ponedeljek, 28. april 2014

SEVALNA KRIZA

Laboratorij TFF12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege je prejšnji teden v priznani znanstveni reviji, namenjeni za prebiranje zgolj znanstvenikom in ne navadnim smrtnikom, ki do informacij, podanih v njej, lahko pridejo le preko rumenega tiska v obliki na procent odmerjenih kolobarjev nepomembnih statistik ali veganske propagande HLS (Healthy Life Style) lobija, objavil šokantno novico o škodljivem vplivu presežka radioaktivnega sevanja na literarno udejstvovanje regije.

Rezultati raziskav jasno kažejo, da so literarni producenti na področjih z visoko stopnjo radioaktivnosti manj produktivni, standard njihovih del pa radikalno pada s stopnjo sevanja – tako je količina izdane poezije v Fukušimi v zadnjih dveh letih padla za 27,5%, dramatike za 31,7%, število izdane proze pa je strmoglavilo kar za vrtoglavih 38,4%. Da o kvocientih izvirnosti in kakovosti niti ne spregovorimo.

Rezultati testov, ki jih je laboratorij vzporedno izvedel na podganah, so prav tako osupljivo zgovorni. Podgane, ki so bile podvržene sevanju, so izkazale nične zmožnosti kulturnega produciranja. Najprej so začele izgubljati občutek za metafore, po večurnem radioaktivnem tretmaju sta sledila tudi smisel za abstraktno razmišljanje in humor. Po celodnevni izpostavljenosti sevanju z močjo 50 sievertov pa so se prevalile na hrbet in obmirovale v očitnem pričakovanju vladnih subvencij. Le nekaj kosov čistega plutonija je bilo potrebnega, da je podganja kulturna krajina popolnoma opustela.

In nevarnost ni omejena na oddaljene kraje.

Kot je znano, je najhujša literarna katastrofa doletela mesto Pripjat na severu Ukrajine. Po izbruhu sevanja iz bližnje Černobilske elektrarne je kulturna dejavnost upadla za polnih 100%. Nekoč cvetoče mesto z lunaparkom in več tisoč prebivalci se je spremenilo v kulturno puščavo, kjer ni mogoče organizirati niti literarne čajanke. Anonimni vir, ki se nam je predstavil kot Stalker, nam je potrdil, da zastopanost na koncertih in gledaliških predstavah tudi po skoraj treh desetletjih še vedno 0%. Ravno danes mineva 28 let od zadnjega obiskanega kulturnega dogodka v mestu – šolske igre z naslovom Mali vesoljček, ki si jo je ogledalo 13 gledalcev. Piotr V. se je še vedno spominja z naklonjenostjo: »Čeprav sedaj obiskujem kijevsko opero, kjer so uprizoritve boljše za 98,1%, mi je še vedno hudo za kulturno sceno v Pripjatu. Še tamkajšnji grafitarji so potihnili.«


Strokovnjaki svetujejo, da si v primeru povečanega sevanja nadenete kisikovo masko in bela oblačila, nato pa poiščete javni center za osebno dekontaminacijo, kjer vas bodo oskrbeli s potrebnim papirjem in nalivnimi peresi. Pišite čitljivo in natančno, TFF-jevi eksperti na terenu pa bodo poskrbeli, da nivo vašega pisanja v nobenem trenutku ne bo upadel za več kot 9,9%, kot je predpisana meja.

Laboratorij je tako spričo novih spoznanj sprejel sklep, da nemudoma sproži akcijo varovanja literature pred kakršnim koli nenadzorovanim sevanjem. Na mail tysona.faf.12@gmail.com lahko oddate prošnjo za zastonjsko bio merjenje telesne doze sievertov z Geiger-Müllerjevim števcem na različnih mestih po Sloveniji. Ekipa strokovnjakov vam bo nato predpisala primerno čtivo za ponovno uravnoteženje telesnega literarnega koeficienta (LiKo - razmerja med literaturo in sevanjem). Naročite se še danes.

ponedeljek, 21. april 2014

SI PRIPRAVLJEN NA DOLGOTRAJNO ZVEZO?

Gotta have an angel of your own
To be there for you when things go wrong
To make you feel special
Love ya strong
An angel of your own

Glen Clark – Angel

Če si kdaj gledal mojo TV serijo – in, priznajva si, ni šans, da bi kdo pomislil, da ti kupi to knjigo, razen če si prilepljen na televizijo, vsakič ko se moja velika glava pojavi na ekranu vsak torek zvečer – veš, da so mi všeč dobri osnovnošolski vici. V enem od mojih najljubših nastopata učiteljica male šole in Janezek.

