Naj vam že kar takoj na začetku iskreno in skesano izdam
skrivnost: nekoč sem delal kot klovn. Kot rdeč, nasmejan klovn, ki se zdi
smešen samo popolnim idiotom. In če je sam popoln idiot, potem je smešen tudi
sam sebi. Kar je pravzaprav kar dobra kombinacija. A na žalost (ali srečo?) sem
dokaj razumen človek z dejanskim smislom za humor, zato sem pri svojem delu
trpel kot žival.
Dobival sem delo na raznih sejmih, rojstnodnevnih zabavah, v
potujočih cirkusih. Zabaval sem otroke in njihova starše s smešnicami, jim
delal figurice živali iz živobarvnih balonov, izvajal akrobacije. In se zraven
smejal. Smejal! Si sploh lahko predstavljate, kako težko se je smejati, medtem
ko okoli vas lezejo slinasti gumpci in vas vlečejo za nogavice in ščipajo in
terjajo vašo pozornost z neumnimi vprašanji? Moj nasmešek je bil kisel in
ponarejen, a to se baje skozi maskaro ne vidi. Vidi se samo nasmeh, nasmeh
poraženca, ki si želi pokazati zatajevano žalost in bes, a ostaja ujet v
preživetem svetu, kjer je rdeč klovn še vedno nekaj smešnega.
Moj trenutek spreobrnitve je nastopil obupnega vročega
poletnega dne v restavraciji s hitro prehrano, ko sem šel skozi posebej težko
obdobje v svojem življenju. Poklicali so me za nek rojstni dan. Že zjutraj mi
je šlo na bruhanje, ko sem si pred ogledalom nanašal ličila in si okoli ustnic
spet risal tisti kretenski nasmešek. Ko sem potem zagledal pred seboj še eno
skupino nagnusnih pamžev, ki so se basali s hamburgerji, sem si zaželel, da se
ne bi nikoli rodil. Pred nastopom sem za pomiritev vrgel vase nekaj žganja, pa
me je pekoči občutek v grlu le še bolj razdražil. Nisem se še dobro ogrel, ko
so se že pojavile prve težave. Natančneje, zgodilo se je pri moji žonglerski
točki. Ena od tistih malih gnid je sredi akta prestopila moj osebni prostor,
skočila na mizo poleg mene in me potegnila za lasuljo. Te zadeve so sicer
prilepljene na lasišče in bolijo kot hudič, če jih skušaš sneti na tak način.
Ostal sem toliko priseben, da sem se še enkrat nasmejal in s
skrajnimi mukami žongliral naprej, čeprav me je mala gnida vlekla vse bolj k
sebi. Običajno v takšnih primerih posredujejo starši ali pa se klovn sam
domisli kakšne elegantne rešitve, a tokrat sem imel polne roke kegljev. Staršev
seveda ni bilo na spregled.
»Smejiš se, vidim, da ti je všeč,« je zažgolela mala gnida.
Šele tedaj sem opazil, da gre za deklico. Njen prijem ni
popustil in vedno bolj me je vlekla dol k sebi. Da mi ne bi izpulila lasulje s
skalpa, sem ji moral slediti. Naposled sem bil z glavo že nekje na višini mize.
Opazil sem, da je tudi ostalim otrokom prizor vse bolj zabaven. Jaz pa sem vse
težje žongliral. Kje za vraga so starši, sem pomislil.
Naposled se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi – eden od
kegljev mi je padel na tla. Kmalu nato še vsi ostali. Mularija je bruhnila v
smeh. Jaz pa skoraj v jok.
»Pusti vendar gospoda klovna,« je naposled izjavila ena od
mamic, ki jo je zvok kegljev dovolj vznemiril, da je očitno vendarle
blagovoljila vstati od svoje mize in posvetiti nekaj pozornosti razvajenim
pamžem. Njena oznaka »gospod klovn« je izzvenela kot psovka. Nočem biti klovn,
gospod bo dovolj, me je spreletelo.
