Leta 1987 so v ZDA omogočili mladim, da so tožili starše
zaradi njihove vzgoje. Lahko so jih zvlekli na sodišče in jim zaračunali
odškodnine ali jih celo obsodili na zaporne kazni zaradi duševnih bolečin, ki
so jim bile prizadejane kot nemočnim majhnim otrokom. Ta ukrep ni bil namenjen
le doseganju pravice, temveč tudi preprečevanju nadaljnje reprodukcije, saj na
svetu ni bilo več veliko stvari, ki bi jih ljudje lahko jedli. Splavi so bili
zastonj. Še več, vsaka ženska, ki se je zanj prostovoljno javila, je lahko
izbirala med dariloma v obliki osebne tehtnice in namizne svetilke.
Leta 1989 je Amerika zagnala Veliki vesoljski fuk, kar je
bil resen poizkus, da bi zagotovili nadaljevanje človeškega življenja nekje
drugje v vesolju, saj to na Zemlji prav gotovo ni bilo več mogoče. Vse se je
spremenilo v sranje in pločevinke piva in stare avtomobile in stekleničke
Cloroxa. Zanimiva stvar se je zgodila
na Havajih, kjer so dolga leta metali smeti v ugasle ognjenike: nekaj ognjenikov
je smeti kar naenkrat izbruhnilo nazaj ven. In tako naprej.
To je bil čas velike permisivnosti na področju jezika, tako
da je celo Predsednik govoril sranje in fuk in tako naprej, ne da bi se ob tem
kdor koli počutil ogroženega ali užaljenega. Bilo je povsem normalno.
Vesoljskemu fuku je rekel Vesoljski fuk, tako kot vsi ostali. To je bila
vesoljska ladja, ki je v svojem nosu nosila štiristo kilogramov zamrznjene
sperme. Nameravali so jo izstreliti v Andromedino galaksijo dva milijona
svetlobnih let proč. Ladjo so uradno poimenovali Arthur C. Clarke, v čast
znamenitemu vesoljskemu pionirju.
Nameravali so jo izstreliti četrtega julija ob polnoči. Ob
desetih zvečer sta Dwayne Hoobler in njegova žena Grace po televiziji
spremljala odštevanje do izstrelitve v dnevni sobi svojega skromnega doma v
pristanišču Elk v Ohiu. To je bilo ob obali tistega, čemur so včasih rekli
jezero Erie. Jezero Erie je bilo sedaj dobesedno samo še kanalizacija, v njem
so bivali trinajst metrov dolgi ljudožerski piškurji. Dwayne je bil paznik v
bližnjem ohajskem prevzgojnem domu za odrasle. V svojem prostem času je
izdeloval ptičje hišice iz stekleničk Cloroxa. Sestavljal jih je in razobešal
po vrtu, čeprav na svetu ni bilo več nobenih ptičev.
Dwayne in Grace sta strmela v filmsko demonstracijo priprave
zamrznjenega močefita. Vzeli so majhno stekleničko zadevščine, ki jo je
prispeval predstojnik Oddelka za matematične študije na čikaški univerzi, in jo
zamrznili. Potem so jo postavili v posebno čašo in iz nje iztisnili zrak. Ko se
je zrak porazgubil, je ostal le še fin bel prašek. Prašek ni bil videti
bogvekaj, kar je Dwayne Hoobler takoj izpostavil – toda v njem je bilo še vedno
na stotine milijonov zamrznjenih spermijev. Povprečen prispevek je znašal dva
kubična centimetra. Dwayne je na glas izračunal, da je tam dovolj praška, da bi
lahko zamašili šivankino uho. In štiristo kilogramov te zadeve bo kmalu na poti
k Andromedi.
»Jebi se, Andromeda,« je rekel Dwayne in pri tem ni bil
prostaški. Le ponavljal je tisto, kar je videl na oglasih in nalepkah po mestu.
Na drugih je pisalo: »Andromeda, ljubimo te« in »Zemlji se dviguje za
Andromedo« in tako naprej.
Na vratih se je zaslišalo trkanje in stari družinski
prijatelj, lokalni šerif, se je povabil noter. »Kako ti gre, mamojebec stari?«
je rekel Dwayne.
»Ne morem se pritoževati, drekač,« je rekel šerif in tako
sta nato nekaj časa izmenjevala žaljivke. Grace se je hahljala in uživala v
njuni duhovitosti. A če bi bila malo opreznejša, se prav gotovo ne bi muzala.
Lahko bi opazila, da je šerifova šaljivost le površinska in da ga nekaj hudo
muči. Prav tako bi lahko opazila, da je v roki držal pravniške papirje.