Razred se uči abecedo. Med naštevanjem od A do Ž, morajo učenci povedati besede, ki se začnejo s tisto črko. Učiteljica vpraša, ali kdo od učencev pozna besedo, ki se začne s črko A. Janezkova roka švigne kvišku, a ker ga učiteljica pozna in ve, da bo najverjetneje rekel anus, ga preskoči. Nato beseda na B. Batina. Nato C. Cipa. In tako dalje. Ko pride razred do črke Z, si učiteljica premisli in pokliče Janezka, saj se ne spomni nobene kletvice, ki bi se začela s črko Z. Janezek vstane in reče: »Zebra … z ogromno pizdo!«

Obstaja pa še ena beseda na Z, ki jo vsi poznamo. Zveza. In večkrat kot ne, nam jo je težje izreči kot katero koli kletvico.

Zveza.

In veš, zakaj jo je težko izreči? Ker moški radi lovijo punce. Radi se zajebavajo. Radi vohajo svoje prdce. Ampak sovražijo, sovražijo, sovražijo zveze. Razen tega, da zajebavamo prijatelje, ki si ne znajo najti dekleta, nikakor ne znamo furati zveze. In še pomembnejše: ne znamo furati samih sebe v zvezi.

Misliš, da si se pripravljen obvezati? Sprazniti par svojih predalov za njene reči? Se limitirati na zgolj eno vagino? Je sploh prav, da razmišljaš o tem? Vseeno razmišljaš o tem?

Če bi se držal mojih nasvetov, bi lahko na tej točki zaključil s to knjigo. Ne bi ti bilo treba brati tega zadnjega dela. Sem pa precej zadovoljen, da nisi, ker sem resnično prihranil najboljše za konec. Izvzemši seks slovar. Tega nič ne prekosi.

Ker si prišel do sem, veš, kam pot vodi, zato se kar lepo vrziva na stvar. Še zadnjič ošili svinčnik in reši tale kviz.

* * *

1.) Predstavljaj si samega sebe z dekletom, s katerim si sedaj, čez pet let. Zapri oči in se potrudi. Kaj počneta?
a) Drživa se za roke na plaži, čutiva tisti močen občutek ljubezni, ki lahko izhaja le iz globoke predanosti drugi osebi.
b) Dere se name, kot da sem se pravkar usral na posteljo, zaradi vseh stvari, ki jih počnem narobe že vse življenje.
c) Vračam se iz službe v čisto hišo, na toplo kosilo in k nekomu, ki ga zanimajo moje zgodbice (prav tako je vse v črno-belem).
d) Počutim se napeto in malo v strahu, toda nekako me ta negotovost privlači. Kot alkoholikovega otroka veseli božič.

Noben od teh odgovorov ni napačen. Prava zveza zrelih oseb je marsikaj, zato ti podeljujem točko, kakor koli si že želiš. Če se držita za roke na plaži z občutkom pripadnosti, je to predstava trmastega optimista – veliko sreče! Še več sreče ubogemu realistu, ki si predstavlja samega sebe, kako ga žena nadira. Scenarij počiščene hiše je čista TV fantazija, toda če si izbral ta odgovor, si vseeno dodaj točko, ker verjameš v TV, kjer jaz služim svoj denar. Sam si vseeno predstavljam, da je pravi odgovor d): na trnih, toda vseeno v pričakovanju nečesa dobrega.

2.) Katero od naštetih stvari boš v vsakem primeru moral storiti, ko boš enkrat v dolgotrajni zvezi?
a) Morale me bodo zanimati tapete.
b) Moral se bom ozreti okoli sebe, preden prdnem.
c) Moral bom kupovati tampone.
d) Moral ji bom biti predan.

Če se že danes ne oziraš okoli sebe, preden ga spustiš, niti ne začenjaj. Če to ve o tebi, ko začneta, nima fronte, da bi ti začela oporekati kasneje. Če ne želiš kupovati tamponov, se mi zdi, da iz muhe delaš slona in si zaslužiš iti v trgovino. In nikoli se ne predaj! Sodelujeta, seveda. Privoliš na trenutke. V skrajni sili celo popolnoma popustiš. Nikoli pa se ne predaš! Presenetljivo je tako pravilni odgovor a), ker je zanimanje za tapete del sklepanja skupnih odločitev v zvezi s stvarmi, ki so pomembne le enemu. Četudi ti je vseeno, morata kljub temu oba preveriti vse opcije, saj bo le tako ona prišla do zadnje odločitve. Kar boš ti doživljal pri tapetah, bo ona pri puhalniku za listje, računalniku ali avtomatskih garažnih vratih. Tako pač to gre.

