HAYSOV KODEKS

Nekoč je bil film svoboden. Iz njega je vrela pohota, ekstravaganca in nazorno nasilje. Po nekaj odmevnih škandalih v Hollywoodu in vse bolj razširjenem prepričanju, da filmi kvarijo mladino, pa je leta 1922 na čelo Združenja ameriških producentov in distributerjev stopil prezbiterijanski starešina Will H. Hays. Zadal si je, da bo filme v ZDA spravil v red. Leta 1930 je v veljavo stopil Haysov kodeks z natančnimi direktivami za filmske ustvarjalce, kako napraviti moralno neoporečne izdelke za občinstvo. Kodeks je ostal v veljavi vse do poznih petdesetih let, določena pravila pa so se v obliki filmskih tabujev ohranila vse do danes. V pričujoči obliki vam predstavljamo uvodni izsek in poglavitne poudarke Kodeksa.

VII

… se nadaljuje …

»Dovolj bo, gremo jest,« mi je profesor, mirno, a odločno, položil roko na ramo, vidno oddahnjen, da je čas kosila zmotil vse bolj tečen zvok motorke. Obrnil se je proti hiši, pomignil dve glavi manjšemu pomočniku, sam pa sem obrnil stikalo na 'off', zaprl dovod goriva in se na nogah – še vedno v celoti pritrjenih na trup – odpravil po sledi mamljivega vonja.

TAKO ZDOLGOČASENO JE NAVRGLA NOGE V ZRAK

Tako zdolgočaseno je navrgla noge v zrak. Niti ji nisem kaj pomenil tisti trenutek niti ji ni bilo mar. V svojem svetu je trgala listke z omare polne blodenj in bolečin. Celo leto je že bežala pred svojo preteklostjo, a ji vendar ni znala ubežati. Tam je bila. Tam jo je grizlo, tam ji je lezla izpod nohtov. V tistih zdolgočasenih nogah, ki sem si jih prisvajal, je bilo tako malo resnice, da so izginile še one same. V svojem dihu sem zapazil tesnoben strah in nervozo. Občutek sem imel, da bom crknil kar tam na mestu.

VII

Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak barbari.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal Grajski film – filmski večer v seriji grajskih dogodkov pod okriljem LUD TFF 12. Vršil se bo 4. 3. 2015. Lokacija: Grajski park Vitez, Tržaška 80, Gorenji, zahodni del Logatca. Poiunk, poiunk! Stop.

KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO. ZLATA ROKA

… se nadaljuje …

Pred daunimi časi je biu pošastno nesramen člouk in živeu je v preriji, daleč stran od vseh, razen od žene, ki je živela z njim. In potem je en dan žena umrla in on jo je uzeu in nesu ven in jo zakopau. Imela je pa njegova žena zlato roko – čisto zlato od ramena nauzdol. On je biu res pošastno nesramen – pošastno – in tisto noč je slabo spau. Res je hotu tisto zlato roko zase.

Ob polnoči mu je b'lo dost premetavanja po post'li in je ustau, res, in je uzeu svečo in skoču ven, čeprau je snežil in ženo odkopu in ji uzeu zlato roko; skriu je glavo pred vetrom in začeu broditi in broditi in broditi skoz sneg. Potem se je pa kar naenkrat ustavu (tu naredimo izrazito pavzo, nadeni si zmeden pogled in se delaj, kot da napenjaš ušesa). Uskliknu je: »Moj BOG! Ka je zaj to!«