ponedeljek, 29. julij 2013

ŠAKALI

Kot pljusk gnojnice v ribnik se je zaslišalo. Nato ponovno. In ponovno. Odprla je oči in še delirična uzrla svoje noge, bolj kar je ostalo od njenih nog, kako se poraženo vlečejo po vlažnih železniških tirih. Levi je od kolena navzdol ostal le žalosten snop mišic, ki je puščal kokakolasto sled na kamenju; desna je ostala cela, a se ji je na stegnu odpirala globoka, cvetoča rana.

Želela je izbruhati bolečino, a se ji je iz ust pocedila le gosta, rjava plazma. Vsak nov udarec z ritjo po tračnicah jo je nadaljnje treznil iz nezavesti.

Za ovratnik jo je stiskala močna pest in jo neusmiljeno vlekla v noč. Vroča sapa njenega rablja se je v pravilnem ritmu valila skozi redke dežne kaplje v zraku nad njeno glavo. Je bil res dež ali je nanjo pristajala lepljiva slina? Naenkrat se je usulo iz nje. Kislina v želodcu ji je zavrela in skozi usta pognala dobršen del dneva. Prazen prostor v telesu sta ji zapolnila spomin in led. Umrla bo.

Še dve uri nista pretekli, odkar je stala na čelu složne čete. Poveljevala je svojim bivšim študentskim kolegom z vojaške akademije, vampirjem, nadoziranim z amfetamini, ki se niso zavedali ali jih v boj žene maščevanje ali njeno razkrito oprsje. Dvestoterica jih je odletela iz Cankarjevega doma za malo karavano ljudi, ki je iz ljubljanskega podzemnega bunkerja tihotapila zdravnice in lek. Ljudje, kolikor bolj primitivni po naravi, so se izkazali za brutalno krdelo, izurjeno v klanju. Premikali so se dalje in sproti z meči odbijali leteče napade sovražnika. Korak za korakom so po tleh padala s srebrom prerezana trupla krvosesov, tempo teka po Celovški pa se ni umiril, dokler ni bilo za napadalce prepozno.

Nikoli ni bilo zares jasno, kje se v Ljubljani začne rajon šakalov. Navadne oči pod črnimi oblaki, ki so že skoraj desetletje stalno prekrivali nebo, niso bile sposobne opaziti teh senčnih kreatur. Med divjim lovom ji je razgaljen trup obrizgala rjava kri sobojevnika. V istem trenutku jo je nekaj kosmatega spotaknilo, da je poletela proti zdrajsanemu asfaltu. Preden jo je zapustila zavest, je nemo opazovala, kako skozi sapnik za večno odhaja življenje njenega soproga, medtem ko si je v krčih skušal popraviti drobovje nazaj v razparan trup. In tiste oči. Tiste strupene, modre oči lačnih zverin.

Spoznala je, da mora biti eden izmed teh stvorov, ki jo vleče vzdolž železne proge. Začuda je še ni ubilo. Pomislila je, da jo morda za kaj potrebuje, da to le ni konec, nato pa so se iz nezavesti prebudili še njeni čuti in vsak milimeter odrezanega mesa je začel kričati.

Umrla bo. Štrcelj ji je utripal tako prebadajoče, da je izgubila vsakršno upanje. Solze so se ji ulile kot slap po pokozlanih in krvavih joškah. Neizbežno je postalo. Umrla bo. Potipala je ob pasu za sabljo, a je ni bilo več. Prav tako kot zadnjih treh prstov na desnici.  Silnemu trpljenju zaradi odprtih ran po celem telesu se je pridružilo še mučno čakanje; dolgo, mučno čakanje; na smrt.

Umrla bo. Njegova šapa ni popustila prijema. Črno dlako je imel prepojeno z njihovo krvjo; iz ust se mu je cedila mast. Izza krempljev druge zgornje okončine je z zobmi trebil meso. Tisto meso, ki je bilo zanj tak afrodiziak, izvir neustavljivega besa, pravi sinonim za nagon. Ni razmišljal, ko je tacal proti svojemu brlogu. Le oči so se mu svetile. Tiste oči. Tiste strupene, modre oči.

Privlekel je plen pred vhod v svojo jamo, ob smrdeč ribnik, kamor se je iz neznane cevi zlivala gnojnica. Pokleknil je pred ulično svetilko in zavil, da je razparalo ušesa. Ogromna zver, ustvarjena za destrukcijo.