3.) Česa ne boš nikoli počel, ko boš enkrat v resni zvezi?
a) Položil Keire Knightley.
b) Položil svojih nog na kar koli, kar niso tla – no, na tla in na lestev, ko bo potrebovala, da kaj popraviš.
c) Se odločil brez premisleka: »Bo to njej kul?«
d) Gledal DVD-jev in masturbiral s sijajno zapustitvijo resničnega sveta.

Kljub temu, da je res, da ne boš nikoli položil Keire Knightley, to ni zaradi tega, ker boš v resni zvezi. Gre za to, da si ona lahko izbere katerega koli moškega na svetu, ti pa si se naučil, kako biti dec iz knjige, ki jo je napisal komik. Pravilen odgovor je c), ker ima vsaka odločitev, ki jo boš storil, posledice tudi zanjo, direktno ali posredno. Večkrat si boš rekel: »Boli me, če ji je to kul ali ne! Zaslužim si položiti svoje noge na mizo in si pogledati DVD Keire Knightley!« Ampak si vsaj pomislil na njo. To je pomemben del – da si jo upošteval. Da jo preprosto upoštevaš, včasih punci pomeni vse na svetu in v večini primerov je to tudi vse, kar potrebuje.

4.) Kdo je tvoj vzor za dolgotrajno zvezo?
a) Moj kaj?!
b) Henrik VIII.
c) Tisti postavni, priljubljeni glavni junak iz According to Jim.
d) Jerry z naše ulice, tisti z ogromno parcelo.

Pravilni odgovor je c). Kaj, si pozabil, kdo piše to knjigo? Jim s televizije velikokrat zajebe situacijo, toda on resnično ljubi svojo ženo. Poskrbi za svoje otroke in jasno ti je, da sta skupaj z ženo srečnejša, kot bi bila narazen. Če prav pomislim, bi bil odgovor a) tudi OK, zato ti ne morem odreči točke zanj. S seznama reči, ki jih lahko drugemu človeku zavidaš, mora biti zveza zelo blizu dna. Če si odgovoril Henrik VIII., si odvzemi točko za pametovanje, si jo pa vrni za poznavanje kančka angleške zgodovine (Simone sem ukazal, naj pogoogla 'Zanič soprog' pa je našla njega). Kar pa se tiče Jerryja s tvoje ulice, če je njegova zveza tako popolna, zakaj potem prebije toliko časa na parceli s cevjo v rokah?

5.) Zdrava zveza pomeni?
a) Noben od naju se ne prehladi več.
b) Vzameš si čas, da se posvetiš njenim čustvenim potrebam.
c) Veliko seksa in malo kričanja.
d) Početje reči, ki jih ona želi, dokler ne popizdiš in ji rečeš, naj te pusti na miru.

Vse našteto je del zdrave zveze. Tudi če si totalna pička in si odgovoril z d), si prištej točko.

6.) Skupaj sta že tri leta. Do sedaj si v zvezo vložil precej napora, toda kjer sta, je prav zaradi tega čudovito. Kdaj lahko prestaviš v ler?
a) Zdaj.
b) Nikoli.
c) V leru sem že ves čas. Tisti napor sem omenil le zato, ker ves čas poslušam, da so zveze naporna reč!
d) Je to trik-vprašanje?

Da, je trik-vprašanje. Toda b) je zelo očitno pravilen odgovor. Tudi če bi kdaj, hipotetično, prestavil v ler, ne smeš tega nikoli omeniti naglas. To bi bilo kot mahanje rdeče zastave pred bikom. Pred bikom s katerim spiš skupaj.

7.) Odločiš se zdajšnjo zvezo speljati do konca. Kakšna bo razlika med tvojo ženo in tvojim dekletom, če govoriva o isti ženski?
a) Ista bejba, večja rita.
b) Veš tisti občutek, če si v najemu, te boli đoko za hišo, če pa si lastnik hiše, te razkuri vsak majhen detajl, ki ni po tvojem. No, to, in ti si hiša.
c) Veš tisti občutek, ko se voziš z vodnim skuterjem na počitnicah in si misliš: »Tole bi bilo pa super imeti doma, da bi se lahko z njim vozil ves čas!« In potem ga kupiš in samo leži tam v garaži in si misliš, da si zapravil kup denarja, ker ni niti približno tako zabaven, kot si si predstavljal, da bo; potem se postara in novi, bolj seksi modeli vodnih skuterjev pridejo na trg in si misliš da bi bilo fino imeti novega, ker je boljši in vsi prijatelji bi bili ljubosumni. No, to, in ona je vodni skuter.
d) Veš tisto, ko si bil majhen, si imel res rad bonbone in ves čas si si želel le bonbone in nič drugega. Potem pa se postaraš in začneš ceniti tudi krompir, v vseh oblikah, in zrezke in občasno tudi solato za popestritev. No, to, in tvoja punca so bonboni in tvoja žena je velikonočna večerja.