»Pa saj se smeji, glej, mami, všeč mu je!« je rekla mala
psihopatinja in me že skoraj zvlekla na tla.
»Klovna boli,« sem rekel potiho. Če bi dejal preglasno, bi
tresoč glas najbrž izdal, da sem na robu živčnega zloma. V odgovor sem dobil
samo močan sunek. Mrha mi je z enim samim silovitim potegom strgala polovico
lasulje in razgalila pobrito glavo. Zavpil sem od bolečine.
Skupina je bruhnila v krohot. Celo mamo je posililo k
nasmešku. Sicer samo za trenutek, a bilo je dovolj, da se mi je dokončno
stemnilo pred očmi. Pred seboj na dosegu roke opazil padli kegelj. Kar je
sledilo, se spomnim bolj megleno.
Spomnim se, da sem najprej mahnil malo gnido, ki je še vedno
držala v roki polovico moje živobarvne lasulje. Spomnim se, da je zajokala in
stekla proč. Spomnim se, da je mama zavpila in da mi je njeno vpitje šlo
skrajno na živce, zato sem mahnil tudi njo. Spomnim se, da so se otroci
razbežali in da sta namesto njih pritekla dva besna fotra in lastnik
restavracije. Za trenutek so obmirovali, kot bi jih bizarnost prizora osupnila;
ravno dovolj, da sem se pognal do enega od njih in mu skoraj razbil kegelj na
glavi, tako da je negibno obležal na tleh.
V tistem trenutku sem se ravno dovolj streznil in opazil, da
se mi piše slabo. Drugi foter je bil surovina in je tehtal vsaj dvajset kil več
od mene. Lastnik restavracije je v roki držal nož. »Drži klovna,« je rekel eden
od njiju, ne vem več, kdo. Spomnim se samo, da sem dvignil roko s kegljem in se
pripravil na svoj zadnji boj.
Nenadoma sta tudi onadva dvignila roke. Gostinec je spustil
nož. Za trenutek sem že mislil, da sta se me ustrašila, a kmalu sem opazil, da
strmita nekam za moj hrbet.
»Pustita klovna na miru. Izginita od tod,« je dejal oster
glas za menoj. Ozrl sem se – in osupnil ob pogledu na klovna s pištolo. A tudi
če spregledamo orožje, je bil drugačen od vseh, ki sem jih spoznal do takrat.
Ni nosil tistega prisiljenega nasmeška, ki sčasoma postane delovna deformacija
profesionalnega klovna. Ni nosil živobarvnih lasulj ali hlač. Ličila okoli
njegovih ustnic so oblikovala žalostna, navzdol ukrivljena usta. Obraz in plešo
je imel pobeljeno, redki lasje in oblačila pa so bili vranje črni.
Restavracija se je takoj spraznila. Ostal je le še
nezavesten tip z razbito črepinjo in dama, ki sem jo kresnil na začetku in je
sedaj v šoku tiho sopla na golih tleh. Razen tega je bila v prostoru čista
tišina.
»Hvala vam, ampak policija … « sem naposled prebil led.
Klovn je spustil pištolo in me z roko mirno utišal.
»Ne beli si glave okoli tega, mladi mož. Že na začetku
tvojega današnjega performansa sem spoznal, da te mučijo druge stvari. Če sem
prav opazil, ti tvoje delo ni preveč všeč?«
Dejstvo, da sem končno našel nekoga, ki me razume, bi me
kmalu še drugič v tisti uri ganilo do solz. Spustil sem kegelj in padel na
kolena. »Nočem več igrati klovna..« sem zajavkal.