»Usedi se, stari prdec,« je dejal Dwayne, »in glej, kakšno
enkratno presenečenje bo doletelo Andromedo.«
»Kakor sam razumem zadevo,« je odvrnil šerif, »bi moral tu
sedeti več kot dva milijona let. Mojo staro bi najbrž začelo skrbeti, kaj se
dogaja z menoj.« Bil je veliko pametnejši od Dwayna. Imel je svoj močefit na
Arthurju C. Clarku, Dwayne pa ne. Če si želel darovati močefit, si moral imeti
IQ višji od 115. Sprejemali so določene izjeme: če si bil dober atlet ali če si
lahko igral razne glasbene instrumente ali slikal risbe, toda Dwayne je bil
tudi po teh kriterijih neprimeren za darovalca. Upal je, da bodo vzeli v
poseben obzir izdelovalce ptičjih hišic, vendar se to ni zgodilo. Na drugi
strani pa je bilo direktorju newyorške filharmonije dovoljeno darovati cel
liter, če bi to želel. Star je bil oseminšestdeset let. Dwayne jih je štel
dvainštirideset.
Zdaj se je na televiziji pojavil nek star astronavt. Govoril
je, kako si želi iti tja, kamor bo šel močefit. A namesto tega bo moral sedeti
doma, skupaj s svojimi spomini in kozarcem Tanga. Tang je bil uradna pijača
astronavtov. Bil je oranžada v prahu.
»Morda res nimaš dveh milijonov let,« je rekel Dwayne,
»gotovo pa imaš vsaj pet minut. Posadi svojo rit na stol.«
»To, kar sem prišel opravit,» je rekel šerif in odkrito
pokazal svojo nejevoljo, »ponavadi opravim stoje.«
Dwayne in Grace sta bila vidno presenečena. Niti sanjalo se
jima ni, kaj sledi. Tu je tisto, kar je sledilo: šerif jima je vročil sodna
poziva in dejal: »Moja nesrečna dolžnost je, da vama povem, da vaju vajina
hčerka, Wanda June, toži, ker sta ji uničila otroštvo.«
Dwayne in Grace sta obstala kot vkopana. Vedela sta, da je
Wanda June stara enaindvajset let in da ima pravico do tožbe, a tega od nje
prav gotovo nista pričakovala. Bila je v New Yorku in ko sta ji za rojstni dan
voščila po telefonu, ji je Grace celo rekla: »No, srčece, zdaj naju lahko
tožiš, če hočeš.« Grace je bila tako prepričana, da sta bila z Dwaynom dobra
starša, da je smeje nadaljevala: »Če si želiš, lahko pošlješ svoje ušive starše
v zapor.« Wanda June je bila po nekem naključju edinka. Bila je na tem, da dobi
brate in sestre, vendar jih je Grace splavila. V zameno je vzela tri namizne
svetilke in eno osebno tehtnico.
»Kaj nama očita, da sva storila narobe?« je Grace vprašala
šerifa.
»V vajinih sodnih pozivih je priložen poseben seznam obtožb
za vsakega od vaju,« je odvrnil. In ker ni mogel več pogledati svojih dveh
starih prijateljev v oči, je pogled raje usmeril v televizijo. Tam je sedaj
znanstvenik razlagal, zakaj so si za tarčo izbrali Andromedo. Med Andromedino
galaksijo in Zemljo je bilo najmanj sedeminosemdeset kronosinklastičnih
infundibul oziroma časovnih vrtincev. Če bo Arthur C. Clarke potoval skozi
katerega od njih, bi se ladja in tovor pomnožila trilijonkrat ter se pojavila
povsod v času in prostoru.
»Če je v vesolju še kaj plodnosti,« je obljubil znanstvenik,
»potem ga bo naše seme našlo in vzcvetelo.«
Ena od žalostnih ugotovitev tega vesoljskega programa je
bila seveda ravno ta, da je plodnost hudičevo daleč, če sploh še kje je.
Zabitim ljudem, kot recimo Dwaynu in Grace, ter celo zmerno
bistrim ljudem, kot je šerif, so vbijali v glavo, da je pravo gostoljubje tam
nekje zunaj, medtem ko je bila Zemlja samo kup dreka, ki služi za izstrelišče.
Sedaj je bila Zemlja tudi v resnici kup dreka in celo
zabitim ljudem se je posvetilo, da bi to utegnil biti edini naseljivi planet,
ki ga bodo človeška bitja kdaj našla.
Grace je bila v solzah zaradi hčerine obtožbe in seznam
obdolžitev, ki ga je brala, se je skozi solze razbil v več slik. »Moj bog, moj
bog, moj bog,« je hlipala, »govori o stvareh, ki sem jih že zdavnaj pozabila,
ona pa se spomni vsega. Govori o nečem, kar se ji je zgodilo pri štirih letih.«
Dwayne je bral svojo obtožnico, zato ni vprašal Grace, kakšne
grozne stvari naj bi ji storila pri štirih letih, toda obtožba je bila sledeča:
uboga mala Wanda June je z voščenkami porisala zidove dnevne sobe, da bi
osrečila svojo mamo. Mati je ponorela in jo našeškala. Od tistega dne, je
trdila Wanda June, se je ob vsakem pogledu na umetniške pripomočke začela
nekontrolirano tresti in potiti. »Tako sem bila oropana možnosti za veliko in
dobičkonosno kariero v umetnosti,« je po besedah odvetnika trdila Wanda June.