Tudi tale je zagoneten, ker so vsi od teh odgovorov tehnično precej natančni. Pri tem vprašanju gre za perspektivo. Kako boš ti gledal na stvari, vpliva na to, kako bo ona reagirala. Če se boš pogovarjal s samskim tipom, boš verjetno rekel: »Ista bejba, večja rita.« Preprosto, ker se bolj smešno sliši, ni treba na veliko razlagat in izpadeš precej moder. Toda velikost njene rite ni tvoj glavni problem. Seveda, opomni jo. Opomni jo vsak dan, a daj ji vedeti, da se »samo hecaš«. Odgovor, ki ti prisluži točko, je d) pa še precej podobnih stališč sva. Svoje dekle imaš rad, zaradi vseh zabavnih stvari, ki jih počneta skupaj. Ko najdeš človeka, s katerim rad počneš bedne stvari skupaj, je to tvoja žena.

8.) Preden postaneš preveč samozavesten, tudi ona bo tebe videla drugače kot moža. Kako?
a) Kako se oblečeš, je odvisno od tega, kaj nosi ona, torej res ne boš oblekel tega!
b) 'Pripomba kar tako' ne obstaja več. Vsaka tvoja izjava bo podvržena kirurškemu seciranju, kot da si Alan Greenspan.
c) Še vedno ne obožuješ mačk, ampak njena mačka je resnično posebna! Res je! Res!
d) Vse našteto.

Odgovor je e) +. Plus predstavlja vse nove stvari, za katere boš izvedel na dnevni bazi. Ne boš se počutil nič drugače, v resnici niti ne boš drugačen, toda ti ne gledaš skozi njene oči. Da bi ti to uspelo, bi moral prebivati v njeni glavi in to ni prostor, kamor bi želel iti. Kadar koli.

9.) Seks v resni, dolgotrajni zvezi je:
a) Edina razlika med njo in pločnikom.
b) Oddaljene sanje, ki bi si jih želel nekega dne ujeti.
c) Ne tako pomemben.
d) Super, dokler ona ne izve.

Morda zveni precej grobo, ampak odgovor je a). Doma si ne želiš cimre, najboljše prijateljice, poslovne partnerice ali kolegice. Želiš si ljubimke. Nekoga, ki te ljubi. Ki ljubi. Ljudje ti bodo rekli: »Seks ne reši nobenega problema.« Morda ga res ne, ampak se pa po njem resnično dobro počutiš, da se lahko spopadeš s katerim koli problemom. Včasih kak filozof iz brivskega salona pribije: »Nič ni tako narobe na njej, česar dober fuk ne more popraviti.« Ta starec se ne moti. Ne vem, kaj toliko časa zapravlja v brivskem salonu, ampak moti se ne.

10.) Izključna, najbolj pomembna stvar v zvezi je:
a) Ne vem, poslušanje al pa kej.
b) Seks.
c) Zmagovanje.
d) Sočutje.

Odgovor je b) in če si falil, bodi malo bolj pozoren, jebenti! Celotno vprašanje 9 sem posvetil seksu in potem greš in odgovoriš nekaj drugega kot seks. Seks! Morda si misliš: »Ampak, kaj pa vzajemno spoštovanje, kaj pa tovarištvo, kaj pa ljubezen?« Tu je moj odgovor: »Ljubezen brez seksa je prijateljstvo, seks brez ljubezni je maturantski izlet, in če si želiš tovarištva, si nabavi psa.« Mnogim življenjskim padcem se boš uspel ogniti, če boš redno seksal s svojo ljubljeno. Enostavno ne bo lukenj. Če se bodo pojavile, boš dovolj siguren, da se jim boš ognil. Kako to veš? Ker sta imela svoje ustnice okrog genitalij IN skupaj sta se odločila, katerega kabelskega ponudnika bosta izbrala. Oseba, s katero počneš ti dve izjemno različni – a zelo pomembni – stvari, je oseba, ki jo v svojem življenju potrebuješ.

