko škode sem naredila okolju, ker sem si kupila/odvrgla neko oblačilo. Kar naenkrat bi odpadla cela gora (ne)pomembnih stvari.

Jasno mi je, da so take misli utopične, zato delam na tem, da postanem racionalna, osveščena potrošnica. Skušam čim več stvari kupiti pri slovenskih ustvarjalcih, med drugim sem se celo vpisala na šiviljski tečaj, da bom lahko starim oblačilom dala novo podobo. Obenem pa se trudim zamižati na obe očesi, ko vidim ljudi oblečene v oblačila, ki jim ne pristojijo.

Naredite uslugo sebi, planetu in ostalim – ostanite lepi navznoter, oblecite si tisto kar vam pristoji, in ne, kar je modno. Pobrskajte po omarah babic in ne kupujte nenehno novih oblačil, ker jih resnici na ljubo ne potrebujete. Nosite stvari s stilom in to s svojim, ne s tistim iz revije. Predvsem pa se dobro počutite v svoji koži, ker je le ta najlepša obleka, ki nam jo ne dala narava. In zapomnite si: »Just because something is beautiful doesn't mean it's good.« (Alex Flinn, Beastly)

Zdrava Pamet Zofka

---

[1] http://www.npr.org/blogs/parallels/2013/06/19/192760190/fashions-victims-an-artists-focus-on-garment-workers