Istočasno je Dwayne spoznaval, da je uničil hčerino možnost
za to, kar je njen odvetnik poimenoval »ugodna poroka in iz nje izhajajoča
udobje in ljubezen.« Dwayne je to menda storil, ko se je ob vsakem obisku
potencialnih snubcev prikazal vinjen. Poleg tega je bil pogosto slečen do pasu,
čeprav je še vedno nosil revolver in naboje, kadar je odpiral vhodna vrata.
Uspela se je celo spomniti ljubimca, ki ga je njen oče zapravil: John L.
Newcomb, ki se je potem končno poročil z drugo žensko. Sedaj je bil dobro
preskrbljen, bil je na čelu varnostne službe v orožarni v Južni Dakoti, kjer so
kopičili kolero in črno kugo.
Šerif je imel na zalogi še več slabih novic in vedel je, da
jih bo kmalu imel priložnost dostaviti. Uboga Dwayne in Grace bosta postavila
neizogibno vprašanje: »Zakaj nama je to storila?« Odgovor na to vprašanje je
vseboval še več slabih novic, Wanda June je bila namreč v zaporu in obtožena
vodenja tatinske tolpe. Zaporu se je lahko izognila samo, če bi dokazala, da so
bila vsa njena dejanja krivda njenih staršev.
Medtem se je na televizijskem zaslonu pojavil senator Flem
Snopes iz Mississippija, predsedujoči Vesoljski senatni komisiji. Bil je vesel
zaradi Velikega vesoljskega fuka in je dejal, da je k temu stremel ameriški
vesoljski program skozi celo zgodovino. Ponosen je, je zatrdil, da so se ZDA
odločile postaviti največjo tovarno zamrzovanja močefita v njegovo malo, staro
mesto, imenovano Mayhew.
Izraz »močefit«, mimogrede, ima zanimivo zgodovino. Star je
približno toliko kot »fuk« ali »sranje« in tako naprej, vendar pa so ga iz
uradnih slovarjev izpuščali še dolgo potem, ko so vključili druge izraze. Šlo
je za to, da je veliko ljudi želelo, da bi bila resnično čarobna beseda – kot
edina preostala.
In ko so ZDA oznanile, da bodo storile zares čarobno stvar,
da bodo izstrelile spermo v Andromedino galaksijo, je javnost popravila svojo
vlado. Njihovo kolektivno nezavedno je oznanilo, da je prišel čas za razkritje
zadnje čarobne besede. Vztrajali so, da sperma ni nekaj, kar bi izstrelili na
drugo galaksijo. To lahko storimo samo z močefitom. Tako je vlada začela
uporabljati to besedo in naredila še nekaj, česar prej ni storil še nihče:
standardizirala je njeno črkovanje.
Mož, ki je intervjuval Snopesa, ga je sedaj zaprosil, naj
vstane, da si bodo lahko vsi dobro ogledali njegov nakurčnik, kar je senator
tudi storil. Nakurčniki so bili precej v modi in veliko mož je nosilo
nakurčnike v obliki vesoljskih raket v čast Velikemu vesoljskemu fuku. Te so
bile običajno okrašene s kraticami »Z. D. A.« Nakurčnik Senatorja Snopesa pa je
imel namesto tega zvezde in trakove Konfederacije.
To je pripeljalo pogovor na temo heraldike in novinar je
spomnil senatorja na njegova prizadevanja, da bi beloglavega orla umaknili kot
državno ptico. Senator je pojasnil, da se mu ne zdi primerno, da bi državo
predstavljala ptica, ki ni bila kos modernim časom.
Na prošnjo, naj navede žival, ki je modernemu času kos, se
je senator izkazal in navedel kar dve – piškurja in pijavko. In ne da bi se on
sam ali kdor koli drug tega zavedal, so se Velika jezera zagabila celo piškurjem.
Ko so človeška bitja ždela v svojih hišah in gledala Veliki vesoljski fuk, so
se piškurji splazili iz močvare na kopno. Nekateri med njimi so bili tako dolgi
in debeli kot Arthur C Clarke.
In Grace Hoobler si je otrla mokre oči ob prebranem in vprašala
šerifa tisto, česar se je v resnici bala slišati: »Le zakaj nama je to
storila?«
Šerif ji je povedal, potem pa je tudi sam zajokal spričo
krute Usode. »Najhujša naloga, ki sem jo moral kdaj koli izvršiti,« je dejal
pobito, »je, da sem moral prenesti takšne srce parajoče novice tako tesnima
prijateljema, kot sta vidva – na noč, ki naj bi bila najsrečnejša v zgodovini
človeštva.«
Odšel je jokajoč in se opotekel naravnost v usta piškurja.
Piškur ga je pri priči pojedel, vendar je pred tem še uspel zakričati. Dwayne
in Grace Hoobler sta pohitela ven, da bi videla, kaj se je zgodilo, in piškur
je pojedel tudi njiju.
Bilo je ironično, da je njihova televizija nadaljevala
odštevanje, čeprav ni bilo naokoli nikogar, ki bi to slišal, videl, ali pa bi
ga to vsaj malo brigalo.
»Devet!« je dejal glas. In potem: »Osem!« In potem: »Sedem!«
In tako naprej.