* * *

In sedaj točkovanje. Iskreno rečeno, če si odgovoril pravilno na zadnji dve vprašanji in imaš stalen, obojestransko zadovoljiv seks s svojo partnerko (in le s svojo partnerko), lahko preskočiš ta, zadnji, del. Toda knjiga je že plačana in ni bilo nobenega seksam-s-punco popusta, tako da, zakaj ne bi vseeno prebral do konca? Morda se česa naučiš. Če si narobe odgovoril na zadnji dve vprašanji, pojdi do svoje izbranke, jo noro položi, potem pa pridi nazaj in preberi še zadnji del knjige.

sreda, 16. april 2014

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal tiskovno konferenco za knjigo poezije Short-term Memory Loss v času kritiške čajanke v sklopu Prepišnega uredništva, ki se bo vršila 18. 4. 2014. Lokacija: Uredništvo LUD Literatura, Ljubljana, nasproti Drame. Poiunk, poiunk! Stop.

Drisky Bare-ass-ovsky, Naughtius Maximus, Gozdni Sadež in Satirični Rosomah diskutirajo o poeziji, ki jo predstavljajo v svoji zadnji zbirki Short-term Memory Loss in reprezentirajo celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 18:00. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Petek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

ponedeljek, 14. april 2014

ŽENSKA V ZELENEM IN MOŽ V SIVEM


Prvič sem slišal Personvilleu reči Poisonville pri rdečelasem govnu po imenu Hickey Dewey v nekem penzionu v Butteu. Prav tako je svoji srajci rekel »sojca«. Nisem kaj prida premišljeval o tem, kaj je storil z imenom mesta. Kasneje sem slišal ljudi le-tega izgovarjati na enak način, čeprav z r-ji niso imeli težav. V tem še vedno nisem videl ničesar razen nesmiselnega humorja. Šele čez nekaj let sem prišel v Personville in spoznal, da sem se motil.

Uporabil sem enega od telefonov na postaji in poklical na Herald, povprašal po Donaldu Willssonu ter mu povedal, da sem prišel.

"Bi prišli do moje hiše danes zvečer ob desetih?" Imel je prijetno hrapav glas. "Naslov je Gorski bulvar 2101. Poiščite tramvaj, izstopite na aveniji Laurel in pojdite dve ulici proti zahodu."

Obljubil sem, da bom to storil. Potem sem se zapeljal do hotela Great Western, odložil svoje kovčke in si šel ogledat mesto.

Mesto je bilo vse prej kot lepo. Večina njegovih graditeljev se je očitno zanašala na razsvetljavo. Morda jim je na začetku uspevalo. Potem pa so plavži, katerih opečnati dimniki so se dvigali visoko ob temačnih gorah na jugu, z rumenim dimom zakadili vse skupaj do enolične mrakobnosti. Rezultat je bilo nagravžno mesto s štirideset tisoč ljudmi, postavljeno v nagravžno dolino med dvema nagravžnima gorama, ki sta bili celi umazani od rudarjenja. Nad tem se je razpenjalo turobno nebo, ki je izgledalo, kot da bi se izvilo iz plavžarskih dimnikov.
Prvi policist, ki sem ga srečal, je bil potreben britja. Drugemu je manjkalo nekaj gumbov na zanikrni uniformi. Tretji je stal na sredini glavnega križišča - med ulicama Broadway in Union - usmerjajoč promet, s cigaro v kotičku ustnic. Po tem sem jih nehal opazovati.

Ob pol desetih sem ujel tramvaj in sledil napotkom Donalda Willssona. Pripeljali so me do vogalne hiše, postavljene ob ograjen travnik.

Služkinja, ki je odprla, mi je povedala, da g. Willssona ni doma. Ko sem razlagal, da sva bila domenjena, je vitka blondinka nekaj manj kot tridesetih let prišla do vrat. Ko se je nasmehnila, njene modre oči niso izgubile svoje hladnosti. Ponovil sem svojo razlago še njej.

"Moj mož se še ni vrnil." Komaj opazen naglas je prikril njene s-je. "A če vas pričakuje, bo verjetno kmalu doma."

Odpeljala me je po stopnišču do rjave in rdeče sobe z veliko knjigami, ki je gledala na avenijo Laurel. Usedla sva se na usnjene stole, na pol obrnjena drug proti drugemu, na pol proti ognjišču, nato pa je začela poizvedovati o mojem poslu z njenim možem.

"Ali živite v Personvillu?" me je najprej vprašala.

"Ne. V San Franciscu."

"Ampak to ni vaš prvi obisk?"

"Je."

"Res? Kako vam je všeč naše mesto?"

"Nisem ga še videl dovolj, da bi vam lahko odgovoril." To je bila laž. Videl sem dovolj. "Prišel sem šele danes popoldne."

Njene sijoče oči so nehale oprezovati, ko je odvrnila:

"Videli boste, da gre za turobno luknjo." Vrnila se je k svojemu vohljanju: "Predvidevam, da so vsa rudarska mesta takšna. Ali prihajate iz rudarskega posla?"

"Trenutno ne."