Klovn pred menoj se je zazrl nekam v daljavo. »Nekoč sem bil
tak kot ti. Tudi jaz sem bil svoj čas med veselimi klovni. Tudi jaz sem trpel
in se čudil, da so rdeči klovni komu všeč. Potem pa sem spoznal kruto resnico –
in pustil svojo rdečo preteklost za seboj.« Vzel je cigareto in jo ponudil še
meni. S tresočimi rokami sem jo vzel in prvič po nekaj letih potegnil dim v
svoja pljuča. Po tem premoru je nadaljeval. »Še vedno si lahko klovn. Ta država
potrebuje dobre klovne. A nasmejani rdeči klovni niso rešitev. Potrebujemo
ljudi, ki bodo razumeli finese črnega humorja. Potrebujemo ljudi, ki bodo
povedali publiki, kar ji gre. Potrebujemo ljudi, ki bodo pripravljeni udariti
po mizi in storiti to, kar si ti storil danes. Potrebujemo žalostne, črne
klovne.«
Poslušal sem ga z odprtimi usti. »Kdo ste vi?« sem ga
naposled uspel vprašati.
»Nekoč sem bil klovn Žarko.« Potegnil je dim, kot da bi
želel pozabiti. »Sedaj se kličem Darko. Vodim iniciativo črnih klovnov.
Odpravili bomo rdeči teror, ki nam vlada zadnjih 70 let. Vzpostaviti hočem novo
republiko, v kateri bodo vladali žalostni klovni. Hočem deželo, kjer bodo črni
klovni zamenjali rdeče in končali indoktrinacijo, s katero dandanes
prepričujejo ljudi, da so rdeči klovni smešni. Niso.«
Oči so mu žarele, ko je to povedal. Videl sem, da verjame z
vso svojo dušo. V tistem trenutku bi mu dobesedno jedel z roke. Ko me je pogledal,
je očitno opazil premik v meni. Strgal sem svoja živobarvna oblačila in obstal
pred njim v črnem spodnjem perilu. Zadovoljno je pokimal.
»Uvedba črnega humorja bo terjala velike boje. Ampak
naposled bomo zmagali. Vem, da bomo. Črn humor bomo prenesli v vse pore družbe.
V parlament, v medije, v banke, v civilna gibanja, v sodstvo. Rekli nam bodo,
da smo vulgarni, brezčutni, agresivni. A dokler tega ne storimo, bomo obsojeni
na životarjenje v svetu zlagane rdeče komedije. Država te potrebuje, mladenič.«
Opazil sem, da ga poslušam z odprtimi usti. »Z vami sem,
zdaj in vedno.« V življenju še nisem rekel ničesar bolj iskrenega. Zdrznil sem se šele, ko so zunaj zacvilile
gume policijskega avtomobila.
»Brez skrbi,« me je nemudoma pomiril Darko. » To je Vinko,
moj klovnovski kolega. Odkar smo ga spravili na čelo notranjega ministrstva, se
v policiji odvija ena najboljših črnih komedij, kar sem jih kdaj videl. Varna
sva. Pridi.«
Želel sem se nasmehniti, a sem se nemudoma spomnil, da bi
bilo to za črnega klovna v tistem trenutku skrajno neprimerno. Stopil sem s
svojim novim šefom čez razbito steklovino in razmetane, napol požrte
hamburgerje. Ženska je vmes prišla toliko k sebi, da naju je osuplo in
prestrašeno pogledala. Darku ta detajl ni ušel.
»Dovoli, mladenič, da ti demonstriram moč čistega črnega
humorja. To je točka, ki jo izvajam že leta,« mi je dejal. Stopil je čisto
blizu k osupli ženski, si slekel hlače in ji pokazal tiča. Zakričala je, da je
bolan norec, in stekla proč.
Najprej sem se začel muzati, potem hehetati. Na koncu sem se
krohotal tako močno, da me je bolel trebuh. Darko se mi je pridružil. Potem je
prišel še Vinko, vprašal, če je Darko spet izvedel svojo znamenito točko, in
nato tudi sam zapadel v krohot.
In od tistega dne naprej nastopam kot
svoboden človek.