Bil je med prvimi izdelanimi. Še iz eksperimentalne faze poskusa. Ko znanstveniki še niso vedeli, kaj točno počno. Morda je bil prav to razlog, da se med ostalimi mutiranimi zvermi ni znašel.

Ko se je invazija vampirjev pred tremi leti začela, človeštvo ni organiziralo pravega odpora. Nekaj prerokov apokalipse je sicer uspelo prepričati majhen delež bojevnikov, naj se še pravočasno začne uriti v arhaičnih borilnih veščinah, a bilo jih je premalo, da bi jih globalna masa prepoznala kot voditelje. Ovce so se še vedno zatekale k direktorjem korporacij, ki pa niso uspeli ponuditi drugačne rešitve od strelnega orožja in eksplozivnih teles, na kar so bili napadalci dobro pripravljeni vnaprej. V ozračje so spustili lastno pripravljene kemikalije, ki so onemogočile sleherni vžig in pokol se je za njih lahko začel.

Sprva so želi veliko uspehov, njihovo število se je z vsakim ugrizom podvojilo. Človeške multinacionalke so propadle in kar je ostalo ljudi, so se pod vodstvom vojaško-izurjenih samoukov poskrili po trdnjavah in podzemnih tunelih. Izkazalo se je, da so se znali braniti veliko bolje, kot so tujci znali napadati. Vojna je zastala.

V temačnih kleteh gradov so se nabrali znanstveniki in počeli, kar človeštvo počne najbolje. Analizirali so. Secirali so trupla vampirjev in načrtovali srhljiv protiudarec. Odgovor so poiskali v radikalni obliki biološkega vojevanja. V zvereh. Mutacije so začele delovati izjemno hitro, šakali so bili pripravljeni v mesecu dni. Hodili so po zadnjih dveh tacah, ojačili so jim kožo, potrojili število dlak. Razvili so samo samce, da so onemogočili reprodukcijo. To so bila gensko spremenjena bitja, obsedena z lovom in vedno lačna vampirskega mesa. Elitna četa, pripravljena, da masakrira celotno invazijo. Vse kar je moralo človeštvo storiti tedaj, je bilo počakati, da bodo beštije polovile krvolokarje do zadnjega, pojedle njihova jajca in nato klavrno izumrle. Bodisi zaradi pomanjkanja hrane bodisi zaradi dopolnjene maksimalne predpisane starosti. Izpustili so jih v svet. Tiste oči. Tiste strupene, modre oči.

Nepremično je zrl vanjo, vohal njeno notranjost kot človek vonja jutranjo kavo. Umrla bo. In on bo živel dalje. Umrla bo zanj. Za brezsmiselno življenje obsojenca. »Prosim,« je rekla s prozornim glasom, kot da je njej življenje obljubljalo kaj več.

In je obstal. Kakšen edinstven zgodovinski dogodek! Obstal je nem in zmeden in trzajoč in z razširjenimi zenicami. Kot da jo morda za kaj potrebuje.

Obstal je. Zaskelelo ga je v možganih, da je želel zaradi nenadne, presenetljive in nove, nepoznane bolečine ponovno zarjuti. Ta stvor pred tem trenutkom ni poznal strahu. Od presenečenja je pristal na vseh štirih in rep premaknil bližje med zadnje tace. Z vso pozornostjo je spremljal vsak njen naslednji premik. Kot da bi ena prijazna beseda zveri porušila znanje o svetu.

Obstal je. Ona je prosila. Njega, Boga, Nebo, ki so ga skrili ob pristanku na Zemljo. Ni vedela zakaj, a oklepala se je vsake najmanjše trohice upanja, da bo preživela. Sedaj ni mogla razumeti, kaj ga tako muči, kaj ga je tako prizadelo in hkrati razkačilo, da se je iz nerazmišljujočega bitja prelevil v skoraj človeka. Kot da bi ena prijazna beseda zveri porušila znanje o svetu.

Dež je dokončno prenehal trkati po ogromnih listih rastlin, ki so bile prodrle skozi beton. Preko celotne urbane džungle je zadišalo po svežem. Po svežem tkivu in krvi. Šakal je začel krožiti okoli svojega plena.

Cikel jo je povrnil v lastno preteklost. Spomin ji je segel mnogo dlje od vojaške akademije, kamor se je prijavila, ker je slišala, da zastavonosilke uživajo velik ugled. Poleg tega ni želela biti ob vse bolj bližajoči se invaziji navadna gospodinja, ki bi legla jajca in skrbela za preskrbo vojakov. Tretji razlog je bil maščevanje, ki je vrelo v njej od rane mladosti.