Pogledala je na uro na kaminski polici in dejala:

"Zelo neobzirno je od Donalda, da vas je naročil sem in vas nato pustil čakati ob tem času zvečer, ko je že tako pozna ura za posle."

Rekel sem, da je že v redu.

"Ampak morda ne gre za posle," je nakazala.

Ničesar nisem odvrnil.

Zasmejala se je - bil je to kratek smeh z nekakšno ostrino.

"Običajno res nisem takšna vsiljivka, kot se vam morda trenutno zdi," je rekla vedro. "Ampak vi ste tako pretirano skrivnostni, da si ne morem pomagati. Saj niste tihotapec alkohola, kajne? Donald jih neprestano menja."

Z nasmeškom sem ji pustil, da si je mislila, kar si je hotela.

Spodaj je zazvonil telefon. Ga. Willsson je stegnila svoje zelene copate proti ognjišču in se pretvarjala, da ni slišala zvonca. Ne vem, zakaj se ji je zdelo to potrebno.

Začela je: "Bojim se, da bom morala-" in se ustavila, ko je zagledala služkinjo na vratih.

Služkinja je rekla, da go. Willsson želijo na telefonu. Opravičila se je in sledila služkinji iz sobe. Ni šla dol po stopnicah, ampak je govorila po podaljšku dovolj blizu, da sem jo lahko slišal.

Slišal sem: "Ga. Willsson pri telefonu...Da...Oprostite?...Kdo?...Lahko poveste malo glasneje?..Kaj?...Da...Da...Kdo je to?...Halo?...Halo?.."

Telefonska slušalka je zaropotala. Njeni koraki so se zaslišali na hodniku - hitri koraki.

Prižgal sem si cigareto in strmel vanjo, dokler nisem zaslišal, da je šla dol po stopnicah. Tedaj sem stopil do okna, privzdignil rob rulete in pokukal na avenijo Laurel ter na kvadratno belo garažo, ki je stala za hišo na tisti strani.

V tistem hipu je vitka ženska v temnem plašču in pokrivalu prihitela iz hiše do garaže. Bila je ga. Willsson. Odpeljala se je v Buickovem kupéju. Vrnil sem se k svojemu stolu in čakal.

Tričetrt ure je preteklo. Pet minut čez enajsto so zunaj zacvilile zavore. Dve minuti kasneje je Ga. Willsson prišla v sobo. Snela je svojo kapo in plašč. Njen obraz je bil bled, oči skoraj črne.

»Zelo mi je žal,« je dejala, medtem ko so se njene tesno stisnjene ustnice sunkovito premikale, »a vse vaše čakanje je bilo zaman. Mojega moža to noč ne bo domov.«

Dejal sem, da bom stopil z njim v stik pri Heraldu naslednjega jutra.

Odšel sem in se spraševal, zakaj je bil levi prst njene zelene copate temen in vlažen od nečesa, kar bi lahko bila kri.

Stopil sem do postaje in ujel tramvaj. Izstopil sem tri ulice severno od svojega hotela, da bi videl, kaj počne množica okoli stranskega vhoda mestne hiše.

Trideset ali štirideset mož in prgišče žensk je stalo na pločniku in strmelo v vrata policijske postaje. Tam so bili možje iz rudnikov in plavžev, še vedno v delovnih oblekah, gizdalini iz biljardnic in plesnih dvoran, polizanci s priliznjenimi bledimi obrazi, možje z dolgočasnim videzom spodobnežev, par prav tako spodobnih in dolgočasnih žensk, ter nekaj prodajalk ljubezni.

Ustavil sem se na robu tega zbora, poleg debelušnega moža v pomečkanih sivih oblačilih. Tudi njegov obraz je bil sivkast, celo njegove debele ustnice, čeprav ni bil kaj prida starejši kot trideset. Obraz je bil širok, izrazit in inteligenten. Pri barvah se je zanesel na rdečo windsorsko kravato, ki je cvetela čez sivo flanelasto srajco.

»Čemu kraval?« sem ga vprašal.

Skrbno me je pregledal, preden je odgovoril, kot bi se želel prepričati, da gre informacija v prave roke. Njegove oči so bile sive kot njegova obleka, a ne tako mehke.

»Don Willsson je odšel sedet na božjo desnico, če seveda bogu ni odveč gledati strelnih ran.«

»Kdo ga je ustrelil?« sem vprašal.

Sivi mož se je popraskal po vratu in dejal:

»Nekdo s pištolo.«

Potreboval sem informacije, ne humorja. Poskusil bi srečo s kakšnim drugim članom množice, če rdeča kravata ne bi pritegnila moje pozornosti. Dejal sem:

»Tujec sem v tem mestu. Prihranite mi skrivalnice. Ravno zato imamo tujce.«

»Donald Willsson, odvetnik, izdajatelj jutranjega in večernega Heralda, je bil nedavno najden na Hurikanski cesti, ustreljen do gotove smrti od neznanih strank,« je zrecitiral v pospešeni maniri. »Bo to dovolj, da ne bom prizadel vaših čustev?«

»Hvala.« Stegnil sem prst in se dotaknil spuščenega dela njegove kravate. »Ali to kaj pomeni? Ali se pač samo tako nosite?«

»Jaz sem Bill Quint.«

»Ste vraga!« sem vzkliknil in se trudil umestiti ime. »Moj bog, kako sem vesel, da vas srečam!«

Izvlekel sem svojo listnico in preletel zbirko svojih referenc, ki sem jih pobiral od tu in tam s takšnimi in drugačnimi prijemi. Rdeča izkaznica je bila tista, ki sem jo iskal. Z njo sem se lahko identificiral kot Henry F. Neill, licencirani mornar, trdno postavljeni član v sindikatu Industrijskih delavcev sveta. V tem ni bilo niti zrnca resnice.

Podal sem izkaznico Billu Quintu. Skrbno jo je prebral, prednjo in zadnjo stran, jo vrnil in me pregledal od glave do pet, nič kaj zaupljivo.

»Predvidevam, da ne bo nič bolj umrl,« je dejal. »V katero smer greste?«
              
»Katerokoli.«

Šla sva skupaj po cesti, zavila za vogalom, kolikor sem vedel, brez konkretnega cilja.

»Kaj pa vas je pripeljalo sem, če ste mornar?« je vprašal vsakdanje.

»Od kje vam ta ideja?«

»Pokazali ste mi izkaznico.«

»Imam še eno, ki dokazuje, da sem drvar,« sem dejal. »Če želite, da postanem rudar, si lahko priskrbim še takšno do jutri.«

»Ne boste. Jaz vodim rudarje tu naokoli.«

»Kaj pa, če bi dobili telegram iz Čikaga?«

»K vragu s Čikagom! Jaz jih vodim tukaj.« Pokimal je proti vratom lokala in vprašal: »Pijača?«

»Samo, kadar jo lahko dobim.«

Šla sva skozi lokal, gor po stopnišču in nato v ozko sobo v drugem nadstropju z dolgim šankom in vrsto miz. Bill Quint je pokimal in rekel, »Ži'jo« nekaterim fantom in dekletom za šankom in mizami, in me usmeril proti separeju z zelenimi zavesami, ki je bil postavljen vzporedno s steno nasproti šanka.

Naslednji dve uri sva preživela ob pogovoru in viskiju.

Sivi mož ni verjel, da imam kakšno pravico do izkaznice, ki sem mu jo bil pokazal, niti do ostalih, ki sem jih omenil. Ni bil mnenja, da sem dober sindikalec. Kot glavna živina delavskega sindikata v Personvillu je smatral za svojo dolžnost, da se temeljito pozanima o meni, ne da bi pri tem pokazal preveliko navdušenje o radikalnejših zadevah.

To me ni motilo. Zanimale so me Personvillske zadeve. Ni mu bilo odveč govoriti o njih med občasnim vtikanjem o mojih poslih z rdečimi izkaznicami.

Od njega sem zvedel naslednje:

Štirideset let si je Elihu Willsson – oče človeka, ki je bil ubit tisto noč – lastil Personville, njegovo srce, dušo, kožo in drobovje. Bil je predsednik in večinski delničar Personvillske rudarske korporacije, prav tako Prve nacionalne banke,  bil je lastnik jutranjega in večernega Heralda, obeh mestnih časopisov, in vsaj delni lastnik kateregakoli drugega podjetja kakršnegakoli pomena. Med tem premoženjem si je lastil tudi senatorja ZDA, nekaj poslancev, guvernerja, župana in večino zakonodajnih teles v zvezni državi. Elihu Willsson je bil Personville in bil je skoraj celotna zvezna država.

V starih vojnih časih so Industrijski delavci sveta – tedaj v polnem razcvetu po celem Zahodu – priskočili na pomoč Personvillski rudarski korporaciji. Pomoč ni bila ravno dobrodelne narave. Svojo novo moč so izkoristili z zahtevami po stvareh, ki so si jih poželeli. Stari Elihu jim je dal, kar jim je moral, in čakal na svoj trenutek.

Leta 1921 je prišel. Posel je propadal. Staremu Elihuju je bilo vseeno, če ga za nekaj časa prekine. Raztrgal je sporazume, ki jih je sklenil s svojimi delavci in jih začel brcati nazaj v predvojne razmere.