Sovraštvo do človeštva se je zasidralo vanjo, še preden so se vkrcali na plovilo, ki jih je odpeljalo v neznano. Oče je nekega dne prišel domov in naznanil, da ne presegajo praga minimalne finančne preskrbljenosti ter da so bili izbrani in vpoklicani na Santa Mario. Moledoval je še nekaj dni preko pisem direktorjem, a je naletel na gluha ušesa. Vojska je prišla na dom, kjer so skvotali in družino odpeljala bliže njihovi usodi. Ko je raketa plula proti vesolju, je že nestetotič ponovil iste kletvice. Prekleti naj bodo, ki so jih poslali v smrt, pospremši z besedami, da jih morda nekje čaka druga priložnost.

Kako malo so vedeli. Druga priložnost jih je čakala. Ladje z begunci so pristale na neznani skali, ki je nudila ravno dovolj, da so preživeli in ravno premalo, da so se počasi začeli spreminjati. Jedli so lahko le sami sebe. Zobje so se jim podaljšali v žeblje, koža jim je od vročine razpokala in osivela. Oči so se jim zožile, njihova telesa pa so postala bolj odporna. Tistim, ki niso umrli tekom evolucije. Plodovi so se ovili z lupino podobno jajčnim, nohti so se jim podaljšali v kremplje, da so se lahko izvalili. Vse kar je ostalo človeškega na njih, so bili možgani. Ti so še kar naprej mislili, se spominjali in počeli, kar človeštvo počne najbolje. Analizirali so.

Bila je ena izmed študentov akademije, ki so pomagali zasnovati načrt vpada in ustvarjanja biotopa, ki bi nevtraliziral prednost ljudi. Niso si predstavljali, da bi lahko naleteli na kakršen koli resen odpor. Preveč so razmišljali. Vseskozi so preveč razmišljali.

Zdaj ji ni bilo več treba. Z vsako ponovitvijo besede prosim, ji je bilo črno bitje spiralno bližje. Želela si je utrgati kos mesa s štrclja in mu ga vreči v gobec, da bi se vsaj za kratek čas oddahnila od smradu, ki ga je oddajal. A moči ji je že davno zmanjkalo. »Prosim,« se je opogumila še enkrat, na kar se je odzval s tihim renčanjem. Ko je bil dovolj blizu, je opazila trzljaje njegovega telesa. Nenadoma se ji je posvetilo. Bil je jezik. Red.

To bitje ni razmišljalo. Živelo je samo, brez potrebe po sporazumevanju in hierarhiji. Plašila ga je sama misel. Artikuliranje skozi jezik ga je prepričevalo, da ima nasproti sebe premočnega nasprotnika. Pod ritjo je čutila tla, ki so se zamajala zaradi mišic, ko jih je napel. Zdaj, zdaj bo. Umrla bo. Iz smrčka se mu kadi.

Tiste oči. Tiste strupene, modre oči. Če bi jih le bolj ponižno gledala, morda bi se razumela. In se odišavila, da bi prekrila svoj vonj. Če bi le ne stopila v vojsko. Če bi le umrla še pred invazijo kot njen oče. Če, če, če. Misel. Pot. Če. Santa Maria proti nebu. Če. Slinasti zobje. Če. Trzljaji. Tihe medzračne vibracije renčanja. Eksplozija misli. Mrtev soprog. Manjkajoča noga. Kri po prsih. Kislina. Nova misel. Oči. Modre. Oči. Skok bo. Če. Jezik. Misel. Logika. Manipulacija. Red. Sila. Srd. Potlačitev. Kriki, sablje, letenje. Džungla, kri in misel, misel, misel …

Tišina.

Glava ji je padla na ramo. Obupana. Umrla bo. In tišina. Dež je ponovno začel bobnati po listih, nekaj gnojnice je znova steklo v ribnik, sapa jo je pobožala po obrazu. Srce ji je utripnilo. Ozrla se je stran. Ni ga želela gledati. Ozrla se je k špranji, ki jo je imela za njegov brlog. Zaprta je bila z železnimi vrati. Utripajoča rdeča luč je nakazovala, da so zaklenjena. To je bilo torej to. Zakaj jo je odpeljal s seboj. Potreboval jo je, da bi odprl vrata v človeško podzemlje. Kakšen edinstven zgodovinski dogodek. Imela je priložnost, da na ljudi spusti lasten laboratorijski poskus! Obrnila se je nazaj. »Prosim … «

Ob ribniku se je mali škorpijon ravno povzpel na žabji hrbet.


Ni komentarjev:

Objava komentarja