Seveda je pomoč poklicala na pomoč. Bill Quint je bil poslan iz sedeža Svetovnega delavskega gibanja v Čikagu, da bi jim v jadra napihal vetra. Bil je proti stavkam ali uličnim protestom. Svetoval je dobri stari sabotažni sistem, ostajanje na delu in blokiranje stvari od znotraj.  Ampak to ni bilo dovolj za Personvillsko ekipo. Oni so se želeli vpisati na zemljevid, napisati zgodovino delavstva.

Stavkali so.

Stavka je trajala osem mesecev. Obe strani sta močno krvaveli. Sindikalci so morali opraviti svojo krvavitev. Stari Elihu je najel strelce, stavkokaze, narodno gardo in celo dele vojske, da opravijo njegovo. Ko je bila zadnja lobanja počena, zadnje rebro zbrcano, je bilo organizirano delavstvo v Personvillu le še izrabljena petarda.

Ampak, je rekel Bill Quint, stari Elihu ni poznal svoje italijanske zgodovine. Dobil je stavko, a izgubil oprijem nad mestom in državo. Da je premagal rudarje, je moral spustiti na plano svoje plačane huligane. Ko je bilo boja konec, se jih ni mogel več znebiti. Mesto je prepustil njim in ni bil dovolj močan, da bi ga lahko prevzel nazaj. Personville jim je bil všeč in zato so ga prevzeli. Zmagali so njegovo stavko in si mesto razdelili kot plen. Z njimi ni mogel odkrito obračunati. Preveč so vedeli o njem. Bil je odgovoren za vse, kar so naredili med stavko.

Z Billom Quintom sva bila že precej mehka, ko sva prišla do te točke. Še enkrat je spraznil svoj kozarec, si odmaknil lase z oči in povedal zgodbo do konca:

»Najmočnejši med njimi je najbrž Finski Pete. Kar pijeva, je njegovo. Potem je tu Lew Yard. Na Parkerjevi cesti ima posojilnico in se ukvarja s posli okoli varščin, obravnava večino vročih zadev v mestu, kot mi pravijo, poleg tega naj bi si bila precej na ti s policijskim šefom Noonanom. Drugi poba Max Thaler – Šepetalec – ima prav tako precej prijateljev. Mali spreten temen tip, ki ima nekakšno težavo z grlom. Ne govori. Hazarder. Te trije, skupaj z Noonanom, nekako pomagajo Elihuju voditi mesto – pomagajo mu bolj, kot bi si sam želel. Ampak igrati mora z njimi, sicer - «

»Tip, ki so ga danes zvečer počili – Elihujev sin – kje je on stal v tej zgodbi?« sem vpašal.

»Stal je tam, kjer je želel očka, in sedaj leži tam, kamor ga je njegov očka postavil.«

»Mislite, da ga je stari - ?«

»Morda, ampak to ni moja ocena. Tale Don je preprosto prišel domov in začel voditi časopise za starega. Ni podobno staremu hudiču, pa četudi se je bližal grobu, da bi se pustil komurkoli, ne da bi udaril nazaj. Ampak s temi tipi je moral biti previden. Pripeljal je sina in njegovo francosko ženo iz Pariza in ga uporabil za svoj prekleti očetovski trik. Don začne voditi po časopisih reformno kampanjo. Očistiti mesto pregrehe in korupcije – kar pomeni, očistiti ga Petea in Lewa in Šepetalca, če gre dovolj daleč. Razumete? Starec je uporabil fanta, da bi se jih otresel. Predvidevam, da so se naveličali otresanja.«

»Zdi se, da je ta ocena v marsičem zgrešena,« sem rekel.

»V tem ušivem mestu je marsikaj zgrešeno v marsičem. Imate dovolj te luknje?«

Rekel sem, da imam. Sprehodila sva se po cesti. Bill Quint mi je povedal, da živi v Rudarskem hotelu pri Gozdni cesti. Njegova pot domov je šla mimo mojega hotela, zato sva hodila skupaj. Pred mojim hotelom je mišičast tip z navidez vsakdanjim izgledom stal na pločniku in govoril z nekom, ki je sedel v dirkalnem avtomobilu.

»Tisti v avtomobilu je Šepetalec,« mi je povedal Bill Quint.

Pogledal sem mimo mišičnjaka in videl Thalerjev profil. Bil je mlad, temen in majhen, s čednimi in pravilnimi potezami, kot bi jih potiskala matrica.

»Deluje prisrčno,« sem dejal.

»Aha,« sivi mož se je strinjal. »Tako kot dinamit.«